Prihajač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.235:
»Tudi prav,« dejal je Lojze in šel dol, kjer je bilo že mnogo več pivcev zbranih, ki so pili na Lojzetovo zdravje in na njegov račun. Med njimi je sedel Minež, ki je zganjal stare burke, a Lojzeta se ni dotaknil z nobeno besedo, tako veljavo je dajal temu denar. Dolgo je moral čakati Lojze, in noč se je bila naredila, ko je prišel Stržén z denarjem. Potihnil je šum po sobi, in srpo so gledale vse oči na kup bankovcev, katere je s tresočo roko našteval Stržén na mizo. Ni ga bilo med druščino, ki ne bi bil zavidal Lojzeta, ko je počasi spravljal denar v novo listnico; iz Mineža pa je kar gledala samogoltnost in zavist. Roki sta mu zastali, ko je pipo tlačil z njima, usta so bila na pol odprta, oči pa so sledile Lojzetovi roki. Zganil se je, ko je Lojze vstal, in z glasom, kateremu se je pokazala razburjenost, ga je vprašal, ali že pojde. »Počakaj še malo!« je pristavil, »in potlej greva skupaj, če pojdeš po cesti.«
»Ne pojdem po cesti,« dejal je Lojze, »a sedaj moram iti še k Čedínu zastran Franice.«
Kmalu za Lojzetom ostavil je Minež krčmo; minili sta ga bili zgovornost in veselje. A pokoja tudi Stržén ni imel. Sedel je nekaj časa pri mizi in silil se šaliti, potem vstal in hodil po sobi. Kar odide tudi on in hiti po stopnjicah na vrh. Odpre predal v zidu, kjer mu je visel samokres, in takoj zopet zapre. Vsede se na stol in zakrije z rokami obraz. Čez nekaj časa odpre spet shrambo in zgrabi orožje. Hud boj se je bojeval v njegovem srci. Obraz mu je bil brez krvi, in ustni sta se gibali krčevito. »Ni še storjeno,« mrmral je sam pri sebi, in obsule so ga zle misli. Obupno njegovo stanje se mu je razgrnilom pred očmi, in po ušesih so mu donele besede rajnega Mejača: s parizarji je pripeljal, nesel bo pa v ruti. »Proklete kosti kmetske!« zaškripal je z zobmi in stiskal samokres. Domislil si je Lojzeta,ki mu ne da hčere, ne posojila. »Gospôdi ne zaupa! — Še ta se bo norca delal iz mene!« zasmejal se je Stržén in hitel čez dvorišče na plano. Pod oblačnim nebom je pihljal lehek veter, da je šumelo jesensko listje po drevji. Stržén se je stresel in obstal, gledal v temino krog sebe in vlekel na uho. Težak se mu je zdel samokres; tehtal ga je v roki in preširno nastavil cev na čelo. »Ha, kako je mrzla,« dejal je tiho in odmaknil, »kakor smrt!« Zganil se je zopet, kajti prišle so mu na misel pravljice iz otroških let, kako sproži vrag puško, če se šališ z njo. A vrnilo se mu je v glavo važnejše poudarjanje, kaj, ko bi ga osledili! Premišljeval je okolnosti in zdelo se mu je nemožno: kdo bi si upal sumiti njega, župana! »Še sam poštenjak,« dejal je sam pri sebi, in obšla ga je neprijetna misel na Boga; kajti brezverec ni bil Stržén, ampak mlačnež, nekaj iz lenobe, nekaj iz napuha, ki se tako rad pomilovalno posmehuje veri priprostega ljudstva. Kakor pa lenoba pospešuje pregrehe, tako ovira napuh poboljšanje. Pretresla je bila Stržéna dobra misel, a stopil mu je pred oči zopet neizogibni polom njegovega gospodarstva in sramota, ko bo moral ostaviti kraj, v katerega je prišel s tako slavo. »Ne, ne; rajši smrt kot sramoto,« dejal je sam pri sebi in zginil v noči.
