Hiša v dolini: Razlika med redakcijama

dodanih 25.384 zlogov ,  pred 5 leti
brez povzetka urejanja
največjemu filozofu slednjič vendarl
e mal o preidilično,« sem se zasmejal.
 
»To je ravno vprašanje . . . Toda,
da se ne bova šele pričkala, čujte
sami, kako se je bilo zgodilo.
Tisto menda že veste, da sem se
bil dal po enoletnem prostovoljstvu
a k t i v i r a t i . K o n j i so me b i l i zapeljali,
i n postal sem dragonec z dušo
i n telesom. Skornji so se p r i j e li
takrat mojih nog. P a sem b i l tudi
dečko, to v am rečem! Moj s t a r i je
imel denarja drugače nego danes j a z ,
ki sem v t i s t i h časih sam z a b i l , k o l i kor
sem le d o b i l , i n j e potem še dolga
bolezen mojega rajnega brata pobrala
lepe tisočake. Oče j e b i l nekoč
sam vojak i n se je pretepal s P i j e -
joontezi po Laškem. P r i t em je b i l
1 2gubil nogo, a zato pridobil sveto
Prepričanje, da mora imeti oficir,
Posebno dragonski, denarja, ako hoče
* a J veljati. Skoraj bi rekel, da je b i l
tem bolj ponosen name, čimveč sem
P°rabil, čeprav je brat vedno bolj
Srdo gledal.
v Naenkrat dobim poročilo, da je
•*» mnrl. Hitel sem k pogrebu, in
*°tam smo o d p r l i testament. Pustil
resolumi
je sicer še vedno lepo vsoto, a v
glavnem je ostal vendar kmet: dom,
hiša, dedič, to je prvo. No, nazadnje
sem b i l pa še dve l e t i nadporočnik in
vnesel sem se b i l t u d i že nekoliko, da
mi je moralo še vedno zadostovati, če
sem hotel postati malo bolj pameten.
Ampak blagor vam, da se že v
teh letih ne dolgočasite v samoti. J a z
pa nisem zbežal takrat že drugi dan
po pogrebu zopet v svet le zato, k er
sem b i l rekel b r a t u , da ostanem še ves
mesec tu i n nisem hotel omanjkati
besede.
P o d i l sem se za vaškimi dekleti,
da mi je še danes sitno, če me spomni
katera mojih starejših dninaric
pri izplačevanju ob sobotah od daleč
na tiste čase; večjidel dneva pa sem
prebil na l o v u . No, eno p a le moram
reči na svojo k o r i s t : če sem s t a l tain
zunaj, mi en sam zajec vendar n i b i l
več nego vse drugo. Jemal sem puško
s seboj bolj v opravičilo pred pametn
i m i l j u d m i , k i ne morejo umeti, k a ko
se k l a t i človek, tudi če n i m a drugega
posla, po s a m i h samotah.
I n na enem t a k i h potov sem p r i šel
nad ono dolino i n sem zagledal
najbrže z istega mesta, kakor danes
vi, hišo n a dnu. N i t i kot otrok, n i ti
pozneje kot dijak nisem b i l še dospel
do tu sem, i n zato mi je b i l o vse
novo. ,
Menda g a n i človeka, k i b i samo
pogledal i n šel, naj m u v z b u d i potem
ta s l i k a že t a k a a l i t a k a čuvstva.
K a r se tiče mene, moram reči, da s.'
me je polotila sama žalost in potrtost.
K a k o r prime včasih človeka,
če zagleda naenkrat odprt grob pred
seboj . . . I n občutil sem vso k r i v i c o ,
da je zakopan en človek za vse življenje
v takem kraju, kjer se vleče
življenje mimo, kakor tista lena,
umazana voda tam d o l i , ko je n a svetu
Pariz, Dunaj i n sto veselili mest,
kjer ne moreš povžiti niti stotine,
kar ti nudi vsaka minuta.
