Prihajač: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Vrstica 747:
»Minež, jaz nisem goljufal nikdar; ti pa že,« odrezal se je Lojze.
 
»A hotel si goljufati, Lojze, hotel. Ne veš li, da je pri Bogu vse jedno? Bog je že zapisal, da goljufá Lojze ljubljanske lebajtarjeleblajtarje, in nič ti ne pomaga, da si bil nazadnje ti goljufan. Ali ni to nespametno, greh imeti, Lojze, in škodo? I povej no, kako je bilo? Kaj bi se sramoval! Saj smo med seboj; saj se poznamo!«
 
»Da, jaz te poznam, da te ni nič pride,« dejal je Lojze. »A jaz nisem goljufal.« »I, kako to, da ne, Lojze?« rogal se je oni; »če si pa hotel goljufati ljubljanske leblajtarje? Povej, prijatelj; če ne, povem jaz.«
Vrstica 763:
»No, saj ga poznate. Nič mu ni padlo v glavo. Toda vrag, ki preži na grešnike kakor leblajtar na potnice, pošlje Lojzetu nekega prekanjenega lisjaka nasproti. Kako je, Lojze? Ali je bil tisti, ki je tebe goljufal, kakor si hotel ti leblajtarje, gosposki oblečen, ali kakor nas kdo?«
 
»Na pol gosposki.«
 
»Torej tisti na pol gosposki potepuh, ki ga je bil po božjem pripuščenji sam vrag naščuval na Lojzeta, nagovori Lojzeta. Lojze, pravi. — Ali te je vikal?«
 
»Vikal.«
 
»Lojze, torej reče, vi nesete maslo v mesto. A boste morali plačati dac. Dac, potrdil je Lojze. — Zaneslo bode precej, povzel je oni potepuh. Veste kaj? Dajte lonec meni; jaz poznam vsa stranska pota in steze; jaz ponesem maslo v mesto, in noben leblajtar me ne bo spazil. — Koliko zahtevate, vprašal je Lojze. — Jedno šestico, dejal je oni in dobil jo je. Kaj ne, Lojze? Nespameten si bil, da si naprej plačal.«
 
»Nespameten.«
 
»Tako mu je dal Lojze denar in lonec masla. Oni dedec se je izgubil po stranskih potih in stezah, Lojze pa je korakal moško skoz mitnico in smejal se leblajtarjem, ki jih je bil tako grdo opeharil. Ko pa pride v mesto in iz ulice v ulico, takrat se je pa začel praskati za ušesi; moža z loncem ni bilo nikjer. Koliko časa si ga čakal in iskal?«
 
»Ves dan.«
 
»In še ga čakaš; kaj ne? A ne boš ga pričakal. Tako je Bog kaznil Lojzeta, ki je hotel preslepiti leblajtarje; žena ga je pa doma kaznila še posebej.«
 
Tako je smešil Minež Lojzeta. Ko pa so odhajali poslednji pivci, vzdignil se je tudi on z Janezom. »Ti mi posodiš koš,« dejal je temu; »ampak da bo držal kaj prida!«
 
»Zakaj pa koš?« vprašal je Lojze fanta po strani.
 
»Minež bo nocoj nakladal,« režal se je Janez, »pri Mejači.«
 
»Kradel bo ta lopov,« dejal je Lojze sam pri sebi in veselil se, da mu bo prekrižal načrt. Kar precej se je odpravil Mejaču pravit, naj se varuje Mineža. Da pa Mineža toži Lojze, to se je Mejaču tako smešno zdelo, da se je smejal na vso jezo tistega dne, in smejala se je z njim žena.
 
»Poštenjak si ti, Lojze,« je dejala; »ti ne pustiš, da bi tudi drugi kradli.« Lojze je debelo gledal, zdaj moža, zdaj ženo, kajti ni razumel, zakaj se smejata. Voščil jima je lehko noč in šel. Mejač pa je pomislil, kaj bi mu utegnil Minež odnesti v koši, in prišla mu je na misel semenska detelja na podu, kamor se je dalo priti iz hleva, ako je bil hlapec nemaren. In ko so vsi drugi že odšli spat, šel je on s krepko palico v rokah na pod in vlegel se na otep za kupom detelje.
 
