Hiša v dolini: Razlika med redakcijama

odstranjenih 206 zlogov ,  pred 5 leti
brez povzetka urejanja
 
 
Prelepo družbo smo imeli takrat v Trstu in prepevali smo vsak večer, da so se nam srca topila.
Prelep o družbo smo imel i takra t
 
v Trstu i n prepeval i smo vsak večer,
In daleč okrog je slovelo naše zbirališče zaradi nas, da ni bilo čudno, če smo imeli skoraj vedno kakega gosta v svoji sredi, bodisi našega preljubega župana iz devete vasi ali kakega drugega častitega rodoljuba z dežele.
da so se na m src a topila .
 
I n daleč okro g je slovelo naše
Jedva koga pa smo se tako razveselili in ga tako sprejeli, če je prišel, kakor gospoda Sušo, veleposestnika iz Dola, moža krepke, mogočne postave, zdravih nazorov in lic, vedno v škornjih do kolen, glasnega, odločnega govorjenja, nekoliko vihravega temperamenta in čudovito radodarnega srca.
zbirališče zarad i nas, da n i bilo čudno,
 
če smo imel i skoraj vedno kake ­
A ne samo radodarno, tudi čudovito modro je bilo njegovo srce; in mi, kar nas je naše vrste ljudi, damo na to celo več, nego na modrost glave, ki jo njen lastnik porabi običajno le v svojo korist, ali še celo na škodo svojega bližnjega.
ga gosta v svoj i sredi, bodis i našega
 
preljubega župana i z devete vas i al i
Zbog te lastnosti sva se prikupila kmalu drug drugemu, in povabil me je prav res, naj pridem enkrat vsaj za en mesec k njemu.
kakega drugeg a častitega rodoljuba
 
z dežele.
Za en mesec nisem mogel, a za en teden sem lahko šel.
Jedv a kog a p a smo se tako raz ­
 
veselili i n g a tako sprejeli, če j e pri ­
»Samo, da se ne boste dolgočasili pri meni , ker družbe tu razen mene ni nobene, jaz sam pa imam ves dan opravka,« je rekel.
šel, kako r gospoda Sušo, veleposestnika
 
i z Dola , moža krepke , mogočna
»Te bolezni ne poznam, gospod Suša!« sem odgovoril. »Dolgčas je človeku, ki sam ni dolgočasen, kvečemu v dolgočasni družbi.«
Postave, zdravi h nazorov i n lic , vedno
 
v škornjih do kolen, glasnega,
»Saj pravim tudi jaz vedno, da je dogčas jako relativen pojem!« je vzkliknil vesel, da se mu ne bo treba brigati zame. Enkrat te dni vam bom povedal celo jako pomenljivo historijo o tem. Ampak sedaj, — pomagajte si sami, kakor si morete! in Bog vam bo pomagal!«
odločnega govorjenja, nekolik o vi ­
 
