Hiša v dolini: Razlika med redakcijama

dodanih 24.178 zlogov ,  pred 4 leti
brez povzetka urejanja
 
Nisem se motil. Gospod pesnik se je hodil v Trst res samo zabavat ... Umel sem ga pravzaprav lahko: pravijo, da so umetniki vsi bolj ali manj perverzni; pred svojo ženo je hotel ta človek biti vedno in v vsaki stvari vzor, in ker je ostajal pri tem na pol lačen, se je moral nasititi drugje ...
 
 
Hotel sem imeti za vsak slučaj
pa tudi dokaz. Počakal sem ga skrit
za voglom z enim onih malih aparatov
pred hišo, v katero je bil šel in
ko je stal, vračajoč se, ravno na vratih,
sem p r i t i s n i l . Doma sem potem
izdelal sliko. Ne morem vam popisati
s kakimi občutki sem se pasel na
njem, ko je stal še na negativi le kot
bleda, motna senca nad vhodom, in
s kako divjo slastjo sem ga izvabil
potem na dan. Prav gotovo, da sem
ga videl, kako se je že hotel skriti
zopet za vrata ali vsaj obrniti tako
glavo, da bi se ga ne videlo naravnost
v obraz in da b i se lahko še vseeno
ogorčeno rotil, svetohlinec, da n i
on, in kako more kdo kaj takega mis
l i t i . Toda bil je pribit, postavljen
prav na sredo vhoda in je gledal naravnost
sem, da s i se mu lahko v lice
zagrohotal, če b i b i l hotel kaj slepar
i t i . In nad vratini, ravno nad njegovo
glavo, se je neusmiljeno bleščala
hišna številka in napis ulice.
Treba je bilo iti samo pogledat a l i
povprašat, kaj je tam notri . . .
Omeniti pa moram, da je bil za
svoja leta krasen človek. Lepo raščen,
raven in krepak, in gladko
obriti še ves sveži obraz, poln resne,
skoraj mile mirnosti, v okviru belih
las še bolj mlad, nego bi b i l drugače.
Ce bi ga bil srečal tako na cesti in
bodisi tudi na pragu, kjer sem ga bil
zaklinil, bi mi b i l gotovo simpatičen.
Tako pa se je vzdignilo le besno
sovraštvo v meni proti človeku, k i je
zvabil to nedolžno, zaupajoče bitje v
nezdravo, pusto globel ter ga tiščal
z okorno lažjo tam notri. Obenem je
zaplapolala moja ljubezen do nje še
sil ne je, in sklenil sem trdno, da mu
jo iztrgam iz rok, naj se zgodi kar
hoče.
Pravzaprav bi se bil moral
spomniti, da m i s l im tudi jaz bolj le
nase in da si nisem dal jasnega računa,
kaj bo z njenim bodočim življenjem,
če stori to in gre za menoj.
A prav to, da sem se pustil voditi
edino od svojih čuvstev, mi je še danes
porok, kako globoko sem jo ljubil.
In to mi je tudi še danes v popolno
opravičilo.
Naslednji torek sem šel i n sem
pričel takoj svoje delo. Sprva nisem
o njenem možu seveda ničesar omenjal.
Govoril sem j i samo o svoji ljubezni,
govoril tako strastno in ognjeno,
da me je nekaj časa kakor omamljena
poslušala. Potem pa je planila
naenkrat s svojega sedeža in me je
hotela pognati z ostrimi besedami
nazaj v moj skromni kotiček, od kjer
sem medlel po njej že toliko časa.
Toda zdaj sem imel čudotvorni
lek v žepu in se nisem pustil več pregnati.
In oprezno, počasi sem j i povedal
vse.
Učinek je bil strahovit. Jaz pa
nisem videl, da je bilo to le dokaz,
kako resnično, skoraj bi rekel abnormalno
ga je ljubila, in da se je samo
vsled tega tako naenkrat odvrnila od
njega in se vrgla meni v naročje.
