Hiša v dolini: Razlika med redakcijama

odstranjeni 604 zlogi ,  pred 4 leti
brez povzetka urejanja
»No, za historijo s takim naslovom je ta kraj torišče res kakor nalašč, ker spodaj bi moralo postati celo največjemu filozofu slednjič vendarle malo preidilično,« sem se zasmejal.
 
 
»To je ravno vprašanje . . . Toda,
»To je ravno vprašanje ... Toda, da se ne bova šele pričkala, čujte sami, kako se je bilo zgodilo.
 
sami, kako se je bilo zgodilo.
Tisto menda že veste, da sem se bil dal po enoletnem prostovoljstvu aktivirati. Konji so me bili zapeljali, in postal sem dragonec z dušo in telesom. Škornji so se prijeli takrat mojih nog. Pa sem bil tudi dečko, to vam rečem! Moj stari je imel denarja drugače nego danes jaz, ki sem v tistih časih sam zabil, kolikor sem le dobil, in je potem še dolga
Tisto menda že veste, da sem se
bolezen mojega rajnega brata pobrala lepe tisočake. Oče je bil nekoč sam vojak in se je pretepal s Pijemontezi po Laškem. Pri tem je bil izgubil nogo, a zato pridobil sveto
bil dal po enoletnem prostovoljstvu
prepričanje, da mora imeti oficir, posebno dragonski, denarja, ako hoče kaj veljati. Skoraj bi rekel, da je bil tem bolj ponosen name, čimveč sem porabil, čeprav je brat vedno bolj grdo gledal.
a k t i v i r a t i . K o n j i so me b i l i zapeljali,
 
i n postal sem dragonec z dušo
Naenkrat dobim poročilo, da je oče umrl. Hitel sem k pogrebu, in potem smo odprli testament. Pustil mi je sicer še vedno lepo vsoto, a v glavnem je ostal vendar kmet: dom,
i n telesom. Skornji so se p r i j e li
hiša, dedič, to je prvo. No, nazadnje sem bil pa še dve leti nadporočnik in vnesel sem se bil tudi že nekoliko, da mi je moralo še vedno zadostovati, če sem hotel postati malo bolj pameten.
takrat mojih nog. P a sem b i l tudi
 
dečko, to v am rečem! Moj s t a r i je
Ampak blagor vam, da se že v teh letih ne dolgočasite v samoti. Jaz pa nisem zbežal takrat že drugi dan po pogrebu zopet v svet le zato, ker sem bil rekel bratu, da ostanem še ves mesec tu in nisem hotel omanjkati besede.
imel denarja drugače nego danes j a z ,
 
ki sem v t i s t i h časih sam z a b i l , k o l i kor
Podil sem se za vaškimi dekleti, da mi je še danes sitno, če me spomni katera mojih starejših dninaric pri izplačevanju ob sobotah od daleč na tiste čase; večjidel dneva pa sem prebil na lovu. No, eno pa le moram reči na svojo korist: če sem stal tam zunaj, mi en sam zajec vendar ni bil več nego vse drugo. Jemal sem puško s seboj bolj v opravičilo pred pametnimi ljudmi, ki ne morejo umeti, kako se klati človek, tudi če nima drugega
sem le d o b i l , i n j e potem še dolga
posla, po samih samotah.
bolezen mojega rajnega brata pobrala
 
lepe tisočake. Oče j e b i l nekoč
In na enem takih potov sem prišel nad ono dolino in sem zagledal najbrže z istega mesta, kakor danes vi, hišo na dnu. Niti kot otrok, niti pozneje kot dijak nisem bil še dospel
sam vojak i n se je pretepal s P i j e -
joontezido potu Laškem.sem, Pin rzato i t emmi je bbilo ivse lnovo.
 
