Prihajač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 72:
»Brez šale, gospod župnik,« dé moško. »Videli boste, kak dober kristjan postanem jaz. Še mesa ne bodem jedel več o petkih. Nadejam se pa tudi, da boste bi kupovali pri meni. Imam fino kavo, sladkor po ceni, olje, z jedno besedo, vse.«
Čedín in Mejač sta le molčala, in zlasti poslednji je živo čutil, kako nespodobno se vede Stržen in nepotrpežljivo je bobnal ob mizo med oblastnim njegovim govorjenjem.
Mrak se je ulegel po dolu in s polja so prihajali delavci, glasni in veseli. Vse navzkriž se je pozdravljalo in šalilo, in zadovoljno se je smehljal stari župnik, veseléč se na tihem dobrodušnih svojih župljanov; Stržén pa se je rotil, da tako prijaznih ljudij ni nikjer več na Kranjskem.
»Naši ljudje so že tudi doma,« dé županja, ko se je prizibal voz dišečega sena. »Vidite gospod Stržén? Oni pri konjih, to je naš Tone.«
»Ha, čvrst dečko,« opomni Stržén. »Midva bodeva kmalu prijatelja.«
»In to je naša Minica,« pristavila je ponosno, ko je pritekla deklica roko poljubit župniku in pozdravit Čedína. Lepa se je zdela Stržénu in z gospodično jo je nagovoril.
»Da gospodična z grabljami,« odvrnila je deklica in zbežala, a nekako priljuden se jej je zdel vendar novi štacunar.
»Lojzetova Franica tudi pri vas?« vprašal je župnik.
»Tudi,« odgovori županja; »kadar je več dela, takrat nam hodi pomagat; in prav pridna je, no.«
»Pošteno dekle,« pohvalil je župnik; »in kako razumna! Pri spraševanji ve več kot devet drugih.« Lojzetu se je kar vrtelo v glavi od veselja, ko je slišal hvalo hčere svoje. Krčmarica pa je pripovedovala Stržénu, da ima oče Čedín jako pridnega sina, Petra, ki je Miničin ženin, in da bo svatba še to zimo.
»Tristo medvedov, oče! Lepo snaho doboste,« vzkliknil je Stržén in trčil z molčečim starcem.
»To ni poglavitna reč,« poučila ga je županja. »Poštenje, pridnost, to je prvo, in pa, da se lepo vzameta. Jednaki z jednakim, to je najboljša zveza. Na gosposko ne bi hotela omožiti Minice; da bi pa Tine med kočarji iskal neveste, tega pa zopet ne. Ta Franica Lojzetova je pridna, pripravna, pametna; za snaho bi je pa vi, oče, vendar ne hoteli; in jaz tudi ne.« Hladne so bile te besede, in vendar so deklico, ki je baš mimo tekla po vode, spekle do srca. Potegnila je ruto na obraz, da skrije rudečico, ki jo je polila, in solzice, ki so jej zaigrale v očeh. Bila je pač še zelo občutljiva, in prvi požir pelina je najgrenkejši; sčasoma se mu človek privadi. Lojzetu na primer se to govorjenje ni zdelo tako hudo, pač pa nekako pusto, kakor da bi kdo dokazoval slepcu, da ne vidi. Pokimal je malo, češ, mati pravi prav, in prigriznil kruha. Župnik je vstal in odpravil se domu; mlado in staro ga je pozdravljalo, kakor dobra družina častitljivega očeta.
»Fleten far,« opomni Stržén proti županu, ki je bil zopet prisedel. A ta ni odgovoril ničesar, kar bobnal je ob mizo, tako da je čutil Stržén, da ni zadel prave strune. S kratkim pozdravom ostavil je tudi Čedín druščino.
»He, Lojze, zdaj se pa ti sem vsedi! klical je Stržén, »bodeš ti kaj povedal.« Lojze je sicer ubogal, a on je bil le bolj ustvarjen, da posluša. Pogovor je zastal.
»Kdo je štacunaril pred mano v Dramljah?« vpraša čez nekaj časa Stržén zamišljenega župana.
»Jaz pomnim tir gospodarje pri vaši hiši,« dé Mejač počasi in trdo. »Prvi je bil rajni Žrjav, dober kmet in pravičen trgovec, a mož po stari šegi. Ta je zapustil tisoče. — Njegov sin pa je bil učen; začel je vse po novem in norca se je delal iz očeta in trgovanja njegovega. Vse iz prve roke! dejal je in kupil od Čiča cel voz kresilnega kamenja. Ravno takrat so pa začeli prodajati žveplenke in blago mu je obležalo.«
»Prav osel je moral to biti,« omenil je Stržén.
»Tako so ljudje dejali, ko je bil prišel na boben, praj pa ne, ker so se ga bali. Zabavljal je vsemu svetu, veri, duhovnikom, gosposki, tudi tistim, ki so kupovali od njega. Lojze, ti si hodil delat k njemu?«
»Hodil,« dejal je ta. »To je bil tisti, ki je jedel o petkih meso. Vi ste pa rekli: O petkih jé meso, ob nedeljah pa krompirja ne bo.«
| |||