Kaj ve, kaj sluti samo takle površen,
mlad človek, k i ni sam doživel
še ničesar resnično velikega, kaj se
izvrši v enem samem takem hipu v
človeški duši! To lahko rečem, da nisem
b i l nikdar v svojem življenju sirovega
srca, kakor sem videl večinoma
druge. A zdelo se mi je vendar
vsaj do tridesetega leta vse naravno
kar se godi na svetu, in nikakor n i sem
umel, kaj vraga počenjajo ljudje
ob takih prilikah, kakor bi se
svet podiral. Kvečjemu, da sem dolžil,
če sem kdaj pomislil o tem, gledališče,
oziroma pesnike, ki si sami
izmislijo vse te stvari in j ih potem
nehote in nevede ponavljajo še ljudje
zunaj po življenju. In v i sami,
prijatelj, ki vam pripovedujem to,
vi sami, ne vem, če ste kdaj zaslutili,
ko ste šli mimo take mračne človeške
duše, — in šli ste gotovo, ker j i h je
na svetu več, nego bi se mislilo na
prvi pogled, — vam samim, ne vem,
če se je zazdelo, kako brezkončno globoka
je lahko človeška duša, res, kakor
morje, in kako čudno strašne
stvari se gode po teh globinah. N i ,
da bi človek umel, ni mogoče, — dovolj
je, da zasluti, da ostrmi, da se
strese enkrat in potem ne pozabi
nikdar več. Kakor če ste šli o polnoči
mimo grobov in ste videli strahove,
prijatelj!«
Zelo sem se začudil gospodu Suši,
ker nisem vkljub vsemu dobremu
mnenju niti mislil o njem, da mu hodijo
tudi take stvari po glavi.
A že je bilo, kakor da se sramuje,
in s hladnim glasom je nadaljeval:
»Poprej sem vam rekel, da sem
se poleg nje svoje ne vrednost i vedno
zavedal. Toda tej merici svoje skromnosti
bi bil lahko mirno dodal vsaj
še enkrat toliko in bi potem spoznal
da ne morem imeti tako, kakor sem
takrat bil, za to žensko skoro prav
nobene vrednosti. No, pa saj pravim,
da sem b i l zaljubljen in da nisem n i česar
mislil. In kaj da b i b i l tudi še
zdaj skromen — do neba ponosen
sem bil, da se ne pomišlja položiti
svoje usode v moje roke.
Tako sva sklenila, da odidem jaz
vkljub podaljšanemu dopustu že ta
teden, ona pa dva dni kasneje za menoj.
Nihče n i naju videl nikdar skupaj,
nihče ni slutil, da se poznava,
zato tudi nihče ne bo spravljal njenega
bega v zvezo z mojim odhodom;
najmanj njen mož. Da ga spravi popolnoma
ob sled, vzame ona najprej
kako drugo smer, mu odpošlje od tu
kje pismo in ono sliko ter mu pove,
da jo je zastonj iskati ter da se ne
v r n e nikdar več k njemu nazaj.
In ko je bilo vse tako lepo domenjeno
in urejeno, sem j i hotel oviti
roko okrog vratu in jo prvič poljubiti.
Toda odrinila me je hladno od sebe,
češ, da svojega moža, vsaj dokler
je še vedno njegov kruh, ne bo varala
niti z eno mislijo ne. Jezilo me je,
da vzame vsako stvar tako strašno za
res, a zavedal sem se tudi, da jo le
vsled tega tako častim.
Pa še nekaj bolj sitnega j i je
prišlo kar hipoma na um: K a j da b i
bila pravzaprav, če gre z menoj! Možu
da ne vzame skratka ničesar, n i ti
svojih oblek in lišpa ne, kolikor ga
ima od njega; svojega imetja pa
ima jedva za nekaj mesecev. K a j
l>otem?
— To je vendar moja skrb! sem
jo blagohotno pomiril.
