Redakcija: 23:41, 29. oktober 2015 uredi Nfaganel (pogovor \| prispevki) 17 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 23:34, 15. november 2015 uredi razveljavi Nfaganel (pogovor \| prispevki) 17 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 10: Že tri leta sta se ljubila stud. iur. Ognjeslav Hruševec in dramatična umetnica Leonora Kosmačin, a zdaj se je njuni vroči ljubezni bližal konec. Ognjeslav Hruševec je bilnaposled vendar dovršil svoje studije, četudi ne s posebno sijajnimi uspehi, in ker je bil njegov oče dobro znan z različnimi višjimi gospodi, ki so imeli mnogo vpliva, a vedno prazne žepe, se mu je posrečilo, da je spravil ljubljenega sinka Ognjeslava na praktikantsko mesto jako imenitnega urada v Trstu. S tem je bila seveda pri kraju sicer tako vroča ljubezen med Ognjeslavom in med Leonoro. Sicer je bila Leonora že dolgo pripravljena na to neizogibno eventuvalnost, ali ko ji je Ognjeslav definitivno naznanil dan ločitve, jo je njegova napoved vendar zabolela in sedeč na svoji prostorni zofi je dolgo ugibala, kaj stori. »Tho be or not tho be«, je bilo zdaj zanjo poglavitna stvar. »Ob ljubezni se ne more živeti,« si je rekla gospodična Leonora Kosmačin, »posebno ne, če je ženska že dobrih 10 let vedno 28 let stara.« Spomnila se je prijaznega fajmoštra z dežele, ki jo je že več let vabil, naj pride k njemu za »gospodinjo«. Ta ponudba ji je prav ugajala, ali spomnila se je tudi, da je njen blagoslovljeni čestileo velik prijatelj »žestokih pića«, kakor pravijo v »slobodnih gradovih« hrvatskega Primorja, in to ji je pokvarilo vse veselje, da bi se odpovedala dramatični umetnosti in se preselila v samotno župnišče v hribih. Na srečo ji je bila odprta še druga eventuvalnost. Poznala je podravnatelja neke katoliške posojilnice na deželi, ki ji je z vso slovesnostjo ponudil roko in srce ter ji obljubil, če ga vzame, vse udobnosti, kar jih zamore ljubljeni ženici preskrbeti Vrstica 39: »400 kron,« je vzdihnil Ognjeslav in pot mu je stopil na Čelo. »Če se boš v poznejših letih spominjal svoje Leonore, uboge, zapuščene ljubimke, ki te je vedno obolevala, boš gotovo mislil — « »500 kron,« je mislil Ognjeslav in začel se je tresti po vsem životu. » ... da ni bilo prav, da si me zapustil v bedi in nepreskrbljeno in da si me neusmiljenega srca prepustil strahotnim valovom življenja.« »Za Boga — nehaj,« je obupno vzkliknil Ognjeslav. »Povej zdaj, koliko potrebuješ, sicer prideš še do vsote, ki bi je niti Rotšild ne mogel plačati.« Vrstica 59: In Leonora je nadaljevala s svojimi razlaganji in je pojasnila Ognjeslavu, da se hoče omoliti in da zato neizogibno potrebuje tisoč kron. Razlagi, da potrebuje Leonora za možitev nič manj kot tisoč kron dote, je sledil dokaz, obširen in dobro utemeljen dokaz, da je prav Ognjeslav Hrušsvec ~~i n~~in nihče drugi dolžan, darovati to doto. Argumenti, katere je navedla Leonora, so bili tako izdatni in tako prepričevalni, da je moral vzpričo njih Ognjeslav popolnoma utihniti. In ker je bil strogokatoliški vzgojen, je rad slušal tudi glas svoje vesti in ta glas mu je rekel: plačaj, drugače ti bo delala ta žensza vse življenje sitnosti. »Bodi torej« se je končno odločil Ognjeslav. »Plačam ti tisoč kron odpravnine, enkrat za vselej, če mi podpišeš izjavo, da nimaš od mene ničasar več terjati. Seveda ti bom plačal tistih tisoč kron, kadar jih bom imel, kajti to boš sama uvidela, da ti jih zdaj ne morem odšteti, ker jih nimam.« ~~jih nimam.«~~ Leonora Kosmačin pa tega nikakor ni hotela uvideti, nego se je podvizala dokazati Ognjeslavu svoje nenavadne dramatične talente. Dasi ni nikdar hodila po gledaliških deskah, dasi v svoji umetniški karijeri ni prišla dalje, kakor da je v moških hlačah stala ob vhodu iz maneže v cirkus, je vendar napravila Ognjeslavu tako dramatičen prizor, da je mladi mož postal ves vrtoglav in je naposled slovesno obljubil, da dobi Leonora Kosmačin naslednji dan zahtevani denar. Vrstica 81 ⟶ 80: Naslednje jutro je stopil Ferdinand Čebula v zadohlo sobo imenitne hiše blizu Ljubljane, kjer je posestnik, žagar, mlinar, lesni trgovec in trafikant Matevž Hruševec sedel za mizo in zajtrkoval špeh s kruhom ter ga zalival s slivovko. »Kaj bi pa rad ?