Lojze pa je koračil počasi od Čedína, kjer je bil naznanil materi, da vzame čez teden dnij Franico iz službe. Zavil je po polji proti gozdu in v prijetne misli vtopljen jel hitreje stopati; zdaj pa zdaj je potipal, če je listnica še v žepu. Ko pa je prišel v gozd, obšle so ga druge misli. Začelo ga je biti strah zarad denarja, in kesal se je, da ni šel rajši po cesti, dasi je bilo delj. Nikdar se ni še bal za življenje, a sedaj se je zganil, kadar je zašumelo v listji. Pospešil je korake, kolikor se je dalo v tmini. Pot ga je peljala po grapi, katero je ločil majhen grič od ceste. Pravijo, da je človeka groza, kadar gre po noči mimo kraja, kjer se kdo skriva, bodi si tudi brez sovražnega namena; tako je bilo Lojzeta groza, in pot se mu je vlekla brez konca. Snel je klobuk in počel moliti, da bi si jo krajšal. Ko pa je hitel mimo dveh košatih hrastov, ki sta šumela nad njim, zazdelo se mu je, kakor da bi bil kdo zasopel tik njega. »Stoj! Kdo je?« zavpil je Lojze in odskočil; proti njemu pa sta planili dve črni postavi, in z bliskom je počila puška. »Hudič!« zarohnel je hripav glas pred Lojzetom, in jeden izmed napadovalcev se je opotekal in telebnil na tla, drugi je bil zginil. Lojze pa je bežal brez klobuka proti domu, kar so ga nesle noge, in butil ob vrata, da so se snela. Prestrašena je pritekla žena gledat, kaj da je, in strme sta obstala oba in gledala se. Naposled vpraša ženica vsa vznemirjena, če ima denar. Lojze pa ni mogel odgovoriti. »Ali imaš denar, Lojze?« vpraša ona znova, in Lojze se je zavedel. »Ne vem,« dejal je plah in iskal po žepih in vlekel listnico.
»Hvala Bogu, nisi izgubil!« dejala je ona, pregledujoč vsebino. Lojze pa še ni imel miru. »Oglej me, Tona,« je dejal, »če nisem nič ranjen, nič krvav!«
»Jaz ne vidim nič,« mirila je ona; »ali te kje kaj boli?«
»Boli, pa ne vem kje,« in tipal se je po rokah in nogah in prepričal se, hvala Bogu! da njega ni zadelo. »Potem je pa ustreljen kdo drugi,« oddahnil se je Lojze. »A sedaj treba dobro zakleniti vrata, ko je toliko denarja pri hiši.« Zapirala sta in zaklepala preskrbno, in menil je Lojze, da je denar sitnost, »kateri se bodeta pa privadila,« dostavila je žena in poslušala, kaj se je bilo Lojzetu prigodilo na poti. Strah ju je bilo, in nista se upala iz hiše.
Ko pa je zaznal dan, šel je Lojze klicat ljudij in naznanjat nočni dogodek. Prihitelo je ljudij, in našli so v grapi težak kol in po tleh krvave lise. Krvavi sled jih je peljal kakih petdeset korakov daleč, kjer je ležal Minež ustreljen. Ostavili so ga, kakor so ga dobili, in napotili so se v Dramlje. Srečavali so je ljudje in izpraševali skrivnostno, ali že vedo kaj novega; da se je bil preteklo noč ustrelil drameljski župan. Ta grozna novica je vzela ves pomen in vso važnost nesrečnemu koncu Mineževemu. To je bilo strmenja! Kajti najstarejši Dramljani se niso spominjali, da bi se bil kdaj kak veljaven mož sam umoril v vasi. Radovedna množica je hodila prestrašena gledat groznega mrliča v Stržénovo hišo, kjer se je vse mešalo. Občinski možje so se posvetovali v pisarnici; v štacuni je prodajala Roza malovestnim ljudem blago pod nič; v krčmi pa so sedeli navadni postopači, burke uganjali z rajnim Stržénom in pili na njegovo zdravje. A trezne ljudi je pretresel ta dogodek in govorili so na glas o prstu božjem.
Prišla je gosposka, izpraševala Lojzeta, Rozo in mnogo drugih in dognala, da je iz Stržénovega samokresa priletela krogla, ki je ubila Mineža.
==XVI.==
<p align=right><poem><small>
Kaj t' je, kos? Ne poješ več!
{{razprto|Vodnik}}.</small></poem></p>
Pičlo število Mineževih pogrebcev se je vračalo s pokopališča, ko sta prihajala v vas dva mladeniča. Jeden, krepke postave, a bled, bil je dobre volje, in sreča mu je sijala iz očij; tovariš pa je hodil zamišljen in tih, in mračno je bilo čelo zagorelega njegovega obraza.
»Lej, domači kraj!« spregovori prvi. »Nikjer ni lepšega, Tine; in vendar se mi takrat, ko sem ga ostavljal, ni zdel pol tako lep kakor danes. Ali veš zakaj?«
»Vem,« dejal je oni malomarno.
»Samo tam je lepo, kjer žive prijatelji,« nadaljeval je oni s prisrčnim glasom. »In v Dramljah mora biti zopet tako, kakor je bilo nekdaj!« Objel je prijatelja krog vratu.
»Bog daj!« pristavil je oni, in molčala sta nekaj časa.
| |||