Ampak tu sem jo skupil! A l i jo
mislim neki izdrževati? Besnela je
nad tolikim insultom, in imel sem res
opraviti, da sem jo pomiril.
Dogovorila sva se tako, da s i poišče
takoj kako službo in da bo živela
popolnoma ob svojem. Tako sem j i
predlagal jaz sam
— To so le sofizmi od'Vaše strani
in vi mislite seveda, da ne bo tako,
je rekla prezirljivo. Ampak tolaži
me, da vam lahko dokažem, ali bo
ali ne!
Moral sem se odpraviti, ker gospod
pesnik bi se bil lahko vrnil vsak
hip.
— Ali se boste mogli toliko premagovati,
da se ne izdate, sem jo
vprašal.
— O, to ne bo niti tako težko, se
je nasmehnila. Najino razmerje je
tak že dolgo časa le bolj prijateljsko,
pravzaprav le skupno življenje
obeudovalke in občudovalca. Zdaj ko
vem o princih, seveda razumem . . .
Ob spominu na to je zopet zavrelo
v njej in dala mi je trdno svojo
besedo, da jo smem pričakovati
danes teden na dunajskem južnem
kolodvoru ob š e s t ih zvečer.
— Ali me ljubite, Marija! Samo
to mi še povejte! sem prosil.
Pogledala me je, da nisem vedel,
kaj misli; in potem je rekla pogasi,
— kakor da je zdaj izvenel, slitini
njen polni, globoki glas, — :
— Ljubi vsaj ste mi vsekakor.
A l i vas ljubim, vam povem, ko se poleže
nekoliko sovraštvo do onega v
meni. Naj vam bo dovolj, da se ne
bojim iti z vami.
Poljubil sem j i roko in sem šel.«
Gospod Suša je gledal nekaj časa
molče predse. Naenkrat se je glasno
zasmejal in me je pogledal.
»Kaj niste imeli tudi vi že kdaj
želje, da bi se srečali samega sebe
prav takega kakor ste bili pred petimi,
desetimi leti v kakem prav bedastem
položaju ali razpoloženju, da
bi naknadno obračunilaf Kako sem
stopical jaz oni dan tod semle po
tem kamenju! Pomislite: drugemu
ženo odpeljati, krasno, duhovito ženo!
In še da n i h č e ničesar ne ve! Dogodek
prvega reda! Cele noči nisem
spal potem, tudi na Dunaju ne. K a j
bo ženin pred poroko! Vse lepo: lepa,
nežna, bela nevestica . . . , a tu
sem čakal — žene, kipeče in neužite
žene! Greh je, ki je ž i v l j e n j u , kar so
dišave jedem, naj rečejo, kar hočejo!
Ampak spekel sem se, prijatelj!
Se misliti ne smem!
P r i š l a je, seveda je prišla, ko je
rekla in je bila huda na onega; in jaz
sem seveda mislil, da bo zdaj kar takole
po domače. Toda . . .
Veste kaj, saj je preneumno, da
bi vam pravil vse to. Spočetka še misli
človek,da se gospa morda le delajo;
ali pa, da ne marajo, če bi Človek
mislil, da so mu samo za tako; ali pa,
da pričakuje, naj bi jo šele zapeljal,
dasi je vrag zapeljevati, če ti dovoli
komaj roko poljubiti in te tako trdo
vika, kakor da nista skupaj — ubežala!
Spočetka, pravim, si misli vse
mogoče, a ko je poteklo že š t i r i n a j st
dni in ste še vedno tam, kjer ste bili
in smete zanjo kvečjemu službe iskati,
knjige za njen denar kupovati, —
neverjetno pametne knjige! — ali jo
spremljati vsak dan po enkrat edino
v kavarno, kjer vrhu tega že zopet
večinoma le čita, — potem niti misliti
ni ničesar več . . .
In glejte, — moja ljubezen se je
pričela ohlajati. Menda le naravno.