« je vprašal Matevž Hruševee nepričakovanega obiskovalca. Imel je starinsko navado, da je tudi visokošolce tikal, dokler niso dobili stalne službe, in je delal samo izjemo a lemenatarji, katere je vikal. Duhovnike je seveda od kraja vikal. »Gospod Hruševec« je začel Ferdinand Čebula z veliko resnobo in s patetičnim glasom govoriti. »Staro moje prijateljstvo do Vašega sina mi veleva, da Vas strogo zaupno obvestim o stvari, ki zna postati usodnega pomena za prihodnjost Vašega sina«.« »Kaj praviš?« se je čudil stari Hruševec. »Kaj pa more nam nevarno postati? Moj fant je zdrav in če umrjem, dobi toliko hranilničnih knjižic, da jih bo cela skrinja polna.« Vrstica 92 ⟶ 91: Matevž Hruševec je imel tako polna usta špeha in kruha, da je v ogovor zamogel samo nekaj zarenčati. Ferdinad čebula je vsled tega mirno nadaljeval. »Ravno zdaj, ko bi imel Ognjeslav nastopiti službo, v kateri postane gotovo še ekscelenca, se je zaljubil z vso strastjo svojega čistestega mladenšikega srca v neko ljubljansko gospodično.« » V kakšno gospodično,« je cmokaje vprašal stari Hrušovec in ker ga je stvar začela zanimati, je na vso moč hitel, da dobi prazna usta. Vrstica 102 ⟶ 101: »Ognjeslav se je z vso strastjo prve ljubezni oklenil tega dekleta in jo hoče vzeti v zakon.« Matevž Hruševeo je planil pokonci s tako silo, da je prevrnil steklenico z dvajset let staro žlahtno slivovko. »Iz tega ne bo nič. Iz te moke ne bo kruha. Pa če bi moral vzdigniti tak komisijon, kakršnega še ni videla kranjska dežela — iz tega ne bo nič in ne bo.« Vrstica 110 ⟶ 109: »Ognjeslav je vaš sin, gospod Hruševeo,« je povzel zopet Ferdinand, ko se je stari do dobrega odkašljal. »V vsem je vam podoben. Inteligenten je, kakor vi in kremenitega značaja kakor vi. Njega ne bodete pregovorili.« »Punce pa ne poznam .« »Veste kaj, gospod Hruševec, jaz sem sicer mlad, a zdi se mi , da se na tem svetu z denarjem še največ opravi.« »Z denarjem se vse opravi ,« je z globokim prepričanjem in odločnim poudarkom pritrdil Hruševec. »Poskusite torej z denarjem. Saj sem vam rekel, da je dekle revno. Tako je revna, da včasih še za krompir nima.« »Slišite, gospod Čebula, vi ste pa res pameten in značajen mladenič.« Zgodilo se je prvič, da je stari Hruševec kakega dijaka vikal in Ferdinand Čebula je to po vsi pravici smatral kot dokaz, da je zmagal. Vrstica 124 ⟶ 123: »Poceni pa menda ne bo, gospod Hruševec,« je nadaljeval z diplomatsko spretnostjo. »Veste taka ljubezen — tu kar vse gori — to je tak plamen — « »Naj velja kar hoče,« se je rotil Hruševec. »Moja bo veljala, pa če gre zadnji rep iz hleva. Peljite me k punci.« Točno ob 2 uri popoldne je stopil Matevž Hruševec v sobico Leonore Kosmačin. Vrstica 139 ⟶ 138: »Ah, gospod Hruševec, ko bi vi vedeli, da, ko bi le slutili, kako jaz Ognjeslava ljubim.« »Če ga nehate ljubiti, vam plačam 500 kron.« »Ah, kako malo poznate žensko srce! Kadar ženska iskreno in resnično ljubi, se za 500 kron ne odpove svoji sreči.« »No, veste kaj — jaz vam dam tisoč kron.« Leonora Kosmačin se je jokaje naslonila ob ramo starega Hruševoa. »Ah, gospod Hruševec, moja ljubezen je tako globoka in resnična, da je vi ne morete pojmiti.« »Glihal pa ne bom,« je rekel nejevoljno Hruševec, a s tako mehkim glasom, da se je Leonora hitro še bližje stisnila k njemu, »če hočete, vam dam 1000 kron. In ker ste revni, pridete lahko k meni za gospodinjo. Moj fant mora tako v Trst. In pri meni se vam bo dobro godilo, gospodična Leonora, prav dobro se vam bo godilo.« Leonora Kosmačin je novič pokazala svoje dramatične talente. Tekom ene ure je pripravila starega Hruševca do tega, da ji je odštel 1500 kron in sklenil ž njo trdnoprijateljstvo.

Lenorina dota: Razlika med redakcijama