Skoraj v tolažbo mi je bilo, da
se ves t a čas n i zganilo nobeno živo
bitje, i n že sem m i s l i l , da k o l i b a spodaj
samo še straši i n d a n i nikogar
več, k i b i b i l proklet živeti v njej, ko
zagledam z daljnogledom naenkrat
s t o p i t i i z hiše visoko žensko postavo.
K d o i n k a k a je, seveda nisem
mogel razločiti, a ravno zato me je
m i k a l o tem b o l j ; ker, da n i kmetica,
t o l i k o sem b i l gotov. Šla je počasi
proti u t i , je sedla tam n a bel stol
pred njo i n j e odprla knjigo.
Čakal sem precej časa, a ko sem
v i d e l , da ne bo nikogar drugega, me
j e začelo m i k a t i vedno bolj, da b i se
spustil dol.
Saj vam p r a v i m : časa sem imel
dovolj, len človek nisem b i l n i k d a r
in za pol ure dol i n eno u r o potem
nazaj gor, m i res n i bilo. Priporočil
sem se svojemu angelu varuhu in
sem j o u d a r i l naravnost dol, res čez
drn in s t r n , da se j e v a l i l o pol h r i ba
za mano.
M i s l i t e si lahko sami, kako je
pogledala! Naenkrat, kakor bi zrastel
iz t a l , stoji mlad, postaven vojščak
pred njo, tu v tej g r a p i ! Ampak
prav gotovo, da nisem b i l nič manj
presenečen jaz. Bogme, za tako bi se
bil tudi na R i n g u dvakrat ozrl . . .
Imel sem p a vseeno toliko takta,
da nisem k l a t i l neslanosti. Spoštljivo
sem se opravičil, da me je zanesla
lovska strast v globino i n d a m i zato
ne sme z a m e r i t i , če sem j o motil v
njeni samoti.
Otresla se je kmalu vsake zadrege
i n g o v o r i l a z menoj kot p r a v a vel
i k a dama; t i s t i h par besedi namreč,
kar sva j i h g o v o r i l a . Zakaj, ko m i je
b i l a prinesla i z hiše kozarec vode, za
katero sem jo prosil, m i je pokazala
precej jasno, da grem lahko zopet
dalje.
P a sem se b i l že toliko izvežbal
v svojem poklicu, da sem vedel k o l i kokrat
se vedejo ženske le r a d i lepšega
tako; i n zato sem p r e z r l njene
miglaje i n sem se t r u d i l izvedeti kaj
več, k a k v r a g je mogel s p r a v i t i tako
krasno, izobraženo i n f i n o damo v to
jamo.
— P a vendar niste sami tukaj
milosti j i v a 1
— Ne. M o j mož j e šel slučajno
za nekaj u r po s v o j i h o p r a v k i h . S i c er
pa roparjev tu v teh k r a j i h itak n i ,
ko vedo, da p r i nas ne najdejo ničesar,
nadležnežev se pa t u d i n i nadej
a t i .
To ni bilo le namigavanje vee,
in že glede na svojo obleko sem moral
biti k a v a l i r i n i z v a j a t i posledice.
Priporočil sem se torej najvdaneje
in sem odšel.
Vsakotoliko sem postal i n sem
gledal dol nazaj. Čitala je mirno d a lje,
kakor da se n i zgodilo čisto nič . .
ali kvečemu, kakor da j e šel k r a v ar
mimo. Lepa čast, kaj I
P a je že tako n a s v e t u : da b i b i l
našel mehko žensko i n dobil par poljubov,
bi me ne b i l o m i k a l o več. T a ko
p a j e s t a l a neprestano pred menoj,
s s v o j im hladnim, p r e z i r l j i v im obrazom
i n s s v o j i m i ošabnimi, odklanjajoč
i mi očmi.
A l i nisem b i l d r u g i dan že zopet
vrh doline! Danes sem v i d e l tudi moža.
Bogme, kak mož! Čisto sive lase
j e imel i n dolge, kakor j i h nosijo
nemški profesorji na vseučiliščih.
On je v u t i nekaj pisal, ona je nepremično
čitala ob njem.
