Prihajač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 678:
»Greva li malo k Roziki?« meni Janez, pogledivši ga po strani.
»Danes jaz ne grem,« odvrne Tine, ne ozrši se vanj.
»Pri nas tudi godejo,« povzame zopet oni, kakor sam zase, »kadar grem v krčmo. A jaz jim pokažem zobe. Ali smo otroci, da bi nas zapirali doma in gonili spat s kurami! Hlapec dobó mezdò, jaz oa naj delam zastonj, zato ker sem domač? Rajši grem služit. Ko so bili oče mladi, niso bili nič boljši od mene: sedaj se pa tresejo za vsak krajcar.«
»Piješ pa vendar vsako nedeljo in časi tudi ob delavnikih.«
»Pijem pa res,« odvrne oni in vleče počasi tobak iz pipe. »Denar se že dobo, če je kdo umetljiv,« povzame čez kaj časa, zoprno se nasmehivši. Zopet sta molčala oba, in Tine se je jezil, kajti ni razumel teh besedij. »Meni daje denar kupčija,« nadaljuje oni in pomolči zopet, kakor da bi se veselil Tinetove nepotrpežljivosti. »Mineža poznaš,« reče naposled z zamolklim glasom, »Mineža, ki je po tatú, pol goljufa, S tistim kupčujem. On kupi vse: kokoši, jajca, žito, drva, kar je na prodaj. Potlej pride pa še sam k materi tožit, da mu je lisica zašla med perotnino, in dihurja obdolži, kakor je bil svoje dni norega Lojzeta. Slanino nam maček pokrade, snopje s kozolca ciganje; jaz pa vlečem denar.«
»Torej ti kradeš doma?« dejal je Tine tiho, in streslo ga je.
»Kaj še!« nasmehne se oni. »Krade tisti, ki vzame kaj tujega. Kar je pa mojih starišev, to je tudi moje. Čegavo pa bode jedenkrat?« Zopet je umolknil, kajti sramoval se je pred Tinetom svojih nazorov. Zato se je začel opravičevati: »Niso li roditelji sami vsega tega krivi, ker nas tako na kratko drže? Vraga! kadar pridejo fantje iz vse fare popivat in bahat, moramo vendar pokazati, da imamo tudi cvenk.« Ta razlog se Tinetu ni zdel nevažen. »Da bi le ta preklicani Minež ne plačevačl tako slabo!« hudoval se je Janez. »Kar pod nič mu prodaj! In kdo drugi ima škodo kot oče, ker so tako trdi? — Toda, Tine, večer se je storil: pojdiva na maslec!« Tine se je branil. »Samo za pol ure in nič več,« prigovarjal je oni.
»Tudi denarja nimam danes pri sebi,« reče Tine.
»Kolikokrat si me že ti napajal! Nocoj plačam jaz,« odvrne oni, prime Tineta pod pazduho in ga vleče pol s silo, pol z lepa v krčmo.
Nista ga pozdravila niti Stržén niti Roza; le grdo sta se držala. Jezen je sedel Tine za mizo in ni se mu ljubilo govoriti; kesal se je, da je prišel. Komaj je preteklo pol ure, sunil je tovariša s komolcem, naj plača.
»Jaz sem suh,« šepne oni in se mu zareži v obraz.
»Slepar!« siknil je Tine med zobmi in iskal po žepih in izvlekel nekaj drobiža. Pobledel je; ni bilo dosti.
»Kar pijva dalje,« meni oni, »bode že kako.« A Tine ni imel več ostanka v tej druščini in vzdignil se je, da bi šel. Roza pa ga je prestregla in menoč palec ob kazalec opomnila, naj plača.
»Plačal bode Janez,« dé Tine kratko.
