Prihajač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 350:
Nebo je čez in čez obdal.
{{razprto|S. Jenko}}.</small></poem></p>
Na spravo niti Čedín niti Mejač nista mislila več. Le je šel župan po cesti, naredil je Čedín velik ovinek, da ga ni srečal; če je stala Mejačka pred hišo in na nasprotnem pragu prikazala se Čedínka, takoj je zginila ona v hišo. — Bližala se je huda ura. Mejačevi so bili naložili pšenico in spravili jo pod streho; Čedínovi na sosedni njivi pa so nakladali na vso moč, ko so že padale debele kaplje. »Ali jim gremo pomagat?« dejala je tiho Minica Tinetu. »Kaj ti pride na misel, neumno žénšče!« zarohnel je brat; in zlorade oči so sledile iz krčme Čedínovemu vozu, ki je v plohi hitel domu. — Ko pa se je na paši Mejačeva krava davila nad repo in pastir klical na pomoč, šel je Čedín mimo na svoj pašnik in tam zabičeval pastirju, naj pazi, da živina ne dobi repe.
A kakor požar o vetru, razširil se je prepir iz dveh imovitih hiš po vsej vasi. Kar je bilo starših in previdnejših mož, vlekli so s Čedínom, toda le bolj na tihem in med seboj; mlajši in odločnejši pa so se držali župana, in ker so bili ti mnogo glasnejši, videlo se je, kakor da bi bilo vse na Mejačevi strani. Kdor je prišel k županu na pósodo prosit, zabavljal je na Čedína; in če ni dobil, šel je naravnost k Čedínu na župana zabavljat; in radostno sta poslušala oba soseda, kako je potepuh, katerega sta prej od hiše podila, z umazanim jezikom obiral nasprotnikovo hišo. Ni ga bilo več prijaznega občevanja med vaščani, mesto tega se je čulo povsod surovo zabavljanje in hudobno zbadanje. O, kako se je bilo vse spremenilo!
Vesel te spremembe pa je bil Stržén. Dasi je njegova kupčija malo trpela, bil je on vendar zdaj prva osoba v vasi. Kar si je izmislil, temu je moral pritrditi župan, kajti nikdo ni znal tako govoriti »gospé« županji.
Do cela pod svoje okrilje spravil je Stržén Tineta, čegar živahnost mu je bila posebno po godu. Vedno sta tičala skupaj, zdaj pri županu, zdaj v štacuni, ali pa sta lazila okrog in izbijala norce. Materi se je to prijateljstvo močno dopádlo, očetu pa nič, in ko je jel Tine zanemarjati delo in uganjati burke, »ki niso za kmeta«, padla je sem ter tja proti Stržénu kaka beseda, ki jo je morala županja pogladiti. A tako smešno je znal Stržén vse obrniti, da se je moral vsakdo smejati, in kmalu se je navadil tudi Tine ugovarjati očetu, da je morala mati miriti in braniti svojega ljubčeka.
Ponočnega napada ni omenjal Stržén nikjer, dasi mu je prišel često na misel in mu gnal kri v lice; a črtil je Petra strupeno in gledal, kako bi ga jezil in mu škodoval. Če je šla Minica na polje, lezel je za njo; zvečer je sedel zraven nje na klopici in vezal otrobe in na ves glas se smejal svojim šalam; v nedeljo pa se je vstopil na žensko plat, da so se pohujševale najpobožnejše duše, za njeno klop in šepetal jej vsakovrstne neslanosti na uho.
