Prihajač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 442:
In prišli so mladi gospodje, veseli ljudje; kakor štirje Stržéni, in vedli se tako, da so Dramljani dejali: Gospoda si pa res vse izmisli. Za Tineta seveda se nikdo ni menil; Roza in Stržén sta imela preveč opravka z novimi gosti. Tiho je pil pri stranski mizi in nikako zaničljivo gledal veselo družbico, kajti za malo se mu je zdelo, da je Roza s temi ljudmi mnogo prijaznejša kakor ž njim, in ti ljudje ž njo mnogo bolj domači, kakor bi se on upal. Gospoda se je odpravljala in Roza je napolnila torbico z jedili in pijačo, da se bode lepi razgled zalil in založil.
»Tine, vi ste najmočnejši; vi boste nesli,« dejala je gospodična. Gospodje so naložili Tinetu še vrhnje suknje in dežnike, najpredrznejši gospodek podal je Rozi roko in napotili so se. Tine je nosil prtljago za njimi. Oči in lica so mu žarela od sramu; klobuk je bil potegnil čez čelo in ni gledal ne na desno ne na levo, kjer so bila vsa okna polna radovednih gledalcev. Kar na tla bom treščil vso ropotijo, mislil si je in srdil se na Rozo in na samega sebe. A to ni bilo tako lehko, če se ni hotel osmešiti še bolj. Tako je preudarjal svoj položaj, poslušal neslane čenče, klel po malem in nosil.
»Ali tako so te obložili?« ustavi ga najedenkrat znanec naš Lojze. »Kam pa?« — Tinetu pa je šinila dobra misel v glavo. »Lojze,« je dejal, »nesi ti z njimi to robo. Ne bode zastonj.«
»Kar sèm,« dejal je Lojze in preložila sta. Gospodje se spogledajo in jeden namigne tovarišu, naj da Tinetu šestico. »Ne, ne,« branila je tiho Roza vsa prestrašena: ni bila mislila, da se bode tako izšlo; premišljevala je ravnokar, kako bi Tineta sprijateljila z družbo.
Sedaj pa je bežal proč brez slovesa, in rudečica ga je oblivala, kadar mu je zadonel na uho glasen smeh preširne družbe. Sramoval se je iti domov, tudi se mu ni ljubilo delati. Izgubil se je v gozd, v hosti legel za mejo in premišljeval ta dan, ki je tako porazil njegovo domišljavost. Ne pogledam je več, te grde priliznjenke, dejal je sam pri sebi, in sklep ga je nekoliko umiril. Po polji sèm pa se je čulo dekliško petje, in pripela je na sosedno njivo s koso na rami Franica. Urno je zastavila in padala je detelja pod njeno koso, da je bilo veselje gledati. Tine je gledal skozi grmovje. Tako krasna se mu ni še videla nikoli. Jel jo je primerjati Rozi in jezil se je, da je le jeden trenotek mislil na ono prekanjenko in pozabil takega dekleta. Kar nagledati se ni mogel te mične podobe preljube, zdrave mladosti, in kako dobro mu je déla zavest, da je deklica še vendar njegova izvoljenka! Kako rad bi stopil k njej, da se pogovori ž njo, kakor že dolgo ne, a sramoval se je, da je bil baš tako družbo ostavil.
Zmotil ga je v takem premišljevanji nov prizor. Po stezi za Franico pripušil je dolgo pipo gospod Stržén.
»Ali ste še kaj hudi, lepa Francika?« izpregovoril je ustavivši se pred dekletom. »Ne vem, zakaj ste tako nespametni, da se me tako bojite! Saj vam ne storim ničesar.« Franica je kosila tiho dalje in pustila ga govoriti; le ko se je naveličala, pogledala je po stezi navzdol in menila, da se bliža Minica. Poreden smeh jej je zaigral krog ust. Stržén pa se je umaknil v gozd. Komaj se je Tine branil smehu, ko je skočil mimo njega in poslušal, če res kdo prihajal. Nikogar ni bilo, in Stržén je bil že zopet iz gozda.
»Goljufali ste me,« dejal je Franici, »a zdaj me ne spravite zlepa proč.«
»Zakaj ne greste k Minici?« vprašala je ona. »Saj njo snubite.«
»Oh, Minica!« nasmejal se je oni. »Kaj ta meni mar! Vi ste mi ljubši kot sto Minic.«
»In kaki drugi boste rekli, da vam je ljubša od sto Franic. A pojte, pojte. Da ste vendar gosposki ljudje tako babji!« Stržen je stal, stal, popravljal si pipo, omenil, da je nalašč zanjo naročil lepo svileno ruto, po katero mora kmalu priti, in ker se dekle ni pečalo z njim, voščil je lehko noč in odpušil. Tine je bil ves srečen, in ko se je odpravljala Franica, stopil je naglo iz hoste in jo pozdravil: »Ali bodeš mene tudi tako spodila, kakor si štacunarja?«
»Ti nisi tako siten,« dejala je ona. Tineta pa je užalil ta hladni odgovor, in ker si je bil v svisti, da ga je zaslužil, jel jo je prositi, naj ne bode več huda nanj.
»Saj nisem huda náte,« dejala je ona in pogledala ga z živimi svojimi očmi, iz katerih mu je sijalo nasproti toliko ljubezni in udanosti, da jo je Tine objel in poljubil ves razburjen.
