Hiša v dolini: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 14:
Prelepo družbo smo imeli takrat v Trstu in prepevali smo vsak večer, da so se nam srca topila.
In daleč okrog je slovelo naše zbirališče zaradi nas, da ni bilo čudno, če smo imeli skoraj vedno kakega gosta v svoji sredi, bodisi našega preljubega župana iz devete vasi ali kakega drugega častitega rodoljuba z dežele.
Jedva koga pa smo se tako razveselili in ga tako sprejeli, če je prišel, kakor gospoda Sušo, veleposestnika iz Dola, moža krepke, mogočne postave, zdravih nazorov in lic, vedno v škornjih do kolen, glasnega, odločnega govorjenja, nekoliko vihravega temperamenta in čudovito radodarnega srca.
A ne samo radodarno, tudi čudovito modro je bilo njegovo srce; in mi, kar nas je naše vrste ljudi, damo na to celo več, nego na modrost glave, ki jo njen lastnik porabi običajno le v svojo korist, ali še celo na škodo svojega bližnjega.
Zbog te lastnosti sva se prikupila kmalu drug drugemu, in povabil me je prav res, naj pridem enkrat vsaj za en mesec k njemu.
Za en mesec nisem mogel, a za en teden sem lahko šel.
»Samo, da se ne boste dolgočasili pri meni , ker družbe tu razen mene ni nobene, jaz sam pa imam ves dan opravka,« je rekel.
»Te bolezni ne poznam, gospod Suša!« sem odgovoril. »Dolgčas je človeku, ki sam ni dolgočasen, kvečemu v dolgočasni družbi.«
»Saj pravim tudi jaz vedno, da je dogčas jako relativen pojem!« je vzkliknil vesel, da se mu ne bo treba brigati zame. Enkrat te dni vam bom povedal celo jako pomenljivo historijo o tem. Ampak sedaj, — pomagajte si sami, kakor si morete! in Bog vam bo pomagal!«
Potikal sem se potem ves dopoldne po njegovem obširnem posestvu, klatil s svojo palico osatove glavice, žvižgal in počenjal vse, kar počenja človek, vajen vse leto le belega zidovja in mestnega prahu, ko vidi vse zeleno, zeleno okrog sebe in se opijani
sočnih, duhtečih trat.
Dol, s svojimi vrti in travniki, je bil prava oaza visoko gori na pustem Krasu. Pogozdili so bili sicer že precej daleč ven čez živo zemljo, a uradna drevesa so stala še vedno čemerna in drugo drugemu neprijazna zunaj med kamenjem, kakor da še ne vedo prav, ali bi se prijela ali ne. In dalje tam daleč ob robu okroginokrog se je širil, kakor že stoletja, pust gol svet.
Mislil sem si takoj, da mora biti poseben pogled čez tako pustinjo, in takoj po kosilu, ko je odšel gospod Suša zopet na polje, sem se odpravil proti južnozahodni strani, kjer ni daleč daleč okrog nobene vasi.
Korakal sem še od zadnjih dreves kako poldrugo uro dalje, ne da bi se le enkrat ozrl in ne da bi gledal okrog sebe, ker sem hotel stati naenkrat sredi goličave.
In tam šele, na edinem holmu v kameniti ravnini, — segajoči vse tja do posameznih zelenih drevesnih otokov na severu in do mrko se svetlikajočega, komaj še vidnega morja
na južni strani, — tam šele sem se ustavil in sem dolgo in nepremično užival bledo, tiho, mrtvo veličastvo okrog sebe.
Pregleda l sem potem svet i n premeril
, kod b i se vrni l domov, d a b i
|