Hiša v dolini: Razlika med redakcijama

odstranjenih 121 zlogov ,  pred 5 leti
brez povzetka urejanja
Naenkrat sem ostrmel. Vse to tam doli mi je bilo vendar nekako znano ... Kje vraga sem videl in kdaj nekaj vsaj docela sličnega? ...
 
Nameril sem daljnogled dol in pregledaval počasi vso dolinico od zgoraj do spodaj, kjer se {{redakcija|izlivala|je izlivala}} v dolgo in vedno širše močvirje, do morja.
 
In naenkrat sem jo imel! Da, tudi oni košček železničnega tira sem našel zdaj, ki je držal po mostu iz enega predora čez to kotlino v drugega. Vozil sem se že večkrat tod mimo. In vsakrat, ko se je na tem mestu zasvetlilo po tmini podzemskega rova, sem videl to samotno hišico tam spodaj, in vselej sem jo nesel v svoji duši s seboj z vso njeno globoko melanholijo, z vso njeno čudno poezijo. In vsakrat sem snoval vse mogoče dogodbe okrog nje. Toda kdo je mogel pričakovati, da jo zagledam od tu dol in tako nenadoma!
In naenkra t sem jo imel ! Da , tu ­
 
d i oni košček železničnega tir a sem
Sedel sem na kamen za seboj in sem opazoval vsako stvar posebej. Hišica je bila krita z rdečimi korci, stene pa so bile bele in docela gladke, kar daje primorskim hišam v soseščini z Lahi precej pust značaj.
našel zdaj, k i j e držal po mostu i z
 
enega predor a čez to kotlino v dru ­
Vendar se ji je videlo po lični leseni uti sredi lepo ograjenega, čeprav zdaj že popolnoma zapuščenega vrta, da ne morejo živeti v njej kmečki ljudje.
gega. Vozi l sem se že večkrat tod
 
mimo . I n vsakrat, ko se je n a tem
Toda, kdo vraga? In od česa? Mlinskih koles ali česa drugega ni bilo videti, dasi je teklo nekoliko motne vode mimo, tisto malo vrta pa ni moglo rediti niti enega človeka.
mestu zasvetlilo po tmin i podzemskeg
 
a rova , sem vide l to samotno hišico
Zdaj, ko sem imel vse to prosto in vsej solnčni luči pred seboj, se mi ni zdelo več tako poetično, a zanimalo me je vseeno še vedno; in ko sva sedela z gospodom Sušo pri večerji, ga nisem pozabil vprašati, ali ve kaj, kdo stanuje tam spodaj.
t am spodaj, i n vselej sem j o nesel v
 
svoj i duši s seboj z vso njeno globoko
Pogledal me je zelo presenečeno in nekaj časa mi ni ničesar odgovoril.
melanholijo , z vso njeno čudno poezijo.
 
I n vsakra t sem snova l vse mogoče
»Kaj tam ste bili, in tudi na vas je naredila baraka tak vtisk! Potem pa že mora biti res nekaj na tem in me ni takrat samo luna trkala ... Jaz sem namreč doživel tam spodaj nekaj prav posebnega ... ravno svojo historijo o dolgem času, katero sem vam bil omenil danes opoldne.
dogodbe okro g nje. Tod a kdo je
 
moge l pričakovati, da j o zagledam
»No, za historijo s takim naslovom je ta kraj torišče res kakor nalašč, ker spodaj bi moralo postati celo največjemu filozofu slednjič vendarle malo preidilično,« sem se zasmejal.
od tu dol i n tako nenadoma !
Sedel sem n a kame n z a seboj i n
sem opazoval vsako stva r posebej.
Hišica je bil a krit a z rdečimi korci ,
stene p a so bil e bele i n docela gladke,
ka r daje primorski m hišam v
soseščini z Lah i precej pus t značaj.
Venda r se j i je videlo po lični
leseni ut i sredi lepo ograjenega, čepra
v zdaj že popolnoma zapuščenega
vrta , da ne morejo živeti v nje j
kmečki ljudje .
Toda, kdo vraga ? I n od česa?
Mlinski h koles al i česa drugeg a n i
bil o videti , dasi je teklo nekolik o
motne vode mimo , tisto mal o vrt a p a
n i moglo rediti nit i enega človeka.
Zdaj, ko sem ime l vse to prosto
i n vsej solnčni luči pred seboj, se m i
n i zdelo več tako poetično, a zanima ­
l o me je vseeno še vedno ; i n ko sv a
sedela z gospodom Sušo pr i večerji,
g a nisem pozabi l vprašati, al i ve kaj ,
kdo stanuj e ta m spodaj.
Pogleda l me j e zelo presenečeno
i n nekaj časa m i n i ničesar odgovoril
.
»Ka j ta m ste bili , i n tud i n a vas
j e naredil a barak a tak vtisk ! Pote m
p a že mor a bit i res nekaj n a tem i n
me n i takra t samo lun a trkala.. .
J a z sem namreč doživel ta m spodaj
nekaj pra v posebnega . . . ravno svoj
o historij o o dolgem času, kater o
sem va m bi l omeni l danes opoldne.
»No, z a historij o s taki m naslo ­
v o m j e t a kra j torišče res kako r na ­
lašč, ke r spodaj b i moral o postati celo
največjemu filozofu slednjič vendarl
e mal o preidilično,« sem se zasmejal.
 
»To je ravno vprašanje . . . Toda,
612

urejanj