Saj veste, kaj s i m i s l i mlad človek,
če v i d i starega moža ob m l a d i ,
l e p i ž e n i . . . Starec i n cvetoča krasotiea,
— oba na dnu pustega močvirja,
med dvema golima stenama! Saj
normalen nadporočnik si ne more mis
l i t i drugega, nego da sta aH o ba
malo prismojena, a l i pa da je on l j u bosumen
i n ona uboga zapeljana in
zaslepljena žrtev, kakor je bilo soditi
vsaj po njenem osornem vedenju
z menoj, ko sem bil včeraj spodaj.
Te zadnje hipoteze sem se oprijel,
in v r a g mi je šepetal neprestano,
ko sem se vračal i n t r i d n i potem, naj
jo rešim — to žrtev. K a j nas neki le
mami, da se v t i k a m o v tuje zadeve 1
Res, verjemite mi, d a m i n i b i l o t o l i ko
na tem, a l i dobim ravno jaz zakleto
princezinjo, ampak ni mi dalo
miru, da bi odcvetela brez koristi
tam spodaj i n obžalovala potem morda
vse življenje svojo izgubljeno
mladost, ko b i enkrat spoznala.
In še to je b i l o : A k o b i b i l imel
drug opravek, bi mi n i t i na um ne
bilo prišlo, pečati se še dalje z njo;
a tako je b i l o : kar sem b i l i z t a k n i l
tani zunaj, je bilo edino, k a r n i bilo
tako strašno vsakdanje in navadno,
kakor vse drugo. Hočem namreč reči,
da bi se drugje i n v d r u g i h razmerah
Prav gotovo ne b i l z a l j u b i l , ker n i -
seni b i l več v l e t i h , ko se človek vname
kakor slama. Tako p a sem b i l m a lo
zaljubljen že po prvem posctu v
d o l i n i . . . bogme, da sem b i l !
In bolj nego sem se b r a n i l , bolj
*tte je mikalo. I n tako se je zgodilo,
da so se o b r n i l i moji koraki že tretjič
zopet t ja ven po kameniti poti, in
da mi je utripalo srce kakor idealnemu
mladeniču.
( ' s t a v i l sem se na svojem opazovališču
v r h doline i n sem gledal dol.
Sedela je zopet n a svojem stolu iz belega
bičevja i n j e čitala. Starca pa
ni bilo videti danes nikjer.
Ostal sem dolgo tako i n nisem
vedel, kako b i . M o r d a je dedec vendar
kje v hiši. In če b i me i m e l a zopet
tako o d p r a v i t i , b i se zdelo človeku
slednjič le nespametno hoditi dol.
Naenkrat se j e ozrla gor. Morda
me je celo spoznala; vsekakor pa je
videla, da jo gledam. Očividno jezna
je vstala i n je odšla v hišo.
Tn jo imaš! Pričakoval sem že,
da pripelje celo moža ven i n da me
pokaže še njemu. Iz previdnosti sem
se s k r i l rajši za svoj rob.
Menda se j i n i zdelo n i t i vredno!
Mene je to pa še boi j podžgalo; potis
n i l sem vse pomisleke v s t r a n i n sem
se spustil zopet dol. Slednjič mi ne
more nihče prepovedovati, da grem
mimo, tudi če je njen takozvani mož
doma.
P a ga res n i bilo. Sedela je p r i
oknu, ko sem prišel tiho okrog ogla
in je b i l a tako zatopljena v svojo
knjigo, da j e pogledala šele, ko je zahreščal
pesek pod mojimi nogami,
seveda, kako me je pogledala, to je
drugo vprašanje . . .«
Gospod Suša se j e debelo zasmeje
1 in je tlesknil potem s prsti visoko
v zrak.
»Tisto vam rečem, prijatelj,
človek, k i se pusti oplašiti že od kraja,
je izgubljen; posebno pri ženskah.
