S sovo-vabilko: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 9:
}}
Oj uboge vrane, srake, šoje, krokarji in kavke razsežnega ljubljanskega polja! Kakšna strašna nevarnost vam je žugala ono nedeljo! Z veliko uhato sovo smo se vzdignili nad vas mi vsi, kolikor nas je, hrabri gospod Z. in stari izkušeni gospod Vrhničan, krvoločni gospod L. in še več drugih nevarnih ljudi, med njimi celo prijazen tujec »aus tiem
Veselo je poskakoval pred nami rjavi, tankonosi Pozor, mahal s košatim repom in vohal po vzduhu.
Najprvi je korakal gospod Z., mož srednje velikosti, z lovskim klobukom, v zelenkasti suknji, sivih hlačah in v škornjih. Pod levim ušesom se mu pozna velika brazgotina. Služil je svoje dni pri strelcih. Za zasedanja Bosne in Hercegovine po avstrijskih četah mu je zadal
Za njim je stopal gospod Vrhničan, majhen, droban pa gibek mož z orljim nosom in prijaznimi očmi. Čelo in senci so mu prepregale vzporedne gube kakor nitke. Na kratkem kolcu je nosil mrtvo sovo, in povsod so gledali ljudje za »velikim vrabcem«.
Vrstica 18 ⟶ 19:
Lep ptiček je bil to. Sam ga je sprotni lovec ustrelil tam nekje pri Vrhniki in priredil pernate ostanke za ptičji lov. Z lesenim ogrodjem je dal sovi prirodno postavo. In če je potegnil za dvoje vrvic, se je jela žival premikati kakor živa, dvigala peroti, glavo in rep. Hrbet se je dal odvzdigniti kakor pokrov. Priznati je treba, da je mož prav dobro pripravil vse kar sam po svoje.
Bil je krasan Gospodnji dan. Prostrano ljubljansko polje, objeto od zelenih gričev in polprozornih vrhov, se je vse lesketalo v mladih žarkih julijskega
Lepo je tukaj na širnem ravnem ljubljanskem polju. Ozke bele ceste in rjavkaste steze preprezajo v labirintskih potezah in ovinkih pisano ravan, in vendar se ne moreš izgubiti, saj z vsakega mesta vidiš slovenski piramidi, dvojčka Šmarne gore. Črnosivi dim se vzdiga iz dimnikov prozaičnih tovarnic, ali daleč tam spredaj se vije v zrak in ne pridi čistega vzduha in ne moti mirne poezije krasnih poljan.
Gosposka kočija drdra mimo nas. Srečavajo nas brhke kmetice in
Kmalu jo zavijemo s prašne ceste na poljsko pot. Jata divjih golobov se vzdigne z daljne njiva in odleti proti Savi. Najmanj trideset jih je skupaj. Povsod naokoli po žitu se oglašajo jerebi. To jih je! Lep lov bo letos tistod
Zložno korakamo po mehki preprogi, posuti z modrocvetnim regratom in rumenim korenovcem. Tiho jo mahamo in uživamo divno krasoto poletnega jutra, dokler se ne oglasi klepetavi gospod B. in nam jame prodajati svojo učenost. Že dolgo je mučila moža naša molčljivost.
»Uhato sovo imenujemo latinsko ,Bubo maximus', gospoda!« začne razlagati in se ozira
»Pri nas pa pujsek,« pristavi hudomušno gospod Z.
Vrstica 34 ⟶ 35:
Učenjak ga pogleda karajoče in nadaljuje: »Slikali so jo vedno poleg Atene, zaščitnice mesta, in jo upodabljali tudi na denarju poleg glave te božice. In ker prebiva sova rada na samem in leta ponoči okoli, zato je bila simbol globokega, vztrajnega študiranja!«
Zato naj bi si bili grški visokošolci rajši izbrali krokarja«, se mu posmehuje
»No, no,« se brani gospod B. nejevoljno. »Zaradi njenega ponočevanja so vzdeli drugi narodi sovi tudi pomen demonske, peklenske sile ...«
» ... in sova oznanja nesrečo in smrt«, predava gospod B godrnjavo. »Vranam in kavkam, amen!« veli hitro gospod Z. »I — kje ste se pa vendar nagulili toliko na pamet gospod B?«▼
»Ojemnej, kako učeno!« se roga gospod Z.
▲» ... in sova oznanja nesrečo in smrt«, predava gospod B godrnjavo. »Vranam in kavkam, amen!« veli hitro gospod Z. »I — kje ste se pa vendar nagulili toliko na pamet, gospod B?«
»Da bi vas pekla zgaga vsako popoldne!« zamrmra užaljeni učenjak. »Zdaj pa tudi ne zinem nobene več o sovi.«
Vrstica 44 ⟶ 49:
»Kajpa,« se je hudoval predavatelj. »Saj sta jo pa tudi privlekli z Vrhnike, kjer imajo enajsto šolo pod mostom!«
»E — ta je pa že bosa!« se oglasi zdaj gospod Vrhničan. »Enajste šole ni nič več na Vrhniki, gospod B.!« »Kako je to, da ne?
»No, naj vam pa povem!« odvrne bistroglavec Vrhničan: »Slovečo enajsto šolo smo prodali Italijanom z vsem inventarom za tržaško univerzo. Sovo, ptiča učenosti, pa naj si ujamejo sami!«
»Tudi vas naj draži zgaga in vsak dan naj pogrešite sode bikarbone!« se je jezil poraženi učenjak in je
Prišli smo v
Postavili smo se vsak na svoje mesto in vteknili vsak po dva šestaka v cevi. Vrhničan je pokleknil za smreko in jel natezati vrvice, da se je začela sova sukati in
Takoj se je
Tiho smo čepeli v zasenčju.
Od leve smo slišali pokanje
Lepo je v gozdnem hladu, tiho in slovesno kakor v cerkvi. Le včasih potegne jutranja sapica in zaziblje nežno rezljane hrastove liste. Smrekove vejice pa se ne ganejo; kakor iz zelenega železa
Topleje pripeka solnce. Gozdna tla se svetijo tupatam, kakor posuta s samimi cekini. Ptičev pa od nikoder ni. Pa kaj mi je do vran in kavk, ko je tako
In zmeraj lepše se vrti glava na kolu, krili s
Vrhničan odtrga travo in ponaša na ta preprosti instrument skovikanje sove. Toda danes je vse zastonj. Nobenega ptiča ni k nam vasovat.
Vrstica 71 ⟶ 76:
Smejali so se nam, ko smo prišli tako prazni. — Par dni pozneje pa se je obnesel lov s sovo prav dobro. Postreljali so mnogo škodljivih ptic, med njimi celo velikega jastreba. Mi pa dajemo slabi uspeh svojega lova na rovaš edinole gospoda B, ki je takrat s svojo učeno razlago »panal« vse tiče.
[[Kategorija:Kratka proza]]
|