Hiša v dolini: Razlika med redakcijama

»Samo, da se ne boste dolgočasili pri meni , ker družbe tu razen mene ni nobene, jaz sam pa imam ves dan opravka,« je rekel.

Pregledal sem potem svet in premeril, kod bi se vrnil domov, da bi dospel ravno do večera. Zanimalo me je samo še, kam se vidi s čeri ravno na zahodu, še nekoliko višje od hribčka, {{redakcija|a|na}} katerem sem stal. V kako rodovitno dolino pač, ker mora bit ibiti enkrat vendar tudi kamenja konec. Spominjal sem se, da je vsaj na zemljevidu tudi na ono stran še precej mest in vasi.

In še to je bilo: Ako bi bil imel drug opravek, bi mi niti na um ne bilo prišlo, pečati se še dalje z njo; a tako je bilo : kar sem bil iztaknil tam zunaj, je bilo edino, kar ni bilo tako strašno vsakdanje in navadno, kakor vse drugo. Hočem namreč reči, da bi se drugje in v drugih razmerah prav gotovo ne bil zaljubil, ker nisem bil več v letih, ko se človek vname kakor slama. Tako pa sem bil malo zaljubljen že po prvem posetu v

Menda se ji ni zdelo niti vredno! Mene je to pa še bolj podžgalo; potisilpotisnil sem vse pomisleke vstran in sem se spustil zopet dol. Slednjič mi ne more nihče prepovedovati, da grem mimo, tudi če je njen takozvani mož doma.

Gospod Suša se je debelo zasmeja1zasmejal in je tlesknil potem s prsti visoko v zrak.

ozirati okrog sebe in je potem kar rekla, da bi utegnil pritiipriti vsak hip njen soprog in da bi ji bila ljubše, če bi me ne našel več tu.

Obstal sem presenečen. A potem se mi je zdelo, da je bolje, če ji ne verjamem, da je zanjo že res vsega tako konec; in kakor da sem preslišal, sem ji napovedal, da pridem Šeše. Če torej res noče razburjati svojega soproga, naj mi rajše sama pove, kdaj ga ne bo doma ...

Ej, da, je že res, kar sem rekel prej, da sem se bil že vdal v svojo usodo; a pravzaprav se je bil vdal samo moj pogum; srce je pa še vedno vrtalo in iskalo in je delalo ob vsej svoji portostipotrtosti najnezmiselnejše načrte ... Kako bi jo pregovoril, da bi ušla z mano, ali pa da bi jo kar uropal in s silo odtiral . Vso svojo dedščino bi bil dal za en sam mesec življenja ž njo in bi bil životaril potem zadovoljno vse svoje življenje za pokoro. Kakor pred kraljico bi ji na mah odprl z zlatim ključem vse prelesti velikega življenja, in ničesar bi ne bilo, česar bi ji ne ponudil, naj bi se zgodilo potem z menoj, kar bi se

— Svet? ... življenje? ... se je nasmehnila. Meni hočete praviti, kaj je to? Meni, ki sem živela najprej toliko časa tam zunaj prav sredi tega življenja in sem zdaj že toliko časa tu , da imam pravico soditi. Veste, kaj je življenje v smislu kakor rabite to besedo vi? Navada! Razvada! Kakor se privadijo ljudje alkohola, nikotina, tako se navadijo »živeti« in mislijo potem, da morajo. In kakor sva se odvadila z mojim možem

vina, tako sva se odvadila tudi »živeti«. In verjemite mi: kakor se zdi ozdravljenemu pivcu gabno, da je pil , tako se godi meni, če se spomnim, kaj se to pravi »živeti«!

«— O, nikakor, je rekla: Postaja je pa takoj tukaj zadaj, komaj pol ure daleč. Od t amtam dobivamo tudi vse potrebno, kolikor ne pridelamo na vrtu in ne prinese on s seboj.

