Umni živinorejec s posebnim ozirom na govedje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 719:
''2. Kadar konja komat odrgne'', koristi tudi prej imenovano zdravilo, kterega si sleherni gospodar lehko oskrbi, kadar koljejo prašiče.
''3. Uši pri goveji živini''; sicer to ni bolezen, vendar tega omenjamo, ker nekateri gospodarji uši preganjajo s čmeriko, tobakom, živim srebrom in drugim, kar utegne škodovati. Bolje so saje, ktere dimnikar omete, ter se potem nabrane v primernem sodu z vodo polijejo, da napravijo gosto črnikasto sajovico, s katero se spera ušiva žival ali pa češe. To prežene uši brez vse škode, potem se žival s čisto vodo opere.
''4. Kadar žival napenja.'' Kadar žival napenja, napravlja se v vampu veliko vetrov (gazov), ki utegnejo tako silni biti, da se vamp razpoči. Te vetrove je treba hitro odpraviti: ali da s pripravnim nožem skozi trebuh nabodemo vamp in vetrove izpustimo, ali pa da živini v vamp vlijemo tako stvar, ktera ima lastnost, da vse vetrove posrka, kakor goba vodó. Najbolje je salmijak in živo apno. Živega apna se vzame za veliko živino 4 lote in raztopí v 4 maselcih vode in ta apnena voda se vlije v živino. Manj dela pa napravi salmijak, (Salmiakgeist) ki se v vsaki lekarnici dobi. Zmeša se 1 lot salmijaka z 1 maselcem vode, in se ta salmijakova voda v živino vlije. Ko bi pihnil, ji pade vamp, salmijak požré vse vetrove.
''5. Zoper bolezen v gobcu in na parkljih.'' Dobro zdravilo zoper to dvojno bolezen je navadna resa (Heidekraut). Na vsacega pol funta rese naj se vzame bokal vode, in naj se v precej velikem kotlu toliko časa kuha, da se polovica vode vkuha. Od resje vodé se dá bolnemu govedu zjutraj in zvečer en polič, mlademu en maselc, ovcam pa en kozarec. Tudi živini, ki še ni bolna, pa jo želiš bolezni obvarovati, daj starejši po maselcu, mlajši pa manj. — Parklji se morajo pridno z mrzlo vodo spirati, kteri se utegne nekoliko astramontane pridjati. — Po sebi se umé, da je treba pri hujši bolezni na parkljih noža, s kterim se odreže, kar se je rogá ločilo ali sègnjilo.
''6. Slajnica ali lizanje.'' Živina, ktera ima to bolezen, liže nekako posebno slastjó zid, čepine, vrvi, staro usnje, lesnino — žlebove, rante, vrata itd. Ta bolezen trpi več mesecev in celo leto, dokler živina tako ne shira, da je ni druzega, kakor kost in koža, in včasih se jej nazadnje kosti lomijo. Vzrok tej bolezni je ves popačeni želodčni sok, ki povžito hrano prekuhuje in prebavlja. Želodčni sok se pa popači iz vsega, kar krv pokvarja in pači; zakaj vse, od kosti do scavnice — tedaj tudi želodčni sok — se iz krvi dela. Popačena krv pa se nareja iz vsega, kar živina napačnega povžije, naj je že klaja, pijača ali zrak. Prvo pri tej bolezni je to, da gospodar odpravi vzroke, iz kterih bolezen izvira; včasih že samo to zadostuje. — Druga zdravila zraven tega pa se: kreda, apno, pepel, potašelj, kuhinjska sol, grenka sol, encijan, kalmež, brinjeve jagode itd. Enkrat naj se dá bolni živi živini po dvoje ali troje skupaj. N. pr. 3krat na dan perišče pepela (pa ne izluženega), ali 1 lot potašeljna, 2 lota kuhinjske soli, štupe encijanovih in kalmeževih korenin 2 lota po dvakrat na dan; 3 funte ržene moke in pol funta v štupo stolčenih brinjevih jagod; od te zmesi naj se da živini, kadar je bila napojena po perišči po 3krat na dan, skozi 8, 10—14 dni.
