Prihajač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.267:
»Bog daj!« pristavil je oni, in molčala sta nekaj časa.
»Vaša hiša se že vidi!« vzkliknil je zopet prvi. »Naša je še skrita za onim drevjem. Tu so vaše njive, zelnik, vrt. Kdo pa je na vašem vrtu? — Minica je, prav ona. Veš kaj? Pojva tiho tja dol! Ta se bo zavzela, ko naji zagleda!«
»Ne, Peter,« odgovoril je oni; »pri pokopališči sva, in jaz grem najprvo na očetov grob.«
»Drevi se snideva,« dejal je Peter in stisnil mu roko. Tine pa je stopil naglo na pokopališče, kjer so ga pozdravili stari grobovi, a kjer je bilo že tudi novih. V kotu doli za zidom kopal je starec stanovanje novemu mrliču; tja se je obrnil Tine, da bi zvedel, katera gomila mu krije očeta; in povprašal je moža, komu koplje grob na takem kraji.
»Komu?« zavzel se je starec in nagnil steklenico žganja, ki mu je stala kraj jame. Da se ne krepča prvič, to se mu je poznalo. Meril je Tineta z očmi od vrha do tal; a bodi si, da se je ta toliko spremenil, ali da onemu oči niso več prav služile, ni ga spoznal. »Daleč ste doma,« dejal je mož, »ker ne veste, kaj se je zgodilo pri nas. — V to-le jamo« — potegnil je zopet požirek — »zakopal bi psa brez greha, ker sèm ni segel blagoslov, ko so blagoslavljali pokopališče; zakopal bodem pa samega župana.«
»Župana!« čudil se je Tine. »Katerega pa? Ali je umrl?«
»Za Stržéna se je pisal,« razlagal je mož, »in štacunaril je v Dramljah. Ali če je umrl? Menite vi, da zagrebamo pri nas žive ljudi? Toda, kakor se spodobi, tako pa ni umrl: končal se je bil sam in v mrtvašnici leži. Deset grošev in to-le žganja so mi dali možje, da ga pokopljem; kakor Turka, brez zvonjenja, brez molitve. Ravnokar smo pa pokopali Mineža.«
»Minež tudi mrtev?« vprašal je Tine, katerega je pretresla ta vest.
»Kaj ne? ste ga tudi poznali,« smejal se je mož. »Slab denar gre daleč po svetu. — Mineža je bilo ravno tako malo prida kakor župana; a zvonili smo mu vendar, in duhovnik je šel ž njim; zato ker je umrl kot kristijan: župan ga je bil ustrelil.« Tine se ni mogel načuditi tem novicam; potem pa je vprašal, kje da počiva Mejač.
»Mejač?« povzel je mož. »Tam pod ono goščavo. Po leti je tam vse pisano, vse v cvetji; to je vse dekle zasadilo, Minica. — Ha, Mejač, to je bil mož! On je bil tudi župan; toda kak župan! Županil je on za kmeta, ne za gosposko. In ta štacunar je spravil tudi njega pod zemljo. Nagajal mu je, zapeljeval mu sina in ga zapeljal tako, da se je radovoljno zapisal v vojake. To je potrlo moža; potem je pa še žena začela piti. Gospodarstvo je šlo navzkriž, in nekega jutra smo prinesli Mejača semkaj. Sin se klati Bog ve kje pri vojakih, če fa niso že ubili; mati je vse izgubljena; hlapci in dekle gospodarijo in gospodinjijo, da se Bogu smili; in hči, ki je imela snubcev na vsak prst, pojde služit.«
Vroče je prihajalo Tinetu, in mraz ga je spreletal, ko je poslušal to zgodbo rodbine svoje. Ko pa je starec zadel lopato in odpravil se proti mrtvašnici, stopil je Tine k grobu svojega očeta, in vroče solze kesanja so se mu udrle po mladem lici. Goreče je molil za dušo rajnika, prosil odpuščanja in ponavljal sklep poboljšanja na tem slovesnem kraji, kjer mu je v svarilo stala pred očmi grozna smrt Stržénova in Mineževa. Nepoznan je prehodil potem domačo vas, in kakor bi se bal prestopiti prag in vdeti, kaj se godi v hiši, pregledoval je gospodarska poslopja. V hlevih je stala živina do kolen v gnoji; pred hlevom je ležala brana in molela zobe kvišku; po dvorišči je bilo razmetano poljsko orodje; in skedenj je stal odprt na stežaj. Tja je stopil Tine in dobil Matijo, ki je sedel poleg slamoreznice in pipo si prižigal.
