Prihajač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.217:
»Boste dobili. — Ampak kaj boste z njim? Saj ga ne boste znali obrniti.«
»Brez skrbi, gospod štacunar!« odrezal se je Lojze in mahnil z roko prek glave.
»Doma ga vendar ne boste hranili? Da vam ga kdo ukrade! Treba ga bo naložiti, da vam kaj nese.«
»V hranilnico,« dejal je Lojze. Oni je ugovarjal, da daje hranilnica le po pet od sto, a Lojze lehko dobó po sedem.
»In kdo bo dal?« vprašal je Lojze, oni pa se je primaknil k njemu in dejal polglasno: »Jaz,« in začel pripovedovati, kako varen bi bil denar pri njem; Lojze bi vlekel obresti in veselo živel. Lojze pa je odkimaval.
»To ni nič,« je dejal, »vi ste mi prezviti. Vi bi me prekanili desetkrat, predno bi jaz kaj čutil. Če bom jaz komu kaj posodil, to kmetu, ki je neumen kakor jaz; gospôdi pa nič.«
»Menite, da vas kmet ne more goljufati?« jezil se je oni.
»More. A jaz ga bom tožil in rubil. Naj pa vas tožim! Nemški boste začeli govoriti pri sodišči, in jaz bom izgubil. Torej ni to vse skup nič. Kar denar mi dajte, pa bode.« Moško je odpiral Lojze listnico, oni pa je bil rudeč od togote.
»Tukaj ne plačam,« dé naposled Stržén, »ko ni nobene priče. Takoj pridem v gostilnico.«
»Tudi prav,« dejal je Lojze in šel dol, kjer je bilo že mnogo več pivcev zbranih, ki so pili na Lojzetovo zdravje in na njegov račun. Med njimi je sedel Minež, ki je zganjal stare burke, a Lojzeta se ni dotaknil z nobeno besedo, tako veljavo je dajal temu denar. Dolgo je moral čakati Lojze, in noč se je bila naredila, ko je prišel Stržén z denarjem. Potihnil je šum po sobi, in srpo so gledale vse oči na kup bankovcev, katere je s tresočo roko našteval Stržén na mizo. Ni ga bilo med druščino, ki ne bi bil zavidal Lojzeta, ko je počasi spravljal denar v novo listnico; iz Mineža pa je kar gledala samogoltnost in zavist. Roki sta mu zastali, ko je pipo tlačil z njima, usta so bila na pol odprta, oči pa so sledile Lojzetovi roki. Zganil se je, ko je Lojze vstal, in z glasom, kateremu se je pokazala razburjenost, ga je vprašal, ali že pojde. »Počakaj še malo!« je pristavil, »in potlej greva skupaj, če pojdeš po cesti.«
| |||