Petru pa je bilo dolg čas. Mej tednom so ga motili opravki, kajti delal je zdaj še mnogo previdneje kakor prej; prvi je vstajal, zadnji hodil leč. A ko je v nedeljo popoludne hodil po rodnem polji, pobesila se mu je glava in zdelo se mu je, kakor da je zapuščen od vsega sveta. Vrnil se je domu in mati, kateri se je smilil, ga je opominjala, naj gre na vas med fante. Ni se mu ljubilo. Molče je poslušal mater, ki mu je pripovedovala to in ono, da bi ga razvedrila, a njegove misli so uhajale drugam. Truden na duhu šel je spat in mučile so ga hude sanje. Zdelo se mu je, kakor da bi bili izumrli vsi ljudje in on sam ostal na širni zemlji, da jo obdeluje. Delal je na dolgi, dolgi njivi in pulil trnje in osat; a ko je otrebil jeden konec, bil je drugi že zopet zarasten in od vseh stranij je pritiskala goščava. Na vrtu so mu glodali zajci drevje, in če jih je zapodil, vračali so se trumoma od druge strani. V zelnik mu je ušla živina, in ko jo je izganjal, nastavil mu je divje domači vol roge. Ves poten se je prebudil in na uho mu je bíl hrup iz Mejačeve krčme.
Tam je modroval mej majhno a glasno družbo gospod Stržén. »Povsod je napredek,« tako je dejal, »le Dramlje dramljejo. To mora biti drugače, gospa Mejačeva. Mi moramo napraviti najprvo čitalnico ali vsaj bralno društvo, da bo imel človek kam iti o deževnem vremenu in da se spravi pošten tarok skupaj. Potem — Tine, ali imaš kaj grla? — Jaz sem dober basist.« In zapel je s hreščečim glasom »Pridi Goren'c«. »Tristo medvedov! Pomagajte no! Ali bom sam pel? — Ha, kaka grla so to! To bo pevsko društvo; kaj, gospa županja? Le počakajte, to bo še življenje! Kar prekrstiti bomo morali Dramlje. He, gospodična, ali se že kaj veselite?« obrnil se je na Minico.
»O, kaj pa,« dejala je ona podsmešno; on pa jej je pravil, da ga obiščejo v kratkem prijatelji, sami ljubljanski gadje.
»Tristo medvedov, to bo pa beseda in ples! Ha, to bodo gledali naša dekleta. Kaj gospodična? Vedite, da sem jaz že ven Dramljan. »Živio Dramlje!«
Za take lepe črteže je navduševal Stržén svoje poslušalstvo; in razun Lojzeta in župana občudovalo je vse duhovitost mladega štacunarja. Lojze pa ni prav razumel, o čem da se govori, in mislil si je: najbolje, da se držim modro, kar se da; kajti je bil že staknil nekoč, ko je Stržén slučajno resno govoril, Lojze pa menil, da norce brije. Župan pa je imel svoje misli, neprijetne misli. In ko je spremil Tine na vse zadnje novega svojega prijatelja domu, pogledal je Mejač za njima in dejal ženi: »Ta druščina ne bo za našega Tineta, to ti povem. Štacunar je ves nor, in Tine bode kmalu ravno tak. Le poslušaj, kako rjoveta po vasi.«
»Lojze,« ogovoril je znanca našega, vrnivši se v sobo, »le pomni me, tudi ta ne bo štacunaril dolgo.« Lojze je prikimal.
»Toda ti si pa terno zadel, Lojze,« povzela je krčmarica, »tebi se le dobro godi.«
»Dobro: jesti in piti in še kaj po vrhu,« dejal je Lojze in pokazal molitvene bukvice, ki mu jih je bil dal štacunar za Franico. Mati jih je pregledovala in izvlekla iz njih kvarto, pik fanta. »Kaj pa ta nemarnost?« vprašala je žena.
»Sv. Matija,« dejal je Lojze; »sekiro ima. Pri štacunarji sem pobral.« Žena se je smejala, županu pa se je zmračilo čelo. Trdo je prijel Tineta in zvedel, da ga je Stržén že naučil kvartati. Hudo nevihto je prebil ta večer Tine; a tudi Stržénu župan ni prizanesel. Zbesedila sta se druzega dne, da je novi Dramljan kar bežal od hiše.
