Prihajač: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Vrstica 157:
{{razprto|Vodnik}}.</small></poem></p>
 
Nedelja je bila in v Stržénovi štacuni se je vse trlo. Komur baš ni bilo treba omisliti si kake reči, gnala ga je radovednost, ogledat si novega štacunarja; in kdor je prišel iz štacune, vsak se je smejal.
 
»Oh, ti nesrečni štacunar!« muzala so se dekleta. »Kako je bil že tebi povedal?«
 
»Lej jo! Kako pa tebi?« odgovarjala je družica.
 
»Ta pa zna,« dejali so možje in po vsej fari je šla Stržénova hvala. Zakaj bi ne bil vesel, gospod Stržén!
 
»Zdaj pa poslušaj,« dejal je Lojzetu, ki je bil že kar v njegovi službi, proti večeru. »Jutri je semanji dan, in postavil mi boš šotor, ker v štacuni ne morem še razgrniti vsega blaga. Postavil mi boš gori mej smrekama, kateri smatra Mejač za svoji, Čedín pa za svoji, kakor sem zvedel. Jaz pojdem Čedína prosit, naj mi oni prostor prepusti; potlej se bosta pa začela trgati, da bo veselje.« In smejal se je Stržén in mél si roke. Lojze pa je premišljeval, kako bi se mogla soseda spreti, če Stržén postavi šator mej smreki, in ni mu šlo v glavo. »Najboljše je, če povem Čedínu,« mislil si je in stopil gredoč gor.
 
»Oče, sprli se boste,« dejal je in pogledal debelo moža.
 
»S kom pa, Lojze?« čudil se je oni.
 
»S sosedom, Mejačem.«
 
»Bog nas varuj! Zakaj pa?«
 
»Jaz postavim šotor za Stržéna, — med smrekama.«
 
Čedín je malo pomislil, kajti te besede bile so mu nedoumne. Lojze pa ga je gledal v oči in molčal.
 
»Pa lehko noč!« reče naposled in odide. Čedín pa se je počel smejati, preverjen, da je Lojze zopet kaj napak slišal. Ko pa je kmalu za Lojzetom prijazni gospod Stržén prišel prosit, naj se mu dovoli, da postavi šator mej smreki in razpelje vrvic vmes, spomnil se je, kako sta se že časi z županom za šalo sprijela za oni drevesi in kaj mu je ravno kar namignil Lojze, in odrekel je. Malo poparjen je šel Stržén naravnost k županu. Obrnil se je s prošnjo na mater, ki mu je brez obotavljanja vse dovolila. Zopet je bil vesel gospod Stržén in mnogo pil in glasno govoril. Pred hišo pa sta sedela Peter in Minica pogovarjaje se, in Peter je menil, da je ta štacunar ves nor in da se le čudi, kako da se more kdo smejati njegovemu kvasanju. Minica pa ga je zagovarjala. »Za semenj,« je dejala, »ti kupim nekaj lepega pri njem. Kaj bodeš pa ti meni kupil?«
 
»Pri tem sleparji nič,« odvrnil je Peter in godrnjal, kako neumna da so vsa dekleta.
 
Druzega dne na vse zgodaj pa je pripeljal Lojze količev in desak mej smreki, da postavi šator gospodarju svojemu. Zastavil je rovnico, uprl se in zastokal glasno, da je privabil Čedína iz hiše, ki se je čudil, kaj da počenja. Lojze mu je razložil, in Čedín je bil hud, da se Stržén ne méni za njegovo prepoved, in zapretil je Lojzetu, da mu vzame rovnico.
 
»Le mi jo, oče,« dejal je Lojze. »Ni moja. Mejačeva je.«
 
Čedín se je premislil, kajti ni hotel jeziti Mejača, a izruval je kol, ki je bil že zabit in vrgel ga po cesti.
 
»Tristo medvedov,« prikričal je v tem trenotji štacunar; »Lojze, kaj pa stojiš kakor sv. Roka pes. Kdaj bo šator gotov?« Lojze je pokazal na Čedína, ki mu ne pusti staviti; začel se je kreg in Peter je prišel pomagat očetu. Župan je govoril ravno z žandarjema, ki sta prišla nadzorovat semenj, ko je priklel Stržén tožit, kaj se je bilo zgodilo.
 
»Čakajte,« dejal je župan, »jaz ga pregovorim z lepa.« Žal mu je bilo, da je žena ustregla Stržénu. Jel je pogovarjati Čedína in pogovoril bi ga bil, da se ni vmes vtaknil Stržén.
 
»Gospod župan,« vikal je, »tako neumno besedovanje je samo na kmetih in v delavnik možno. Ali sta smreki vaši ali sosedovi?«
 
»Moji sta,« dejal je župan.
 
»Nikar no, Mejač!« ugovarjal je oni. »Tam stoji smrekova meja, ki je moja. Kdor je to zasadil, ta je tudi drevje. Pa saj mi ni toliko do smrek. Besedo bi mi bil rekel, pa bi bilo dobro. A to me jezi, da se ta človek vmes vtiče, ki naji hoče le razdražiti. Župan se je obrnil k Stržénu in pravil, kako sitno mu je prepisati se s sosedom zaradi take male reči, in vprašal, če bi se ne hotel pomakniti malo bliže na njegov svet. Oni pa se je posmehljivo hudoval: »Vi ste mi dali besedo, kakor tudi žena vaša: če jo hočete snesti, dober ték! Jaz pa se ne umaknem, predno ne priznate, da ste figa mož.«
 
To je zdalo. »Ne, ne bom figa mož,« vzkipel je župan. »Kar sem rekel, to sem rekel. Lojze, zabij kol!«
 
A kakor ga je vstavil Lojze, izruval ga je Čedín in svaril soseda, naj ne bode tako trmast, ker sta bila vedno prijatelja. Ljudij se privrelo od vseh stranij in z rokami mahaje kričal je Stržén: »Tristo medvedov, rajši bi bil taterman v Dramljah, kakor pa župan: bali bi se me saj vrabci. — Toda zakaj so pa žandarji na tem svetu?« In poklical je žandarja.
 
»Torej žandarje kličeš proti meni, Mejač!« dejal je Čedín in umaknil se v svojo hišo.
 
»Ne jaz,« vpil je za njim župan, »ampak trda tvoja glava.« Jezen je odšel tudi on.
 
Šator se je postavil in Stržén je razgrnil in razobesil svojo robo. Kmalu se je gnetlo staro in mlado krog njega, in zavidno so gledali drugi kramarji proti smrekama, kjer smehú ni bilo konca ne kraja.
 
Tudi župan je imel polno krčmo in komaj se je sproti nosilo pivcem na mizo. Krčmarica je pozdravljala stare znance, odzdravljala gostom in pripovedovala, kake sitnosti jim je napravil sosed; da je moral župan poklicati žandarja.
 
»Saj smo prijatelji s Čedínom,« je dejala. »A vsi vendar ne moremo ukazovati; jeden mora biti prvi v soseski, in župan je le župan.«
 
»Taka je,« potrdil je pivec, znan kot slab plačevalec. »Takega moža, kakor je župan naš, treba spoštovati!« in klical ga je pit. Zaman.
 
»Oče so hudi,« dejali so gostje, in res je bil slabe volje Mejač; jezil se je na štacunarja, na Čedína, na semenj, na vse. In vesela tudi Minica ni bila, ki je neutrudno tekala sem ter tja. Premišljevala je, kako bi mogla skrivaj par besedij izpregovoriti s Petrom, da bi se potlačil ves ta nepotreben prepir. Ko se je zmračilo, stekla je na semenj kupit mu odpustek in hitela na njegov dom, a Petra ni bilo doma; iskala ga je po semnji, a ni ga dobila, in nesla je odpustek seboj domu. Sedla je na klopico pred hišo in čakala ga, in res je prišel po vasi. Pozdravila ga je prijazno, a on je odzdravil mrzlo in šel mimo. Razžaljena je stekla deklica v svojo sobico in zaprla v skrinjo namenjeno darilce.
 
»Kako je moški!« dejala je sama pri sebi in ustica so se jej napéla. »Zavoljo te neumnosti se pa tako drži! Le čakaj, zaman me boš iskal na ljubi naši klopici.«
 
V krčmi pa je prerokoval naš Stržén. Hvalil se je, kako dobro se je obnesla kupčija, in zahteval se županu, ki mu je bil prepustil tako pripraven prostor. Župan pa je še vedno godrnjal in robantel na ljudi, ki delajo zdražbe, na trmastega soseda in na preklicani smreki, kateri naj bi vzel vrag.
 
»Ali pa jaz, oče,« oglasi se Stržén. »Koliko vam dam zánji?«
 
»Če ji posekati takoj jutri.«
 
»Dopoludne še,« bil je odgovor, in kupčija se je sklenila.
 
»Ho, Lojze,« vpil je Stržén; »kaj ne? Danes pa ni sobota. — Ali boš sekal smreki?«
 
»Sekal,« dejal je Lojze. »A tepen bodem; bolečine boste plačali.« Glasen smeh je odgovoril občutljivemu Lojzetu.
 
»Ali še veš, Lojze,« izpraševala je krčmarica, »kako je bilo pred kakimi dvajsetimi leti na današnji dan?«
 
»Slabo,« dejal je oni in pil; krčmarica pa je pravila, kako so ga takrat odgnali žandarji. »Kdo te je spravil noter?« je vprašala.
 