1 2gubil nogo, a zato pridobil sveto
Menda ga ni človeka, ki bi samo pogledal in šel, naj mu vzbudi potem ta slika že taka ali taka čuvstva. Kar se tiče mene, moram reči, da se me je polotila sama žalost in potrtost.
Prepričanje, da mora imeti oficir,
Kakor prime včasih človeka, če zagleda naenkrat odprt grob pred seboj ... In občutil sem vso krivico, da je zakopan en človek za vse življenje v takem kraju, kjer se vleče
Posebno dragonski, denarja, ako hoče
življenje mimo, kakor tista lena, umazana voda tam doli, ko je na svetu Pariz, Dunaj in sto veselih mest, kjer ne moreš povžiti niti stotine, kar ti nudi vsaka minuta.
* a J veljati. Skoraj bi rekel, da je b i l
 
tem bolj ponosen name, čimveč sem
Skoraj v tolažbo mi je bilo, da se ves ta čas ni zganilo nobeno živo bitje, in že sem mislil, da koliba spodaj samo še straši in da ni nikogar več, ki bi bil proklet živeti v njej, ko zagledam z daljnogledom naenkrat stopiti iz hiše visoko žensko postavo.
P°rabil, čeprav je brat vedno bolj
 
Srdo gledal.
Kdo in kaka je, seveda nisem mogel razločiti, a ravno zato me je mikalo tem bolj; ker, da ni kmetica, toliko sem bil gotov. Šla je počasi proti uti, je sedla tam na bel stol pred njo in je odprla knjigo.
v Naenkrat dobim poročilo, da je
 
•*» mnrl. Hitel sem k pogrebu, in
Čakal sem precej časa, a ko sem videl, da ne bo nikogar drugega, me je začelo mikati vedno bolj, da bi se spustil dol.
*°tam smo o d p r l i testament. Pustil
 
resolumi
Saj vam pravim: časa sem imel dovolj, len človek nisem bil nikdar in za pol ure dol in eno uro potem nazaj gor, mi res ni bilo. Priporočil sem se svojemu angelu varuhu in
je sicer še vedno lepo vsoto, a v
sem jo udaril naravnost dol, res čez drn in strn , da se je valilo pol hriba za mano.
glavnem je ostal vendar kmet: dom,
 
hiša, dedič, to je prvo. No, nazadnje
Mislite si lahko sami, kako je pogledala! Naenkrat, kakor bi zrastel iz tal, stoji mlad, postaven vojščak pred njo, tu v tej grapi! Ampak prav gotovo, da nisem bil nič manj
sem b i l pa še dve l e t i nadporočnik in
presenečen jaz. Bogme, za tako bi se bil tudi na Ringu dvakrat ozrl ...
vnesel sem se b i l t u d i že nekoliko, da
 
mi je moralo še vedno zadostovati, če
Imel sem pa vseeno toliko takta, da nisem klatil neslanosti. Spoštljivo sem se opravičil, da me je zanesla lovska strast v globino in da mi zato ne sme zameriti, če sem jo motil v njeni samoti.
sem hotel postati malo bolj pameten.
 
Ampak blagor vam, da se že v
Otresla se je kmalu vsake zadrege in govorila z menoj kot prava velika dama; tistih par besedi namreč, kar sva jih govorila. Zakaj, ko mi je bila prinesla iz hiše kozarec vode, za katero sem jo prosil, mi je pokazala precej jasno, da grem lahko zopet dalje.
teh letih ne dolgočasite v samoti. J a z
 
pa nisem zbežal takrat že drugi dan
Pa sem se bil že toliko izvežbal v svojem poklicu, da sem vedel kolikokrat se vedejo ženske le radi lepšega tako; in zato sem prezrl njene miglaje in sem se trudil izvedeti kaj več, kak vrag je mogel spraviti tako krasno, izobraženo in fino damo v to jamo.
po pogrebu zopet v svet le zato, k er
 
sem b i l rekel b r a t u , da ostanem še ves
— Pa vendar niste sami tukaj milostljiva?
mesec tu i n nisem hotel omanjkati
 
besede.
— Ne. Moj mož je šel slučajno za nekaj ur po svojih opravkih. Sicer pa roparjev tu v teh krajihh itak ni, ko vedo, da pri nas ne najdejo ničesar, nadležnežev se pa tudi ni nadejati.
P o d i l sem se za vaškimi dekleti,
 
