Hiša v dolini: Razlika med redakcijama

odstranjenih 841 zlogov ,  pred 4 leti
brez povzetka urejanja
 
 
— To so le sofizmi od vaše strani in vi mislite seveda, da ne bo tako, je rekla prezirljivo. Ampak tolaži me, da vam lahko dokažem, ali bo ali ne!
— To so le sofizmi od'Vaše strani
 
in vi mislite seveda, da ne bo tako,
Moral sem se odpraviti, ker gospod pesnik bi se bil lahko vrnil vsak hip.
je rekla prezirljivo. Ampak tolaži
 
me, da vam lahko dokažem, ali bo
— Ali se boste mogli toliko premagovati, da se ne izdate, sem jo vprašal.
ali ne!
 
Moral sem se odpraviti, ker gospod
— O, to ne bo niti tako težko, se je nasmehnila. Najino razmerje je tak že dolgo časa le bolj prijateljsko, pravzaprav le skupno življenje občudovalke in občudovalca. Zdaj ko vem o princih, seveda razumem ...
pesnik bi se bil lahko vrnil vsak
 
hip.
Ob spominu na to je zopet zavrelo v njej in dala mi je trdno svojo besedo, da jo smem pričakovati danes teden na dunajskem južnem kolodvoru ob šestih zvečer.
— Ali se boste mogli toliko premagovati,
 
da se ne izdate, sem jo
— Ali me ljubite, Marija! Samo to mi še povejte! sem prosil.
vprašal.
 
— O, to ne bo niti tako težko, se
Pogledala me je, da nisem vedel, kaj misli; in potem je rekla počasi, — kakor da je zdaj izvenel, slišim njen polni, globoki glas, — :
je nasmehnila. Najino razmerje je
 
tak že dolgo časa le bolj prijateljsko,
— Ljubi vsaj ste mi vsekakor. Ali vas ljubim, vam povem, ko se poleže nekoliko sovraštvo do onega v meni. Naj vam bo dovolj, da se ne bojim iti z vami.
pravzaprav le skupno življenje
 
obeudovalke in občudovalca. Zdaj ko
Poljubil sem ji roko in sem šel.«
vem o princih, seveda razumem . . .
 
Ob spominu na to je zopet zavrelo
Gospod Suša je gledal nekaj časa molče predse. Naenkrat se je glasno zasmejal in me je pogledal.
v njej in dala mi je trdno svojo
 
besedo, da jo smem pričakovati
»Kaj niste imeli tudi vi že kdaj želje, da bi se srečali samega sebe prav takega kakor ste bili pred petimi, desetimi leti v kakem prav bedastem položaju ali razpoloženju, da bi naknadno obračunila? Kako sem stopical jaz oni dan tod semle po tem kamenju! Pomislite: drugemu ženo odpeljati, krasno, duhovito ženo! In še da nihče ničesar ne ve! Dogodek prvega reda! Cele noči nisem spal potem, tudi na Dunaju ne. Kaj bo ženin pred poroko! Vse lepo: lepa, nežna, bela nevestica ..., a tu sem čakal — žene, kipeče in neužite žene! Greh je, ki je življenju, kar so dišave jedem, naj rečejo, kar hočejo!
danes teden na dunajskem južnem
 
kolodvoru ob š e s t ih zvečer.
Ampak spekel sem se, prijatelj! Še misliti ne smem!
— Ali me ljubite, Marija! Samo
 
to mi še povejte! sem prosil.
Prišla je, seveda je prišla, ko je rekla in je bila huda na onega; in jaz sem seveda mislil, da bo zdaj kar takole po domače. Toda ...
Pogledala me je, da nisem vedel,
 