Vztrajnost je nad lepoto, nad
vsako drugačno prikupnostjo! Celo
to b i rekel, da znajo ljudje, k i si j i h
pridobi j a jo na p r v i pogled, le redko
ženska srca tudi obdržati. K a k o r če
pregneš preveč naenkrat vejo češenj
k sebi: ogledaš se, pa t i švigne zopet
v z r a k ; če si s i jo pa počasi i n dobro
u k l o n i l i n jo, če treba tudi nekoliko
nalomil, deneš lahko obe r o k i v žep
in ješ z astmi, ako te veseli.«
Zadovoljen s to primero je puh
n i l gospod Suša nekolikokrat dima
iz svoje pipe predse. Potem je nadal
j e v a l :
»Pogledala me je, sem rekel, pogledala
vam pravim,da sem k a r odletel.
Ampak sicer si res nisem s t o r il
v e l i k o iz tega. »En t r d pogled — srce
se stre,« p r a v i pesnik. — Pesniško
morda, a ne vojaško! S k l e n i l sem b i l
t u d i , da se danes ne dam odgnati k ar
tako. H m . . . zadnjič sem s i preds
t a v l j a l bogve kakega korenjaka, ko
je r e k l a , mož, — danes sem vedel, p r i
čem smo.
— Česa želite pravzaprav gospod?
je vprašala srdito, ko sem jo
bil najponižneje pozdravil.
— Z a prvo samo, da m i dovolite
sesti hipec na to klop, ker sem silno
truden, vsem rekel i n sem sedel.
Nobenega odgovora. Pač pa je
že zopet čitala, ko sem se ozrl tja.
K a k o r da me n i . Ne bodi len, sem
vzel tudi jaz svoj časnik iz žepa in
sem ga resnobno r a z g r n i l . P r a v kakor
ona d v a Angleža, k i sta se srečala
sredi b r v i i n sta začela potem
čitati, ker se n i hotel umakniti ne
eden, ne d r u g i , — prav tako sva se
držala.
Naenkrat se je glasno zasmejala.
Videlo se j i je, da j o j e z i , ko se n i
mogla premagati, a j a z sem že vedel,
da sem zmagal, kolikor m i je bilo za
prvo potrebno.
— Veste, da ste pravzaprav do
skrajnosti nesramni, gospod? je rek
l a in se je t r u d i l a , d a b i postala zopet
jezna.
Skesano sem p r i z n a l , da se tega
v polni meri zavedam, ampak, da ne
morem nič zato, če me je bilo srce
premagalo, da sem prišel, — prišel
v k l j u b temu, da je b i l a zadnjič z menoj
tako neprijazna. No, nato ona —
nekoliko jo je bilo moje očitanje
vedarle zbegalo, — nato ona, da to
sicer n i njena navada i n d a j e rada z
v s a k im človekom p r i j a z n a ; samo to
da jo je zavzelo takoj proti meni, ko
hodim v tej obleki po t a k i h skalah,
kakor bi res m i s l i l , da se mi potem
ne more ustavljati nihče na svetu.
Njej da se zdi sploh za ženo neizre-
čeno žaljivo, če se j i bliža kdo ves
načičkan i n naniaziljen, kakor da j i
že vnaprej ne zaupa toliko razuma,
po čem ga bo sodila, JH> njegovi oblek
i a l i po njem samem. J a z sem j i zat
r j e v a l , da n i k a k o r nisem imel t a k ih
namenov, i n sploh, da j e ona prva,
k i me je presenetila s t a k i m i nazori,
ker vsaj v e l i k a večina žensk n i k a k or
ne občuti kot žalitev, ampak še kot
poklon, če se zanima zanjo ravno
ptič, k i i m a lepše perje od s v o j ih soptičkov;
proti čemur je zopet ona rep
l i c i r a l a , da smo moški sami k r i v i,
če so ženske puhle i n plitke.
Tako i n enako sva se p r i j a t e l j sko
pomenkovala že vsaj eno uro, i n
spoznaval sem vedno bolj, da res n i mam
navadne vrste ženske pred seboj,
ko se je pričela naenkrat nemirno
o z i r a t i okrog sebe i n je potem k a r
rekla, da bi utegnil p r i t i vsak h ip
njen soprog i n d a b i j i b i l a ljubše, če
bi me ne našel več t u .
— A l i smem še p r i t i t sem v p r a šal.
