Prihajač: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.124:
Zopet je prinesla jesen pisano suknjo vrtu in logu, in zbirale so se krog zvonikove strehe mokosevke, da se poslove od drameljske vasi. Lepo, hladno jutro je bilo, ko je šel Čedín z voli na njivo. Na vozu mu je sedela žena in gledala otožna in zamišljena po strniščih in razoranem polji; govoriti se ni ljubilo niti njemu niti njej. Ko pa je ona ne vedé vzdihnila, vprašal jo je, kaj jej je na mislih. »Kar tebi,« odvrnila je ona. »Prišla bode zima, Petra našega pa ne bo. Bog ve, kje trohni na Laškem!« Inako se je storilo obema. Naproti pa jima je prišel Lojze žvižgaje v dva čepa, umeteljnost, v kateri mu je bil malokdo kos; in da bi bilo žvižganje tako imenitno kakor petje — in zakaj ne bi postalo še katerikrat? — oslavil bi si bil ime.
 
»Mati, sanjalo se mi je,« dejal je Lojze in ustavil znanca svoja.
»Mati, sanjalo se mi je«, dejal je Lojze in ustavil znanca svoja. »Bodeš pa stavil v loterijo, Lojze. Kaj?« vprašala je žena. »Sem že. Terno«. »Bog ti daj srečo! Pa zdrav!« dejal je Čedin in hotel pognati, a Lojze ga je ustavljal, kakor da bi mu hotel še kaj povedati, kar mu ni padlo takoj v glavo. »Kaj pa pripoveduješ to nama?« vprašala je žena nepotrpežljiva. »Če se mi je pa sanjalo o vašem Petru!* dejal je Lojze, zavzet, da ju to tako malo briga. Vzbudil jima je radovednost. »To je bilo tako«, razlagal je Lojze. »Jaz sem pregledoval številke pred štacuno, in mimo je šel Peter, v vojaški obleki. Ta me udari na rame in pravi: Le stavi, Lojze, le stavi, zastavil bodeš še hišno številko. In stavil sem. Dva goldinarja«. »Kaj, Lojze!« začudila se je ženica. »Ali jih ni škoda?« »Škoda«, dejal je Lojze. »A rekel sem: naj bode zadnjikrat! Kajti, če te sanje ne pomenijo, ne pomenijo nobene nič. Da me je udaril Peter, to je 59; hišno številko sem vzel svojo, 13, in vašo, 62, in tema mora biti«. »Kako, Lojze?« vprašal je Čedin. »Pri nas je številka 26, ne 62«. »I
 
»Bodeš pa stavil v loterijo, Lojze. Kaj?« vprašala je žena.
 
»Sem že. Terno.«
 
»Bog ti daj srečo! Pa zdrav!« dejal je Čedín in hotel pognati, a Lojze ga je ustavljal, kakor da bi mu hotel še kaj povedati, kar mu ni padlo takoj v glavo.
 
»Kaj pa pripoveduješ to nama?« vprašala je žena nepotrpežljiva.
 
»Če se mi je pa sanjalo o vašem Petru!« dejal je Lojze, zavzet, da ju to tako malo briga. Vzbudil jima je radovednost. »To je bilo tako,« razlagal je Lojze. »Jaz sem pregledoval številke pred štacuno, in mimo je šel Peter, v vojaški obleki. Ta me udari na rame in pravi: Le stavi, Lojze, le stavi, zastavil bodeš še hišno številko. In stavil sem. Dva goldinarja.«
 
»Kaj, Lojze!« začudila se je ženica. »Ali jih ni škoda?«
 
»Škoda,« dejal je Lojze. »A rekel sem: naj bode zadnjikrat! Kajti, če te sanje ne pomenijo, ne pomenijo nobene nič. Da me je udaril Peter, to je 59; hišno številko sem vzel svojo, 13, in vašo, 62, in terna mora biti.«
 
»Kako, Lojze?« vprašal je Čedín. »Pri nas je številka 26, ne 62«.
 
»Kaj res!« ustrašil se je Lojze. Čedín je potrdil.
 
»Ha, presneto!« udaril se je Lojze ob čelo in premišljeval. »No, amba bode,« potolažil se je naposled in šel svojo pot. Čedín in Čedínka sta se smejala, in vendar jima je Lojzetova prazna vera zasejala na dna srca nekako upanje, ki je veselo poganjalo. Boljše volje sta se vrnila domu, in — doma je čakalo pismo. Hlastno je pogledal Čedín pisavo, ki ni bila sinova, in obšel ga je hud strah. S tresočo roko je razpečatil list, in oči so mu zažarele od veselja: sin je bil še živ. Pisanje pa se je glasilo tako:
 
<center><big>Dragi moji starši!</big></center>
 
Rad bi prijel sam za pero, da bi vam pisal, kako se mi godi: a ne morem še. V Gorici ležim v bólnici in tovariš vam piše v mojem imeni. Dolgo že niste dobili nobenega poročila od mene, ki se mi je hudo godilo. Kako smo premagali Pijemonteze pri Kustoci, to ste gotovo že slišali. A koliko smo prehodili pota, predno smo se bíli, to se ne da dopovedati. Takrat nisem utegnil vam pisati. Na kresni dan pa je posedla naša kompanija majhen grič, kjer je stala velika zidana hiša. Kmalu so nas napadli sovražniki in skušali nas pregnati. Mi smo se utrdili v hiši, zagradili vhode in streljali skoz okna; oni pa so streljali na nas, in jaz sem bil tako nesrečen, da me je zadela krogla v desno stran, ko sem se prikazal k oknu, da bi strelil. Kakor bi me bil kdo sunil s palico, tako se mi je zdelo; potlej pa mi je začelo prihajati vroče, in slabosti so me prevzele. Sedel sem na tla, in tovariš mi je obvezal rano, da mi je ustavil kri. Oni pa so streljali, dokler so imeli kaj patron. Potlej pa so sovražniki zažgali hišo, in mi vsi bi bili poginili, da nam ni prišlo na pomoč krdelo naših ljudij. In veste, kdo je meni otél življenje? Mejačev Tine. On me je nesel iz hiše, ki je bila že vsa v ognji, in spravil me do neke kolibe, kjer sem ležal dva dni; in zdravnik mi je pregledal rano, ki me je zelo bolela. Tine je prihajal k meni, kadar je utegnil, in pogovarjala sva se o domu. Potlej pa so me odpeljali v Gorico, kjer se me je lotila huda bolezen. Od konca se nisem zavedal toliko, da bi vam vil kaj sporočil; potem pa nisem dobil pripravnega človeka. Prebolel sem in upam, da se vidimo kmalu. Sile mi ni nič, ker mi dobro strežejo; a doma je doma. Kako je prišel Tine v vojake, o tem ni hotel nič govoriti; s Klemenovim Janezom sta se neki zapisala v radovoljnike. A Janez ni imel sreče; v prvem boji je padel, v srce zadet. Tine pa je srečen; dobil je že svetinjo, in vse ga ima rado; saj je pa tudi tako dober človek. In kako lepo se mu podaje vojaška obleka! Vi bi ga morali videti. Midva sva zopet najboljša prijatelja. — Upam, da vas je Bog vse ohranil zdrave. Podam vam roko čez visoke gore in čez ravno polje in pozdravljam vas iz dna srca svojega, očeta in mater in vse domačine. In če hočete, in če se vam ne zdi sitno, pozdravite še v mojem imeni Mejačeve, vse. Z Bogom!
 
<p align=right>Vaš pokorni sin Peter.</p>