Duše: Razlika med redakcijama

in daleč se je videlo v zeleno, cvetočo

deželo.

Pred štirimi leti — tako je pripovedoval

tovariš — sem imel posla na

po okolici. Bila je, kakor sem vedel iz

aktov, vdova laškega slikarja, imela je

ženska!

Spoznal sem že v življenja divna,

prekosila vse. Ah, in bilo je 1.

maju ...

Vam samo, da ni bilo mogoče, da bi

te ženske ne ljubil! Kajti ona je bila

je! Toda bila ni prevara, bila je

resnica; in jaz je nisem spoznal a svoimi čuti,

le, da, ako ga je konec, je tudi z mojo

dušo za vedno pri kraja.

čutil sem že, kako sem si osvajal njo,

boginjo, kako se je približavala njena

pričela objemati njena ljubezen moje

koprnenje, vsedarujoče moje češčenje ...

In prišel je zadnji večer. Vedel

Povečerjala sva in bližala se je

že polnoč in sedela sva še vedno skupaj v visoki, tako svečanoresni, tako

je k staremu, zapuščenemu klavirju, ki

se je zdel pozabljen kakor davna lepa

strune in zapele so mi pesem,

kot je še nikdar ni čulo moje uho,

— daleč izven teles se je združila najina

ljubezen!

Med tem se je zunaj navlekla nevihta.

Čezdalje bliže se je oglašal grom

so kriče planili ven posli in tekli

gasit. Ona pa jih je poklicala nazaj.

„Pustite! Ni vredno".

In potem je mirno gledala požar.

Staremu kozelcu bodi priznanje, da

Krasen prizor! Ali tudi noč kroginkrog,

divna, čudovita, božanstvena

nekaj bajnega začaranega v tej noči,

kar se ne da izraziti — ali samo i

žensko, ki jo blazno ljubimo, moremo

preživljati take noči.

Nevihta se je že oddaljevala, nad

nama so lesketale zvezde in bledo rdeči

in bolečino, kakor da mu mora ob

lastni pesmi počiti srce.

maknjena. Jaz sam nisem vedel, kaj se

godi z menoj. Duša mi je odletela, in

nobene moči nisem imel več nad

seboj.

Tedaj sem čul njo vzdihniti. Ozrl

od vživanja, od silnega vpliva te čudapolne

noči, je ječala duša v njenih

ah, vsepolnem razblažene ljubezni —

dočim so njene ustnice, drhteče in smehljajoče,

Ta njen pogled pa je mene lik i

vihar zagnal z enega na drugi svet;

od mene. Prvi hip je bila vsa zmedena,

potem pa ji je bkratu zaplamtelo na

zadelo mojo dušo! In ni bilo treba, da

mrzlo in zaničljivo dejala:

„Vi podlež, Vi lažnivec!"

Šla je in obstal sem sam ...

Kako sem prebil potem tisto noč,

o tem molčim; zgodi se nam pač kdaj

potem pa se je sklonil preko mize in

rekel:

„No, in zdaj mi povejte, ste-li to

stvar razumeli? Ste-li raumeli, kaj da

zahlepela po moji — sem ji jas, reva,

prišel s poljubi! Kakšna banalnost, kako

In vendar je bila moja ljubezen

tako resnična, tako vzvišena!