Dobro znamenje, kaj ne, da me
j e možu že s k r i v a l a ! . . .
— Ne, za božjo voljo ne! se je
b r a n i l a , češ, da m i naravnost prepoveduje,
da sploh n i m a smisla, i n tako
dalje.
— Ampak tega v am vendar ne
bom verjel, da j e v am neljubo izpreg
o v o r i t i morda že po dveh, treh l e t ih
še s k om d r u g im kako besedico, k a kor
z vašim možem!... sem se zasme
Obstal sem presenečen. A potem
se mi je zdelo, da je bolje, če ji ne
verjamem, da je zanjo že res vsega
tako konec; in kakor da sem preslišal,
sem ji napovedal, da pridem Še.
če torej res noče razburjati svojega
soproga, naj mi rajše sama pove,
kdaj ga ne bo doma . . .
— Pa bo! In pove vam sani, kako
ime zasluži vaše ravnanje! je
vzkliknila srdito.
— Pa naj bo, no, če vam je ljubše
tako. Sicer itak vem, da ga v torek
popoldne ne bo doma, sem se zasmejal.
— Kako veste to? je vprašal;,
vsa začudena, in se je s tem seveda
izdala.
— Zato, ker sem bil dvakrat tam
gori take dneve in vem, da živijo tati
gospodje kakor ura. Ob torkih in
sobotah popoldne odhaja torej redno
za nekaj časa z doma.
— O, tako redno pa že ne, je menila
prekanjeno.
— Pa vsaj navadno. Sicer pa
itak pregledam prej od zgoraj do
ali
je varno. In tudi to vam obljubljam,
da pridem v civilni obleki, ker
me drugače vidi res lahko vsak s hriba
v hrib in ve potem tudi, kdo je bil.
Seveda je še vedno ugovarjala
in mi pretila z vsem mogočim, a morala
bi bila najti koga drugega, da
bi bila kaj opravila. Takoj naslednji
torek sem stal zopet tam gori nn
vrhu, in ko sem videl, da je varno,
sem stekel dol.
Tako sem prihajaj vsak teden po
dvakrat, in morala se je slednjič prilagoditi.
Celo majhno znamenje jo
bilo vsakrat na najvišjem oknu, da
moža ni doma. Seveda vse le zato, da
se veliki pesnik ne razburja pri snovanjn
svojega velikega umotvora . . .
V resnici, pravim vam še enkrat:
če bi bilo to kje drugje, bi pač
ne bil napravil vsak teden po dvakrat
take poti, zato da sedim potem
po dve, tri ure kakor lipov bog ob eni
najlepših žensk. Tu, v tej tihi idili
pa sem bil šestnajstleten dečko, in
moja duša je čepela pri njenih nogah
kakor bel golobček . . . vsak dan
bolj bel golobček . . .
Sicer pa moram priznati, da ni
bila toliko moja zasluga vse to. Saj
sem si jo upal komaj pogledati. . .
Kaj bi se človek delal! Čutil sem, da
me presega v vsakem oziru za cele
gore, in sem sedel, kakor sedi vaški
iičeuček pred svojo lepo mlado učiteljico.
Kje vraga na svetu je človek
š<> eni take stvari, o kakršnih je govorila
ona! . . . Ampak eno lahko rečem,
da sem bil dober, pazljiv in
sprejemljiv šolarček. In to jo je
breztlvomno čez vse veselilo. Vsak
človek rad vzgaja, če čuti, da je poklican
v to in da padajo njegove besede
tudi še na rodovitna tla . . .
Ob takih razmerah še misliti ni
bilo na neumnosti, in tudi ako so mi
prišle v glavo, so mi takoj prešle, ko
sem se ozrl v njen resnobni obraz.