kaj misli; in potem je rekla pogasi,
Veste kaj, saj je preneumno, da bi vam pravil vse to. Spočetka še misli človek,da se gospa morda le delajo; ali pa, da ne marajo, če bi človek mislil, da so mu samo za tako; ali pa, da pričakuje, naj bi jo šele zapeljal, dasi je vrag zapeljevati, če ti dovoli komaj roko poljubiti in te tako trdo vika, kakor da nista skupaj — ubežala! Spočetka, pravim, si misli vse mogoče, a ko je poteklo že štirinajst dni in ste še vedno tam, kjer ste bili in smete zanjo kvečjemu službe iskati, knjige za njen denar kupovati, — neverjetno pametne knjige! — ali jo spremljati vsak dan po enkrat edino
— kakor da je zdaj izvenel, slitini
v kavarno, kjer vrhu tega že zopet večinoma le čita, — potem niti misliti
njen polni, globoki glas, — :
ni ničesar več ...
— Ljubi vsaj ste mi vsekakor.
 
A l i vas ljubim, vam povem, ko se poleže
In glejte, — moja ljubezen se je pričela ohlajati. Menda le naravno. Še osel izprevidi, da ne bo nič, če mu obesijo krmo previsoko in se slednjič neha zaletavati kvišku; samo
nekoliko sovraštvo do onega v
med ljudmi se jih najde, ki jih tako naskakovanje le še bolj podžiga.
meni. Naj vam bo dovolj, da se ne
 
bojim iti z vami.
Med te jaz nisem spadal, pravim. In dal sem ji umeti in čutiti, da nisem le njen sluga. Verjemite mi, da bi se bil zdaj, ko sem postal že tako krotak in ponižen, zadovoljil tudi že samo z gorkim pomenkom in s še tako nedolžnim znamenjem, da me ima rada; toda nič je vendarle nič in nič drugega. In vkljub vse ljubezni sem ostal vendar še vedno ponosen kavalerist.
Poljubil sem j i roko in sem šel.«
 
Gospod Suša je gledal nekaj časa
In prišel je dan, ko sva se rezko razgovorila: To se pravi: jaz sem postal rezek, zakaj ona me je ves čas, ko sem jaz razburjeno govoril, samo mirno gledala. In ko sem končnal, se je nasmehnila in rekla:
molče predse. Naenkrat se je glasno
 
zasmejal in me je pogledal.
— Zakaj mi očitate, prijatelj? Ali ste kaj na slabšem, nego ste bili lansko leto ob tem času? Razen tega namreč, da prihajate vsak dan po enkrat k meni; če vam je ljubo seveda; ker Bog ne daj, da bi se radi mene nalagali neprijetne dolžnosti.
»Kaj niste imeli tudi vi že kdaj
 
želje, da bi se srečali samega sebe
— Da nisem nič na slabšem nego prej? sem vzkipel. Kaj pa to, da mi vse vre v glavi in da nisem zmožen nobene druge misli več nego na vas, da so napeti vsi živci, da ne spim cele noči, da trpim kakor bi ne privoščil smrtnemu sovražniku? Ali je bilo to tudi lani?
prav takega kakor ste bili pred petimi,
 
desetimi leti v kakem prav bedastem
— Kaj sem jaz kriva? je skomizgnila.
položaju ali razpoloženju, da
 
bi naknadno obračunilaf Kako sem
— Vem, da niste vi krivi! sem jo jezno zavrnil. Katera pa je kriva, če se zaljubi kdo vanjo, in kdo je kriv, če se katera zaljubi vanj? O, tudi meni se je zgodilo, da sem jih videl mreti: A dasi nisem mogel nič za to če jih nisem ljubil, sem čutil vendar
stopical jaz oni dan tod semle po
globoko usmiljenje ž njimi. Tako je na svetu, gospa, da se čuti vsak čuteč človek vendar krivega ali kakor že hočete to imenovati, ko ga ljubi brezupno nekdo, in da se čuti zato tudi dolžnega lajšati bolečine, ki jih je že tudi nehote provzročil ... Ne vem, kako srce ima, kdor tega ne razume!
tem kamenju! Pomislite: drugemu
 