da mi je še danes sitno, če me spomni
To ni bilo le namigavanje več, in že glede na svojo obleko sem moral biti kavalir in izvajati posledice. Priporočil sem se torej najvdaneje in sem odšel.
katera mojih starejših dninaric
 
pri izplačevanju ob sobotah od daleč
Vsakotoliko sem postal in sem gledal dol nazaj. Čitala je mirno dalje, kakor da se ni zgodilo čisto nič .. ali kvečemu, kakor da je šel kravar mimo. Lepa čast, kaj?
na tiste čase; večjidel dneva pa sem
 
prebil na l o v u . No, eno p a le moram
Pa je že tako na svetu: da bi bil našel mehko žensko in dobil par poljubov, bi me ne bilo mikalo več. Tako pa je stala neprestano pred menoj, s svojim hladnim, prezirljivim obrazom in s svojimi ošabnimi, odklanjajočimi očmi.
reči na svojo k o r i s t : če sem s t a l tain
 
zunaj, mi en sam zajec vendar n i b i l
Ali nisem bil drugi dan že zopet vrh doline? Danes sem videl tudi moža. Bogme, kak mož! Čisto sive lase je imel in dolge, kakor jih nosijo nemški profesorji na vseučiliščih. On je v uti nekaj pisal, ona je nepremično čitala ob njem.
več nego vse drugo. Jemal sem puško
 
s seboj bolj v opravičilo pred pametn
Saj veste, kaj si misli mlad človek, če vidi starega moža ob mladi, lepi ženi ... Starec in cvetoča krasotica, — oba na dnu pustega močvirja, med dvema golima stenama! Saj
i m i l j u d m i , k i ne morejo umeti, k a ko
normalen nadporočnik si ne more misliti drugega, nego da sta ali oba
se k l a t i človek, tudi če n i m a drugega
malo prismojena, ali pa da je on ljubosumen in ona uboga zapeljana in zaslepljena žrtev, kakor je bilo soditi vsaj po njenem osornem vedenju z menoj, ko sem bil včeraj spodaj.
posla, po s a m i h samotah.
 