»Ta še zase ne bo mogel,« jezila se je ona. »Vi mi ne odidete, dokler ne boste plačali; ali pa pustite klobuk! Jaz nočem, da bi vaša mati za vami plačevala in mene oštevala. Če nimate denarja, pijte vodo!« Šum po sobi je potihnil, in vseh oči so se ozrle v Tineta, ki je zelen od jeze in sramote stal pred Rozo. Naj bi bil Stržén pred njim, ne bi mu zastavljal pota! A kaj je bilo storiti.
»V četrt ure doboste vse,« dejal je Tine hripavo.
»Klobuk v zastavo!« odvrnila je ona, in glasen smeh se je razlegal po sobi. Tineta je oblila rudečica, in pot mu je stopil na obraz.
»Tine!« začuje se neprijeten glas iz temnega kota. »Mošnjiček si pozabil doma. Kaj ne? Pojdi no sèm. Koliko pa potrebuješ?« Tine se je obrnil, in iz tobačnega dima se mu je pokazal zoprn obraz Minežev. Spomnil se je njegove kupčije, in mraz ga je spreletel. »Tine,« povzel je zopet oni, »pri meni imaš kredit. Reci, koliko ti dam.« Tine ni imel časa premišljevati in iz stiske si ni vedel drugače pomagati, nego da je prosil, naj mu došteje dvajset krajcarjev.
»Prava beračija!« dejal je oni moško in štel počasi denar.
»Čez pol ure vam vrnem; počakajte me konec vrta!« dejal je Tine, rudeč kakor kuhan rak, in hitel domu. Jezil se je nase, da je šel v to krčmo, na Janeza, da ga je tako speljal, in na stariše, ki so tako trdi proti njemu. S hudimi besedami sta ga sprejela roditelja, Tine pa je molčal, da se je malo polegla nevihta, potem pa je prosil mater, naj mu da samo pol goldinarja.
»Nobenega krajcarja,« odgovorila je mati in oponesla mu, kako je že dolgove plačevala za njim.
»Za denar si ti še premlad!« jezil se je oče. »Kadar imajo otroci denar, imajo štacunarji semenj.« Tine pa je le prosil in prosil, samo jedenkrat naj se mu še pomore, ko ne pojde nikdar več k Stržénu. Zastonj; nikdo mu ni verjel. Tinetu je zavrela vroča kri. »Kesali se še boste,« zagrozil se je in dirjal od hiše. Minica je stekla za njim in ponujala mu denarja, ki si ga je bila prihranila, a on ga jej je izbil iz roke in izginil.
»Oh, gotovo si bo kaj naredil,« zdihovala je sestra.
»Molči!« zavrnila jo je mati. »Ti ga vedno zagovarjal, in zato je tak.«
Konec vrta pa je čakal Minež, in prišel je Tine, potrt in ponižan. »Denarja nimam,« je dejal.
»Daj mi pa kaj druzega,« nasmehnil se je oni. »Jaz vzamem vse.«
»Saj nimam nič,« dejal je Tine žalosten.
»Na podu imaš spravljeno semensko deteljo. To jaz vem. Tiste mi daj jeden koš, pa sva bot.« Stresel se je Tine pri teh besedah, in vzdihnila sta se v srci njegovem ponos in poštenost proti skušnjavcu, a oglasila se je tudi jeza in opravičevala vsako početje. Dobro je slutil ta notranji boj njegov Minež. »Kaj ne?« je dejal. »Sitno se ti zdi, ko bodeš koš detelje menj podedoval. Toda kakor hočeš. Silil te ne bodem. Vrni mi pa v denarji, kar sem ti v denarji dal. Čakati seveda te ne morem.« Tine je molčal v hudi stiski, in Minež ga je gledal kakor kača svoj rop. Premišljeval je Tine, kako bi si pomagal, a nič se ni mogel zamisliti; udati pa se vendar ni hotel zapeljivcu. Samo da bi se izvil iz njegovih rok, je dejal, da ima ključ k podu vedno oče pri sebi.