ženo odpeljati, krasno, duhovito ženo!
— In kaj zahtevate od mene? je vprašala tiho.
In še da n i h č e ničesar ne ve! Dogodek
 
prvega reda! Cele noči nisem
Pogledal sem jo in privrelo mi je res samo iz srca.
spal potem, tudi na Dunaju ne. K a j
 
bo ženin pred poroko! Vse lepo: lepa,
— Pokažite mi vsaj včasih, da ste mi dobri. Nič več!
nežna, bela nevestica . . . , a tu
 
sem čakal — žene, kipeče in neužite
— A izpočetka ste upali vendar več! je rekla še bolj tiho in je gledala v tla.
žene! Greh je, ki je ž i v l j e n j u , kar so
 
dišave jedem, naj rečejo, kar hočejo!
Ampak spekel sem se, prijatelj!
Se misliti ne smem!
P r i š l a je, seveda je prišla, ko je
rekla in je bila huda na onega; in jaz
sem seveda mislil, da bo zdaj kar takole
po domače. Toda . . .
Veste kaj, saj je preneumno, da
bi vam pravil vse to. Spočetka še misli
človek,da se gospa morda le delajo;
ali pa, da ne marajo, če bi Človek
mislil, da so mu samo za tako; ali pa,
da pričakuje, naj bi jo šele zapeljal,
dasi je vrag zapeljevati, če ti dovoli
komaj roko poljubiti in te tako trdo
vika, kakor da nista skupaj — ubežala!
Spočetka, pravim, si misli vse
mogoče, a ko je poteklo že š t i r i n a j st
dni in ste še vedno tam, kjer ste bili
in smete zanjo kvečjemu službe iskati,
knjige za njen denar kupovati, —
neverjetno pametne knjige! — ali jo
spremljati vsak dan po enkrat edino
v kavarno, kjer vrhu tega že zopet
večinoma le čita, — potem niti misliti
ni ničesar več . . .
In glejte, — moja ljubezen se je
pričela ohlajati. Menda le naravno.
Se osel izprevidi, da ne bo nič, č e mu
obesijo krmo previsoko in se sledn
j i č neha zaletavati kvišku; samo
med ljudmi se jih najde, ki jih toko
naskakovanje le še bolj podžiga.
Med te jaz nisem spadal, pravim.
In dal sem j i umeti in č u t i t i , da
nisem le njen sluga.Verjemite mi, da
bi se bil zdaj, ko sem postal že tako
krotak in ponižen, zadovoljil tudi že
samo z gorkim pomen kom in s še
tako nedolžnim znamenjem, da me
ima rada; toda nič je vendarle nič in
n i č drugega. In vkljub vse ljubezni
sem ostal vendar še vedno ponosen
kavalerist.
In prišel je dan, ko sva se rezko
razgovorila: To se pravi: jaz sem
postal rezek, zakaj ona me je ves č a s .
ko sem jaz razburjeno govoril, samo
mirno gledala. In ko sem končni, se
je nasmehnila in rekla:
— Zakaj mi očitate, prijatelj!
Ali ste kaj na slabšem, nego ste bili
lansko leto ob tem času? Razen tega
namreč, da prihajate vsak dan po
enkrat k meni; če vam je ljubo seveda
; ker Bog ne daj, da bi se radi mene
nalagali neprijetne dolžnosti.
— Da nisem nič na slabšem nego
prej! sem vzkipel. Kaj pa to, da
mi vse vre v glavi in da nisem zmožen
nobene druge misli več nego na
vas, da so napeti vsi živci, da ne
spim cele noči, da trpim kakor bi ne
privoščil smrtnemu sovražniku ? A l i
je bilo to tudi lani?
— Kaj sem jaz kriva f je skomizgnila.
— Vem, da niste vi krivi! sem jo
jezno zavrnil. Katera pa je kriva, če
se zaljubi kdo vanjo, in kdo je kriv,
če se katera zaljubi vanj? O, tudi
meni se je zgodilo, da sem jih videl
mreti: A dasi nisem mogel nič za to
če jih nisem ljubil, sem čutil vendar
globoko usmiljenje ž njimi. Tako je
na svetu, gospa, da se čuti vsak čuteč
človek vendar krivega ali kakor že
hočete to imenovati, ko ga ljubi brezupno
nekdo, in da se čuti zato tudi
dolžnega lajšati bolečine, ki j ih je že
tudi nehote p r o v z r o č i l . . . Ne vem,
kako srce ima, kdor tega ne razume!
— In kaj zahtevate od mene • je
vprašala tiho.
Pogledal sem jo in privrelo mi
je res samo iz srca.
— Pokažite mi vsaj \-časih, da
ste mi dobri. N i č v e č !
— A izpočetka ste upali vendar
vtH*'! je rekla še bolj tiho in je gledala
v tla.
Priznal sem ji brez pomisleka.
 