I n na enem t a k i h potov sem p r i šel
 
nad ono dolino i n sem zagledal
najbrže z istega mesta, kakor danes
vi, hišo n a dnu. N i t i kot otrok, n i ti
pozneje kot dijak nisem b i l še dospel
do tu sem, i n zato mi je b i l o vse
novo. ,
Menda g a n i človeka, k i b i samo
pogledal i n šel, naj m u v z b u d i potem
ta s l i k a že t a k a a l i t a k a čuvstva.
K a r se tiče mene, moram reči, da s.'
me je polotila sama žalost in potrtost.
K a k o r prime včasih človeka,
če zagleda naenkrat odprt grob pred
seboj . . . I n občutil sem vso k r i v i c o ,
da je zakopan en človek za vse življenje
v takem kraju, kjer se vleče
življenje mimo, kakor tista lena,
umazana voda tam d o l i , ko je n a svetu
Pariz, Dunaj i n sto veselili mest,
kjer ne moreš povžiti niti stotine,
kar ti nudi vsaka minuta.
Skoraj v tolažbo mi je bilo, da
se ves t a čas n i zganilo nobeno živo
bitje, i n že sem m i s l i l , da k o l i b a spodaj
samo še straši i n d a n i nikogar
več, k i b i b i l proklet živeti v njej, ko
zagledam z daljnogledom naenkrat
s t o p i t i i z hiše visoko žensko postavo.
K d o i n k a k a je, seveda nisem
mogel razločiti, a ravno zato me je
m i k a l o tem b o l j ; ker, da n i kmetica,
t o l i k o sem b i l gotov. Šla je počasi
proti u t i , je sedla tam n a bel stol
pred njo i n j e odprla knjigo.
Čakal sem precej časa, a ko sem
v i d e l , da ne bo nikogar drugega, me
j e začelo m i k a t i vedno bolj, da b i se
spustil dol.
Saj vam p r a v i m : časa sem imel
dovolj, len človek nisem b i l n i k d a r
in za pol ure dol i n eno u r o potem
nazaj gor, m i res n i bilo. Priporočil
sem se svojemu angelu varuhu in
sem j o u d a r i l naravnost dol, res čez
drn in s t r n , da se j e v a l i l o pol h r i ba
za mano.
M i s l i t e si lahko sami, kako je
pogledala! Naenkrat, kakor bi zrastel
iz t a l , stoji mlad, postaven vojščak
pred njo, tu v tej g r a p i ! Ampak
prav gotovo, da nisem b i l nič manj
presenečen jaz. Bogme, za tako bi se
bil tudi na R i n g u dvakrat ozrl . . .
Imel sem p a vseeno toliko takta,
da nisem k l a t i l neslanosti. Spoštljivo
sem se opravičil, da me je zanesla
lovska strast v globino i n d a m i zato
ne sme z a m e r i t i , če sem j o motil v
njeni samoti.
Otresla se je kmalu vsake zadrege
i n g o v o r i l a z menoj kot p r a v a vel
i k a dama; t i s t i h par besedi namreč,
kar sva j i h g o v o r i l a . Zakaj, ko m i je
b i l a prinesla i z hiše kozarec vode, za
katero sem jo prosil, m i je pokazala
precej jasno, da grem lahko zopet
dalje.
P a sem se b i l že toliko izvežbal
v svojem poklicu, da sem vedel k o l i kokrat
se vedejo ženske le r a d i lepšega
tako; i n zato sem p r e z r l njene
miglaje i n sem se t r u d i l izvedeti kaj
več, k a k v r a g je mogel s p r a v i t i tako
krasno, izobraženo i n f i n o damo v to
jamo.
— P a vendar niste sami tukaj
milosti j i v a 1
— Ne. M o j mož j e šel slučajno
za nekaj u r po s v o j i h o p r a v k i h . S i c er
pa roparjev tu v teh k r a j i h itak n i ,
ko vedo, da p r i nas ne najdejo ničesar,
nadležnežev se pa t u d i n i nadej
a t i .
To ni bilo le namigavanje vee,
in že glede na svojo obleko sem moral
biti k a v a l i r i n i z v a j a t i posledice.
Priporočil sem se torej najvdaneje
in sem odšel.
Vsakotoliko sem postal i n sem
gledal dol nazaj. Čitala je mirno d a lje,
kakor da se n i zgodilo čisto nič . .
ali kvečemu, kakor da j e šel k r a v ar
mimo. Lepa čast, kaj I
P a je že tako n a s v e t u : da b i b i l
našel mehko žensko i n dobil par poljubov,
bi me ne b i l o m i k a l o več. T a ko
p a j e s t a l a neprestano pred menoj,
s s v o j im hladnim, p r e z i r l j i v im obrazom
i n s s v o j i m i ošabnimi, odklanjajoč
i mi očmi.
A l i nisem b i l d r u g i dan že zopet
vrh doline! Danes sem v i d e l tudi moža.
Bogme, kak mož! Čisto sive lase
j e imel i n dolge, kakor j i h nosijo
nemški profesorji na vseučiliščih.
On je v u t i nekaj pisal, ona je nepremično
čitala ob njem.
Saj veste, kaj s i m i s l i mlad človek,
če v i d i starega moža ob m l a d i ,
l e p i ž e n i . . . Starec i n cvetoča krasotiea,
— oba na dnu pustega močvirja,
med dvema golima stenama! Saj
normalen nadporočnik si ne more mis
l i t i drugega, nego da sta aH o ba
malo prismojena, a l i pa da je on l j u bosumen
i n ona uboga zapeljana in
zaslepljena žrtev, kakor je bilo soditi
vsaj po njenem osornem vedenju
z menoj, ko sem bil včeraj spodaj.
Te zadnje hipoteze sem se oprijel,
in v r a gvrag mi je šepetal neprestano,
ko sem se vračal iin n t r itri d n i potem, naj
jo rešim — to žrtev. K a j nas neki le
mami, da se v t i k a m ovtikano v tuje zadeve 1
Res, verjemite mi, d a m i n i b i l o t o l i ko
na tem, a l i dobim ravno jaz zakleto
612

urejanj