Gospodična Irma: Razlika med redakcijama

Pomlad v marcu, ko je že zadišalo po zemlji in so prve ptice že priletele z juga. Solnčen nedeljski popoldan med petjem zvonov; prej blatne ceste so se odprle ko beli trakovi na vse strani in so vabile ljudi v okolico. Istega popoldneva je šla Irma Zavnik na izlet v Brda. Na njenih posetnicah, ki so bile iz neznanega vzroka črno obrobljene, je stalo natisnjeno pod njenim imenom »Blagajničarka trgovine z železnino 'Kovač in drug'«. Bila je ne videz vesela in vedra. Glavo je nosla visoko, kakor bi od hipa do hipa rasla ciše pod brsteče kostanje. Ostra senca njenega vitkega telesa se je plazila za njo in se zapletala v rogovilaste obrise veja. Njen nasmeh je bil blesteč, kot bi lzviralo iz njega vse, kar je tistega dne v prirodi živelo in cvetelo. Zdaj se je ozrla ns desno, zdaj na levo; vsakokrat so ji oči zablestele v drugačnem ognju. Ob njeni levici je hodil Lenart Trpin, ob desnici Emil Mrak. Oba sta bila uslužbenca trgovine »Kovač in drug«. Prvi prodajalec, a drugi knjigovodja. Irma je bila starejša kot Lenart, prav tako velika, a videti večja. Emil je bil manjši od nje, strejši, le njegov ptičji obraz ga je delal mlajšega. Irma si je mislila: »Kako smešen par bl bila midva!« Nekoč mu je Irma to tudi rekla. Emil se je zavedal svoje neznatnosti, zato je hodil iztegnjeno,ravno ko sveča; oster in raven nos, ki je bil podoben nosu slavnega Storžka, je bil obrnjen naravnost. Debela palica, rožena očala iz navadnega stekla in visok klobuk so mu delala vnanji videz mogočnejši. Oči so mu zrle sanjavo, skoraj žalostno. Glas mu je bil moški, govoril je skopo, a preudarno. Lenart je hodil upognjeno, tiščal roke v žepih in delal dolge

Irma Je zabrisala s s pudrom in šminko gosta gubice okrog oči in na licih; zdaj se je zibala med »Krapinskim človekom« in »pritlikavcem« ko boginja. Podolgovat obraz, grški nos, kostanjevi lasje. Slednji dan je grozila, da si jih odreže. Gibi njenega telesa so bili izzivalni, kot bi ga ponujala vsem očem. Z boki se je zdaj dotaknila Lenarta, drugič Emila. Občutila je, kako je bil Lenart nebrižen za njen dotikljaj, nasprotno je Emilu zatrepetalo telo. Vse ne Irml je bilo jasno, le njene oči so bile kot zastrte. Zakrivale so strasti ljubezni in sovraštva, skrivnosti materinstva in temnih nagnjenj.

Emil bl bil rad prodrl v dno teh oči. Vsak hip se je ozrl vanje. »Lenart, ulomi mi cvetočo mladiko! Glej, tam ...« Lenart nl videl v njenih očeh ničesar drugega kot v očeh drugih deklet. Le nekaj neizpolnjenih sanj je gorelo v njih. Zdaj ni vzel rok lz žepa, malomarno se je ozrl: »Kje?« Irma se je ugriznila v ustnice, zadela z boki Emila: »Pojdi ti!« Ta je slušal. Med hojo se je tepla z mladiko po kolenih, tiho je siknila: »Tepec!« Lenart ji bil ljubši.