Hiša v dolini: Razlika med redakcijama

dodanih 1.071 zlogov ,  pred 4 leti
brez povzetka urejanja
 
»Pogledala me je, sem rekel, pogledala vam pravim,<ins> </ins>da sem kar odletel.
Ampak sicer si res nisem storil veliko iz tega. »En trd pogled — srce se stre,« pravi pesnik. — Pesniško morda, a ne vojaško! Sklenil sem bil tudi, da se danes ne dam odgnati kar tako. Hm ... zadnjič sem si predstavljal bogve kakega korenjaka, ko je rekla, mož, — danes sem vedel, pri čem smo.
Ampak sicer si res nisem s t o r il
 
v e l i k o iz tega. »En t r d pogled — srce
— Česa želite pravzaprav gospod? je vprašala srdito, ko sem jo bil najponižneje pozdravil.
se stre,« p r a v i pesnik. — Pesniško
 
morda, a ne vojaško! S k l e n i l sem b i l
— Za prvo samo, da mi dovolite sesti hipec na to klop, ker sem silno truden, sem rekel in sem sedel.
t u d i , da se danes ne dam odgnati k ar
 
tako. H m . . . zadnjič sem s i preds
Nobenega odgovora. Pač pa je že zopet čitala, ko sem se ozrl tja. Kakor da me ni. Ne bodi len, sem vzel tudi jaz svoj časnik iz žepa in sem ga resnobno razgrnil. Prav kakor ona dva Angleža, ki sta se srečala sredi brvi in sta začela potem čitati, ker se ni hotel umakniti ne eden, ne drugi, — prav tako sva se držala.
t a v l j a l bogve kakega korenjaka, ko
 
je r e k l a , mož, — danes sem vedel, p r i
Naenkrat se je glasno zasmejala. Videlo se ji je, da jo jezi, ko se ni mogla premagati, a jaz sem že vedel, da sem zmagal, kolikor mi je bilo za prvo potrebno.
čem smo.
 
— Česa želite pravzaprav gospod?
— Veste, da ste pravzaprav do skrajnosti nesramni, gospod? je rekla in se je trudila, da bi postala zopet jezna.
je vprašala srdito, ko sem jo
 
bil najponižneje pozdravil.
Skesano sem priznal, da se tega v polni meri zavedam, ampak, da ne morem nič zato, če me je bilo srce premagalo, da sem prišel, — prišel vkljub temu, da je bila zadnjič z menoj
— Z a prvo samo, da m i dovolite
tako neprijazna. No, nato ona — nekoliko jo je bilo moje očitanje vedarle zbegalo, — nato ona, da to sicer ni njena navada in da je rada z vsakiim človekom prijazna; samo to da jo je zavzelo takoj proti meni, ko hodim v tej obleki po takih skalah, kakor bi res mislil, da se mi potem ne more ustavljati nihče na svetu. Njej da se zdi sploh za ženo neizrečeno žaljivo, če se ji bliža kdo ves načičkan in namaziljen, kakor da ji že vnaprej ne zaupa toliko razuma, po čem ga bo sodila, po njegovi obleki ali po njem samem. Jaz sem ji zatrjeval, da nikakor nisem imel takih namenov, in sploh, da je ona prva, ki me je presenetila s takimi nazori, ker vsaj velika večina žensk nikakor ne občuti kot žalitev, ampak še kot poklon, če se zanima zanjo ravno ptič, ki ima lepše perje od svojih soptičkov; proti čemur je zopet ona replicirala, da smo moški sami krivi, če so ženske puhle in plitke.
sesti hipec na to klop, ker sem silno
 
truden, vsem rekel i n sem sedel.
Tako in enako sva se prijateljsko pomenkovala že vsaj eno uro, in spoznaval sem vedno bolj, da res nimamm navadne vrste ženske pred seboj, ko se je pričela naenkrat nemirno
Nobenega odgovora. Pač pa je
ozirati okrog sebe in je potem kar rekla, da bi utegnil pritii vsak hip njen soprog in da bi ji bila ljubše, če bi me ne našel več tu.
že zopet čitala, ko sem se ozrl tja.
 