Hotel sem imeti za vsak slučaj pa tudi dokaz. Počakal sem ga skrit za voglom z enim onih malih aparatov pred hišo, v katero je bil šel in ko je stal, vračajoč se, ravno na vratih, sem pritisnil. Doma sem potem izdelal sliko. Ne morem vam popisati s kakimi občutki sem se pasel na njem, ko je stal še na negativi le kot bleda, motna senca nad vhodom, in s kako divjo slastjo sem ga izvabil potem na dan. Prav gotovo, da sem ga videl, kako se je že hotel skriti zopet za vrata ali vsaj obrniti tako glavo, da bi se ga ne videlo naravnost v obraz in da bi se lahko še vseeno ogorčeno rotil, svetohlinec, da ni on, in kako more kdo kaj takega misliti. Toda bil je pribit, postavljen prav na sredo vhoda in je gledal naravnost sem, da si se mu lahko v lice zagrohotal, če bi bil hotel kaj slepariti. In nad vratinivratmi, ravno nad njegovo glavo, se je neusmiljeno bleščala hišna številka in napis ulice. Treba je bilo iti samo pogledat ali povprašat, kaj je tam notri ...

»Poprej sem vam rekel, da sem se poleg nje svoje nevrednosti vedno zavedal. Toda tej merici svoje skromnosti bi bil lahko mirno dodal vsaj še enkrat toliko in bi potem spoznal da ne morem imeti tako, kakor sem takrat bil, za to žensko skoro prav nobene vrednosti. No, pa saj pravim, da sem bil zaljubljen in da nisem ni česarničesar mislil. In kaj da bi bil tudi še zdaj skromen — do neba ponosen sem bil, da se ne pomišlja položiti

Veste kaj, saj je preneumno, da bi vam pravil vse to. Spočetka še misli človek, da se gospa morda le delajo; ali pa, da ne marajo, če bi človek mislil, da so mu samo za tako; ali pa, da pričakuje, naj bi jo šele zapeljal, dasi je vrag zapeljevati, če ti dovoli komaj roko poljubiti in te tako trdo vika, kakor da nista skupaj — ubežala! Spočetka, pravim, si misli vse mogoče, a ko je poteklo že štirinajst dni in ste še vedno tam, kjer ste bili in smete zanjo kvečjemu službe iskati, knjige za njen denar kupovati, — neverjetno pametne knjige! — ali jo spremljati vsak dan po enkrat edino

In prišel je dan, ko sva se rezko razgovorila: To se pravi: jaz sem postal rezek, zakaj ona me je ves čas, ko sem jaz razburjeno govoril, samo mirno gledala. In ko sem končnalkončal, se je nasmehnila in rekla:

Stopila je hitro k meni, me je dvignila, k sebi in mi je pritisnila na ustnice prisrčen, prorakgorak poljub. In nato je pristavila:

Toda prodnopredno sem mogel reči še kaj, je vstala in se je obrnila malomarno k meni.

Spremljal sem jo pokorno v kavarno in nato proti večeru domov. Poslovila se je prisrčno od mene in ko je drugi dan nisem več našel, sem razumel zakaj ... In okrog poldneva sem preje]prejel obširno pisanje od nje. Najbolje, da ga vam prinesem. Vzemite ga v svojo sobo in prečitajte ga. Tako boste videli sami, kaka ženska je bila. In morda porečete, da je imela prav, kakor pravim jaz, odkar sem okusil, kako lepa je samota. A da sem to okusil, se imam zahvaliti edino le njej! Brez tega pisma bi po bratovi smrti najbrže ne bil odpasal sablje in postal kmet. In danes bi mi bilo prav tako pusto na svetu, kakor

In potem? Potem sem sedla s knjigo v roki pred hišo ali pred utico in sem čitala. Ali pa sem presedela tudi eelecele ure in se prepustila samo svojim sanjam. Kakim sanjam, — tega vam, prijatelj dragi, ne znam povedati. Ali ste sedeli kdaj ob morju in ali ste občutili pri srcu, koliko čudovitih slik, koliko cvetja vre neprestano in tiho z vsakim valom iz njega na površje? ...