Se osel izprevidi, da ne bo nič, č e mu
obesijo krmo previsoko in se sledn
j i č neha zaletavati kvišku; samo
med ljudmi se jih najde, ki jih toko
naskakovanje le še bolj podžiga.
Med te jaz nisem spadal, pravim.
In dal sem j i umeti in č u t i t i , da
nisem le njen sluga.Verjemite mi, da
bi se bil zdaj, ko sem postal že tako
krotak in ponižen, zadovoljil tudi že
samo z gorkim pomen kom in s še
tako nedolžnim znamenjem, da me
ima rada; toda nič je vendarle nič in
n i č drugega. In vkljub vse ljubezni
sem ostal vendar še vedno ponosen
kavalerist.
In prišel je dan, ko sva se rezko
razgovorila: To se pravi: jaz sem
postal rezek, zakaj ona me je ves č a s .
ko sem jaz razburjeno govoril, samo
mirno gledala. In ko sem končni, se
je nasmehnila in rekla:
— Zakaj mi očitate, prijatelj!
Ali ste kaj na slabšem, nego ste bili
lansko leto ob tem času? Razen tega
namreč, da prihajate vsak dan po
enkrat k meni; če vam je ljubo seveda
; ker Bog ne daj, da bi se radi mene
nalagali neprijetne dolžnosti.
— Da nisem nič na slabšem nego
prej! sem vzkipel. Kaj pa to, da
mi vse vre v glavi in da nisem zmožen
nobene druge misli več nego na
vas, da so napeti vsi živci, da ne
spim cele noči, da trpim kakor bi ne
privoščil smrtnemu sovražniku ? A l i
je bilo to tudi lani?
— Kaj sem jaz kriva f je skomizgnila.
— Vem, da niste vi krivi! sem jo
jezno zavrnil. Katera pa je kriva, če
se zaljubi kdo vanjo, in kdo je kriv,
če se katera zaljubi vanj? O, tudi
meni se je zgodilo, da sem jih videl
mreti: A dasi nisem mogel nič za to
če jih nisem ljubil, sem čutil vendar
globoko usmiljenje ž njimi. Tako je
na svetu, gospa, da se čuti vsak čuteč
človek vendar krivega ali kakor že
hočete to imenovati, ko ga ljubi brezupno
nekdo, in da se čuti zato tudi
dolžnega lajšati bolečine, ki j ih je že
tudi nehote p r o v z r o č i l . . . Ne vem,
kako srce ima, kdor tega ne razume!
— In kaj zahtevate od mene • je
vprašala tiho.
Pogledal sem jo in privrelo mi
je res samo iz srca.
— Pokažite mi vsaj \-časih, da
ste mi dobri. N i č v e č !
— A izpočetka ste upali vendar
vtH*'! je rekla še bolj tiho in je gledala
v tla.
Priznal sem ji brez pomisleka.
— A zdaj, ko vidim, da ste res
drugačni, nego sem mislil, nočem,
verjemite: nočem drugega, nego da
ste mi vendar nekoliko več nego le
mrzla tujka, sem vzdihnil.
Vstala je in me je dolgo gledala-.
— To je zdaj prvi dokaz vaše
ljubezni! je vzkliknila mehko. O, le
glejte me. A še rajši poglejte vas©
in priznajte, da ste mislili doslej edinole
nase in da se je zdaj prvikrat
zganilo res nekaj tudi do mene v vašem
srcu. In zato zdaj zaslužite, da
vas poplačam za to lepo čuvstvo.
Stopila je hitro k meni, me je
dvignila, k sebi in mi je pritisnila na
ustnice prisrčen, prorak poljub. In
nato je pristavila:
— In to je bil tudi edini lep hip,
ki sem ga imela, odkar sem odšla z
doma in sem tu gori. O, to vaše življenje!