»Pipo iz ust!« zagrmel je Tine nad njim; in res jo je vzel počasi iz ust Matija in tako neumno pogledal Tineta, da bi se bil moral ta nasmejati, da bi bil količkaj boljše volje.
»I, kdo si pa ti?« vprašal je Matija, čudeč se, da je ubogal. »Kaj pa, če bi jaz rekel, da ne?«
»Doboš tako za úho,« kričal je Tine, »kakor si jih že mnogo zaslužil, a malo dobil!« Matija je spravil pipo v žep, češ, nič ne mara, da zares govori. Izza skednja se je čul živ pomenek. Dekla je trgala fižol in metala ga v mavho krepkemu beraču, ki jo je zabavljal z raznimi novicami. »Naprej, v božjem imeni!« ukazal je Tine, in godrnjaje je ubogal berač, in mrmrala je dekla o dobrih rokah in dobrih delih. V tistem hipu pa je stopila Mejačka iz veže in takoj spoznala svojega sina. Objela sta se in polile so ju solze; a to niso bile zgolj solze radosti, primešano jim je bilo grenkih solzá kesanja in sramovanja: sin je videl mater tako potrto in postarano, in mati se je spominjala, kaj se je vse dogodilo, in kako se predrugačilo vse, odkar je bil odšel Tine. Peljala je sina v hišo, nanosila na mizo jedi in pijače in sedla njemu nasproti. Molče sta se gledala nekaj časa. »Oh, kako hudo je pri nas!« vzdihnila je naposled mati. Sin je prikimal in omenil, kaj je videl v skednji, po dvorišči, po hlevih. Ne jed, ne pijača mu ni dišala; le na polje se mu je mudilo, kjer so orali za ozimino. Dobil je sred njive v drevo vpreženih par konj, ki jih je pastir komaj krotil; a nikogar ni bilo, ki bi držal za drevo.
»Kje je hlapec?« vprašal je Tine.
»Žganje je šel pit,« jecljal je fant. »Rekel je, da kmalu pride, pa ga že dolgo ni.«
»Primi za klepšče in goni!« ukazal je Tine in sam prijel za drevo. Razoral je bil že jeden kraj, ko se prikaže od vasi sem Janez. Debelo je gledal in čudil se, kdo pač orje mesto njega. Roki vprši v bok, čakal je konec njive, da pribrazdijo konji. Mej tem je spoznal Tineta in sileč se k smehu prijemal za drevo. »Poberi se!« zakričal je Tine nad njim in zgrabil bičevnik za tanki konec. Janez je bil močen fant, a slaba vest mu je vzela pogum. Zarobantel je prav na debelo, da bi skril zadrego, in obrnil se proti domu. Tine je oral in jezil se na tihem; ko pa je dooral, šel je s konji za hlapcem. Naproti mu je pritekla sestra.
»Kako si shujšala!« dejal je Tine, objemši jo. »Ali si bila bolna?«
»Bolna ne,« odgovorila je ona, »ampak hudo se nam je godilo vsem skupaj doma.« In pogovarjala sta se o vseh važnih in nevažnih rečeh, držala se za roki in veselila se drug druzega. Po dvorišči pa je razgrajal Janez in vpil, naj se mu plača, kar je zaslužil, ker je sit te tlake.
»Tega lopova,« dejal je Tine ves bled od jeze, »bodem jaz še danes pretepel kakor ajdovico, če ne bo molčal.«
»Oh, Tine,« tožila je sestra, »ti ne veš, kak križ imamo z družino! Toda kaj hočemo? Trpeti moramo!«
»Kaj! To trpeti? Strela božja!« jezil se je brat. »Prodajmo rajši vso kmetijo ali pa dajmo v najem.« Janez je obmolknil, ko je prišel Tine na dvorišče, a hodil je sem ter tja kakor osa in pridušal se na tihem.
