Prihajač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.195:
Nazadnje vsak ležnik se sam pokvari.
{{razprto|J. Stritar}}.</small></poem></p>
Minilo je par dnij in pokazalo se je, da od časov egiptovskega Jožefa še ni bilo tako pomenljivih sanj, kakor so bile Lojzetove. Ali bodi si, da v Trstu, kamor je bil stavil Lojze, tudi niso vedeli za številko Čedínove hiše, ali da se je pripetila kaka druga zmešnjava, Lojze je zadel terno, in bliskoma se je raznesla vest po fari. — Ha, kako so ga pozdravljali sedaj ljudje! Natihoma se je še upal kdo omeniti, da ima več sreče kot pameti; a v druščini se je le dobro govorilo o njem, in še pobahal se je kdo, da je Lojzetov sorodnik. Če so govorili možje o občinskih stvareh, povprašali so tudi Lojzeta, in on je povedal svoje mnenje, kakor kdo drugi, in možje so prikimali. Da je bil katerikrat zaprt, tega ljudje še sami sebi niso več prav verjeli. Kako tudi! Tak možak! — A kakor se Lojze prej ni zmenil za norčevanje, tako se sedaj ni prevzel, ko so ga čislali; da, kadar se mu je lizal kdo le predebelo, zavrnil ga je na kratko: »Na posodo ne dam nič več; žena je huda.« Kajti ta nadloga je prišla sedaj nadenj: vse je hotelo denarja na posodo, in marsikdo, ki bi prejšnjemu Lojzetu ne bil posodil niti deset krajcarjev, prosil ga je sedaj petdesetih, sto goldinarjev.
Že tisti dan, ko se je odpravljal k Stržénu po denar, nadlegovala sta ga dva prijatelja. Dopoludne je ostal Lojze doma in upal, da ga ostavita; zastonj. Spremljala sta ga v Dramlje in spotoma snubila Franico za svoja sina. Radosten vrišč je pozdravil Lojzeta pri Stržénu in vse ga je klicalo pit.
»Danes ne pijem,« dejal je Lojze; »sobota!«
»Moraš pa dati za vino!« vpili so pivci in silili ga toliko časa, da se je vdal, da plača deset bokalov. Jedenkrat, si je mislil, moram napojiti te pijavke, da bode mir. Stržén pa je mignil sestri, in prinesla je žganja za Lojzeta.
»Tudi žganja ne,« dejal je Lojze; »na čast Materi božji, ker sem zadel terno.«
»Prinesem pa nekaj druzega, Lojze,« dejal je Stržén smeje se prisiljeno, in prinesel buteljo malage. Natoči Lojzetu kozarček; Lojze ga prime nekako sumljivo, pogleda proti luči, poduha in pokusi. »Po moji pameti,« pravi počasi in postavi kozarček na mizo, »je to žganje, in ne smem ga.« Ko vidi Stržén, da ga ne pregovori, pokliče ga še seboj v svojo sobo. Molče mu ponudi stol, in Lojze se vsede brez ovinkov. Nekaj časa hodi Stržén razburjen po sobi sem ter tja, potem se vsede, pomakne svoj stol k onemu in se odkašlja. Videti je bilo, da hoče nekaj reči, a da ne more prav začeti.
»Lojze,« dé čez nekaj časa, »jedenkrat sem govoril z vami o Franici, vaši hčeri.«
»Gospod štacunar,« seže mu Lojze v besedo, »če sem prav bogat, vikati me ni treba.«
»Jaz vam, kaj se spodobi. — Torej, Lojze,« nadaljuje oni, »Franico ste mi nekoč ponudili v zakon. Ali ostanete mož beseda?«
»Ne,« reče Lojze hitro, »tega pa ne. Sedaj je drug račun. Franica bo izbirala, ker je bogata. Ni li res?« Stržén si je grizel ustni, kar se je Lojzetu zdelo naravno: kdo bi si jih ne, ko je zamudil tako nevesto. »No,« podrezal je Lojze, »ali dobom denar, ko sem si kupil nalašč novo listnico?«
»Boste dobili. — Ampak kaj boste z njim? Saj ga ne boste znali obrniti.«
| |||