— Seveda, če vas pa nikakor ni
spraviti! sem rekel. Vrzite se z mano
ž i v l j e n j u v naročje in potem še
Samo čudno se je nasmehnila, in
potem je počasi prikimala. In še isti
večer s v a se o d p r a v i l a ven. Zašla sva
slučajno ravno v družbo mojih tovarišev.
K a k o r muhe na nastavljene
jim slaščice, so počepali vsi okrog
nje i n se p r i l e p i l i . In ona je b i l a zabavna,
vesela, skoraj bi rekel prešerna,
da bi je kmalu ne bil spoznal
več. A ko s v a b i l a zopet sama, je bila
stroga z mano kakor prej . .
Tako je pretekel ravno en teden.
Osmi dan pa, ko sem prišel ob navadni
u r i , d a bi jo spremljal ven, jo
najdem s k n j i g o v roki in nenaprav-
Ueno.
— K a j ne greste, sem se začudil.
— Ne, je rekla hladno. Zdaj
imam »življenja« že zopet dovolj.
Storila sem le vam na ljubo, ali
Pravzaprav: da si pridobim pravico
*soditi« kakor ste rekli, dasi sem
vam zagotovila Že enkrat še doma,
da imam to pravico že od prej. Posedati
v am p a moram, da se mi z d i -
J° vaša kratkočasja še posebno dolgočasna
in da si zdaj še bolj želim
nazaj v svoj prejšnji tihi dom.
Tega seveda nisem pričakoval.
Kaj l Vi si želite nazaj v ono
puščavo, v oni grobi . . . sem se znčudiL
Toda prodno sem mogel reči še
kaj, je vstala in se je obrnila malomarno
k meni.
— Ne trudite se! se je nasmeh
n i l a . Vi la*hko rečete dolgčas, puščava,
grob. kar hočete; jaz imam o
tem svoje mnenje. Ampak, ker sem
vas spoznala za človeka, ki razume,
če se mu dobro razloži,vam hočem pos
k u s i t i enkrat pismeno, počasi i n natanko
dopovedati, kako napačno je
to, da ponujate svoje čevlje meni, ne
«la bi p o m i s l i l i , a l i so mi prav ali ne.
In zdaj ne g o v o r i v a več o tem, je
reklu, ker ne prepričate ne vi mene,
ne j a z vas. Pač pa me spremljajte
v najino kavarno, če ste tako prij
a z n i , ker bi vendar ne marala, da bi
se premaknil svet za ves teden dalje,
ne da bi si prej malo ogledala,
kaj se je zgodilo na njem.
Spremljal sem j o pokorno v kavarno
in nato proti večeru domov.
P o s l o v i l a se je prisrčno od mene in
ko je drugi dan nisem več našel, sem
razumel zakaj . . . In okrog poldneva
sem preje] obširno pisanje od nje.
Najbolje, da ga vam prinesem. Vzemite
ga v svojo sobo in pročitajte ga.
Tako boste videli sami, kaka ženska
j e bila. In morda porečete, da je imela
prav, kakor pravim jaz, odkar
sem okusil, kako lepa je samota. A
da sem to okusil, se imam zahvaliti
edino le njej! Brez tega pisma bi po
bratovi smrti najbrže ne b i l odpasal
sablje in postal kmet. In danes bi m i
b i l o prav tako pusto na svetu, kakor
je skoraj vsem, ki žive tam zunaj
Dokler je človek mlad, se omami;
kadar pridejo pa leta, moraš iskati
sreče V sebi in ne več zunaj sebe.«
Gospod Suša je svečano vstal tn
odšla sva v gorenje prostore. Cez h ip
se je v r n i l iz svoje sobe in mi je prinesel
pismo.
In ko sem legel v posteljo, sem
ga razgrnil in sem čital, kar je bilo
napisano v tako lepih, mirnih vrstah
pred menoj.
»Cenjeni prijatelj!