»Minež,« dejal je oni. Stržén pa ga je silil, da mora povedati, kako je bilo. A to je bila težka reč. Lojze se je odkašljal parkrat in pričel, a ni mu tekel jezik, in potil se je, kakor da bi mlatil.
 
»Dva para podplatov je ukradel,« dé naposled na smeh vse druščine. Krčmarica pa je posegla vmes in omenila, kako je takrat izmaknil na semnji Minež ali pa Lojze —
 
»Minež,« popravljal je Lojze.
 
»Ne vem,« reče ona, »toda naj velja tvoja. Izmakne torej nekaj usnja in se izgubi med množico. Lojzeta je pa povsodi dosti, kjer ga ni treba. Kmalu sta bila skupaj. Lojze, pravi Minež, vzemi ti te-le podplate seboj. Saj veš, kako je. Če jih zagleda Mejač pri meni, bode hud, češ, po semnji kupuje, dolgov pa ne plača. In če tebe kdo vpraša, ti reci, da je blago tvoje. Lojze pravi: bom, in odrine. Ljudje so bili pa že zašumeli in kmalu padejo po Lojzetu. Roba je moja! kričal je Lojze in mahal po kramarjih. Jednega je bil do dobra otolkel. A nič mu ni pomagalo. Ha, ni moja! vpil je nazadnje, ko ga je žandar uklepal. To mu zopet ni pomagalo nič. Pri sodišči se mu je pa razvezal jezik, da je ovadil Mineža. Prijeli so še tega. A Minež je ptič! Sodnika in Lojzeta je prepričal, da je Lojze tat. Njega so izpustili, Lojze pa je obsedel.«
 
»Po nedolžnem,« pristavil je Lojze.
 
»Po neumnem,« dodal je Stržén. Ko pa je Lojze ostavljal druščino, prišlo mu je na misel, kako hud bode Čedín, če on poseka smreki. »Prav za prav,« dejal si je, »bi moral biti hud na Stržéna. Toda ljudje so čudni in najboljše bo, če mu poveš že naprej.« In trkal je na hišna vrata, ki so bila že zaprta. Od hleva sèm je prišel Peter in zarohnel nad njim:
 
»Kaj laziš krog hiše? Idi k štacunarju.«
 
»Poslušaj, Peter, jaz sem nedolžen,« tolažil je Lojze.
 
»Ti si vedno nedolžen, in naj te desetkrat zapro!«
 
»Nedolžen,« ponovil je oni. »A jaz ti imam nekaj povedati o štacunarji.«
 
»Jaz pa tudi nekaj,« zavpil je Peter, »da poveš štacunarju in županu. Jutri ju grem tožit k sodišču; zdaj pa mir besedij in spat!«
 
Lojze je moral iti, ne da bi bil povedal svojo novico. »Vsi so neumni,« mrmral je sam pri sebi; »vsi: Čedín, Mejač, štacunar; ha, ta je pa najneumnejši, če je prav gospod.«
 
==III.==
 
<p align=right><poem><small>
Hudobnež je podoben slani,
Ki padla v mrzli noči je.
{{razprto|S. Gregorčič}}.</small></poem></p>
 
