612
urejanj
Hiša v dolini: Razlika med redakcijama
brez povzetka urejanja
|
Naenkrat sem ostrmel. Vse to tam doli mi je bilo vendar nekako znano ... Kje vraga sem videl in kdaj nekaj vsaj docela sličnega? ...
Nameril sem daljnogled dol in pregledaval počasi vso dolinico od zgoraj do spodaj, kjer se {{redakcija|izlivala|je izlivala}} v dolgo in vedno širše močvirje, do morja.
In naenkrat sem jo imel! Da, tudi oni košček železničnega tira sem našel zdaj, ki je držal po mostu iz enega predora čez to kotlino v drugega. Vozil sem se že večkrat tod mimo. In vsakrat, ko se je na tem mestu zasvetlilo po tmini podzemskega rova, sem videl to samotno hišico tam spodaj, in vselej sem jo nesel v svoji duši s seboj z vso njeno globoko melanholijo, z vso njeno čudno poezijo. In vsakrat sem snoval vse mogoče dogodbe okrog nje. Toda kdo je mogel pričakovati, da jo zagledam od tu dol in tako nenadoma!
Sedel sem na kamen za seboj in sem opazoval vsako stvar posebej. Hišica je bila krita z rdečimi korci, stene pa so bile bele in docela gladke, kar daje primorskim hišam v soseščini z Lahi precej pust značaj.
Vendar se ji je videlo po lični leseni uti sredi lepo ograjenega, čeprav zdaj že popolnoma zapuščenega vrta, da ne morejo živeti v njej kmečki ljudje.
Toda, kdo vraga? In od česa? Mlinskih koles ali česa drugega ni bilo videti, dasi je teklo nekoliko motne vode mimo, tisto malo vrta pa ni moglo rediti niti enega človeka.
Zdaj, ko sem imel vse to prosto in vsej solnčni luči pred seboj, se mi ni zdelo več tako poetično, a zanimalo me je vseeno še vedno; in ko sva sedela z gospodom Sušo pri večerji, ga nisem pozabil vprašati, ali ve kaj, kdo stanuje tam spodaj.
Pogledal me je zelo presenečeno in nekaj časa mi ni ničesar odgovoril.
»Kaj tam ste bili, in tudi na vas je naredila baraka tak vtisk! Potem pa že mora biti res nekaj na tem in me ni takrat samo luna trkala ... Jaz sem namreč doživel tam spodaj nekaj prav posebnega ... ravno svojo historijo o dolgem času, katero sem vam bil omenil danes opoldne.
»No, za historijo s takim naslovom je ta kraj torišče res kakor nalašč, ker spodaj bi moralo postati celo največjemu filozofu slednjič vendarle malo preidilično,« sem se zasmejal.
»To je ravno vprašanje . . . Toda,
| |||