''7. Vračni prisad ali vrančni metljaj'' izvira od tod, če živino v narveči vročini z vožnjo ali hojo preveč siliš in napenjaš; ako jo pri vélicih sušah na zgečih, solnčnih žarkih pariš, da žejo trpí; če prežejno in vročo prenaglo s hladno vodo napojiš; jo v hudi vročini s hladno vodo nikoli ne pereš ali koplješ; jo v hudi vročini s hladno vodo napajaš, ti bo gotovo vrančni prisad živino napadel, in sicer najlepšega, mlajšega in krepkejšega tvojih konj, goved, prašičev ali ovác. To zeló huda bolezen zadavi živino ko bi trenil, in hlev v kratkem sprazni. Predenj živinče za to bolezen zboli, se svojega blata v celo majhinih kepicah z veliko težavo in napenjanjem znebiva; po lakotnicah in stegnjih trepetá, kadar se je vode napil; žila ji bolj pogostoma bije; vsa je trudna, zadnji konec ji omahuje toliko, da ne pade, in vendar raji stoji, in skoraj nič ne vleže; pogostoma lije itd. Taki živini gre brž puščati, in ji veliko z jesihom, solitarjem ali kuhinjsko soljó okisane hladne vode piti, ali pa kake druge kisle ali slane pijače, da se ji brž čreva odpró in driska napravi; tudi je dobro, jo z mrzlo vodo polivati.
V tem zapopadku ta bolezen sicer ni nalezljiva, je pa za zdravje in življenje človekovo velike nevarnosti. Ostro je prepovedano, od take bolezni napadeni živini v zadnico ali tudi v gobec z golo roko segati. Vsak, ki ima s tako živino kaj opraviti, naj si precej roké, glavo itd. s čisto vodo umije, kdor pa je le količkaj na svojem telesu ranjen, ali ima kako grintico ali tvorico, ali je kaj odrgnjen, naj se nikar ž njo ne peča. Sline in krv tako bolnega živinčeta so za človeka najhuji strup; le majhini kanček take krvi med človekovo krv, napravi v kratkem času gotovo smrt. Tako crkovino gre precej odpeljati, in ne iz kože devati, ampak globoko zakopati!
''8. Garje ali srbeči lišaji'' pri konjih, govedi, ovcah in prešičih, so kužna bolezen, ki se iz telesne in hlevne nesnage, pa tudi od mlakaste peše izcimijo. Kadar se pokaže po koži v podobi srbečih lišajev, ki se lupijo, dlaka ali volna odpada; pri konjih se vidijo po grivi mokaste luskinice, ravno tako tudi po hrbtu, repu in po čeljustih; garjeva živina se vselej do krvi drgne. Tacga konja je zeló težko ozdraviti; ena sama garjeva ovca zamore počasi celo čedo oskruniti, in celo, kjer so se garjeve ovce pasle, zamorejo zdrave to bolezen nalesti. Vsaka s to boleznijo obdana in skrunjena živina se mora od zdrave odločiti, da je ne naleze. Močan lug, črno milo (žajfa) in pa trepentinovo olje so najboljša domača zdravila za garje.
''9. Devetogobnica ali goveja kuga'' — pa samo za govedje — pa je najstrašnejša bolezen za govedje in kmetovalce, ker od sto kužnih goved jih dostikrat ne ostane čez pet, teh pa, ki prebolijo, se več ta kuga ne prime. Devetogobnica se jej pa zato pravi, ker se najde pri živini, ki je po tej bolezni poginila, devetogob večkrat (ne vselej) s suho, trdo, kakor v peči spečêno ješo natlačen. Gorje kraju in deželi, kjer se taka kuga zapoplodi! Dozdaj ga še ni gotovega zdravila zoper to strašno bolezen. — Devetogobnica se pa ne zanaša samo po govedju, ampak tudi tudi po drugih živalih in celó po ljudeh, in zato je tem strašniša. Tej bolezni nikdar en sam človek v okom ne pride in jo zatre, ampak združeno
| |||