»O, kako si še mlad!« smejal se je oni. »Hlev in pod sta pod jedno streho. Iz hleva zlezeš v plevnik, iz plevnika na pod brez lestve. Potlej pa odpahneš duri. Ali ni res?« Tine je zopet molčal in premišljeval, in vroče mu je prihajalo. Kradel bodeš, dejal mu je neki notranji glas; a takoj se je oglasil drugi: In kdo je kriv? Ne li skopost in trdosrčnost roditeljev? Minež je sili, naj odgovori, in tiho, tiho, da bi sam sebe ne slišal, dejal je Tine naposled: »Naj bode.« A Minež ga je čul.
»Ko polnoči odbije, pred podom!« pristavil je naglo in obrnil se za vrtom proti vasi.
»Prokleti lopov!« bruhnilo je Tinetu iz stisnjenih prsij. Minež je obstal, povlekel parkrat dim iz pipe in zaklical mu: »Nič ne maraj, Tine! Prvikrat si malo hud, pa se me bodeš navadil.« Tine pa je pobral v grozni jezi robat kamen in vrgel ga, da je vršal mimo Mineževih ušes. Nehote je stisnil Minež glavo med rameni in pospešil korak. »Ha, moje znanje mu že preseda,« mrmral je namrdivši se in hitel nazaj v krčmo.
»Ujel sem ga, zajca,« dejal je in pomežiknil Klemenovemu Janezu, prisedši. »Malo plah je še; v štirinajstih dneh mu bo pa iz roke jedel. Ti si me tudi hotel zadaviti, ko sva se seznanila; sedaj sva pa bratca.« Grdo se je nasmejal molčečemu Janezu. Mej tem pa je vstopil Lojze, in takoj ga je klical Minež pit: »Lojze, pij! Midva sva bila vedno prijatelja, akoravno si me hotel jedenkrat spraviti v zapor.«
»Ti si me pa res spravil!« dejal je Lojze. »Zato le sam pij!« Oni pa je začel norca se delati iz Lojzeta in vzbudil glasen smeh mej pivci.
»Povej, Lojze,« ukazoval je Minež, »kako si v Ljubljani goljufal leblajtarje!«
»Minež, jaz nisem goljufal nikdar; ti pa že,« odrezal se je Lojze.
»A hotel si goljufati, Lojze, hotel. Ne veš li, da je pri Bogu vse jedno? Bog je že zapisal, da goljufá Lojze ljubljanske lebajtarje, in nič ti ne pomaga, da si bil nazadnje ti goljufan. Ali ni to nespametno, greh imeti, Lojze, in škodo? I povej no, kako je bilo? Kaj bi se sramoval! Saj smo med seboj; saj se poznamo!«
»Da, jaz te poznam, da te ni nič pride,« dejal je Lojze. »A jaz nisem goljufal.« »I, kako to, da ne, Lojze?« rogal se je oni; »če si pa hotel goljufati ljubljanske leblajtarje? Povej, prijatelj; če ne, povem jaz.«
»Saj res, Minež,« zavpilo je vse, »kar ti povej!«
»No,« dejal je ta, »Lojze nese nekoč velik lonec masla v Ljubljano. Pa stopa tako-le med jagnedi od Vrbančka gor in premišljuje, kako bi prekanil leblajtarje.«
»Ni res,« seže mu Lojze v besedo. »Na to nisem mislil.«
»I, Lojze, na to vendar misli vsaka potnica, in da bi ti ne bil mislil? Beži no! Tako on preudarja in preudarja, kako bi zvil tiste peteline, ki brskajo po vrečah in koših. Zamislil si Lojze ni nič. Kaj ne, Lojze?«
»Nič.«
»No, saj ga poznate. Nič mu ni padlo v glavo. Toda vrag, ki preži na grešnike kakor leblajtar na potnice, pošlje Lojzetu nekega prekanjenega lisjaka nasproti. Kako je, Lojze? Ali je bil tisti, ki je tebe goljufal, kakor si hotel ti leblajtarje, gosposki oblečen, ali kakor nas kdo?«
| |||