Prihajač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 650:
»Kaj je sedaj storiti?« nadaljeval je Tine, ko sta se vračala domu. »Rada te ima, kakor pes česen; v vojake je ne moreš spraviti, kakor si Petra: sitnost je to.« Molče je korakal Stržén. »Še sitnejše je pa to,« povzel je zopet oni, »da sem bil jaz zraven. Drugače bi se bila vidva zopet dobro imela.«
»Molči!« zakričal je Stržén. »Če se jaz razjezim —«
»Saj res,« posmehoval se je Tine; »razjezi se! Rad bi videl, kakšen si takrat. Toda saj se ne znaš jeziti, in jaz vem, če ti dam sedaj jedno za úho, ne boš mi vrnil; ampak škodoval mi bodeš pozneje kterikrat.« Molčeča in slabovoljna sta prišla na Stržénov dom, kjer je Lojze neke zaboje razbijal.
»He, Lojze, pojdi malo sem,« zaklical je Stržén. — »Komu pa si izročil tiste reči, ki sem ti je dal za Franico?«
»Komu?« dejal je Lojze in gledal debelo. »Toni sem je dal, ženi.« Stržén je hodil sem ter tja in ni vedel, ali bi se jezil ali smejal. Lojzetu se je nekako dozdevalo, kakor da bi ne bil prav storil, in opravičeval se je: »Dekle ne potrebuje; ženi sem pa ustregel, in za vas je vse jedno.« Tine se je krohotal na vse grlo in omenil, da je gospodu Franica všeč. Sedaj pa se je posvetilo v Lojzetovi glavi. Aha, si je mislil, gotovo sluti, da bo imelo dekle tisoč dote; oj, ti lisjak! Zatisnil je jedno oko in z drugim, kar je najzvitejše mogel, pogledal Stržéna: »Gospod župan, tisoč goldinarjev bo dote, to rečem; ne svetujem pa ne: Konj pa krava nista dober par.«
»Tepec ti neumni!« zavpil je Stržén in zaloputnil vrata za seboj; Tine pa se je smejal, da se je tolkel ob kolena. Zopet se je sprijaznil s Stržénom, zopet sta hodila skupaj in kar drug brez druzega nista mogla biti. Kajti Tine se je bil postopanja do dobra navadil; a samemu postopati se človeku ne ljubi: treba imeti tovariša za kratek čas in za izgovor. Stržén je pa dobro vedel, da mu baš zarad prijateljstva s Tinetom ljudje nekako bolj zaupajo in rajši hodijo k njemu. Mejač se je jezil na porednega sina, in niti mati ga ni več zagovarjala, in oba sta bila huda na Stržéna. A Tine je bil trmast, in ko mu je oče zapretil, da ne dobo nobenega denarja več, da bi ga nosil k Stržénu, odrezal se je: »Boste pa dolgove plačevali!« vzel klobuk in šel naravnost k Stržénu. Minica je stekla za njim in zadržavala ga, a zastonj, češ, on se ne da več strahovati kakor otrok. Pil je mnogo in z jezo; kdo bi bil tudi brez denarja dobre volje! Roza je sedela pri njem in uganjala burke. Doma pa je bila huda ura, in ker Tineta le ni bilo, poslala je mati ponj Minico. Roza jo je prijela za roke in po vsej sili hotela jo posaditi za mizo; Stržén jej je prigovarjal, naj malo posedi, da si Tine ugasi žejo. »Saj pijan ni,« dejal je porogljivo, »samo malo okrogel je.«
»Minica, domu se spravi!« vpil je brat. »Za poštena dekleta ta hiša ni.« Za Minico pa je prišla sama Mejačka. Ustnici sta se jej tresli in oči bliskale od jeze. »Kaj vendar misliš,« očitala je sinu, premagovaje svoj srd, »da tu posedaš in popivaš; doma pa delo zaostala. Ali te ni sram!«
»Saj grem, mati, saj grem. Ne bodite tako tisočkrat sitni!« godrnjal je Tine in iskal klobuka. »Roza, kje je moj klobuk? Ne maram se več šemiti.« Roza mu je dala klobuk, ki ga je bila skrila za šalo, ko je rekel, da nima denarja. Tine je še malo godel, predno je šel; Mejačka pa je plačala njegov dolg in hudo se sprla s Stržénom in njegovo sestro.