Oprostiti mi morate, da se pos
l a v l j am tako. Toda mislila sem s i,
da me boste najbrže odgovarjali. Ne,
da bi se bala, a l i me morda tudi res
ne pregovorite, ampak tako se mi
zdi, da nima smisla. V r h u tega me
laže pozabite;, če vam p r i h r a n im posi
uvijanje.
Vračam se nazaj k svojemu soprogu,
kateri me pričakuje. On je
odpustil meni in jaz n j e m u . . . Na
zunaj namreč . . . Zakaj morda ne odpusti
ne on meni, ne j a z njemu nikdar
več. . . Ampak to je nazadnje
vseeno: on lahko živi brez mene, jaz
brez njega . . I n če bom prav hotela,
mu lahko tudi se odpustim . . . nazadnje
je njegova stvar, če je rabil
poleg ženske duše še vedno tudi njo
samo, zame gotovo ni sramotno,
da sem mu bila stokrat boljši del in
da je moral hoditi slabšega i s k a t . . .
In da ta boljši del r a b i , to mi je dokaz
njegovo zadnje pismo. Ampak
pustimo to, -— j a z itak ne grem toliko
zaradi njega nazaj, kolikor radi
nepopisno mi ljube hišice na dnu moje
tihe dolinice! . . .
In zdaj prihajam k »dolgemu
času«. In zato vam pravzaprav pišem.
V svoji ogorčenosti sem vam
rekla in sem celo sama za h i p verjela
takrat, da je v taki puščobi res
dolgčas.
Toda kaj je »dolgčas«, prijatelj f
Nekako tak pojem kakor strah. Nekatere
ljudi je strah, drugi tega občutka
še ne poznajo ne, bodisi, da
j i m ni n i t i prirojen, še večkrat pa,
da j im n i prigojen.
Strah in dolgčas! Oba sta od
znotraj votla, a med tem ko p r i prvem
tudi okrog ničesar Tli, ima drug
i to prednost,daganosi okoli večinoma
v prelepe tkanine zavit in navadno
tudi sam n a sebi prelep obod
ženskega a l i moškega spola.
Naj se v i d im ošabna a l i celo domišljava:
moj oče je skrbel, da se
je meni ta obod že zgodaj napolnil z
bogato vsebino; i n zato nisem nikdar
občutila »bolezni tepcev in lenuhov
«, kakor imenujejo modrijani
dolgčas. A še več, — i n to se mi zdi
celo sami malo čudno, — tudi potrebe
po izpremembi nisem občutila nikdar.
Nekoč ste me vprašali, kaj sem
za božjo voljo počela tam doli ves
dan. Takrat vam nisem odgovorila,
ker se mi je zdelo zastonj razlagati.
Danes, ko vas bolje poznam, upam,
da me boste umeli.
Pač, nekaj sem odgovorila; rekla
sem vam, da je tudi življenje v
življenju le navada, razvada. In s
tem sem vam pravzaprav že takrat
povedala vse.
M i s l i t e si dva človeka, k i nimata
nikakih skrbi, ne materialnih, ne
za otroke, svojce a l i k a r s i bodi, d va
človeka, ki se čutita oba dovolj močna,
da bi se upala živeti celo drug
brez drugega in se torej n i t i smrti ne
bojita. Njuni duši j i m a ležita v prsih
kakor ono dvoje jezerc, k i ste j u
lahko videli nekoliko niže od naše
hiše proti morju; mirno, nepremično
se lesketata v solneu, otemnita potem,
ko je zašlo i n se zablešči jo slednjič
tisočere zvezdice v njunih globinah.
V i bi r e k l i , da se mora taka
voda sčasoma s k v a r i t i ; toda samo,
če pozabite, da vre j o iz g l o b in vedno
novi sveži dotoki i n da voda v n j ih
ni deževnica, morete g o v o r i t i tako.