hravega temperament a i n čudovito
Potikal sem se potem ves dopoldne po njegovem obširnem posestvu, klatil s svojo palico osatove glavice, žvižgal in počenjal vse, kar počenja človek, vajen vse leto le belega zidovja in mestnega prahu, ko vidi vse zeleno, zeleno okrog sebe in se opijani
^odarneg a srca.
A ne samo radodarno , tud i čudov\to
modro j e bil o njegovo srce ; i a
k ar nas je naše vrst e ljudi , da -
111 0 na to celo več, nego n a modros t
glave, k i jo njen lastni k porab i obil
n o le v svojo korist, al i še celo n a
fikodo svojega bližnjega.
Zbog te lastnosti sv a se prikupi -
a kmalu dru g drugemu, i n povabi l
me j<* prav res, naj pride m enkrat
vsaj za en mesec k njemu.
Z a en mesec nisem mogel, a za
en teden sem lahk o šel.
»Samo, d a se ne boste dolgočasili
X>ri meni , ke r družbe tu razen mene
n i nobene, ja z sam pa ima m ves dan
opravka,« je rekel.
»Te bolezni ne poznani, gospod
Suša!« sem odgovoril. »Dolgčas je
človeku, k i sam n i dolgočasen, kveceiiiii
v dolgočasni družbi.«
»Saj pravi m tud i ja z vedno, d a
je dogčas jak o relativen pojem!« j e
vzklikni l vesel, da se m u ne bo treba
brigati zame. Enkra t te dn i va m bom
povedal celo jak o pomenljiv o historij
o o tem. Ampa k sedaj, — pomagajte
s i sami , kako r s i morete ! i n Bo ?
v a m bo pomagal!«
Potika l sem se poteni ves dopoldne
po njegovem obširnem posestvu,
klati l s svojo palic o osatove glavice ,
žvižgal i n počenjal vse, ka r počenja
človek, vajen vse leto le belega zidov -
j a i n mestnega piahu , ko vid i vse zeleno,
zeleno okro g sebe i n se opijan i
sočnih, duhtečih trat.
 
Dol, s svojim i vrt i i n travniki ,
Dol, s svojimi vrti in travniki, je bil prava oaza visoko gori na pustem Krasu. Pogozdili so bili sicer že precej daleč ven čez živo zemljo, a uradna drevesa so stala še vedno čemerna in drugo drugemu neprijazna zunaj med kamenjem, kakor da še ne vedo prav, ali bi se prijela ali ne. In dalje tam daleč ob robu okroginokrog se je širil, kakor že stoletja, pust gol svet.
je bi l prav a oaza visoko gor i n a pu ­
 
stem Krasu . Pogozdil i so bil i sice r
Mislil sem si takoj, da mora biti poseben pogled čez tako pustinjo, in takoj po kosilu, ko je odšel gospod Suša zopet na polje, sem se odpravil proti južnozahodni strani, kjer ni daleč daleč okrog nobene vasi.
že precej daleč ven čez živo zemljo,
 
a uradn a drevesa so stal a se vedno
Korakal sem še od zadnjih dreves kako poldrugo uro dalje, ne da bi se le enkrat ozrl in ne da bi gledal okrog sebe, ker sem hotel stati naenkrat sredi goličave.
čemerna i n drug o drugem u neprijaz ­
 
n a zunaj med kamenjem, kako r da
In tam šele, na edinem holmu v kameniti ravnini, — segajoči vse tja do posameznih zelenih drevesnih otokov na severu in do mrko se svetlikajočega, komaj še vidnega morja
še ne vedo prav , al i bi se prijel a al i
na južni strani, — tam šele sem se ustavil in sem dolgo in nepremično užival bledo, tiho, mrtvo veličastvo okrog sebe.
ne. I n dalje tam daleč ob robu okrog -
 
inokroar se je širil, kako r že stoletja,
pust gol svet.
Misli l sem s i takoj, d a mor a bit i
poseben pogled čez t ta>U® pustinjo , i n
takoj po kosilu, ko je odšel gospod
Suša zopet na polje, sem se odpravi l
proti .nižnozahodni strani , kje r n i
daleč daleč okro g nobene vasi .
Koraka l sera še od zadnji h dreves
kak o poldrug o ur o dalje, ne d a
b i se le enkra t ozr l i n ne da b i gleda l
okro g sebe, ke r sem hotel stati naenkra
t sredi golicave .
I n tam šele, n a edinem holm u v
kameniti ravnini , — segajoči vse
t ja do posameznih zelenih drevesnih
otokov n a severu i n do mrk o se svetlik
a jočega, koma j še vidneg a morj a
na južni strani , — ta m šele sem se
ustavi l i n sem dolgo i n nepremično
užival bledo, tiho , mrtv o veličastvo
okro g sebe.
Pregleda l sem potem svet i n premeril
, kod b i se vrni l domov, d a b i
612

urejanj