(str. 60)4 o menj časa; nasproti jim stoji slavni, nezmag-ljivi Benedek s silno armado, in vzdignila se bode nanje črna vojska, da bode srečen vsakdo, ki bo odnesel pete. A za Laško, da se je treba bati: doli zapoveduje nekov cesarjev strijc, ki se ne more meriti z Benedekom; vojakov da nima mnogo, ker je šlo vse na Prusa; tam bomo tepeni. »l)a, Radeckega ni več«, dejali so možje oparjeni, kajti na Laškem so se bili večinoma njih sinovi in bratje. Mejačka pa se je spominjala, kadar je stregla trudnim in lačnim vojakom, sina svojega: Bog ve, če dobo 011 v tujini usmiljenih ljudij! V sanjah ga je videla raztrganega in revnega, in ni se dala utolažiti v žalosti svoji, tako da je bil mož že hud, češ, da je morala pač božja volja tako biti. »Da, božja volja!« jezila se je ona. »Ti si ga odgnal«, in udrle so se jej solze [»o lici. Ne da bi iskala tolažbe v delu, ki je najboljše zdravilo bolnih src, prepirala se je z možem in zanemarjala gospodinjstvo. Zadnje čase sicer Tine ni bil tak, kakeršnega bi si bila roditelja želela, vendar so ga sedaj pogrešali povsod. Oče mu je bil že prepustil vse poljsko delo in sedaj je moral zopet sam z družino se ukvarjati. Če gaje pa zadržal opravek doma, zadremalo je delo na polji ali šlo navzkriž. Domače razprtije so se okoristili posli; da se je le kdo. spomnivši se Tineta, priliznil gospodinji, dobil je zagovornico proti gospodarju. Gospodarstvo je nastopilo rakovo pot. Temnilo se je Mejaču čelo; glava mu je lezla k tlom, in siveči lasje so svedočili zimo življenja njegovega. XI. Kak' botlem ljubila, Me srce boli, Ker ljubček moj prvi Pozabljen še ni. Nar. i>. Stržen se je zopet nekoč spri svsestro, ki mu je krčmarila; a huje kakor po navadi. Čakaj, zlodej, dejal je, jaz ti jedno zagodem, ki ti bo zvenela po ušesih! In sklenil je njej navkljub oženiti se. Da človeku ni dobro samemu biti, tega mnenja je bil že precej časa, a fantovanja se še tudi ni bil naveličal; toda ker ga Koza tako jezi, naj pa pride nova gospodinja v hišo. Dramlje so se mu bile priljubile. Da ga imajo ljudje radi, to je vedel; a da mu nič posebno ne zaupajo, ker vendar še ni domačin, to je tudi čutil: ako pa vzame dekle iz vasi, postane pristen Dramljan. In katera bi bila boljša oil Minice MejačeveV Brdka je, pridna, iz čislane rodovine, in, tristo medvedov! denar ima; — in, če Bog da, še Tineta več nazaj ne bode. V te prijetne misli utopljen, oštel je Stržen še do dobra svojo sestro, oblekel se praž-nje in hajdi k Mejačevim! Krčmarica gaje vzprejela mrzlo. Ko je pa opomnil, da se mu toži po starih prijateljih, da ni razen pri Mejačevih druščine v vasi, kjer bi se mogel človek pametno razvedriti; ko jekobžaloval, da jih je zadela taka nesreča, in pridušil se, da je Mejačka vedno mlajša: podala mu je roko, da bi bila zopet prijatelja. On pa ni spustil roke njene, ampak razložil jej, po kaj je prišel; in od veselja se je razvnel obraz matere Mejačeve: spolnjevala se jej je srčna njena želja. »Zelo je sicer potrebujemo«, je dejala, »a ker vem, da je k njeni sreči, dam vam jo rada in upam, da bodete zadovoljni ž njo. Dela je vajena vsakega in pohlevna je; no, in, gospod Stržen, zarad dote se tudi ne bodemo sprli: vsaj imamo, hvala Bogu!« »Kaj pa, Minica?« vprašal je Stržen. »Ali bo marala zame?« »Kako morete dvomiti, gospod Stržen! Kolikor jo jaz poznam, ima vas zelo rada. Odpravila je vse snubce, dasi bi bila lehko šla na dobre kraje, k premožnim ljudem. A ni hotela, in mi je nečemo siliti. Sama naj si izbira!« Mejačka je čula, da je prišla Minica s polja domu; ostavila je gospoda in šla hčer opozarjat na imenitnega gosta. »Minica, pojdi se umit in preobleči se hitro!« »Zakaj pa, mati?« vprašala je Minica. »Popoludne gremo zopet na njivo«. »Bodeš videla«, dejala je zapovedljiva žena, in Minica, vajena brezpogojne pokorščine, šla je, da spolni materino povelje. Prišla je v sobo in začudila se našedši Stržena. Ta pa je molče, z zadovoljnimi očmi gledal to vitko postavo, to sveže, lahno rudeče lice in te oči, iz katerih je sevalo toliko ponižne udanosti. »Podaj roko gospodu Strženu«, dejala je mati; »saj veš, kako prijetno smo se časi zabavali v druščini njegovi«. »In bodemo se še«, ujunačil se je Stržen. »Se nocoj bode beseda, gospa Mejačeva!« »Torej le pogovorita se«, dejala je mati in šla iz sobe. Minico je obšla neprijetna slutnja; Strženu pa, ki je že imel izvrstno šalo na jeziku, upadel je nekako pogum, ko ga je zadel mirni, hladni pogled zale deklice, in prav pohlevno jej je razodel svoje želje. Minica se je zahvalila za tako east, a odrekla mu odločno in šla. Rudečica je oblila Stržena: sram ga je bilo in jezil se je. Zastonj se je bil ponižal! Kako moško je odbilo dekle njegovo roko, katero bi bilo z veseljem zgrabilo sto in sto drugih! In kmetsko dekle! Ali se je že slišalo kaj takega? Hladno se je držal Stržen, (lasi je vse vrelo po njem; a Minica ga je začela sedaj še le prav mikati. Moja mora biti, sklenil je sam pri sebi, in prijetno gaje žgetala misel, da jo bode vendar dobil, naj se tudi brani. V tem je vstopila krčmarica in pomenljivo smehljaje se vprašala, če je že vse zgovorjeno. »Tristo medvedov!« silil se je Stržen šaliti, »ne mara zame«. »To ni možno!« odgovorila je ona resnobno. »Le sramuje se in noče vam resnice povedati, ker sta premalo še znana. A jaz vem, da vas ima rada; in tu je moja roka, da Minica ne bode nikogar druzega kot vaša«. Stržen jej je segel v roko in moško korakal domu; Mejačka pa je stopila za svojo hčerjo. »Kaj si pa rekla gospodu Strženu?« pričela je na videz mirna. »Da ga ne vzamem«, odgovorila je Minica. »ln jaz ti rečem, da ga boš vzela«, dejala je ona in srpo gledala hčer in čakala, kaj poreče. Minica je molčala; a to tudi ni bilo prav materi. »Le kujaj se, svojeglavka!« hudovala se je. »Ali tako spolnjuješ četrto zapoved božjo? Ne bode se ti dobro godilo na svetu, ti nepokoren otrok! Jaz delani in premišljujem noč in dan, kako bi mogla kaj zboljšati svojim otrokom, da bi jim ne bilo treba ubijati se kakor meni; ta razvajenka pa hoče zmešati ves moj račun! Bodeš se še pekla na polji in nosila žuljave roke, ker ne poslušaš mene, ki ti dobro želim. Kaj pa imaš proti Strženu? Ali ni mlad, premožen, pošten in dober človek? Ali te ne bodo zavidala dekleta vse fare? Pozneje mi boš hvaležna, norica, ki se braniš sreče. Toda kaj te poslušam in tisti tvoj trmasti jok. Vzela bodeš Stržena, in če se ga braniš z rokami in z nogami!« Jezno je žena zaloputnila vrata za seboj. Od hčere pa je šla k možu tožit, kako je dekle uporno. Mejač se je zavzel, da je žena tako hitro spremenila svoje nazore o Strženu, in menil, da je le škoda, da se je razdii dogovor s Čedinovimi; kajti ni mu bil po volji ta novi ženin. Žena pa je tako živo opisovala ugodnosti te zveze. »Petra ne bode več«, dejala je, »za druzega snubca Minica ne mara, in tudi nobenega nič prida ni. Stržen je pa kakor nalašč, in take prilike ne bode kmalu. Če je malo neroden, kaj to dene! Razposajeni fantje postanejo najboljši možje: nič sile jej ne bode pri njem. Rozo bodem že jaz spravila tja, odkoder je prišla. Ti govori z dekletom, naj ne bode neumna. In vidiš: naš zet župan, ali pa mi!« In oče je govoril s hčerjo, in njegovo prigovarjanje jej je mnogo huje delo kot materino hudovanje. »To veš, Minica«, je dejal, »da ti z materjo želiva le dobro, in da ni na svetu boljših prijateljev, kot so stariši otrokom. Rada te imava doma; a vedno bi se kesala, če bi ti to priliko zamudila in pozneje prišla na slabše«. »Ivolikrat so rekli mati«, ugovarjala je Minica, »da je Stržena malo prida, da je pohujšal vso faro in našega Tineta tudi. Jaz kar ne moreni spoštovati tega človeka«. »Potlej bode ves drugačen«, dejal je oče. »Ti ga bodeš poboljšala. Gospodar on ni slab, in to je veliko vredno. Ne bo se ti hudo godilo«. »Rajša bi jedla suh kruh z možem, ki bi ga imela rada, kakor da bi imela pri Strženu vsega na prebitek!« »Tako govoriš, ker ne veš, kaj je revščina. Kjer ni jesti ni piti, tam se ljubezen kmalu naveliča. — .Jaz sem že star in od danes do jutri: rad bi te še videl preskrbljeno, predno umrjem«. Minica je omenila, kaj jej je Tine pri odhodu naročil, in pristavila tiho, da nemara pa še pride Peter. Mejač je hodil sem ter tja po sobi in dejal kakor sam sebi: »Peter, da, če bi prišel; a ne bode ga: iskali so že druge neveste«. V srce so zabolele Minico te besede, in le prosila je, naj jo še puste doma, saj bode vedno pridna in poslušna. Očetu se je smilila hči in šel je meneč, da se pač še ne mudi tako. Za Minico pa to ni bila velika tolažba. Poznala je neupogljivo voljo svoje matere in strahom premišljevala, kaj jej bode početi. »Drevi pride gospod Stržen. Glej, kako se bodeš vedla proti njemu!