Prijatelj, da, prijetna družba,
— to sem ji že bil, ampak proti njenemu
možu je bil človek kakor leščerba
proti solncu. Kakor bi bili
omenili le od daleč kaj takega, pa bi
vas bila pogledala: »Kaj pa si ti ubogo
človeče, da se predrzneš? Jaz sem
sicer samo moštranca in ne hostija,
ampak tudi ko vzame mene, si mor-i
duhovnik oviti prej rokef . . .«
Verjemite mi, da ima tudi najmodrejši
človek vsaj na eno stran
deske tik pred nosom in je potem vse
zastonj, kazati mu čez. Njen mož, to
je bil njen malik, njen bicli-pucli, in
za njim ni bilo ničesar več.
To ji je pa vseeno dobro delo, da
je videla, kako jo vsak dan bolj ljubim
in častim. Zdelo se mi je celo,
da ni prav nič huda name, niti zato
ne, ker sem ljubil njo edinole radi
nje same, in ne ker je bila v tako
bližnem sorodstvu z umotvorom njenega
moža.
Knkrat sem pa vendarle hotel
videti, kak je pravzaprav ta njegov
spis, in poprosil sem jo prav lepo,
naj bi mi ga pokazala. Dolgo se je
pomišljala, a potem je le vstala in
mi je šla po en spev v hišo, ki je bil
že popolnoma končan. Ne prisvajam
si bogve koliko sodbe v takih rečeh,
a reči moram, da je vsaj meni zelo
imponiralo, kar je bil mož napisal.
No, ko je pozneje izšlo, je zbudilo baje
res veliko priznanja in občudovanja.
Ampak, če sem bil pol vesel, ko
sem se uveril, da se ta lepa ženska
žrtvuje vsaj pravemu pesniku in ne
kakemu sleparju, me je na drugi
strani toliko bolj potrlo, ker sem videl,
da ji ne pridem prav zato nikdar
bliže . . . Čutil sem se resnično premajhnega,
da bi tekmoval s takim
duševnim atletom.
Pa še eno mi je zadala: vprašal
sem nekoč prav hinavsko-nedolžno,
ali je njen mož še jako mlad, ko piše
s tolikim ognjem.
— O ne, je rekla in se je veselo
nasmehnila. Moj mož ima še več nego
dvakrat toliko let nego jaz. Ampak,
ko so nam navadnim ljudem, recimo
meni in vam, leta kakor butara
toliko težkih polen, jih genij še čuti
ne. Tudi hrbet imajo drugačen božji
izvoljenci... Šestinšestdeset let ima,
a rečem vam, da se lahko kosa z vsa
kim tridesetletnim možem v vsakem
oziru!
Kakor bi mi hotela precej jasno
povedati, da se zelo motim, ako mislim,
da sem le v kaki stvari več nego
on.
Skratka: kamor sem potrkal —
kamen.
Ponavljam vam zopet, da nisem
imel nobenih nelepih misli, vsaj zdaj
ne več. V ljubezni velja pač še posebej
prislovica, da pride pravi tek šele,
ko človek že je; in tu je bilo preklicano
malo upanja, da me sploh
kdaj povabijo le na rob mize, kaj šele,
da bi mislil dalje . . . In nazadnje
sem bil spoznal zdaj res že in popolnoma,
da bi bilo vsako upanje zaman
. . . Edina pot bi pač bila, da bi
bil porušil njeno zaupanje v soproga.
Ampak če bi se mi tudi res posrečilo,
podsekati nekoliko človeka,
ostal bi pred njo še vedno — pesnik.
In da bi tega podrl, bi bilo treba drugega
moža, moža, ki bi bil večji od
njenega, ali pa, ki bi ji bil znal vsaj
pokazati in dokazati, da stavi onega
previsoko. Takle revček pa, kakor
sem bil jaz, je moral čisto lepo molčati
in biti zadovoljen, da je smel sedeti
ob njej, ako ni hotel izgubiti šo
tega. Glejte, toliko razuma sem vendar
še imel, da se vsaj precenjeval
nisem.