— A zdaj, ko vidim, da ste res
— A zdaj, ko vidim, da ste res drugačni, nego sem mislil, nočem, verjemite: nočem drugega, nego da ste mi vendar nekoliko več nego le mrzla tujka, sem vzdihnil.
 
verjemite: nočem drugega, nego da
Vstala je in me je dolgo gledala.
ste mi vendar nekoliko več nego le
 
mrzla tujka, sem vzdihnil.
— To je zdaj prvi dokaz vaše ljubezni! je vzkliknila mehko. O, le glejte me. A še rajši poglejte vase in priznajte, da ste mislili doslej edinole nase in da se je zdaj prvikrat zganilo res nekaj tudi do mene v vašem srcu. In zato zdaj zaslužite, da vas poplačam za to lepo čuvstvo.
Vstala je in me je dolgo gledala-.
 
— To je zdaj prvi dokaz vaše
Stopila je hitro k meni, me je dvignila, k sebi in mi je pritisnila na ustnice prisrčen, prorak poljub. In nato je pristavila:
ljubezni! je vzkliknila mehko. O, le
 
glejte me. A še rajši poglejte vas©
— In to je bil tudi edini lep hip, ki sem ga imela, odkar sem odšla z doma in sem tu gori. O, to vaše življenje!
in priznajte, da ste mislili doslej edinole
 
nase in da se je zdaj prvikrat
— Seveda, če vas pa nikakor ni spraviti! sem rekel. Vrzite se z mano življenju v naročje in potem šele boste imeli pravico govoriti!
zganilo res nekaj tudi do mene v vašem
 