« dejala je osorno mati, ko se je odpravljala Minica na polje. Delala je celo popoludne, in ko je mrak nastopil, hitela je domu preoblačit se. In z večerom je prišel gospod Stržen. »Dober večer, grlica. Še huda?« izpraševal je Minico in stiskal jej roko, katere se mu ni upala iztrgati. »Oče«, nasmehnila se je krčmarica in nagnila se k jednemu izmed pivcev, »ali ne bo to lep par?« »Hentana reč, bode pa res!« dejal je možak. »Ali s Petrom pa ne bo nič, s sosedovim, ki je pri vojakih?« »Oh, Peter«, dejala je ona zaničljivo in obrisala si usta, »kaj bo Peter! Pleve, ajdovica!« »Ali se imata pa rada s štacunarjem, rada?« vprašal je zopet možak. »Oh, kaj pa da!« dejala je krčmarica samosvestno in jela klicati Stržena. »Gospod Stržen, kaj pa šepečete tam z Minico? Kako sta pa znana! Sedite semkaj; saj smo domači!« Stržen je prisedel in začel briti norce, da se je vse kadilo; Minica pa je hitela proč, da ne bi slišala njegovih šal, ki so jej tako mrzele. »Minica, pit!« začul seje Strženov gias, in: »Minica, Minica!« klicala je mati, in morala je piti na zdravje Strženovo. »Le potegnite ga, tristo medvedov!« vpil je Stržen in skušal jo objeti čez pas, a izmuznila se mu je in stekla proč brisat si solzo, ki se jej je prikradla v oko od jeze in sramu. »Kisla Jera« , godrnjala je mati in počela hvaliti Minico po strani in Stržena na vsa usta. Jezik se jej je zaletaval, in oči so na pol mižale, ko je trkala s Strženom na zdravje. »Jedno moramo še zapeti«, dejal je Stržen. »Škoda, da Tineta ni več: on je imel grlo!« Mejačka pa je za-ihtela na glas, in zopet so se odprle zatvornice njene zgovornosti. »Oh, gospod Stržen«, je dejala, »če bi bil naš za kaj, saj bi bil oprostil Tineta. Toda kmet je kmet«, in zabavljala je hudo na svojega moža, ki je nemiren in razburjen hodil sem ter tja. Ko pa je žena šla v drugo sobo, stopil je za njo, prijel jo za roko in dejal zamolklo: »Neža, spat pojdi! Danes si preveč pila in ne veš, kaj govoriš«. »Kaj, jaz preveč pila!« kričala je krčmarica. »Jaz da nev vem, kaj govorim? Ti si pijan in sam nase ti glej. Če bi bil kaj prida, ne bi te bili zavrgli pri volitvi, in rešil bi bil Tineta«. Mož je kar bežal pred to točo in zaprl se v svojo spalnico. Strašno ga je lomila jeza; a kaj je hotel? Znositi se nad ženo, vpričo tujih ljudij? da se bo smejala*1 vsa fara? »0 kako nas je kaznil Bog!« vzdihnil je onemogel in poslušal jezen in žalosten glasen krohot, iz katerega se je razlegal kričavi glas njegove žene. »Minica, Minica!« kričala je ta zopet; hči pa jo je poklicala malo stran in prosila, naj jo pusti pri miru. »Oh, naj grem jaz spat, mati«, je dejala. »Davi sem vstala še pred štirimi, in jutri bo treba iti zgodaj na njivo, in ura gre že na polnoči. Tako sem trudna!« »Sitna in ne trudna«, dejala je mati. »Ali jaz nič ne delam? In meniš, da bomo gospoda Stržena ostav-ljali samega, ali gonili domu? Kar precej imaš priti, da boš zapela«. »Oh, mati, ob tej uri, pa peti! Kaj bodo rekli ljudje!« »Kar hočejo; ti ubogaj!« Morala je iti k mizi in peti, kar je Strženu prišlo na misel. Stržen je hreščal vmes, in krčmaričin ubiti glas je prikladal, da ni bilo lepo slišati. Tako so peli, dokler ni Mejačke posilil spanec, da se je zravnala po klopi in zaspala. Stržen in Minica sta si sedela sama nasproti. »Ali me imate že kaj rajši, Minica?« vprašal je Stržen in bližal se jej. Deklica pa se je odmikala. »Prosim vas«, dejala je, »pustite me pri miru, kakor jaz vas puščam. Rekla sem vam, da ne maram za vas, in vedno silite vame, ko imate drugih na izbiro«. »In zakaj ne marate zame, če smem vprašati, lepa Minica?« »Jaz ne vem. A to vem, da za vas ne maram«. »Ha, ha«, smejal se je oni, »mene pa baš to miče. — Lehko noč, Minica! Sedaj - le se še naspančkajte! Lehko noč; jutriv — a kaj, saj je že polnoči: drevi se zopet vidimo«. Sel je gospod Stržen. Bridek smeh je zaigral Minici krog rudečih usten, ko je zapirala vrata za njim. Še trdnejše je stal njen sklep, da Stržena ne vzame nikdar. Mejačevo hišo je bila zadela huda šiba. Dopolu-dne je bila mati še pametna, popoludne pa se jej je kar nekako zmešalo v glavi, in to dan za dnevom. Posedala je po hiši okrog, zdihovala po Tinetu, jokala brez razloga, jezila se nad možem, nad družino, nad vsem svetom; tu ubila lonec, tam zalučila poleno za psom ali mačko, in rotila se, da vina še pokusila ni. Mož jej je prigovarjal , opominjal jo in svaril, naj ne sramoti vse hiše. Kadar se je še zavedala, delala se je razžaljeno in opo-rekavala, da ni res, kar trdi; sicer pa je bila vsaka beseda ogenj v streho. Kar jenjati ni mogla, kadar je začela kričati, in naj si je bil navzoči, kdor si bodi: vedela je, da tako užene moža, ki se tudi v najhujši jezi nikdar ni spozabil. Minica je o takih prilikah jokala od sramote. Oče jej je ukazoval, naj ostaja popoludne doma; mati pa je podila na polje to neubogljivko. »Oh, kako ste čudni!« vzdihnila je časi Minica. Takrat pa je zgrabila mati ali metlo ali krevljo ali kar jej je prišlo v roke, in Minica je tekla. »Tako spoštuješ stariše?« vpila je za njo. »Zato nimamo nič sreče«. — In res ni bilo sreče pri gospodarstvu. In kako bi tudi bila pri takem gospodarstvu! Kar je določil gospodar, ovrgla je navadno gospodinja vpričo njega in družine; in ker se on ni hotel prepirati pred ljudmi, ona pa teh ozirov poznala ni, obveljala je vselej njena, ki pa je bila redko-krat prava. Gospodarja ni ubogala družina nič več, kajti imela je proti njemu vedno zavetje pri gospodinji. Nekaj časa se je Mejač ustavljal ženi, a izprevidevši, da je vse zastonj, popustil je gospodarstvo in kakor brezvoljen taval okrog. Postal je odljuden, kajti zdelo se mu je, da vse o njem šepeče in se mu roga. Vsakdanji gost Stržen se je vedel kakor hišni gospodar : ukazoval družini, norčeval se z Mejačko, ki le ni vedela, kako bi se mu slinila, in nadlegoval Minico: »Pojutršnjem bode moj god«, dejal je dva dni pred kresom. »Minica, kaj mi boste dali za vezilo?« »Saj nimam nič«, dejalo je mimogrede dekle. »Vrtec imate poln cvetic«, silil je oni; »dišeč šopek bodem menda vendar dobil V« »Še nocoj, gospod Stržen, še nocoj. Pojutršnjem pa kaj druzega«, dejala je Mejačka in stopila za hčerjo: »Šopek za gospoda Štržena! Hitro in lep mora biti. In ti se mi ne drži kakor pepelnična sreda!« Oko je žarelo Strženu, ko mu je pripenjalo dekle kitico, in obhajale so ga prijetne misli, kajti obljubila mu je mati, da se bode na njegovega godu dan praznovala zaroka. Obdelavala je zategadelj hčer zlepa in zgrda, in ker je Minica vedno le mirno poslušala, mislila je že, 5* da jo je pregovorila. A spoznavši, da se je varala, razsrdila se je še huje nad hčerjo in zapretila jej, da mora iti od hiše, služit, ako je ne uboga. Strahoma je pričakovala deklica Strženovega godu, za katerega je bilo toliko pripravljanja. Cvrlo, peklo in kuhalo se je ves dan. Mejačka je tekala vsa vroča iz sobe v sobo, prestavljala, popravljala, pogrinjala, brisala, ropotala, ukazovala , jezila se kakor osa. Kadar je šla mimo hčere, pogledala jo je hudo in zarohnela. Popoludne pa je bila zopet malo zmešana. Postajala je na hišnem pragu, ustavljala ljudi in jokala po Tinetu. Mejač je bil šel z doma, in do večera ga ni bilo nazaj. Vračal se je slabe volje: polje, travnik, gozd, vse je pričalo o slabem gospodarji. Kako pa se je začudil, ko mu je zadonela iz hiše naproti vesela godba, ko je zagledal Stržena za mizo v sredi prijateljev njegovih, katerih Mejač ni imel posebno v čislih, in ženo, ki je po sobi plesala z navadnim postopačem, katerega je bila pripeljala Strženova družba. Zaprl mu je sapo ta pogled, da ni slišal Stržena, ki ga je klical pit, niti Minice, ki mu je s solznimi očmi nekaj pripovedovala. Trdo je prijel ženo za roko in peljal jo v vežo s6 seboj. »Neža«, dejal je, »imej vendar pamet in ne pleši s temi lopovi, da se ti smeje ves svet!« »Kar hoče!