Tako je potekal moj dopust, in
predno sem se nadejal, je bilo treba
pričeti m i s l i t i na odhod. K a j ne, vsak
dan desetkrat se čita fraza, da t a in
ta ne more brez te i n te živeti, ko n i
niti stotine tako hudo. P r i meni je
bilo pa to skoraj res. Saj n i t i m i s l i t
i si nisem mogel več, kaj naj počnem
sedaj na Dunaju brez nje
Strašno žalosten se mi j e zazdel ves
svet okrog mene, če sem se spomnil
da bo t r e b a iai. Včasih j e prišla sicer
še misel k meni, k i je n o s i l a moje odložene
škornje i n je požvenketovalj
z mojimi ostrogami, vesela, vojaška
misel, češ: k a j boš v r a g a ! Tam zunaj
v svetu je še tisoč l e p i h žensk; i n
predno preteče mesec, se boš smejal
samemu sebi. Ampak z mučeniško
trdovratnostjo sem j o vsakrat odgnal
to misel i n sem z a trdno s k l e n i l , da
prav nalašč nočem b i t i na svetu n i kdar
več srečen i n vesel.
E j , da, j e že res, k a r sem rekel
prej, da sem se b i l že vdal v svojo
usodo; a pravzaprav se je bil vdal samo
moj pogum; srce j e p a še vedno
v r t a l o i . i i s k a l o i n je delalo ob vsej
ekonomsvoji
potrtosti najneziniselnejše načrte.
. . K a k o bi jo pregovoril, da b i
ušla z mano, a l i pa da bi j o k a r oropal
i n s s i lo od t i r a l . Vso svojo dedš< i -
no bi b i l dal za en s am mesec življe
nj;i ž njo i n b i b i l životaril potem zadovoljno
vse svoje življenje za pokoro.
Kakor pred k r a l j i c o bi j i n a
mah odprl z z l a t im ključem vse prelesti
velikega življenja, i n ničesar b i
ne k i l o , česar b i j i ne ponudil, naj bi
se zgodilo potem z menoj, k a r b i se
b i lo hotelo.
— Slednjič v am m o r a b i t i včas
i h vendar dolgočasno tukaj v tej
grozni j a m i , sem poskusil nekoč, ko
sva sedela že dlje časa molče d r u g ob
drugem. Povejte mi prav odkrito,
r o t im vas, a l i se res n i k d a r ne spomnite
življenja tam zadaj, z vsem, k a r
nudi svetli svet?
— S v e t i . . življenje 1 . . . se je
nasmehnila. Meni hočete p r a v i t i , k a j
je t o ! Meni, k i sem živela najprej
t o l i k o časa tam zunaj prav sredi tega
življenja i n sem zdaj že t o l i k o časa
t u , da i m am pravico soditi. Veste,
kaj je življenje v smislu kakor r a b i te
to besedo v i l N a v a d a ! Razvada!
K a k o r se p r i v a d i j o ljudje alkohola,
n i k o t i n a , tako se navadijo »živeti«
i n m i s l i j o potem, da morajo. In kakor
s v a se o d v a d i l a z m o j im možem
v i n a , tako sva se odvadila tudi »živeti
«. In verjemite m i : kakor se zdi
ozdravljenemu pivcu gabno, da je
živp
i l , tako se godi meni, če se spomnim,
kaj se to p r a v i » ž i v e t i «!
B i l sem popolnoma pobit i n n i sem
vedel več odgovora. A naenkrat
sem se s p o m n i l :
— Vaš gospod soprog gre pa
vendar še včasih med življenje. Celo
vsak teden po dvakrat. Če on,zakaj
bi v i ne, p r a v i m .
— On mora! je rekla mirno.
Imamo sicer toliko, da živimo, toda
če b i le r a b i l i , b i se slednjič vendar
poznalo. Tako je j a k o rad sprejel, ko
se m u je ponudila p r i l i k a , nekaj zaslužiti.
N e k i knez v T r s t u g a je namreč
naprosil, da nadzoruje vzgojo
njegovih sinov. Treba mu je p r i t i samo
malo pogledat, ob sobotah redno
i n še enkrat med tednom nepričakovano,
i n je zato res knežje odškodovan.
Toda vsakrat ko se vrne, g a v i dim,
kako težka žrtev mu j e to.
— Ze posebno, ko mora imeti od
t u zelo daleč do bližnje postaje, sem
zajecljal, ko nisem vedel drugega,
preveč oplašen, da pobije prav vsak
moj ugovor takoj zopet v t l a , komaj
da se pokaže na dan.
