612
urejanj
Hiša v dolini: Razlika med redakcijama
brez povzetka urejanja
|
Ali v slikah niti govoriti nočem, ker so vedno varljive, kakor vsak cvet; povem naj vam rajše v suhi prozi kako je bilo:
Vstajala sva poletne mesece, — sicer pa prave zime tam spodaj itak skoraj ni, — vstajala sva zelo zgodaj ter sva šla vselej takoj na vrt, okopavat, zalivat, presajat in kar je takega dela. Okrog osme ure je nama že izborno teknil zajtrk, ki sem ga
seveda sama pripravila. Tudi kosilo in večerjo sem kuhala vedno sama. Če nas kdaj posetite, boste videli, da znam. Kuhanje je ustvarjanje; in če veste, da je za lastno mizico, je to sestavljanje, zlaganje, pokuševanje, prilivanje, pravi užitek. Razen težkega dekelskega dela, za katero smo imeli najeto staro postrežnico iz bližnje
postaje, sem opravljala vse hišne posle sama.▼
In potem? Potem sem sedla s knjigo v roki pred hišo ali pred utico in sem čitala. Ali pa sem presedela tudi eele ure in se prepustila samo svojim sanjam. Kakim sanjam, — tega vam, prijatelj dragi, ne znam povedati. Ali ste sedeli kdaj ob morju in ali ste občutili pri srcu, koliko čudovitih slik, koliko cvetja vre neprestano in tiho z vsakim valom iz njega na površje? ...
Ali razumete to: sedeti cele ure nepremično, s pol zaprtimi, zastrtimi očmi in gledati daleč, daleč tja nekam v kraje, ki jih ni in ki vendar so?
Zdi se mi, da bi me mogel umeti samo poet. In vi, ne vem, če ste poet. Nekaj imate pač v sebi, ono trdnost duše, ki se ji zdi bedasto, da bi vedno le poskakovala, razgrajala, norela; in tudi vi si zaželite včasih počitka, pokoja; toda ko ste se ravno umirili, ko
so se ravno polegli viharji v vas, se že preplašite tišine in zakričite, ker vas je strah.▼
Mene pa ni bilo nikdar strah; in čim bolj tiho je bilo v meni in okrog mene, tem bolj sladko mi je postalo v srcu. O, samo zaslutiti da bi vam
▲postaje, sem opravljala vse hišne
▲že preplašite tišine in zakričite, ker
mogla dati razkošje v daljave zasanjane
duše! Ne uničenje, smrt, nirvana,
| |||