A l i v slikah niti govoriti nočem,
ker so vedno varljive, kakor
vsak cvet; povem naj vam rajše v
suhi prozi kako je b i l o:
V s t a j a l a sva poletne mesece, —
sicer pa p r a v e zime tam spodaj itak
skoraj n i , — vstajala sva zelo zgodaj
ter sva šla vselej takoj na v r t , okopavat,
zalivat, presajat i n k a r je takega
dela. Okrog osme ure je nama
že izborno teknil zajtrk, k i sem ga
seveda sama p r i p r a v i l a . Tudi kosilo
in večerjo sem k u h a l a vedno sama.
Če nas kdaj posetite, boste v i d e l i , da
znam. K u h a n j e je u s t v a r j a n j e ; i n če
veste, da je z a lastno mizico, je to sestavljanje,
zlaganje, pokuševanje,
Prilivanje, pravi užitek. Razen težkega
dekelskega dela, za katero smo
imeli najeto staro postrežnico i z bližnje
postaje, sem o p r a v l j a l a vse hišne
Posle sama.
In potem I Potem sem sedla s
knjigo v r o k i pred hišo a l i pred u t i -
eo i n sem čitala. A l i p a sem presedela
ludi eele ure i n se prepustila samo
svojim sanjam. K a k i m sanjam, —
tega vam, prijatelj dragi, ne znam
Povedati. A l i ste sedeli kdaj ob morj
u i n a l i ste občutili p r i srcu, koliko
čudovitih slik, koliko cvetja vre neprestano
i n t i h o z vsakim valom iz
njega na površje? . . .
A l i razumete to: sedeti cele ure
nepremično, s pol z a p r t i m i , zastrtimi
očmi i n gledati daleč, daleč t j a
nekam v kraje, k i j i h n i i n k i vendar
s o l
Zdi se m i , da b i me mogel u meti
samo poet. I n v i , ne vem, če ste poet.
Nekaj imate pač v sebi, ono trdnost
duše, k i se j i z d i bedasto, da b i vedno
le poskakovala, razgrajala, norela; i n
tudi v i s i zaželite včasih počitka, pok
o j a ; toda ko ste se r a v n o u m i r i l i , ko
so se r a v n o polegli v i h a r j i v vas, se
že preplašite tišine i n zakričite, k e r
vas je strah.
Mene pa n i b i l o n i k d a r s t r a h ; i n
čim bolj tiho je b i l o v meni i n okrog
mene, tem bolj sladko mi je postalo
v srcu. O, samo zaslutiti da b i v am
mogla dati razkošje v daljave zasanjane
duše! Ne uničenje, smrt, nirvana,
ampak razli tost vse t j a ven
pod čisto nebo . . . Čakanje brez p r i čakovanja,
hrepenenje brez želj . . .
T j a čez p l a n od vzhoda do zahoda položena
harpa z z l a t i m i strunami, k i
se j i h ne sme d o t a k n i t i nobena človeška
roka i n k i gredo samo rahle sapice
neslišno čez nje, da b r n i le globoko
nekje v n j i h . . .
 
Zato so m i b i l i tudi vaši poseti
izpočetka tako neljubi. Ne da b i se
vas bilo balo v navadnem smislu moje
srce, ker ste pač tak i n t ak mož i n
v taki i n t a k i opravi; ampak zato
smo se vas b a l i v s i , jaz, hišica, v r t ,
d o l i n i c a sama, ker ste b i l i bitje iz
drugega nam tako tujega i n zoprnega
sveta. Vedeli smo, d a se bomo mor
a l i vsakrat šele s s i lo zopet zbrati,
z a m i s l i t i , zasanjati, predno bo zopet
popolnoma tako, kakor je b i l o prej;
i n vsak napor nam je b i l odveč v n a šem
sladkem brezdelju.
In čim večkrat ste prišli, tem
več ste odnesli vselej s seboj, da je
ostala sama še d o l i n i c a brez sija, v r t
brez vonja, hišica brez poezije, j az
sama brez nekdanjih sanj . . . Tako
potem n i b i l o več čudno, da sem se
ločila tako lahko od vsega tega. . .