«— O, n i k a k o r , j e r e k l a : Postaja
je pa takoj tukaj zadaj, komaj pol
ure daleč. Od t am dobivamo tudi vse
potrebno, kolikor ne pridelamo na
v r t u i n ne prinese on s seboj.
Tega kneza sem potem naslednje
dni pa vendarle večkrat premišljev
a l . Skoraj bi s am ne vedel, zakaj se
mi je zdel tako maloverjeten. K a j b i
res v vsem velikem mestu ne bilo
najti nrimernega človeka, da nadzoruje
učitelje njegovih otrok? Recimo
tudi, da je b i l mož že daleč sloveč
pesnik, — radi mene lahko, k i
sem poznal jako malo t a k i h imen, —
kako da je hotel knez, naj v p l i v a n a
mlade duše njegovih otrok ravno
tak mračen mizantrop? I n da j e ta
človek b i l to, se je videlo na p r v i pogled
iz tega, kako je živel, i n iz tega,
kako je pisal. Ona sama m i je
p r a v i l a , da so g a i m e l i naravnost za
anarhista. T a k i h knezov pa, k i b i s i
naročevali v hišo k a r od daleč anarhistov,
če še tako teoretičnih, menda
n i bilo, j i h n i i n j i h ne bo veliko.
Mogoče je vse n a svetu, toda meni se
je dozdevalo vseeno vedno bolj, da je
gospodu pesniku njegovo bivališče za
dau na d an vendarle nekoliko preveč
pusto i n d a se gre vsled tega včasih
malo porazvedrit, — tem laže, ker ve
ne samo, da g a ženica doma zvesto
pričakuje, ampak tudi, da ne bo v
tako pustinjo izkušnjavca, celo če b i
si g a želela.
Naenkrat mi je šinila p r i tem
misel v glavo: kaj če b i se enkrat
sam prepričal? Zakaj, če g a zasačim,
da se laže, potem j e m o j a ! P r a v zato,
ker stoji kakor bog p r ed njo, trešči
t a k a vest tem močnejše v n j o . ..
Morda bi se pozneje pač domislila,
da je treba duševne velikane meriti
drugače
nego navadne ljudi, a v p r vem
hipu bi v i d e l a samo človeka in
bi b i l a samo ženska. I n če b i se j ništila
zavesti od p r v e strasti, b i potem
i t ak ne mogla več nazaj.
Da, s tako novico bi j i človeka
ne podsekal samo, kakor sem rekel
prej, ampak bi g a izpodnesel, b i g a
na mah treščil ob t l a , d a b i se zdrob
i l — i d o l ! In v to se je izplačalo
s p l a z i t i se enkrat, i n če t r e b a še večkrat
za n j i m . N i b i l o kavalirsko, a
b i l sem x)ol nor, i n vsako sredstvo m i
j e b i l o dobro.
I n sem s t o r i l tako. Njej sem rekel,
da moram žalibog ravno v soboto
v Trst, ker hočem doseči podaljšanje
dopusta. To je b i l o tudi res. Zdaj
še celo nisem mogel proč, ko se j e zasvetilo
vsaj malo upanja pred menoj
i n s k l e n i l sem, da s i n a vsak način
izbojujem saj še dva, t r i tedne.
Zal mi je b i l o sicer tudi samo za enkrat
izgubiti teh dvoje, troje sladk
i h u r i c ž njo, a take dneve, ko j e b i l
doma, g a vendar nisem mogel iskati
v Trstu.
N i s em se motil. Gospod pesnik
se je hodil v Trst res samo zabavat
. . . Umel sem g a pravzaprav lahko:
p r a v i j o , da so u m e t n i k i v s i bolj a l i
manj perverzni; pred svojo ženo jo
hotel t a človek b i t i vedno i n v v s a ki
s t v a r i vzor, i n k e r j e ostajal p r i t em
n a pol lačen, se je moral n a s i t i ti
drugje . . .
612

urejanj