»Fant!« dejal mu je Tine, miren na videz, »spravi skupaj vse svoje reči in poberi se od hiše.«
»Pojdem,« odgovoril je oni trmast, »o, pojdem; ne bode treba dvakrat reči. A plačati me je treba poprej!«
»V desetih minutah dobóš vse,« dejal je Tine in hitel k materi in rahlo jej očital, kako more imeti pri hiši takega človeka; kar plača naj ga, kajti on ga je zapodil od hiše. Mati je pobledela in šla po denar v klet, in ker ga tu ni bilo zadosti, v gornjo sobo, kjer je že tolikrat vse pregledala. Nič ni našla in poklicala je sina.
»Tine,« dejala mu je v neizrečeni zadregi, »denarja ni zadosti pri hiši.«
»Tako!« dejal je sin, neprijetno iznenajen. »Jaz sem nekaj prinesel od vojakov.« Dolžil je ves svoj imetek, in komaj je zadostovalo. Janeza so odpravili, in odleglo je Tinetu. Ko pa je družina sedela pri južini, začel je Matija modrovati. »Veste kaj, mati?« je dejal počasi. »Jaz pojdem tudi proč. Nič prav se mi ne dopade več pri vaši hiši. Kar plačajte me, pa bode.« Mati je ugovarjala, naj ostane še do božiča, in ni jej branil Tine, ki je vedel, kako trdo je za denar; a Matija se ni dal pregovoriti. »Kaj počnem brez Janeza! gonil je v jedno mer. »Vi doboste druzega, ki bo nemara še pridnejši od mene: kar dajte mi no, kar sem prislužil!« Tine je šepnil materi nekaj na uho in dejal Matiji, da dobode tudi on plačilo takoj.
»To je moška beseda,« menil je Matija in zajemal mirno dalje iz sklede na mizi. Tine pa je stopil k Čedínovim. O kako so se ga razveselili! Stari Čedín ga je objel kakor svojega sina; mati ga je prijela za jedno roko, Peter za drugo in potisnili so ga za mizo in zastavili mu pot, češ, sedaj ga ne izpuste pred večerom. Tinetu pa je bilo težko pri srci, ko je videl tako iskreno ljubezen in mislil, s kako sitno prošnjo je prišel. Kar z besedo ni mogel na dan; a trebalo je govoriti. Pravil je, kake težave imajo doma s posli, in da je zapodil oba hlapca, a da baš denarja nima pri rokah. Videlo se mu je na zarudelem lici, kako težka mu je ta izpoved, in Čedín ni pustil, da bi bil izgovoril. Ponudil mu je več, kot je Tine potreboval, in le veselil se, da mu more storiti kaj dobrega.
»To je prav,« je dejal, »da si pognal ta dva lenuha. To sta bila toča za vaše polje!«
»A sedaj nimate nikogar,« pristavil je Peter. »Kaj ne, da ne? Veš kaj? Jaz grem s teboj. Trden res še nisem tako, kakor sem bil prej, pomagal pa že bodem, in doma me ni treba. V nedeljo pojdeva pa drugih iskat.«
»Tako je prav, Peter,« dejal je oče Čedín in spremljal fanta ves srečen. »Ali to-le kaj poznaš?« vprašal je Tineta smejé se in kazal na Franico, ki se je sukala po dvorišči in obračala se proč. Tine jej je podal roko in vprašal, če se ga še spominja.
»Kaj pa da!« dejala je ona. »Pozabil si le ti name.«
»Jaz?« čudil se je Tine.
»Ti, ti!« odvrnila je ona brzo in napela so se jej usta na jezo. »V veži sem stala prej, in vse si videl, samo mene ne.« Razžaljena se je obrnila stran, kajti še smejal se je Tine.
==XVII.==
<p align=right><poem><small>
Glej, zelèn je z nova gaj,
Solnčno je nebo,
Zemlja cvete kot nekdaj,
Živo in lepó.
{{razprto|S. Gregorčič}}.</small></poem></p>
Zaupljivo in iskreno je pozdravil Peter mater Mejačevo in omenil, s kako žalostjo je zvedel smrt njenega moža. Priljudno mu je odzdravila žena, a meglica stare mržnje zastavljala je še pot žarku prave prijaznosti. Minica pa je stala za materjo in pogledovala Petra vsa rudeča, in nemirno jej je bilo srce, dokler je ni mladenič prijel za roko in veselo jo vprašal, če ga hoče za hlapca. Pogledala je v zveste njegove oči in tako veselo vest brala iz njih, da od burnega veselja ni mogla odgovoriti ničesar; stisnila mu je roko in šepetala mu pozdrav in dobro srečo.
| |||