srcu. In zato zdaj zaslužite, da
 
vas poplačam za to lepo čuvstvo.
Samo čudno se je nasmehnila, in potem je počasi prikimala. In še isti
Stopila je hitro k meni, me je
večer sva se odpravila ven. Zašla sva
dvignila, k sebi in mi je pritisnila na
ustnice prisrčen, prorak poljub. In
nato je pristavila:
— In to je bil tudi edini lep hip,
ki sem ga imela, odkar sem odšla z
doma in sem tu gori. O, to vaše življenje!
— Seveda, če vas pa nikakor ni
spraviti! sem rekel. Vrzite se z mano
ž i v l j e n j u v naročje in potem še
Samo čudno se je nasmehnila, in
potem je počasi prikimala. In še isti
večer s v a se o d p r a v i l a ven. Zašla sva
slučajno ravno v družbo mojih tovarišev.
K a k o rKakor muhe na nastavljene
jim slaščice, so počepali vsi okrog
nje i nin se p r i l e p i l i prilepili. In ona je b i l abila zabavna,
vesela, skoraj bi rekel prešerna,
da bi je kmalu ne bil spoznal
več. A ko ssva v a b i l abila zopet sama, je bila
stroga z mano kakor prej . .
Tako je pretekel ravno en teden.
Osmi dan pa, ko sem prišel ob navadni
u r i uri, d ada bi jo spremljal ven, jo
najdem s k n j i g oknjigo v roki in nenaprav-
Ueno.
K a jKaj ne greste, sem se začudil.
— Ne, je rekla hladno. Zdaj
imam »življenja« že zopet dovolj.
vam zagotovila Že enkrat še doma,
da imam to pravico že od prej. Posedati
v amvam p a moram, da se mi z d izdi -
J° vaša kratkočasja še posebno dolgočasna
in da si zdaj še bolj želim
kaj, je vstala in se je obrnila malomarno
k meni.
— Ne trudite se! se je nasmehnasmehnila . Vi la*hko rečete dolgčas, puščava,
n i l a . Vi la*hko rečete dolgčas, puščava,
grob. kar hočete; jaz imam o
tem svoje mnenje. Ampak, ker sem
vas spoznala za človeka, ki razume,
če se mu dobro razloži,vam hočem posposkusiti enkrat pismeno, počasi i n natanko
k u s i t i enkrat pismeno, počasi i n natanko
dopovedati, kako napačno je
to, da ponujate svoje čevlje meni, ne
«la bi p o m i s l i l i pomislili, a l iali so mi prav ali ne.
In zdaj ne g o v o r i v agovoriva več o tem, je
reklu, ker ne prepričate ne vi mene,
ne j a zjaz vas. Pač pa me spremljajte
v najino kavarno, če ste tako prijprijazni , ker bi vendar ne marala, da bi
a z n i , ker bi vendar ne marala, da bi
se premaknil svet za ves teden dalje,
ne da bi si prej malo ogledala,
Spremljal sem j o pokorno v kavarno
in nato proti večeru domov.
P o s l o v i l aPoslovila se je prisrčno od mene in
ko je drugi dan nisem več našel, sem
razumel zakaj . . . In okrog poldneva
sem preje] obširno pisanje od nje.
Najbolje, da ga vam prinesem. Vzemite
ga v svojo sobo in pročitajte ga.
Tako boste videli sami, kaka ženska
j eje bila. In morda porečete, da je imela
prav, kakor pravim jaz, odkar
sem okusil, kako lepa je samota. A
da sem to okusil, se imam zahvaliti
edino le njej! Brez tega pisma bi po
bratovi smrti najbrže ne b i lbil odpasal
sablje in postal kmet. In danes bi m i
b i l obilo prav tako pusto na svetu, kakor
je skoraj vsem, ki žive tam zunaj
Dokler je človek mlad, se omami;
Gospod Suša je svečano vstal tn
odšla sva v gorenje prostore. Cez h ip
se je v r n i lvrnil iz svoje sobe in mi je prinesel
pismo.
In ko sem legel v posteljo, sem
pred menoj.
»Cenjeni prijatelj!
Oprostiti mi morate, da se posposlavljam tako. Toda mislila sem si,
l a v l j am tako. Toda mislila sem s i,
da me boste najbrže odgovarjali. Ne,
da bi se bala, a l iali me morda tudi res
ne pregovorite, ampak tako se mi
zdi, da nima smisla. V r h uVrhu tega me
laže pozabite;, če vam p r i h r a n imprihranim posi
uvijanje.
Vračam se nazaj k svojemu soprogu,
kateri me pričakuje. On je
odpustil meni in jaz n j e m unjemu . . . Na
zunaj namreč . . . Zakaj morda ne odpusti
ne on meni, ne j a zjaz njemu nikdar
več. . .. Ampak to je nazadnje
vseeno: on lahko živi brez mene, jaz
brez njega . . I nIn če bom prav hotela,
mu lahko tudi se odpustim . . . nazadnje
je njegova stvar, če je rabil
poleg ženske duše še vedno tudi njo
samo, zame gotovo ni sramotno,
da sem mu bila stokrat boljši del in
da je moral hoditi slabšega i s k a tiskat . . .
In da ta boljši del r a b i rabi, to mi je dokaz
njegovo zadnje pismo. Ampak
pustimo to, -— j a zjaz itak ne grem toliko
zaradi njega nazaj, kolikor radi
nepopisno mi ljube hišice na dnu moje
tihe dolinice! . . .
In zdaj prihajam k »dolgemu
času«. In zato vam pravzaprav pišem.
V svoji ogorčenosti sem vam
rekla in sem celo sama za h i phip verjela