« odvrnila je žena, ki je imela že vse zmetene oči. »Ti mi ne boš branil. Danes praznujemo god gospoda Stržena«. Iztrgala se mu je iz rok, Mejač pa je počasi stopal po stopnjicah v svojo spalnico. Tako nesrečnega in osamelega se je čutil! Sin je bil pri vojakih , hči se ni smela ganiti od matere, in mati — oh, ta pa taka! Vsedel se je na stol in premišljeval svojo nesrečo, in kako se je vse tako spremenilo. Neznana bol mu je stiskala srce, ki je razburjeno tolklo ob krepke prsi. Glava mu je bila motna, in čudna tesnoba ga je oklepala. Vstal je, hodil sem ter tja, vedno neinirneje je bilo srce, in strah, silen strah sa ga je lotil. Zdržema ni mogel več misliti; molil je malo, malo poslušal vrišč iz pivske sobe, mislil na Tineta, na Minico, na ženo, in slabosti so ga obhajale. »Minica!« zaklical je v prehudi stiski. Ilči je pritekla vprašat, kaj hoče. »Vode mi prinesi, mrzle vode!« je dejal in zgrudil se na stol. Dekle je prineslo kozarec vode, a oče je ni več vzel; brez življenja je slonel ob mizi. Minica je zakričala v groznem strahu in stekla po stopnjicah in vpila, da so oče umrli. Godba je utihnila, pivci so se spogledali, in krčmarica je tekla k možu, na mah trezna. Ko so se razhajali gostje, pošiljala je ona po zdravnika in po gospoda. Dejali so Mejača v sveto olje, in ni se zavedel do druzega dne; zadel ga je bil mrtvoud. Zbrihtal se je zopet, a zdravnik je zmigaval z rameni, ko ga je popraševala krčmarica. Preskrbno je stregla sedaj možu; bdela je pri njem in prestrezala vsako njegovih želja. Bridko se jej je nasmejal mož, kadar mu je prekladala blazino, in stisnil jej roko. Ona pa se je zajokala na ves glas in vpila, da ne sme še umreti. Minica je klečala kraj njegove postelje in molila in plakala; oče je položil roko na njeno glavo, in solza se mu je prikradla v oko. »Sirota!u dejal je tiho in gladil jej svitle lase. Da je pa Mejač na smrtni postelji, razneslo se je hipoma po vasi. Pozabivši njegovih slabostij, spominjali so se ljudje sedaj, kako je bil pravičen in dobrotljiv, in obiska-vali spoštovanega moža. Tudi Cedili je oblekel suknjo in odpravil se k sosedu, da se spravita, predno ostavi ta svet. Pisano ga je pogledala krčmarica, ko je prihajal po stopnjicah; a on ni poslušal njenega mrmranja, da bolniku njegova navzočnost ne bode po volji. Tiho je odprl vrata in stopil k postelji. Ko pa sta se spogledala s sosedom, storilo se je obema inako. Mejač je vzdignil slabo svojo desnico in podal jo Čedfnu, s katerim sta bila toliko let najiskrenejša prijatelja. »Ali si še hud?« dejal je jokaje sosed. »Jaz sem bil kriv«, odgovoril je tiho Mejač. »Jaz tudi. Oh, kolikrat sem se že kesal! Ta trma moja!« in udaril se je Čedni ob čelo. »A pravi krivec je nekdo drugi!« hudoval se je mož in obmolknil, spom-nivši se, da snubi Stržen Mejačevo hčer. »Kako sva si zagrenila življenje! O kje so prejšnji časi! Sedaj sva zopet prijatelja. Kaj ne, Vid?« in stisnil ga je za roko. »A kaj pomaga! Bog me je kaznil zarad napuha. Zgodi se njegova sveta volja. Ampak nekaj bi te še prosil, če mi hočeš storiti«, dejal je zopet Mejač in zrl v strop; roki sta mu ležali onemogli na odeji. »Vse, vse, kar hočeš«, zatrjeval je sosed. »Če se vrne moj Tine«, pričel je s slabim glasom, »reci mu, da sem na smrtni postelji mislil nanj, in da mu odpuščam. Saj hudoben on ni, ampak zapeljali so mi ga. Minica moja, ta bode pa reva! Dobro bi se jej bilo godilo —« pomolčal je domislivši se Čedinovega Petra, a ni ga vzel v misel iz strahu, da ne bi bilo zoprno Čedinu. »Kar je, to je«, dodal je tiho; »otroci trpe za grehe svojih roditeljev. Moja žena —Čedin čuješ? Moja žena se je udala pijači. Pri nas pojde vse navzkriž, vse : ni gospodarja, ni gospodinje. Boben bo zapel, če ne pride kmalu Tine domu, in Minica bo morala služiti. Uboga sirota! — Poglej ti zdaj pa zdaj, kako gospodarijo in svetuj jim; morebiti te bodo poslušali. Najrajši bi bil tebe izbral za varuha, a žena je ugovarjala, in vedel tudi nisem, če bi ti bilo prav. Priporočam ti pa tako Minico. Saj sva bila prijatelja toliko srečnih let, in povrnil ti bode Bog. Ženi bodem naročil, naj v miru in prijaznosti živi z vami — če me bo poslušala«, dodal je tiho. »Ostani zdrav in pozdravi Petra!« »Oh, sam Bog ve, če se Peter še vrne«, tarnal je sosed. »Mesec dnij že ni pisal«. » Vrnil se bode«, dejal je oni, in dobro se 11111 bo godilo: 011 je držal četrto zapoved. Ti ga bodeš vesel; jaz pa Tineta ne bodem videl več, ki ga imam tudi rad«. S solznimi očmi sta se poslovila prijatelja. Mejačka pa je nepotrpežljivo čakala pred vrati; ujela je bila nekaj besedij. »Sosedu več zaupaš kot meni«, zdihovala je; mož pa jo je učil, kakšna naj bode in kako naj ravna; in po solzah njenih sodeč, segale so jej besede do srca. Prišla je zopet Minica jokat. »0h, reci jej 110, sedaj le«, ihtela je žena, »naj se ne brani Stržena: tebe bode ubogala«. »0 ne, ne, ne, ljubi oče!« hitelo je dekle v neizrečeni stiski in poljubovalo 11111 roko. »Vse, kar hočete; samo ne silite me, da bi vzela Stržena«. »MisliIa sva z materjo«, dejal je oče, »da te bo-deva tako preskrbela; a če ga res ne moreš, ukazoval ti ne bodem. Morebiti se še premisliš sama. Bog te obvaruj, dete moje!« Se tisti dan je umrl mož, obče čislan zarad svoje poštenosti. Najglasneje ga je ob- jokovala žena, najbridkeje hči, kateri se je z njim podrla poslednja podpora v domači hiši. Sedaj ni imela doma nikogar več, komur bi mogla potožiti svojo bol ali razo-deti svoje nade. XII. Angelj stopi iz neba, V levi roei vrč ima, V vrču solz je do vrha, Zliva jih na vse steze, Koderkoli človek gre. S. J o uk o. »Kako bodo pa sedaj gospodarili pri Mejačevih!« dejali so ljudje, vračaje se od pogreba. A začetek je bil dober, in Neža se je obnašala kot gospodinja tako vrlo, da je marsikatera ženica pokazala nanjo, kadar jej je zagotavljal inožiček, da žena gospodar, pa volk mesar. Stržena nekaj časa ni bilo blizu, in to je bilo nekoliko tolažbe nesrečni Miniei. Kar pa jej je pravila Franica, to je bila nova žalost. Dolgo, dolgo časa že ni bil pisal Peter; roditelja nista vedela, je li še živ ali mrtev, in bala sta se najhujše novice. O vojski dohajala so dan na dan drugačna poročila. Iznenadila je Stržena bitka pri Kustoci, in bistroumno je sklepal in glasno dopovedoval, kako sijajno da bodemo zmagali še le na Češkem. A prišla je novica o porazu pri Kraljevem Gradci. Ni je hotel verjeti Stržen od začetka. A ko se je potrdila, razsrdil se je hudo na Benedeka, ki je bil njega tako grdo speljal. Ljudska sodba je bila sedaj taka, da o vojnih rečeh župan nič ne ve. In opustil je Stržen prerokovanje popolnoma, novin ni hotel več prebirati ljudem in pisano je pogledal vsakega, ki ga je vprašal, kaj da počne Benedek. Sam zase pa je zvesto sledil vsem dogodkom, in ni bilo še mesec dnij po smrti Mejačevi, ko je z novinami v rokah prikričal v Mejačevo krčmo: »Zmaga, zmaga, gospa Mejačeva!« Sedel je za mizo in bral na glas, kako slavno je pobilo naše brodovje Lahe pri Visu. »lle, gospa Mejačeva, jokanja je dosti; vsak po- šten Avstrijec se mora veseliti danes. Sedite k meni, da se kaj pomeniva«. Sedla je k njemu, in posrečilo se je Strženu pregnati jej vso žalost, in kar prestrašila se je njene veselosti Minica, ko je prišla zvečer domu. In sedaj se je pričelo zopet prejšnje življenje. — Za Strženom so prihruli v hišo vsi postopači, kterini Iloza že ni upala več, in pili so in peli in možili vdovo Mejačevo. Kadar jim je zadremala, hodili so sami v klet po vina. Kadar pa so odhajali, premišljevala je krčmarica zlecaje se in menoč si oči, so li plačali ali ne. Denarja se jej je zdelo prej menj nego več, a rotili so se fantje, da niso nič dolžni. Minico je podila mati od doma, naj se drži dela na polji: krčmo bode že sama opravljala. A deklica je vedela, kaj se godi doma; opominjala je mater, prosila jo na kolenih, naj se poboljša in naj ne vabi v hišo potepuhov. Vse zastonj! Očitala jej je mati, da bi rada spravila od hiše vse ljudi, in hvalila se, koliko bolj obiskujejo sedaj krčmo kakor prejšnje čase. In resnico je govorila: Minež na primer je bil vsakdanji gost. Čedma je bolelo srce, ko je gledal vse to, in smilila se mu je Minica. Opozarjal je varuha dekličinega, naj poseže vmes; ataše ni zmenil dosti. »Prepirati se nočem je dejal, »in zlepa ne opravim nič. Krčmar nikoli ne pusti krčme, vselej krčma krčmarja. Polje se pa vendar dobro obdeluje, in živina je lepa«. In to je bilo res. Seveda se je za to brigala skoro le Minica; a Čedin tudi ni bil pozabil naročila rajnega svojega prijatelja. Kadar je dobil kje Minico, ustavil jo je in ni jo spustil, dokler se nista pogovorila o vseh potrebnih gospodarskih rečeh, ne da bi čutila ona, da jej hoče svetovati. Kmalu se je navadilo dekle zatekati se k njemu o vsaki potrebi. Ljudje pa so jo hvalili kot dobro gospodinjo, a milo val i jo tudi, češ, zastonj se upira: toliko ne bo nikdar prigospodinjila, da ne bi zapravila mati. A tudi tu se je obrnilo kmalu na slabše. Oni gostje so hudo pačili družino Mejačevo. Klicali so pit hlapce in dekle, šalili se ž njimi in zadržavali je. Navadila se je družina muditi se doma dalje, kot je bilo treba, in vračati se s polja po kako reč, ki so jo pozabili nalašč. Da, ob nedeljah sta se hlapca kar vsedla k druščini in komaj utegnila opraviti živino. Zopet je opominjala Minica mater, naj tega ne dovoljuje, a menila je ta, da je bolje, da pijejo doma kot drugod. Za mizo je proro-koval Minež. »Brez dela smo, in dolg čas nam je«, je dejal prižigajoč si pipico; »vrzimo parto!