Hiša v dolini: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 221:
Ob takih razmerah še misliti ni bilo na neumnosti, in tudi ako so mi prišle v glavo, so mi takoj prešle, ko sem se ozrl v njen resnobni obraz.
Prijatelj, da, prijetna družba, — to sem ji že bil, ampak proti njenemu možu je bil človek kakor leščerba proti solncu. Kakor bi bili omenili le od daleč kaj takega, pa bi vas bila pogledala: »Kaj pa si ti ubogo človeče, da se predrzneš? Jaz sem sicer samo moštranca in ne hostija, ampak tudi ko vzame mene, si mora duhovnik oviti prej roke? ...«
Verjemite mi, da ima tudi najmodrejši človek vsaj na eno stran deske tik pred nosom in je potem vse zastonj, kazati mu čez. Njen mož, to je bil njen malik, njen bicli-pucli, in za njim ni bilo ničesar več.
Vrstica 244 ⟶ 243:
Tako je potekal moj dopust, in predno sem se nadejal, je bilo treba pričeti misliti na odhod. Kaj ne, vsak dan desetkrat se čita fraza, da ta in ta ne more brez te in te živeti, ko ni niti stotine tako hudo. Pri meni je bilo pa to skoraj res. Saj niti misliti si nisem mogel več, kaj naj počnem sedaj na Dunaju brez nje. Strašno žalosten se mi je zazdel ves svet okrog mene, če sem se spomnil da bo treba iti. Včasih je prišla sicer
še misel k meni, ki je nosila moje odložene škornje in je požvenketovalo z mojimi ostrogami, vesela, vojaška misel, češ: kaj boš vraga! Tam zunaj v svetu je še tisoč lepih žensk; in predno preteče mesec, se boš smejal samemu sebi. Ampak z mučeniško
trdovratnostjo sem jo vsakrat odgnal to misel in sem za trdno sklenil, da prav nalašč nočem biti na svetu nikdar več srečen in vesel.
Ej, da, je že res, kar sem rekel prej, da sem se bil že vdal v svojo usodo; a pravzaprav se je bil vdal samo moj pogum; srce je pa še vedno vrtalo in iskalo in je delalo ob vsej svoji portosti najnezmiselnejše načrte ... Kako bi jo pregovoril, da bi ušla z mano, ali pa da bi jo kar uropal in s silo odtiral . Vso svojo dedščino bi bil dal za en sam mesec življenja ž njo in bi bil životaril potem zadovoljno vse svoje življenje za pokoro. Kakor pred kraljico bi ji na mah odprl z zlatim ključem vse prelesti velikega življenja, in ničesar bi ne bilo, česar bi ji ne ponudil, naj bi se zgodilo potem z menoj, kar bi se
— Slednjič vam mora biti včasih vendar dolgočasno tukaj v tej grozni jami, sem poskusil nekoč, ko sva sedela že dlje časa molče drug ob drugem. Povejte mi prav odkrito, rotim vas, ali se res nikdar ne spomnite življenja tam zadaj, z vsem, kar nudi svetli svet?
— Svet? ... življenje? ... se je nasmehnila. Meni hočete praviti, kaj je to? Meni, ki sem živela najprej toliko časa tam zunaj prav sredi tega življenja in sem zdaj že toliko časa
tu , da imam pravico soditi. Veste, kaj je življenje v smislu kakor rabite to besedo vi? N a v a d a ! Razvada!
▲b i lo hotelo.
K a k o r se p r i v a d i j o ljudje alkohola,
n i k o t i n a , tako se navadijo »živeti«
| |||