takrat, da je v taki puščobi res
dolgčas.
ljudi je strah, drugi tega občutka
še ne poznajo ne, bodisi, da
j i mjim ni n i t initi prirojen, še večkrat pa,
da jjim im n ini prigojen.
Strah in dolgčas! Oba sta od
znotraj votla, a med tem ko ppri prvem??? r i prvemrrug
tudi okrog ničesar Tli, ima drug
i to prednost,daganosi okoli večinoma
v prelepe tkanine zavit in navadno
tudi sam n a sebi prelep obod
ženskega a l iali moškega spola.
Naj se v i d imvidim ošabna a l iali celo domišljava:
moj oče je skrbel, da se
je meni ta obod že zgodaj napolnil z
bogato vsebino; i nin zato nisem nikdar
občutila »bolezni tepcev in lenuhov
«, kakor imenujejo modrijani
dolgčas. A še več, — i nin to se mi zdi
celo sami malo čudno, — tudi potrebe
po izpremembi nisem občutila nikdar.
tem sem vam pravzaprav že takrat
povedala vse.
M i s l i t eMislite si dva človeka, k iki nimata
nikakih skrbi, ne materialnih, ne
za otroke, svojce aali lkar i k a r s isi bodi, d va
človeka, ki se čutita oba dovolj močna,
da bi se upala živeti celo drug
brez drugega in se torej n i t initi smrti ne
bojita. Njuni duši j i m ajima ležita v prsih
kakor ono dvoje jezerc, k iki ste j uju
lahko videli nekoliko niže od naše
hiše proti morju; mirno, nepremično
se lesketata v solneu, otemnita potem,
ko je zašlo i nin se zablešči jo slednjič
tisočere zvezdice v njunih globinah.
V iVi bi r e k l i rekli, da se mora taka
voda sčasoma s k v a r i t i skvariti; toda samo,
če pozabite, da vre j ojo iz g l o b inglobin vedno
novi sveži dotoki i nin da voda v n j ihnjih
ni deževnica, morete g o v o r i t igovoriti tako.
A l iAli v slikah niti govoriti nočem,
ker so vedno varljive, kakor
vsak cvet; povem naj vam rajše v
suhi prozi kako je b i l obilo:
V s t a j a l aVstajala sva poletne mesece, —
sicer pa p r a v eprave zime tam spodaj itak
skoraj n i ni, — vstajala sva zelo zgodaj
ter sva šla vselej takoj na v r t vrt, okopavat,
zalivat, presajat iin n k a rkar je takega
dela. Okrog osme ure je nama
že izborno teknil zajtrk, k i sem ga
seveda sama p r i p r a v i l a pripravila. Tudi kosilo
in večerjo sem k u h a l akuhala vedno sama.
Če nas kdaj posetite, boste v i d e l i videli, da
znam. K u h a n j eKuhanje je u s t v a r j a n j e ustvarjanje; i nin če
veste, da je z aza lastno mizico, je to sestavljanje,
zlaganje, pokuševanje,
Prilivanje, pravi užitek. Razen težkega
dekelskega dela, za katero smo
imeli najeto staro postrežnico i ziz bližnje
postaje, sem o p r a v l j a l aopravljala vse hišne
Posle sama.
In potem I Potem sem sedla s
knjigo v r o k iroki pred hišo a l iali pred u t iuti -
eo i nin sem čitala. A l i pAli apa sem presedela
ludi eele ure i nin se prepustila samo
svojim sanjam. K a k i mKakim sanjam, —
tega vam, prijatelj dragi, ne znam
Povedati. A l iAli ste sedeli kdaj ob morj
u i n a l i ste občutili p r ipri srcu, koliko
čudovitih slik, koliko cvetja vre neprestano
iin n t i h otiho z vsakim valom iz
njega na površje? . . .
A l iAli razumete to: sedeti cele ure
nepremično, s pol z a p r t i m i zaprtimi, zastrtimi
očmi i nin gledati daleč, daleč t j atja
nekam v kraje, kki ijih jni iin h n i i n k iki vendar
sol
s o l
Zdi se m i mi, da b ibi me mogel u meti
samo poet. I n v iIn vi, ne vem, če ste poet.
Nekaj imate pač v sebi, ono trdnost
duše, k iki se j i z dji izdi bedasto, da b i vedno
le poskakovala, razgrajala, norela; i nin
tudi vvi i s isi zaželite včasih počitka, pokpokoa; toda ko ste se ravno umirili, ko
so se ravno polegli viharji v vas, se
o j a ; toda ko ste se r a v n o u m i r i l i , ko
že preplašite tišine in zakričite, ker
so se r a v n o polegli v i h a r j i v vas, se
že preplašite tišine i n zakričite, k e r
vas je strah.
Mene pa nni ibilo b i l o n i k d a r s t r a hnikdar strah; i nin
čim bolj tiho je b i l obilo v meni i nin okrog
mene, tem bolj sladko mi je postalo
v srcu. O, samo zaslutiti da b ibi v am
mogla dati razkošje v daljave zasanjane
duše! Ne uničenje, smrt, nirvana,
ampak razli tost vse t j atja ven
pod čisto nebo . . . Čakanje brez p r i čakovanjapričakovanja,
hrepenenje brez želj . . .
T j aTja čez p l a nplan od vzhoda do zahoda položena
harpa z z l a t i m izlatimi strunami, k iki
se j i hjih ne sme d o t a k n i t idotakniti nobena človeška
roka iin n k iki gredo samo rahle sapice
neslišno čez nje, da b r n i lebrnile globoko
nekje v n j i hnjih . . .
 
