Hiša v dolini: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 412:
In ko sem legel v posteljo, sem ga razgrnil in sem čital, kar je bilo napisano v tako lepih, mirnih vrstah pred menoj.
<center>»Cenjeni prijatelj!</center>
Oprostiti mi morate, da se poslavljam tako. Toda mislila sem si, da me boste najbrže odgovarjali. Ne, da bi se bala, ali me morda tudi res ne pregovorite, ampak tako se mi
zdi, da nima smisla. Vrhu tega me laže pozabite, če vam prihranim poslavljanje.
Vračam se nazaj k svojemu soprogu, kateri me pričakuje. On je odpustil meni in jaz njemu ... Na zunaj namreč ... Zakaj morda ne odpusti ne on meni, ne jaz njemu nikdar
več ... Ampak to je nazadnje vseeno: on lahko živi brez mene, jaz brez njega .. In če bom prav hotela, mu lahko tudi še odpustim ... nazadnje je njegova stvar, če je rabil
poleg ženske duše še vedno tudi njo samo, — zame gotovo ni sramotno, da sem mu bila stokrat boljši del in da je moral hoditi slabšega iskat ... In da ta boljši del rabi, to mi je dokaz njegovo zadnje pismo. Ampak pustimo to, — jaz itak ne grem toliko zaradi njega nazaj, kolikor radi nepopisno mi ljube hišice na dnu moje tihe dolinice! ...
In zdaj prihajam k »dolgemu času«. In zato vam pravzaprav pišem.
V svoji ogorčenosti sem vam rekla in sem celo sama za hip verjela takrat, da je v taki puščobi res dolgčas.
Toda kaj je »dolgčas«, prijatelj? Nekako tak pojem kakor strah. Nekatere ljudi je strah, drugi tega občutka še ne poznajo ne, bodisi, da jim ni niti prirojen, še večkrat pa, da jim ni prigojen.
Strah in dolgčas! Oba sta od znotraj votla, a med tem ko pri prvem tudi okrog ničesar ni, ima drugi to prednost, da ga nosi okoli večinoma v prelepe tkanine zavit in navadno
tudi sam na sebi prelep obod ženskega ali moškega spola.
Naj se vidim ošabna ali celo domišljava: moj oče je skrbel, da se je meni ta obod že zgodaj napolnil z bogato vsebino; in zato nisem nikdar občutila »bolezni tepcev in lenuhov«, kakor imenujejo modrijani dolgčas. A še več, — in to se mi zdi celo sami malo čudno, — tudi potrebe po izpremembi nisem občutila nikdar.
Nekoč ste me vprašali, kaj sem za božjo voljo počela tam doli ves dan. Takrat vam nisem odgovorila, ker se mi je zdelo zastonj razlagati. Danes, ko vas bolje poznam, upam,
da me boste umeli.
Pač, nekaj sem odgovorila: rekla sem vam, da je tudi življenje v življenju le navada, razvada. In s tem sem vam pravzaprav že takrat povedala vse.
Mislite si dva človeka, ki nimata nikakih skrbi, ne materialnih, ne za otroke, svojce ali kar si bodi, dva človeka, ki se čutita oba dovolj močna, da bi se upala živeti celo drug brez drugega in se torej niti smrti ne bojita. Njuni duši jima ležita v prsih kakor ono dvoje jezerc, ki ste ju lahko videli nekoliko niže od naše hiše proti morju: mirno, nepremično se lesketata v solncu, otemnita potem, ko je zašlo in se zableščijo slednjič tisočere zvezdice v njunih globinah. Vi bi rekli, da se mora taka voda sčasoma skvariti; toda samo, če pozabite, da vrejo iz globin vedno novi sveži dotoki in da voda v njih ni deževnica, morete govoriti tako.
Ali v slikah niti govoriti nočem, ker so vedno varljive, kakor vsak cvet; povem naj vam rajše v suhi prozi kako je bilo:
Vstajala sva poletne mesece, —
sicer pa prave zime tam spodaj itak
|