Povest o novem plašču: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 41:
Ko se je stemnilo, podal se je Milan v življenje. Začetkoma ni vedel, kaj da se godi ž njim; čutil je le neko opojno slast, čutil, da mu hitreje po žilah pôlje kri. Vdajal se je bolj in bolj temu opojnemu razkošju. Zdel se je enak bilki, ki jo vsaka sapa odnese. Vendar je imel v sebi kolikor toliko moči. A premagati se ni mogel.
Včasi se je skušal vzdržati, ostal je doma in skušal odvreči svoj novi plašč! Prašal seje, kam hoče .. čutil je, da drvi v pogubo, a nikjer da ni zavornic ... Tedaj se je ozrl na svoj novi plašč, ki ga je kakor elektrizoval: proč treznost in vse, kar je mislil prej, ko je nosil še stari raztrgani plašč; sedaj ima novega; kako lep je bil ta plašč, bil je dolg, imel je dvoje vrst gumbov, baržunast ovratnik …
Vedno bolj se je vdajal Samec življenju … Ako se mu je tupatam porodila kaka lepa misel, vselej je bil neprijetno dirnjen, nemirno si je pogladil vroče čelo — a živel naprej …
Oči so mu postale zatekle, lica so mu upadla, življenje mu je izginilo z obraza, le oči so mu nemirno begale naokrog.
Izgubil je vse, izgubil srečo, izgubil veselje, izgubil življenje, le svojega novega plašča ni izgubil.
Navadno ga ni več čutil na sebi; ako so ga ljudje ogledavali, se jim je smejal. A plašča le ni mogel, m hotel odložiti, gotovo bi raje odložil srajco, kakor pa svoj novi plašč …
Milan Samec je prestal vse izpite, a svojega novega plašča ni mogel izgubiti.
<center>***</center>
V večjem pomorskem mestu je bi Samec nameščen pri sodišču. Imel je srečo in protekcijo in je kmalu postal adjunkt…
A svojega plašča ni mogel zameniti. Tudi se mu ni hotel raztrgati ali pomazati, kil je vedno kakor nov.
Južno podnebje je tudi vplivalo na Samca ... Z zanimanjem je opazoval južne vročekrvne signorine, črnolase, črnooke …
Čimdalje bolj je naraščalo v njem nepremagljivo koprnenje, preševna slast se ga je polaščala, divjal je, kakor blaznik, iskat si žrtev in utehe … Napol pijan je taval okrog, sovražil ves svet, sovražil življenje, proklinjal svoje življenje, svoje rojstvo …
A plašč je še vedno pokrival njegova ramena.
Večkrat je šel na sprehod ob obali iskat si miru, utehe, a našel je ni j hipno se je potolažil, ko se je pa vrnil v mesto, opazil je na sebi svoj plašč in trenotno so minili vsi sklepi.
<center>***</center>
Milan Samec je sedel v sodni dvorani kot sodnik. Nemirno je zrl okoli, prsa so se mu burno dvigala …
Tedaj privedo v dvorano obto¬ženca …
Samec dvigne glavo in ga pogleda ... In tisti hip zapazi, da nosi obtoženec tak plašč kakor on sam … kakor napol mrtev omahne, stemni se mu... v tistem hipu se mu pa zdi, da je uprl obtoženec vanj svoje oči in mu smehljaje rekel:
»Ka j ti misliš mene soditi, ko imaš tak plašč kakor jaz?«
Tedaj hipno Samec vstane, vzklikne divje:
„Ne morem!" in beži kot divja zver iz dvorane …
Na skalah ob morski obali obstane …
Samospoznanje se mu vrine v dušo.
»Zašel sem! Ne morem več ven! Kdor pa nima toliko moči, da bi se vrnil iz greha v pošteno življenje, naj pogine…«
<center>***</center>
In valovje je zašumelo ... Iz daljave je zavel tih zefir … morje pa je pljuskalo tiho ob obalo …
| |||