« »Mati, posodite nama nekaj denarja!« prosil je hlapec. Mati je posodila, in vrgli so parto in metali jo do večera. Dobival je Minež, tako da ni le obral obeh hlapcev, še zadolžila sta se mu. »Nič ne dene, Janez; nič ne dene Matija«, tolažil ju je. »Saj smo pošteni ljudje. Kaj menita, da vama ne zaupam? Bodejno že naredili, da bo prav. Gremo li malo po vasi?« Šli so, Minež v sredi. Pri večerji pa sta bila oba hlapca nenavadno tiha in po večerji nista šla nič zaukat na vas, le kar k počitku. A prihodnjo nedeljo se je Čudila mati, ko sta poravnala dolg in še imela denarja za pijačo. »Pripartala sva«, sta dejala, in imela sta pos!e pri tej igri vedno srečo in denarja vedno za potrebo. Toda ker sta ob nedeljah popivala čez žejo, spavala sta o ponedeljkih čez čas in potem se zopet krepčala, ker sta bila nekako medla, a imela denar. Delo pa je zastajalo, živina se zanemarjala, in zadevala je hišo nesreča za nesrečo. Na polji je pre-grel hlapec konja in polomil kola, doma je poginilo govedo. Pšenica, ki ni bila nikjer tako lepa kakor pri Mejačevih, trgala ni nikjer toliko pri nasadu. »Kako je vendar to, Janez« dejala je gospodinja, »da žito tako slabo daje, ko je kazalo tako lepo?« »Kaj jaz vem!« dejal je hlapec. »Babe delajo premajhne snope«. Polena so ginila vidoma v skladanici. »Sveža so«, menil je Matija; »suše se«. »Ha, v številu so se osušila!« dejal je Lojze mimo grede. Tesno je bilo pri srci Mejački, kadar je ogledovala mršavo živino, kadar je zagledala na pol prazne kašče, in kadar je odprla predaleč, kamor je devala denar. »Sam Bog ve«, dejala je vsa v skrbeh, »kam gine pri nas denar! Ne prikupimo nič, ne potrošimo nič, skupi se še precej; ni ga pa nikjer nič«. A udajala se ni tem neprijetnim mislim; dušila si je vest, iskala tolažbe v vinu in topa kakor neizogibne osode čakala poloma. »Tristo medvedov!« dejal je Stržen, tudi v skrbeh, »če pojde ta reč tako naprej, bode Minica kmalu bosa. Vrag naj jo potlej vzame! Treba bo podvizati se. Starko bodemo potem še učili kozjih molitvic«. Začel je zopet snubiti Minico, in nastopili so za deklico zopet hujši časi. Mati jej ni dajala miru ne po dnevi ne po noči, in le s tem se je branila Minica, da bi bila ženitev prehitro za očetovo smrtjo. Bala se je vsakega večera, ko je morala poslušati pusto govoričenje Strženovo, njegov smeh in predrzno namigavanje. Prav nesrečna je bila. A da bi bila reva njena še večja, jela jo je črtiti objestna družina, kateri je bilo njeno nadzorovanje odveč. Ko so želi pšenico, pomenile so se ženjice, da jo morajo ugnati, in hitele so in žele na vse pretege; a Minica jih je dohajala. Sedaj pa so se_razjezile ženske. »Ha«, vstala je jedna. »Ali se hočemo končati? Jaz ne morem nič več«. »Jaz tudi ne«, dejala je druga in počivala. »Saj sem že žela na več krajih; a nikjer nas niso tako gonili!« »1 kdo vas je gonil?a čudila se je Minica. »Kdo drugi kot ti!« vpile so ženske. »Ali se mar lenimo? Če se ti tako ženeš, saj se za svoje, ha!« Minica je žela svoj pot dalje, misleč si, da se bodo že umirile ženske. »Kako to, da malice še ni?« začela je zopet jedna. Jaz sem žejna, in štiri je že tudi odbila. Drugod je pa taka navada: kakor udari štiri, vsedejo se krog sklede«. Minica je pogovarjala, da mora malica takoj priti; a ura je bila pet, in ni je še bilo. »Jaz ne žanjem več«, vpila je ona in vrgla srp po njivi. »Ali sem živina, da bi tako delali z mano!« Minica je nagovarjala malo deklo, naj gre po malico, a ta ni hotela, ker jo preveč noge bole. Minica je stekla sama domu. Mati je sedela v veži in govorila z Uršo, svojo ljubljenko. »Kaj si prišla?« vprašala je. »Ste li že požele?« Minica je povedala, po kaj je prišla. »Malico, malico!« premišljevala je mati. »Na to sem pa res čisto pozabila. Ko ima človek vedno polno glavo skrbij!« Minica je tožila, kako sitne so ženske. »Ti nisi zadovoljna z nikomur; ti mi odpraviš vse posle!« dejala je mati in odpravila jo. Ženjicam pa ni bila ni jed ni pijača po všeči. »Kako ime ste pa dali pri krstu temu vinu, Minica?« rogala se je jedna. »Podčepina ali kisavec?« »Razvajene ženske!« jezila se je Minica. »Sedaj niste zadovoljne z nobeno jedjo, nobeno pijačo; po zimi bo pa plesniv kruh dober«. Začelo se je gnati k hudi uri, in grmenje se je čulo iz daljave. Minica se je ozirala proti domu, je-li prihaja hlapec z vozom, da bo na- ložil žito, predno je namoči dež. Ni ga bilo še videti nikjer, in grmenje se je bližalo. Zopet je tekla domu iti dobila konec vasi pred raztrgano kočo, znano zakotno krčmo, voz s parom konj, brez hlapca. Ni se upala sama iti ponj v kočo, ampak poklicala je mater, in ta je iztirala hlapca, ki je sedel v Mineževi družbi pri poliči žganja. »Se nikoli nismo imeli posla«, jezila se je žena, »ki bi bil popival po tujih krčmah«. »Letos, mati, se je pa dobil«, dejal je Janez in motal se iz koče; potlej pa se je vsedel na voz in udaril po konjih, da je voz kar odskakoval od jedne strani na drugo. »Vse konje nam bo končal!« hudovala se je žena in oštevala zakotnega krčmarja, da daje lenuhom potuho. A oni ni molčal, ampak rotil se, da revežev denar ravno tako plača kakor bogatinov, in da se bode nemara tudi njej še izprevrglo. Minica je vlekla mater domu, da se je končal prepir, in hitela potem zopet na njivo. Voz je bil naložen, a Janez, ne da bi bil pri konjih, šalil se je z ženskami. Minica ga je opominjala, da bode zavo-zil in prevrnil. A Janez se je hrustil, da je že vozil, ko je 0110 še mati usekovala. »Voz, voz!« zakričale so zdajci ženjice, in voz je ležal zvrnen v rovu. »Kaj sem ti pravila?« dejala je Minica; »in kaj pretepaš sedaj konje!« »Tiho mi bodi vendar jedenkrat!« zavpil je Janez. »Človek ne ve, kaj mu je, ko mu vedno kdo trobi na ušesa!« »IIa!« modroval je Matija, »kdor nikdar ne vozi, ta nikdar ne zvrne«. Ženske so pritegnile hlapcema, in Minica si ni upala črhniti več. Zvečer je Mejačka spodila Janeza. A treba je bilo druzega. Gospodinja ga ni šla iskat; sam se ni prišel ponujat: morala je iti Minica. A o božiči se laže dobo posel kot o sv. Jakobu, in Minica bi bila dolgo časa iskala, da jej ni pomagal Čedin in preskrbel druzega Janeza, dobrega delavca. Toda dober je bil samo jedeu teden, dokler ga ni zvabil k sebi Matija. Zopet je šlo vse po starem, in nesrečam so stala vrata nastežaj odprta. Trebalo je plačati mezdo mlatičem, koscem, plačati davek; denarja pa ni bilo. lludo je bilo Mejački, ki doslej ni poznala teh stisk. Pazila je, kod bi prišel kak kupec, da bi kupil kravo; naročala ljudem, da ima živinče na prodaj; toda ni bilo nikogar. Strašila jo je rubežen in sramota pred Strženom, in kar obupavala je. »Kaj pa vam je, mati?« vprašala je skrbno Minica, videč jo tako potrto in prepadlo. »Oh, ti ne veš«, tarnala je ona, »kaj je strah in skrb, da'pride zdaj zdaj rubežnik. Žive dni še nismo bili v taki stiski! In kriva si največ ti. Če bi se ti ne branila Stržena, pomagal bi nam«. »Koliko pa potrebujete, mati?« vprašala je hči. »0, veliko, veliko!« govorila je ona sama seboj. Minica pa se je izmuznila iz hiše in prinesla čez kaj časa osupli materi sto goldinarjev. »Kje si jih dobila?« izpraševala je mati. »Na posodo od dobrih ljudij , ki nas ne bodo terjali«. »Povej, kje!