Zato so mmi i b i l ibili tudi vaši poseti
izpočetka tako neljubi. Ne da b i se
vas bilo balo v navadnem smislu moje
srce, ker ste pač tak iin n t aktak mož i nin
v taki iin n t a k itaki opravi; ampak zato
smo se vas b a l i v s ibali vsi, jaz, hišica, v r t vrt,
d o l i n i c adolinica sama, ker ste b i l ibili bitje iz
drugega nam tako tujega i nin zoprnega
sveta. Vedeli smo, d ada se bomo mormorali vsakrat šele s silo zopet zbrati,
za mmisliti, zasanjati, predno bo zopet
a l i vsakrat šele s s i lo zopet zbrati,
popolnoma tako, kakor je bilo prej;
z a m i s l i t i , zasanjati, predno bo zopet
in vsak napor nam je bil odveč v našem
popolnoma tako, kakor je b i l o prej;
i n vsak napor nam je b i l odveč v n a šem
sladkem brezdelju.
In čim večkrat ste prišli, tem
več ste odnesli vselej s seboj, da je
ostala sama še d o l i n i c adolinica brez sija, v r tvrt
brez vonja, hišica brez poezije, j azjaz
sama brez nekdanjih sanj . . . Tako
potem nni i b i l obilo več čudno, da sem se
ločila tako lahko od vsega tega. . .
I nIn od svojega moža . . . Zakaj tudi od
njega bi me ne b i lbil nihče odtrgal, da
sem bila še ona, katera sem b i la
prej . . . Kraljujoča sredi tišine okrog
sebe, bbi i b i l abila znala umeče pretehtati,
k o l i kkolikk je njegov greh iin nbi b i g aga ne b i labila????
 