»Za božjo voljo, Tine!« vzkliknila je polglasno deklica odskočivši. »Kaj počneš! Bodi pameten; saj veš, da peljeta najina pota narazen!«
»Ne, ne, Franica!« hitel je mladenič ves goreč; »strniti se morata najina pota, in naj se upre ves svet.« Bridko se je nasmehnila deklica spomnivši se besed Mejačeve matere in premnogih obljub Tinetovih, katere je vedno tako radostno poslušala. In zakaj bi jih sedaj ne? Saj ni videla, kako jo opazuje dvoje ostrih ušes! — Ne daleč od tod je plela na Čedínovi njivi dekla Urša, in ni se jej mudilo. Gledala je na vse strani in vlekla na uho, kje bi se dalo kaj slišati. Zagledala je bila mladi par in ni ga pustila več izpred očij. »Tako se greh dela, pod milim nebom,« mrmrala je sama sè seboj. »Prismoda gizdava! med ljudmi te je pa sama nedolžnost.«
Ko pa se je bližal Tine dómu, spomnil se je zopet Roze in prijateljev njenih, in lotila se ga je slaba volja. Z nikomur ni govoril in brez večerje šel spat. Druzega dne je bil prvi po konci in pri delu. Delal je pridno kakor v prejšnjih časih in bil zopet miren in prijazen, in tako več dnij zaporedoma. Že je mislil oče, da je konec njegove lahkomiselnosti, in mati, da je bilo to znanje le kratka norost. Da, ko je prišel četrti dan Stržén, da bi šla s Tinetom na jerebice, Tine nikakor ni utegnil; in ko je videl, da Roza sama prihaja, vrgel je motiko na ramo in šel. Sestra mu je pravila potem, kako je Roza spraševala po njem; on pa je položil roko sestri na ramo rekoč: »Minica, ali res misliš, da te bo Stržén vzel?« Minica ga je začujeno pogledala in molčala. »Stržén,« nadaljeval je Tine, »je največji slepar izmed vseh tistih, ki lazijo v suknjah okrog. Ne verjemi mu!«
»Saj mu nič ne verjamem,« dejala je Minica; »a mati mi vedno pripovedujejo, kako prijetno bi živela kot štacunarica. In res, veliko laže življenje imajo ti ljudje kakor nas kdo, ki delo komaj dohajamo. Toda to so same prazne besede: Stržén še nikdar po meni vprašal ni, in kar sitno se mi zdi, kadar začno mati na to napeljevati.«
»Mati so časi vsi čudni. Stržén te ne vzame nikoli, in to je tvoja sreča!«
==VI.==
<p align=right><poem><small>
Kdo z menoj spregovori besedico prijazno!
{{razprto|S. Gregorčič}}.</small></poem></p>
Vsak kmet ve, da so kočarski otroci po navadi slabi delavci, ki večkrat rajši lenobo pasó in stradajo, kakor da bi si s pridnim delom služili kruh. A izjeme se dobódo, in Lojzetova Franica se ni ustrašila nikakega dela. Ker je bila poslušna, pridna in ročna, prikupila se je kmalu gospodinji; in s kolikim veseljem je delala ona tudi, ko so bili vsi prijazni ž njo in jo radi imeli. A sreča je bila kratka. — Skrivnost je človeku težko breme. To je morala priznati Čedínova Urša, ki vso noč ni zatisnila očesa premišljujoč, kako bi najbrže razglasila znanje Tinetovo in Franičino. Za rana druzega dne je tekla v Stržénovo štacuno k Rozi, kjer so se stkale novice vse fare, da se raztekó povekšane po vsej fari. Po niti je prišla Urša in povedala gredoč, kako je zalotila Tineta s Franico. Rozi ta novica ni bila prijetna, a nepričakovana tudi ni prišla, vzbudila pa jej je novo misel.
»Kaj to meni praviš!« dejala je Urši. »Mejački idi povedat. Ta ti bo vedela hvalo, in ti storiš dobro delo, če zabraniš, da se ne primeri kaj hujšega. Tineta bi bilo vendar le škoda.«
»Saj res. Mejački moram povedati,« dejala je Urša in šla. Roza pa je bila zadovoljna sama sè seboj, ker je posvetila Franici, ki je tako predrzno stopila med njo in Tineta.
Težko je čakala Urša nedelje. Ko pa je zvonilo k nauku, prikradla se je k Mejaču v kuhinjo in šepetala gospodinji: »Mati, mati! nekaj vam imam povedati. — Na Tineta pazite, na Tineta! Za Franico gleda, Lojzetovo. Pa ne zamerite!« Odleglo je Urši, ko se je iznebila sitne skrivnosti, in lehkega srca je hitela v cerkev; materi Mejačevi pa se ta novica ni zdela prav verjetna, kajti bala se je le, da bi se Tine prebeč ne seznanil z Rozo. Vendar ga je vprašala na kratko, če se je res zmenil s Franico. »Kaj vas to briga,« odgovoril je svojeglavi mladenič in obrnil se, a ovadila ga je rudečica. Še tistega dne je dobil Lojze poziv, naj se oglasi malo v krčmi. Ko je prišel, prinesla mu je mati vina in kruha, poklicala prestrašeno Franico prèdse in jela Lojzeta spominjati svojih dobrot.
»Ali veš še, Lojze, koliko s pred dvajsetimi leti hodil in prosil, da bi se smel oženiti? Vsi so branili, ker nisi imel pod milim Bogom nič, in saj veš, odkod si bil baš prišel! Jaz pa sem prosila záte in pregovorila móža, tako da sta se vzela s Tono.«
| |||