»Kaj smo se vendar pregrešili,« je dejala, »da nam je Bog vaji za kazen sèm poslal! Kakó je bilo prej v Dramljah, in kakó je sedaj! Naj se starši in otroci, naj se bratje in sestre še tako ljubijo, vidva napravita razprtijo! Kje je še kak fant in kako dekle, ki bi se ne bilo pohujšalo v vaši krčmi! Kaj smo vama storili mi, da nam zapeljujeta sina?«
»Tristo medvedov!« kričal je Stržén. »Tu je moja hiša; in jaz ne trpim, da bi kdo tukaj razgrajal in vsajal se. Kaj se menim jaz za vašega Tineta in za vas!«
»Kar doma ga imejte, mamka,« dejala je zbadljivo Roza. »Pod steklo ga denite, ali pa na vrvico, da vam ga kdo ne zapelje!«
Tako je nastal očiten razpor med Mejačevimi in Stržénom. Stržéna ni bilo več gor, Tineta ne dol, in obirali so se, da je bilo grdo slišati. Koristilo to sicer nobeni hiši ni, a menj se je menil Stržén. Krčma njegova in štacuna se nista še smeli pritoževati. Vendar mu to še ni bilo dovolj. »Moški in ženske hodijo k meni,« je dejal; »še starim babam moram kaj napraviti.« Napravil je loterijo, kajti gosposka mu je šla na roko. Zopet so dohajali novi gostje in pretuhtavali pred hišo številke in ugibali, katera bi morala priti zdaj zdaj na dan. Lojze je prenašal številke s pošte na pošto in razlagal ljudem, kako bi bili imeli to zavreči in ono postaviti, da bi bila terna. Stržén mu je bil namreč podaril prave egiptovske sanjske bukvice; kaj čuda torej, če so dejali ljudje: Tega Lojzeta imajo za neumnega, a za številke je pa malo takih. Vse več in pomenljiveje se je sedaj sanjalo Dramljanom; in počasi je premagala tudi Lojzeta skušnjava: stavil je, vsak mesec jedenkrat, da bo sreča mogla kod k njemu.
Zopet je prišel božični dan in prišlo novo leto, važno leto 1866. V Dramljah se je sovražilo in prepiralo vse vprek. Tine je ostajal doma in delal po malem, kakor pač zima nanese. Zopet je bil mirnega srca in židane volje. Stržéna ni vzel nikdar v misel, in videlo se je, kako neljub mu je govor o tem človeku. Ko se pa pustno nedeljo zagodli godci v Stržénovi krčmi, lotil se ga je silen nemir. Stopil je zdaj pred hišo, zdaj k oknu in gledal in poslušal, kako se mladina razveseljuje. »Opravljeno je doma vse,« dejal je materi in gledal jo. Ona pa je slutila, kaj se godi v njegovi duši, in pričela zabavljati na ono krčmo. »Kaj ne, Tine? Ti pa ne pojdeš gledat tiste Roze,« je dejala. »Ali jo slišiš, kako vriska? Gotovo je že pijana. Ni gršega od pijane ženske. Če hočeš vina, dobodeš ga doma.«
»Ne maram,« dejal je Tine in šel na dvorišče in poslušal in premišljeval. Dekleta so hitela vsa žareča na plesišče in za njimi korakali so fantje vriskajoč, Tine je pa sam pohajal. O, kako pusto je bilo doma! Zopet je šel materi pravit, da je dolg čas. »K Stržénu mi nimaš iti; to ti povem,« dejala je ona in obrnila mu hrbet. To je Tineta ujezilo; šel je pogledat malo po vasi, s trdim sklepom, da ne pojde k plesu. Pred hlevom, ne daleč od Stržéna, dolgočasil se je Klemenov Janez. Pridružil se mu je Tine. Jednakost čuvstev združuje ljudi.
»Greva li malo k Roziki?« meni Janez, pogledivši ga po strani.
| |||