K a k o r da me n i . Ne bodi len, sem
— Ali smem še priti? sem vprašal. Dobro znamenje, kaj ne, da me je možu že skrivala? ...
vzel tudi jaz svoj časnik iz žepa in
 
sem ga resnobno r a z g r n i l . P r a v kakor
— Ne, za božjo voljo ne! se je branila, češ, da mi naravnost prepoveduje, da sploh nima smisla, in tako dalje.
ona d v a Angleža, k i sta se srečala
 
sredi b r v i i n sta začela potem
— Ampak tega vam vendar ne ne bom verjel, da vam je neljubo izpregovoriti morda že po dveh, treh letih še s kom drugim kako besedico, kakor z vašim možem!... sem se zasmej a l . Vaš gospod soprog je najbrže
čitati, ker se n i hotel umakniti ne
profesor? sem dostavil z nekoliko
eden, ne d r u g i , — prav tako sva se
zlobnosti.
držala.
— O ne! je rekla ponosno. Moj
Naenkrat se je glasno zasmejala.
mož je pesnik i n dela že dve leti na
Videlo se j i je, da j o j e z i , ko se n i
v e l i k em problemu. Zato sva s i tudi
mogla premagati, a j a z sem že vedel,
i z b r a l a t a m i r n i kotiček. I n jaz, gospod
da sem zmagal, kolikor m i je bilo za
nadporočnik, imam preveč spoštovanja
prvo potrebno.
pred njegovim genijem, če
— Veste, da ste pravzaprav do
b i ga že pred n j im samim ne imeia,
skrajnosti nesramni, gospod? je rek
da bi g a hotela razburjati . . .«
l a in se je t r u d i l a , d a b i postala zopet
— K a j je tako ljubosumen? sem
jezna.
se zopet zasmejal. Sicer bi imel dov
Skesano sem p r i z n a l , da se tega
o l j vzroka, ker kdor pride enkrat
v polni meri zavedam, ampak, da ne
tod mimo, ne pozabi nikdar več te
morem nič zato, če me je bilo srce
poti . . . Ampak, ko vas pozna, b i rek
premagalo, da sem prišel, — prišel
e l . . .
v k l j u b temu, da je b i l a zadnjič z menoj
— N i ljubosumen, ampak druž-
tako neprijazna. No, nato ona —
. he ne mara, ker g a vsaka stvar odv
nekoliko jo je bilo moje očitanje
a j a od njegove naloge.
vedarle zbegalo, — nato ona, da to
sicerT no i njena navadal i nk do asvete jgroze eje radasijalo ziz
vn sj ae kn imi človekomh poči, rda sem moral m i js al zi nt ai ;, samoa tol i
da jo je zavzelores takojžena protivelikega menipesnika, koa l i
p a da j i je znal vsaj i z s i l i t i to v e l i ko
hodim v tej obleki po t a k i h skalah,
spoštovanje. Ampak mene to seveda
kakor bi res m i s l i l , da se mi potem
n i ganilo . ..
ne more ustavljati nihče na svetu.
— Ce odvaja njega, sem rekel,
Njej da se zdi sploh za ženo neizre-
pa vas ne odvaja. Saj v i vendar ne
čeno žaljivo, če se j i bliža kdo ves
pišete romanov, dram, epov i n t a k ih
načičkan i n naniaziljen, kakor da j i
s t v a r i . I n kot tak mož s i mora še žel
že vnaprej ne zaupa toliko razuma,
e t i , da najdete včasih dostojnega
po čem ga bo sodila, JH> njegovi oblek
človeka, s k a t e r im se lahko malo razvedrite.
i a l i po njem samem. J a z sem j i zat
— P a si g a ne želi! In jaz še
r j e v a l , da n i k a k o r nisem imel t a k ih
manj, je odgovorila trmasto. I n pot
namenov, i n sploh, da j e ona prva,
kem ije mezamolklo jep presenetilar i s t a kv i ml ia : nazori,Odkar
kernama vsajje vu em r l it kr ai večinal ženske t n i k asinček, kje orzame
vsega konec na tem svetu.
ne občuti kot žalitev, ampak še kot
 
poklon, če se zanima zanjo ravno
 
ptič, k i i m a lepše perje od s v o j ih soptičkov;
proti čemur je zopet ona rep
l i c i r a l a , da smo moški sami k r i v i,
če so ženske puhle i n plitke.
Tako i n enako sva se p r i j a t e l j sko
pomenkovala že vsaj eno uro, i n
spoznaval sem vedno bolj, da res n i mam
navadne vrste ženske pred seboj,
ko se je pričela naenkrat nemirno
o z i r a t i okrog sebe i n je potem k a r
rekla, da bi utegnil p r i t i vsak h ip
njen soprog i n d a b i j i b i l a ljubše, če
bi me ne našel več t u .
— A l i smem še p r i t i t sem v p r a šal.
Dobro znamenje, kaj ne, da me
j e možu že s k r i v a l a ! . . .
— Ne, za božjo voljo ne! se je
b r a n i l a , češ, da m i naravnost prepoveduje,
da sploh n i m a smisla, i n tako
dalje.
— Ampak tega v am vendar ne
bom verjel, da j e v am neljubo izpreg
o v o r i t i morda že po dveh, treh l e t ih
še s k om d r u g im kako besedico, k a kor
z vašim možem!... sem se zasme
Obstal sem presenečen. A potem
se mi je zdelo, da je bolje, če ji ne
612

urejanj