p r e t i r a v a l a .
I nIn zdaj se vračam zopet v svoj
»dolgčas« . . . Zopet sedem na svoj
prestol in zopet se razgrne molk
prepleten z zlatimi sanjami okrog
mene i n čezme, da bom zopet kakor
k r a l j i c akraljica v najbogatejšem ornatu.
Vam pa, p r i j a t e l j prijatelj, iskreno hvalo
za to, da ste m i hoteli storiti dobro.
N iNi vaša krivda, če ste ponujali rokam,
ki niso vedele, kaj b ibi z vašim
darom; i nin nič manj vam ne želim,
da bi ttudi u d i v ivi dosegli vso srečo na
tem svetu; v ivi svojo kakor j a zjaz svojo,
zakaj vsakdo si j ojo predstavlja drugače
iin n j ojo išče drugje.
Toda zato, ker vem, da j eje moja
trajnejša od vaše, zato, ker v i d i movidimo
mi, ki gledamo iz varnega solnčnega
p r i s t a n apristana ven k vam, kako k l a v r n a jeklavrnaje
često vaša borba i n ničevo vse vaše
junaštvo, — zato vam želim, da spoznate
nekoč to našo srečo in zavijete
iz krajev, kjer vam nni itreba t r e ba b i t ibiti.
I nIn če se to kdaj zgodi, tedaj vedite,
da boste i meni i mojemu možu
dobrodošel gost. Ne še zdaj, ko je vaš
glas še ttrd r d i nin raskav, kakor vseh, k iki
morajo k l i c a t iklicati čez valove —, ko boste
g o v o r i l igovorili naš t i h itihi prisrčni jezik,jezik
samotnih duš, tedaj pridite, da
se pomenimo tiho v njem.
Marija.«
Z g r n i lZgrnil sem počasi llist i s t i nin sem g aga
s p r a v i lspravil v zavitek.
Zdelo se m i j emi je, dda a g aga urnem . . .
A obenem sem tudi čutil, dda a g aga gospod
Suša nni i u m e lumel . . . Spomnil sem
se njegovih svečanih besed, predno
je odšel i n sem se moral veselo zasmejati.
Ne, tihega jezika ti l j u biljubi
gospod Suša ne boš znal nikdar; i nin
tudi »samotna duša« nni isi sin i i n n i k o l inikoli ur
boš. Misliš, da ljubiš samoto, ker t i
ni nikdar dolgčas; a dolgčas tti i n ini
n i k d a rnikdar samo zato, ker imaš ves dan
čez glavo posla. Toda, če b ibi te v l e k l ivlekli
tja dol v dolino, gospod Suša, ter b i
te p r i s i l i l i prisilili, da moraš sedeti od j u t r ajutra
do večera pred hišico ter čitati knjige
aali lpa i p a g l e d a t igledati v zrak, javaljne, da
bi zdržal en teden . . .
Ampak to nič ne de, — radi tega
si vseeno v r lvrl mož in koristen član
družbe, — gotovo oelo prav radi tega
koristen.
»Kaj p apa je zdaj z ono hišo t am
spodaj I « sem g aga vprašal drugi dan.
» A l iAli sta l a s t n i k alastnika še ta d v adva človeka?«
»On že ne, ker je umrl, predno
sem prevzel jaz premoženje. Ona so
pa menda vsaj čuti ne l a s t n i c alastnica več,
tudi če ie živi, ker sem čul ravno
zadnjič enkrat na d a v k a r i j i davkarji, d ada je žo
t o l i k otoliko in t o l i k otoliko zastalih davkov gori
i nin da poženejo nekega dne vse s k u pajskupaj
na dražbo. Mogoče, dda akupim k u p im t a krattakrat
jaz, saj iH>jde itak za k a kkak nič.
Dal bi ssi i n a p r a v i t inapraviti mlin a l i pali apa kako
drugo podjetje spodaj, ker je vodna
moč precej v e l i k a velika, če b i jbi eje z nekoliko
d v i g n i ldvignil . . .
612

urejanj