Povest o novem plašču: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: Povest o novem plašču Črtica, spisal Vitomil Jelenc. Težko je človeku, ki je zašel in si ne zna pota iz svoje zag...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov-mp
Povest o novem plašču
| naslov= {{mp|naslov|Povest o novem plašču}}
| avtor= Vitomil Jelene
| izdano= {{mp|delo|''Slovenski narod''}} {{mp|leto|28. april 1906}} (39/97)
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-W5NFVLPP dLib]
| dovoljenje= javna last
| opombe=
}} Povest o novem plašču
Črtica, spisal Vitomil Jelenc.
Težko je človeku, ki je zašel in si ne zna pota iz svoje zagate. Vsaka mala iskrica vzbuja mu nade; vedno dalje in dalje se vspenja, dokler slednjič ne spozna, da je zgubljen; a vzlic tega še vedno upa, še vedno koprni kvišku. Naša narava je vstvarjena v to, da vedno želi in koprni kvišku, da hrepeni po bitju, ki je nad nami, a tudi v nas samih. Najhuje pa je v vsem tem, da se hočemo vspenjati vedno više in više, a ne doznamo, da stojimo do ust v blatu, ki nas duši, tlači k tlom, ki nas ubija. Dobro žive dandanes le lumpi in norci. Oni ne poznajo idealov, življenje jim je sedanjost, bodočnost jim olepšava njih vagabunstvo. A ljudje, ki imajo v sebi še ideale po lepoti in kreposti, begajo kakor temne sence okoli; njih upi in nade dovele so jih v neznane kraje, kjer jih čaka boj in smrt. Boriti se s srečo, življenjem, ideali — kdo ne bi podlegel? In tako vidimo ljudi, ki padajo in nikdar več ne vstanejo. Preko njih trupel drve njih nasledniki naprej. In ko ne ostane od njih ničesar več nego napol strohnela lobanja, vzame jo morda kdo potomcev v roko in se ji nasmeji: „Norec! Zakaj si živel ? Morda zato, da mi sedaj teptamo tvoje kosti?“ A poleg ne pomisli, da čaka njega ista usoda, da se more ž njim isto zgoditi. No na bodočnost se ne misli! Tisočletja že divja boj z življenjem, rodovi poginjajo, a čas beži. Kaj je življenje; nemirno plavajoč čolnič, brez jader, brez krmila, brez sidra in brez pristana. Naše življenje je čolnič sredi morja. Vetrovi dvigajo valovje, ki gonijo čolnič semintja po neskončni gladini. Vsaka sapa ga suče ; dokler ga slednjič ne pogoltne neizmerno vodovje, ali pa ga treščijo valovi ob pečine in ga razbijejo. To je človeško življenje! In kaj smo mi ljudje, posamniki ? Mi smo vodniki čolna. Mi smo veslarji brez vesel, krmarji brez krmila. — — —