Ah, te noči: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: Ej, jaz ljubim jasne, svetle noči! Kako lepo je tavati v takšnih nočeh brez smotra, brez misli ... Tam na jasnem azurju miglja na milijone demantnih zvezd, semintje se en... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 25:
Aj, takrat sem ljubila jasne solnčne dni. Ves svet je bil moj in jaz njegova. Zdelo se mi je, da cveto rože zbog mene, zbog moje lepe mladosti in da jaz živim zato, da se naslajam ob vonju pestrega cvetja. Solnce se je zrcalilo v kristalnem jezeru, na kojem so sanjali jasnobeli lotosi, moja duša pa je rajala radosti.
Pa veselilo se je v mojo dušo razočaranje, jasne slike so otemenele, zlati gradovi so se zrušili do tal. Sovražila sem svet, ljubila sem samotno sobico svojo. Tu je pisala moja roka, ker je bila vajena, moja duša ni čutila. Gledala sem skozi okno v brezkončno daljavo, kojo so oklepale snežne gore! Jaz nisem marala zelenja, ovetja, ne jasnega neba. Moja ljubezen je tavala v temi in moje temno koprnenje se je vzpenjalo do viharnih oblakov. Vse moje misli, žive sanje, vesti, radosti in tuge so bile zapisane na steni moje sobe in bala sem se, da kdo pride v moj samotni stan in prečita temne povesti moje ljubezni. Moje srce je bilo obdano od bridkosti, razočaranja in obupa. Blodila sem po ulicah, moje srce ni našlo miru. Trudna in zmučena se napotim domov, odprem okno: krasna noč. Ajd v jasno noč. Vse moje misli, vsa moja hrepenenja, vso mojo žalost, vsa veselja poznajo noči. Dnevi so presvetli. Noči so polujasne in jaz te ljubim. Zato ljubim noči, zato tavam v nočeh okoli, da preživljam spomine jasnih, solnčnih dni. Moja duša bi se rada povzpela do zlatega solnca, a se ne more, ker preveč ljubi - noči. Da, noči so jasne! So pa tudi temne, brezzvezdne in v takih nočeh ne vidiš, kje blodiš in če te zapelje temnica se kaj lahko pripeti, da padeš v blato in se v njem zadušiš.{{nejasno|“}}
Moj znanec je vstal i jaz. stopala sva po cvetoči aleji, rožnordeče cvetje se je usipalo na moje rame, - na tla. Nalahno sem stopala, cvetja nisem hotela pohoditi. Moj znanec mi pravi: „Zakaj ne stopaš po cvetju? Ako ga ga ne pohodiš ti, ali jaz, pohodi ga kdo drugi, vsekakor pa je divno hoditi po cvetju, kakor sem hodil jaz v onih mladih dneh. Ne izogibaj se poti, ki je posuta s cvetjem in, če nimaš v nočeh užitka zreti ne zvezdnati azur, imaš ga v jutro, ko pada raz drevje rožno cvetje in ti ga pohodiš. Vedi, tvoja noga je vredna, da pohodi cvetje - tako in Bog s Teboj!“
Ostala sem sama. Na nebesnem svodu so ugaševale zvezde - tam za sinjimi gorami se je svitalo. Jaz pa sem hodila po cvetni poti ob bregu Save, koje valčki so šumeli tožno in žalostno pesem. Vzdihnila sem: „Sava, krasna Sava, zdiš se mi ogromna solza mojega naroda. Teci in pripoveduj povest iz našega ozemlja bratom Hrvatom, a kadar privališ vale svoje na iztočje, do svojega cilja, reci, da pozdravljam sobrate Srbe, da zanje živim v velikem spominu.“
Zvezde so ugasnile. Za gorami se je vzdigoval rdeči somrak, noč je ugaševala, spomini v moji duši so postajali veliki, mogočni in vzkliknila sem: „Prekrasne so noči!“
| |||