« ukazovala je mati, kateri se je vse nekako sunmo zdelo. Minica je povedala, da je bila pri Čedinovih, ki so ji že prej ponujali denarja, ako bi ga baš potrebovala. Materi so žarele oči od jeze; vrgla je denar na tla rekoč: »Tu pobiraj in nesi ga, odkoder si ga prinesla. Od teh ljudij ne vzamem ni krajcarja, in če bi lakote umirala«. Jokaje je pobrala deklica^ denar in sram jo je bilo , ko ga je prinesla nazaj staremu Čedinu. »Ali mi boste zamerili, oče«, je dejala vsa solzna, »da sem prinesla nazaj? Mati ne sprejmo«. »Trda je«, rekel je Čedin in majal z glavo. »Kaj bi tebi zameril, dekle! Ti se mi smiliš, ker ne moreš nič pomagati. Le moli za mater, moli!« »0h, saj molim«, odgovorila je ona, »a nič ne pomaga«. »Bog bo pomagal. Bodeš videla, Minica! Drugi tako nobeden ne more«, tolažil je mož. Mati pa je doma barantala s kupcem za kravo. Sicer se je težko kupovalo od nje, a sedaj je prodala blago pod ceno, da sta se čudila kupec in mešetar. A kaj je to zdalo! Ni še preteklo štirinajst dnij in v jednaki zadregi je bila žena. lllapca sta se pridušala po dvorišči, da ne ostaneta več, da bi ju mlada nadzorovala in starka oštevala. »Saj pojdeta, jutri«, dejala je gospodinja, »in ne vzamem vaji več nazaj, če bi služila zastonj, ker škodujeta desetkrat več nego koristita, lenuha grda!« »Jezik za zobmi!« kričal je vinjeni hlapec. ,.Ze zopet je preveč pila, da ne ve, kaj govori. Plačaj nama, kar si dolžna!« Kar bežala je gospodinja pred njima. Tresoč se od jeze in žalosti zaklenila se je v sobo, vsedla se na stol in jokala, kajti ni imela s čim plačati potepuhoma. Skrita je jokala tudi Minica. Kako trn jeva je bila pot njene mladosti! Videla je le hudobne in sovražne obraze krog sebe in mater tako, da se je morala večkrat silno premagovati, da jej ni rekla prehude besede. Od dela in bridkosti je bila vsa shujšana, in umiralo jej je že upanje, da se vrne Peter, ali, če se vrne, da bode katerikrat njegova. Nje v pismih ni omenil nikdar, in Franičine besede so bile pač le nagajanje ali domnevanja ; saj je govorila tolikrat že s Čedinom, in še v misel ni vzel nikoli, da je bila ona katerikrat njemu za snaho izbrana. O, res je, kar je bil rekel rajni oče, da so že iskali druge neveste; ona čaka zastonj. Kadar so jo obšle take misli, zdelo se jej je življenje doma še neznosnejše, in mislila si je, da bi pač zdaj vzela vsakega, kdor bi prišel snubit, samo Stržena ne. Hlapca sta prišla razgrajat v hišo, in Minica je tekla k materi prosit je, naj dovoli, da gre k Čedmovim, da * jim kaj posodijo. Mati jo je divje pogledala. »Kadar jaz umrjem«, dejala je, »potlej pojdi, kamor hočeš, poredno dekle, ki komaj čakaš smrti moje!« Jela je zdi-hovati [»o sinu in moži, ki sta jo imela tako rada. »Ti pa me črtiš«, je dejala; »ti nisi moja hči! Ciganje so te zamenjali. Vidiš, v kaki stiski smo, da se moramo sramovati pred vsem svetom, in ne da bi pomagala. Le počakaj! Utepalo se ti še bode, kadar mene ne bo več!« »Oh, mati«, ihtelo je dekle, »saj delam kolikor morem, in storim vam, kar hočete. A kaj morem jaz pomagati!« »Ti?« zavpila je žena. »Koliko ti je prigovarjal rajni oče; koliko sem te prosila jaz; toliko da nisem pokleknila predte, da vzemi Stržena: ali si se kaj zmenila!« Vedno srditejša je postajala žena, in oči so jej kar gorele s sivini plamenom. Preplašena se je umikala Minica, ona pa je stopila za njo: Če je še kak Bog v nebesih in kak vrag v peklu — ». »Oh, ne kleti, ne kleti, mati moja!« zakričalo je dekle in prijelo vzdigneno roko materino. Kar hočete, vse storim, vse, vse!« »Ali boš vzela Stržena?« »Da, da, vzamem ga«, tarnala je deklica, »samo ne kolnite ne; saj nas Bog že tako kaznuje!« »In kdo je kriv?« dejala je nekoliko pomirjena in odšla. Minica je obsedela nema in brez mislij; zdelo se jej je, kakor da je končano njeno življenje. Čez kaj časa je vstala in šla, kakor brez volje v svojo stanico. Zagledala je rožmarin na oknu, in storilo se jej je inako. Spomnila se je Petrovega odhoda: tisti večer je bila posadila vršiček rožmarinov, ki ga je bila namenila Petru. »Če se prime«, šepetala si je praznoverna, »povrne se Peter, in jaz bodem še njegova«. Prijel se je rožmarin in razrasel se, da ga je bilo veselje gledati, Minica pa ga je gledala sedaj žalostna. »Oh, le zveni in posuši se!« dejala je očitajoče. »Kaj si zazelenel in budil mi prazne nadeje!« Ozrla se je proč, tja, kjer jej je visela podoba križanega Zveličarja. Ta pogled jej je vdihnil drugih mislij. Pred dušo jej je stopilo vse prošlo življenje, in bliskoma se je vrstila doba za dobo. Kako naglo je vse minilo; kako nečimurno se jej je zdelo vse! In za to minljivostjo razprostirala se je večnost. Pokleknila je Minica in molila goreče in lehko, kakor davno ne, in prosila odpuščanja, če se je katerikrat pregrešila zoper četrto zapoved. Vstala je mirna in šla po svojih opravkih, pozabivši vse, kar je bilo in kar se ima zgoditi. Zvečer pa je prišel po stari navadi Stržen. »Nocoj vprašajte Minice!« nasmehnila se mu je krčmarica; in ko je prišla Minica, skočil jej je Stržen naproti in zgrabil jo za roko: »Kako je, Minica? Kdaj napravimo svatbo?« »Kadar hočete, gospod Stržen«, odgovorila je mirno. On pa se je veselil svoje zmage. »Poljubec na račun, Minica!« vzkliknil je in stisnil jo k sebi. »Ne, ne!« branila je ona, obrnila se proč in izmuznila se mu. »Plašna je kakor srna« dejala je mati. »To mi dopade«, rekel je Stržen, »Če vam je prav, mamka, naredimo pismo v ponedeljek«. »Bog daj srečo!« potrdila je mati in segla mu vsa vesela v roko. XIII. Želodec dober, pa slabo srce, Oboje dobro — to skupaj ne gre. J. Stritar. Druzega dne dopoludne pa si je opasala Mejačka čisto opran predpasnik in stekla v štacuno. Zaupljivo je položila roko na rame Strženu, ki je v županskih opravkih sedel za pisalno mizo, in nasmehnila se pomenljivo krog stoječim možem. »Vi, tukaj, manika?« vzkriknil je Stržen. »S čim vam morem postreči? — Odstopite vi drugi; jaz imam opravka z Mejačevo gospo«. »Ne, ne!« branila je ona. »Jaz lahko čakam«. »Vi da bi čakali? Tristo medvedov, tega pa ne! Torej kaj vas je dovedlo k meni?« Menila je ona, da nič posebnega, a da bi rada govorila sama z njim. Takoj je odprl on stransko sobo in posadil jo na divan. Bila je malo v zadregi in pričela govoriti, kako bosta kmalu združeni obe rodovini; kako težko je ženski gospodariti, ko se je posli malo boje, malo ubogajo; koliko nesreč je zadelo hišo v tem kratkem času po moževi smrti; in kako je zabredla v denarno stisko, iz katere bi jej nemara pomogel Stržen. Strženu je bil že uvod vzbudil neprijetne sumnje; bobnal je nepotrpežljivo ob mizo, in mra-čilo se mu je čelo. Molčal je, ko je končala, gledal po stropu in lahno žvižgal. »To so sitnosti«, de naposled, »sitnosti, tristo medvedov! Lejte, mamka, k vam sem bil namenjen z ravno tako prošnjo, ker, da govorim resnico, meni se ne godi nič drugače. Ta vrag, ta Roza, me goljufa spredi in zadi. Vina ni, denarja ni; kar kupuj, kupuj, kupuj. Potem to županstvo, vrag naj je vzame. Menite li, da mene malo stoji? Jaz ne morem peš hoditi k gosposki in zadovoljevati se s pol oglom kruha in masel-cem vina. Mene kar obsuje gospoda, kadar se prikažem; potlej pa pijemo brez konca in kraja. Na lov moram ho- eliti, in mene velja vsak zajec deset goldinarjev. Koliko pa je zamude, in kako se gospodari doma, tega še ne računim ne. Razvideli boste, mamka, da vam ne morem ustreči, dasi bi neizrečeno rad. Storim vam, kar hočete; a denarja, tristo medvedov, tega pa trgovec ne more dati iz rok. Zapade menica, in denar mora biti tu, ali pa vam zapečatijo štacuno; in to niso mačje solze«. Mejačka je mela s prsti predpasnik in gledala v tla, kajti bilo jo je sram. Omenila je, da pač ne potrebuje mnogo, le nekaj malega. »To vam pa nič ne pomaga«, odvrnil je oni; »to je, kakor bi pljunil na razbeljeno železo. Veste, mamka? meni se zdi, toda brez zamere, da vam gre gospodinjstvo nekako narobe, ker malo pregloboko gledate v kozarec. Pa recite, da ni res! Kaj? Ali se vam prilizujem?« »Oh, gospod Stržen!« dejala je ona osramočena, »kako morete reči kaj takega! Ali ne delam od zore do mraka, in za koga? Za Minico in za vas, ki bi morali biti vendar malo bolj na našo plat«. »Ha, Bog je ustvaril brado sam sebi najprej. — Toda, mamka, jaz ne utegnem tu z vami se zabavati. Možje bodo hudi, ki so prišli od daleč zarad neke vražje ceste. Tristo tisoč milijonov medvedov naj me požre kosmatega, če se dam še voliti za župana«. Mejačka je odšla potrta in ponižana; kaj takega ni pričakovala od gospoda Stržena! Kaj bode počela sedaj s hlapcema, na to še mislila ni več. »No, kako je mati?