I n od svojega moža . . . Zakaj tudi od
njega bi me ne b i l nihče odtrgal, da
sem bila še ona, katera sem b i la
prej . . . Kraljujoča sredi tišine okrog
sebe, b i b i l a znala umeče pretehtati,
k o l i k je njegov greh i n b i g a ne b i la
p r e t i r a v a l a .
I n zdaj se vračam zopet v svoj
»dolgčas« . . . Zopet sedem na svoj
prestol in zopet se razgrne molk
prepleten z zlatimi sanjami okrog
mene i n čezme, da bom zopet kakor
k r a l j i c a v najbogatejšem ornatu.
Vam pa, p r i j a t e l j , iskreno hvalo
za to, da ste m i hoteli storiti dobro.
N i vaša krivda, če ste ponujali rokam,
ki niso vedele, kaj b i z vašim
darom; i n nič manj vam ne želim,
da bi t u d i v i dosegli vso srečo na
tem svetu; v i svojo kakor j a z svojo,
zakaj vsakdo si j o predstavlja drugače
i n j o išče drugje.
Toda zato, ker vem, da j e moja
trajnejša od vaše, zato, ker v i d i mo
mi, ki gledamo iz varnega solnčnega
p r i s t a n a ven k vam, kako k l a v r n a je
često vaša borba i n ničevo vse vaše
junaštvo, — zato vam želim, da spoznate
nekoč to našo srečo in zavijete
iz krajev, kjer vam n i t r e ba b i t i.
I n če se to kdaj zgodi, tedaj vedite,
da boste i meni i mojemu možu
dobrodošel gost. Ne še zdaj, ko je vaš
glas še t r d i n raskav, kakor vseh, k i
morajo k l i c a t i čez valove —, ko boste
g o v o r i l i naš t i h i prisrčni jezik,jezik
samotnih duš, tedaj pridite, da
se pomenimo tiho v njem.
Marija.«
Z g r n i l sem počasi l i s t i n sem g a
s p r a v i l v zavitek.
Zdelo se m i j e , d a g a urnem . . .
A obenem sem tudi čutil, d a g a gospod
Suša n i u m e l . . . Spomnil sem
se njegovih svečanih besed, predno
je odšel i n sem se moral veselo zasmejati.
Ne, tihega jezika ti l j u bi
gospod Suša ne boš znal nikdar; i n
tudi »samotna duša« n i s i i n n i k o l i ur
boš. Misliš, da ljubiš samoto, ker t i
ni nikdar dolgčas; a dolgčas t i n i
n i k d a r samo zato, ker imaš ves dan
čez glavo posla. Toda, če b i te v l e k l i
tja dol v dolino, gospod Suša, ter b i
te p r i s i l i l i , da moraš sedeti od j u t r a
do večera pred hišico ter čitati knjige
a l i p a g l e d a t i v zrak, javaljne, da
bi zdržal en teden . . .
Ampak to nič ne de, — radi tega
si vseeno v r l mož in koristen član
družbe, — gotovo oelo prav radi tega
koristen.
»Kaj p a je zdaj z ono hišo t am
spodaj I « sem g a vprašal drugi dan.
» A l i sta l a s t n i k a še ta d v a človeka?«
»On že ne, ker je umrl, predno
sem prevzel jaz premoženje. Ona so
pa menda vsaj čuti ne l a s t n i c a več,
tudi če ie živi, ker sem čul ravno
zadnjič enkrat na d a v k a r i j i , d a je žo
t o l i k o in t o l i k o zastalih davkov gori
i n da poženejo nekega dne vse s k u paj
na dražbo. Mogoče, d a k u p im t a krat
jaz, saj iH>jde itak za k a k nič.
Dal bi s i n a p r a v i t i mlin a l i p a kako
drugo podjetje spodaj, ker je vodna
moč precej v e l i k a , če b i j e z nekoliko
d v i g n i l . . .
612

urejanj