Tine pa je begal ves večer kakor brezumen okrog. Motna mu je bila glava, in kar je pred malo časom doživel, zdelo se mu je kakor težke sanje, iz katerih se ni moči prebuditi. Počasi so se mu razvrstile misli, in oglasila se je zopet vest in očitala mu grozno pregreho; prirojeni ponos gnal mu je kri v lica, in Tine se je čutil neizrečeno nesrečnega. Samo jedenkrat bom storil, dejal je sam pri sebi, in tat bodem za vselej. Očeta bom goljufal, ki mi vse zaupajo. Ali jim bom še mogel pogledati v oči? Mraz ga je spreletal pri teh mislih. In Minež — moj prijatelj! Vroče mu je postajalo, in zaškripal je z zobmi. Zopet mu je prigovarjal neki glas, naj se vrne s tega pota; da še ni prepozno. Prijetno mu je to donelo, in sklenil je vse povedati materi in prositi jo odpuščanja. In potem ne govorim nikdar več, je dejal, ne z Minežem, ne s štacunarjem. Hitro je šel proti domu, a čim bliže je prihajal, tem bolj mu je upadal pogum. Postal je pod oknom in slišal, kako je mati tožila poznemu gostu:
 
»Resnico govorite: ali se je prej ob nedeljah Bog tudi tako žalil kakor sedaj, kar so ti Stržéni tukaj? Toda on ni še tako hudoben, ampak Roza, tista je prav cvet. Tineta mi je vsega zbebila. Premislite to sramoto: dolgove sem plačevala za njim! In danes je že zopet doli. Kar izgubil se je bil popoludne in ni ga še nazaj. Toda bodem ga odvadila. Od mene ne dobó nobenega denarja, in če bi me prosil na kolenih.« Zaslišavši te besede, pobesil je Tine glavo in obrnil se stran. Tema mu je ležala pred očmi, tema pred dušo, ko je taval ves obupen okrog. Kar je, to je; sami so krivi, dejal je tiho in jel se opravičevati samemu sebi. A ni se mu spešilo: predobro je bil vzgojen in do zadnjega trenotja bojevala se je vest z ošabnostjo njegovo.
 
Ko pa je udarila ura polnoči, stresel se je in hitel oprezno proti domu in v hlev. »Sedaj, in nikoli več, nikdar več,« šepetal je v srčni stiski. Oče je čakal na podu in že mislil, da se je bil Lojze zmotil. Kar so zaškripala vratica iz plevnika, in skočil je nekdo na pod. Mejač se ni ganil. Oni pa je šel odpirat pod; in priplazil se je Minež s košem in klel, da je moral čakati. »Hlapec je zmenjen z Minežem,« mislil si je Mejač in jeza ga je grabila. Ko sta pa ona dva začela polniti koš, in je šepetal Minež: »Le potlači; saj gre še noter: dobra vaga v nebesa pomaga!« zavihtel je Mejač palico in udaril po Mineževem tovariši. »Jezus, Marija!« vzkliknil je udarjenec in zgrudil se na tla. Minež je skočil k vratom in izginil v noči; Mejač pa je strmel kakor okamenel. Kakor da bi mu bil sinov vzklik ustavil kri po žilah, odpovedali so mu vsi udje. A grenka žalost in očetovska ljubezen zdramili so ga takoj, da je skočil k ranjencu in spoznavši, da ni nič življenja v njem, vzdignil ga s silno močjo, kakeršno daje človeku strah in obup, in odnesel ga v hišo. Nesel ga je po stopnjicah v sobo tujcem namenjeno in položil ga na posteljo. Ropot je privabil ženo. Kako se je prestrašila zagledavši sina kakor mrtvega in očeta sklonjenega čezenj. Počela je klicati vse svetnike na pomoč, mož pa jej je ukazal, naj molči in prinese mrzle vode. Škropila sta sina in drgnila ga po prsih, da je spregledal. Nasmehnil se je čudno in zopet stisnil zmočene oči. Spal je dolgo, a nemiren. Visoko je že stalo solnce, ko se je prebudil, pogledal topo krog sebe in začel blesti. Poklicali so zdravnika, kajti lotila se je bila Tineta vročinska bolezen.
 
==X.==
 
<p align=right><poem><small>
Ne vprašaj, zakaj
Mi tu ni strpet';
Ne vprašaj, kedaj
Se snideva spet.
{{razprto|S. Jenko}}.</small></poem></p>