« ogovoril jo je doma Janez. »Ali naj bi šla?« Mejačka je videla, da sta fanta bolje volje, zato je porabila priliko. »Vesta kaj?« je dejala. »Danes sta pametnejša kot včeraj. Kar ostanita še in pojdita na delo. To bode najbolj prav«. »No, če vi bolje veste«, menil je Matija, »naj pa bode tako. Ampak polič vina boste dali, mati, in meseno klobaso vsakemu, da poplakneva jezo«. Ustregla jima je gospodinja, in vedela sta sedaj, da ju ne bode zapodila zlepa. In po tem sta se ravnala. Delala sta po svoje in kolikor se jima je ljubilo. Če jima je ukazala gospodinja ali Minica kaj, kar jima ni bilo všeč, ugovarjal je Janez tako odločno, da je odjenjala gospodinja, predobro vedoč, kako hudo je za denar. Janez je strahoval vso hišo; Matija pa je kimal in delal počasi, kajti kakor glasovitemu diplomatu Talleyrandu, mudilo se tudi Matiji ni nikoli ; a naj mu je rekla gospodinja: polž, pokazal je roge: »Če sem polž, grem pa kar proč«. In Bog ne daj, da bi ga bil kdo budil. »Saj se vzbudim sam«, je dejal »in okoli šestih bodem po konci vedno, naj bo dan ali ne«. In če bi ljudje ne bili tako sitni, godilo bi se bilo našima fantoma še bolje. A niso ju pustili prav v miru. »I)elaš kakor Mejačev hlapec; obira se kakor Mejačeva dekla«, to je bil že pregovor, in Mejačevim poslom se je zdelo to sitno. Izmej vseh sitnih najsitnejša pa je bila Franica, ki se je zarad Minice znašala nad njimi. Kadar je videla Matijo, da sedi, svarila ga je, da se mu bode naredil žulj; in kadar je videla Janeza, kako počasi stopa po polji, pripovedovala je, da je bolan, da se je pregnal, tako da je ta večkrat sunil tovariša: »Vstaniva — Loj-zetova gre — da ne bode zopet brusila jezika«. — Dekli pa sta obolevali, kadar je bilo največ dela. »Naredite mi cvrtje! Bolna sem«, dejala je često jedna ali druga. In kadar je mati prinesla cvrtje, zaželela je bolnica še kave, a toliko, da jo bode čutila. Mejačka se je togotila, ker si ni mogla pomagati; Minica pa si ni upala reči nobene besede. Kako je bila tudi skupila nekoč! Nekega jutra, ko so želi ajdo, bilo je Urši tako slabo, da je obležala v postelji. Ko je prišla Minica vprašat, kaj jej je, vzdihnila je: »Vina mi skuhaj, ali pa po gospoda!« »Po gospoda pojdem«, dejala je Minica; kar je ono tako ujezilo, da je skočila iz postelje za Minico in oštevala jo potem ves dan. Tako se je godilo pri Mejačevih. Varuh se je bal zamere; Cedfn ni smel k hiši, in ljudje so dejali: Stara hiša, dobra hiša, pa bode šla. Kdo bi si bil mislil! Stržena nekaj večerov sem ni bilo k Mejačevim. Hudo ga je bil pretresel pohod mamke Mejačeve. Zamišljen je hodil okrog in govoril sam s6 seboj: »Tristo medvedov! Kako bi se bil kmalu nataknil! Tako glorijo so gnali, kaka bogatija da je to, in kako bodem ogrenil. In sedaj: tu nič, tam nič. Treba bode pogledati drugam. In kako se je branila punica! A starka, ta pa je vedela, koliko je ura. Kar hitro je hotela vse urediti. — O, mamka Mejačeva, ne mudi se še«. In res se mu ni mudilo. Do tistega dne, ko bi bili imeli delati pismo, ni ga bilo še k hiši. Vsa bleda je bila Mejačka od jeze, a razlagala si je lehko, zakaj ga ni; Minica pa skoro že mislila ni več na to, kar se je bilo dogovorilo. Toda prišel je Stržen zopet in smejal se in norčeval in dal si streči in hvaliti se od krčmarice. Minico je puščal z mirom, dasi je mati rada napeljevala govor na ženitovanjske reči. Le kadar je bila ta že do cela zmešana, začel je sam obdelavati ta predmet. »He, mamka, kdaj bo svatba?« Ona ga je zavzeta pogledala in pomislila. »Ali se nismo že dogovorili? Saj Minica je pri volji«. Hotela je poklicati Minico, a branil je Stržen: »Pustite jo; midva se bova sama bolje pogovorila. Koliko pa boste dali dote hčeri?« »Gospod Stržen«, dejala je, »seboj ne ponesem nič. Vse bode njeno; vse, kar imam«. »Kaj pa Tine?« »Oh, saj res! Tineta, tega reveža, sem pa čisto pozabila« ; in začela je jokati in zdihovati po svoji navadi. Stržen pa se je smejal in norca delal. Kako se je bila spremenila vsa vas! Čedmovi so ' komaj še upali, da se vrne jedini sin; a lajšali so si bridkost z delom, in kmetija ni trpela škode. Mejačevina je lezla vidno na kup. A tudi Stržen je govoril resnico, ko je pravil, da mu prede. Minili so bili zanj zlati časi. Kadar je konec meseca pregledoval račune, klel je in prepiral se s komijem in s sestro. Sem ter tja je prišel kak trgovec iz Ljubljane; zaklenila sta se v sobo in pomenkovala se dolgo in živahno in nazadnje se razšla slabe volje. Ljudje so ugibali, kaj pomenijo ta obiskovanja, in sklep je bil: tudi ta ne bo štacunaril dolgo. Premišljeval je Stržen, kako bi se dalo vse na mah popraviti. Bogata nevesta, ta mu je hodila še vedno na misli; a Miniee ni več prišteval semkaj. Ženil se je tu in tam, toda stalo ga je le mnogo denarja in doneslo mu pridevek večnega ženina. Ampak take narave je bil Stržen, da si nobene nezgode ni gnal k srcu; v veseli druščini je pozabljeval vsakdanjih sitnostij in obračal pogled od prepada, kateremu se je bližal. Kriv pa je bil Stržen največ, da se je v vasi zaredila cela reč postopačev. Kaj lehkega in malo časa so ti lenuhi še delali, a težkega dela se niso lotili več. Klatili so se po vasi kakor megle brez vetra; nadlegovali ženske, zabavljali moškim in bili prava spotika vsem poštenim ljudem, češ, dobre fante so vzeli v vojake, ti lopovi pa ostajajo doma, ko bi tako dobro storili Pije-montezi, če bi jih postrelili. »E, te bodo pobesili«, dejal je drugi, »potepuhov cesar tudi ne mara«. S temi se je pajdašil Stržen. Popivali so od začetka pri njem, pozneje pri Mejački; največ na kredo, a v sili se je dobil tudi denar. Zalagal jih je Minež. Temu se je godilo kakor vrabcu v prosu. Imel je tak blagoslov, da mu je deset nasadov pšenice dalo po petdeset mernikov; zdaj si je kupil kravico, zdaj kos njive; popravljal hišo in privoščil si marsikak kozarec vina, češ, saj je je Bog ustvaril tudi za reveža. Kake vrste poštenjak da je, to se je pač vsem dozdevalo; a nekateri so se ga bali, in drugi si mislili, da njim baš še ne dela škode, drugi naj pa skrbe sami zase. Vsak sam zase, to je postalo vaško geslo, odkar so se potrgale vezi vzajemne ljubezni, vzajemnega zaupanja. A z ljubeznijo vred je zginila tudi zadovoljnost, mir in veselje, in ostala je puščoba. O, kako se je tožilo marsikomu po prejšnjih časih, ko se je čez teden tako lehko delalo in ob nedeljah tako veselo počivalo! XIV. Dni premišlja, ki so bili, In na tihem solze briše. R Jenko. Zopet je prinesla jesen pisano suknjo vrtu in logu, in zbirale so se krog zvonikove strehe mokosevke, da se poslove od drameljske vasi. Lepo, hladno jutro je bilo, ko je šel Čedin z voli na njivo. Na vozu mu je sedela žena in gledala otožna in zamišljena po strniščih in raz-oranem polji; govoriti se ni ljubilo niti njemu niti njej. Ko pa je ona ne vede vzdihnila, vprašal jo je, kaj jej je na mislih. »Kar tebi«, odvrnila je ona. »Prišla bode zima, Petra našega pa ne bo. Bog ve, kje trohni na Laškem!« Inako se je storilo obema. Naproti pa jima je prišel Lojze žvižgaje v dva čepa, umeteljnost, v kateri mu je bil malokdo kos; in da bi bilo žvižganje tako imenitno kakor petje — in zakaj ne bi postalo še katerikrat V — oslavil bi si bil ime. »Mati, sanjalo se mi je«, dejal je Lojze in ustavil znanca svoja. »Bodeš pa stavil v loterijo, Lojze. Kaj?« vprašala je žena. »Sem že. Terno«. »Bog ti daj srečo! Pa zdrav!« dejal je Čedin in hotel pognati, a Lojze ga je ustavljal, kakor da bi mu hotel še kaj povedati, kar mu ni padlo takoj v glavo. »Kaj pa pripoveduješ to nama?« vprašala je žena nepotrpežljiva. »Če se mi je pa sanjalo o vašem Petru!* dejal je Lojze, zavzet, da ju to tako malo briga. Vzbudil jima je radovednost. »To je bilo tako«, razlagal je Lojze. »Jaz sem pregledoval številke pred štacuno, in mimo je šel Peter, v vojaški obleki. Ta me udari na rame in pravi: Le stavi, Lojze, le stavi, zastavil bodeš še hišno številko. In stavil sem. Dva goldinarja«. »Kaj, Lojze!« začudila se je ženica. »Ali jih ni škoda?« »Škoda«, dejal je Lojze. »A rekel sem: naj bode zadnjikrat! Kajti, če te sanje ne pomenijo, ne pomenijo nobene nič. Da me je udaril Peter, to je 59; hišno številko sem vzel svojo, 13, in vašo, 62, in tema mora biti«. »Kako, Lojze?« vprašal je Čedin. »Pri nas je številka 26, ne 62«. »I