»Ha,« dejal je v svoji jezi, »bodem pa jaz županu drugo zagodel! Saj ni, da bi moral piti njegov čviček.« In na kar je podjetni gospod mislil že delj časa, to je zdaj izvedel: napravil je krčmo in poslal po sestro v Ljubljano, da mu jo bode upravljala. Na jednem konci štacuna, na drugi krčma: denar bode kar kupoma letel v hišo, mislil si je mož. Ni še preteklo štirinajst dnij po pričkanji z županom, in odprla se je slovesno Stržénova gostilnica. Ljudij je pritisnilo polni dve sobi, godci so godli pozno v noč in mladina se je vrtila in ukala in rajala, da nič takega. Mej ljudmi pa se je sukala Stržénova Roza, tako priljudna in tako vesela! In kako je znala peti, peti! in kake okrogle! Oči in lica so žarela Tinetu, ko je plesal ž njo; in marsikateri fant, ki je dejal: »Jaz pa rajši plešem z našimi dekleti,« ni govoril resnice. Da, ko sta se takoj prvi dni prepirali županovi dekli, ali je Roza že stara trideset let ali še ne, in je menila jedna, da so gosposke ženske vedno mlajše videti, ker ne pridejo nič na sonce, in druga Tinetu rekla, naj jo vpraša, ker je znan ž njo: zarudel je fant prav do ušes in jezno velel avšama, naj gresta sami vprašat.
Takoj se je seznanila Roza z Mejačevo Minico. Kadar je utegnila, pritekla je malo pokramljat, ali pa jej je razkazovala svojo obleko, svoje perilo, vsakovrstne gosposke malenkosti in pripovedala toliko o mestnem življenji, da se je Minici sem ter tja res že nekako pusto zdelo na deželi. Tudi županji se je znala prikupiti Roza, in kadar se je tu ali tam kaj posebnega peklo, pošiljale so se pokušnje. Godrnjal je samo oče in hudoval se proti ženi, da se je Minica začela lišpati, in da preveč postopa z ono vešo. Žena je menila, da hudega še ni nič, in da se jej jedenkrat nemara vendar ne bode treba tako ubijati; omenila je Stržénove snubitve.
»Oj, ti Bog pomagaj,« dejal je župan, »ali se ti meša? Temu je ne dam, če bi petkrat toliko premogel, kakor premore. Tega bo noč vzela. Zjutraj spi, čez dan igra, zvečer pije: ta je že zrel.«
»To se nič ne ve,« ponesla se je žena. »Nikar ne sodimo, ker ne vemo, kako se bode nam godilo.«
»Nič bolje, če se bomo bratili s takimi ljudmi. Zatorej mir z njimi. Kakšen je bil Tine prej, in kakšen je zdaj! Za tvoje in za moje opominjevanje se ne zmeni nič, in delati se mu ne ljubi več. Za cel teden so Čedínovi pred nami.«
In kaj bi ne bili! Če sta bila tudi roditelja huda, Tine je zopet in zopet poiskal prijetne družbe Stržénove in sestre njegove. In saj ni bilo treba Tinetu piti in zapravljati; on je hodil na mal pomenek, kajti doli se je zvedelo vedno kaj zanimivega. In kako je znala pripovedovati Roza! Ne bi bil mislil Tine, da se toliko prigodi v domačem kraji, ko ni prej nikdar nič slišal. Lepo je pa tudi z gosposkimi ljudmi biti domač, s Stržénom prodajati, z Rozo iti v klet in iz rok jej iztrgati rožico, ki je bila tako njemu namenjena.
Kar se nam imenitno zdi, tega se hitro navzamemo. Kmalu se je vedel Tine ravno tako predrzno, govoril ravno tako oblastno, kakor Stržén. Dekletom se je dopal še bolj. A kaj se je menil on za dekleta; zanj je bila le jedna na svetu, in ta je bila Roza. Prijaznost je bila na tihem pognala korenine.
| |||