Hiša v dolini: Razlika med redakcijama

odstranjenih 11 zlogov ,  pred 4 leti
m
brez povzetka urejanja
m (added Category:Novele using HotCat)
m
Za en mesec nisem mogel, a za en teden sem lahko šel.
 
»Samo, da se ne boste dolgočasili pri meni , ker družbe tu razen mene ni nobene, jaz sam pa imam ves dan opravka,« je rekel.
 
»Te bolezni ne poznam, gospod Suša!« sem odgovoril. »Dolgčas je človeku, ki sam ni dolgočasen, kvečemu v dolgočasni družbi.«
na južni strani, — tam šele sem se ustavil in sem dolgo in nepremično užival bledo, tiho, mrtvo veličastvo okrog sebe.
 
Pregledal sem potem svet in premeril, kod bi se vrnil domov, da bi dospel ravno do večera. Zanimalo me je samo še, kam se vidi s čeri ravno na zahodu, še nekoliko višje od hribčka, {{redakcija|a|na}} katerem sem stal. V kako rodovitno dolino pač, ker mora bit ibiti enkrat vendar tudi kamenja konec. Spominjal sem se, da je vsaj na zemljevidu tudi na ono stran še precej mest in vasi.
Še četrt ure in bil sem tam. Res dolina, a kaka dolina! Ozka, gola, pusta, in samo prav na dnu mala hišica z nekoliko vrta okrog; na oni strani pa zopet strm hrbet navzgor.
princezinjo, ampak ni mi dalo miru, da bi odcvetela brez koristi tam spodaj in obžalovala potem morda vse življenje svojo izgubljeno mladost, ko bi enkrat spoznala.
 
In še to je bilo: Ako bi bil imel drug opravek, bi mi niti na um ne bilo prišlo, pečati se še dalje z njo; a tako je bilo : kar sem bil iztaknil tam zunaj, je bilo edino, kar ni bilo tako strašno vsakdanje in navadno, kakor vse drugo. Hočem namreč reči, da bi se drugje in v drugih razmerah prav gotovo ne bil zaljubil, ker nisem bil več v letih, ko se človek vname kakor slama. Tako pa sem bil malo zaljubljen že po prvem posetu v
dolini ... bogme, da sem bil!
 
Tu jo imaš! Pričakoval sem že, da pripelje celo moža ven in da me pokaže še njemu. Iz previdnosti sem se skril rajši za svoj rob.
 
Menda se ji ni zdelo niti vredno! Mene je to pa še bolj podžgalo; potisilpotisnil sem vse pomisleke vstran in sem se spustil zopet dol. Slednjič mi ne more nihče prepovedovati, da grem mimo, tudi če je njen takozvani mož doma.
 
Pa ga res ni bilo. Sedela je pri oknu, ko sem prišel tiho okrog ogla in je bila tako zatopljena v svojo knjigo, da je pogledala šele, ko je zahreščal pesek pod mojimi nogami.
Seveda, kako me je pogledala, to je drugo vprašanje ...«
 
Gospod Suša se je debelo zasmeja1zasmejal in je tlesknil potem s prsti visoko v zrak.
 
»Tisto vam rečem, prijatelj, človek, ki se pusti oplašiti že od kraja, je izgubljen; posebno pri ženskah. Vztrajnost je nad lepoto, nad vsako drugačno prikupnostjo! Celo to bi rekel, da znajo ljudje, ki si jih pridobljajo na prvi pogled, le redko ženska srca tudi obdržati. Kakor če pregneš preveč naenkrat vejo češenj k sebi: ogledaš se, pa ti švigne zopet v zrak; če si si jo pa počasi in dobro uklonil in jo, če treba tudi nekoliko
 
Tako in enako sva se prijateljsko pomenkovala že vsaj eno uro, in spoznaval sem vedno bolj, da res nimamm navadne vrste ženske pred seboj, ko se je pričela naenkrat nemirno
ozirati okrog sebe in je potem kar rekla, da bi utegnil pritiipriti vsak hip njen soprog in da bi ji bila ljubše, če bi me ne našel več tu.
 
— Ali smem še priti? sem vprašal. Dobro znamenje, kaj ne, da me je možu že skrivala? ...
 
 
Obstal sem presenečen. A potem se mi je zdelo, da je bolje, če ji ne verjamem, da je zanjo že res vsega tako konec; in kakor da sem preslišal, sem ji napovedal, da pridem Šeše. Če torej res noče razburjati svojega soproga, naj mi rajše sama pove, kdaj ga ne bo doma ...
če torej res noče razburjati svojega soproga, naj mi rajše sama pove, kdaj ga ne bo doma ...
 
— Pa bo! In pove vam sam, kako ime zasluži vaše ravnanje! je vzkliknila srdito.
trdovratnostjo sem jo vsakrat odgnal to misel in sem za trdno sklenil, da prav nalašč nočem biti na svetu nikdar več srečen in vesel.
 
Ej, da, je že res, kar sem rekel prej, da sem se bil že vdal v svojo usodo; a pravzaprav se je bil vdal samo moj pogum; srce je pa še vedno vrtalo in iskalo in je delalo ob vsej svoji portostipotrtosti najnezmiselnejše načrte ... Kako bi jo pregovoril, da bi ušla z mano, ali pa da bi jo kar uropal in s silo odtiral . Vso svojo dedščino bi bil dal za en sam mesec življenja ž njo in bi bil životaril potem zadovoljno vse svoje življenje za pokoro. Kakor pred kraljico bi ji na mah odprl z zlatim ključem vse prelesti velikega življenja, in ničesar bi ne bilo, česar bi ji ne ponudil, naj bi se zgodilo potem z menoj, kar bi se
bilo hotelo.
 
— Slednjič vam mora biti včasih vendar dolgočasno tukaj v tej grozni jami, sem poskusil nekoč, ko sva sedela že dlje časa molče drug ob drugem. Povejte mi prav odkrito, rotim vas, ali se res nikdar ne spomnite življenja tam zadaj, z vsem, kar nudi svetli svet?
 
— Svet? ... življenje? ... se je nasmehnila. Meni hočete praviti, kaj je to? Meni, ki sem živela najprej toliko časa tam zunaj prav sredi tega življenja in sem zdaj že toliko časa tu , da imam pravico soditi. Veste, kaj je življenje v smislu kakor rabite to besedo vi? Navada! Razvada! Kakor se privadijo ljudje alkohola, nikotina, tako se navadijo »živeti« in mislijo potem, da morajo. In kakor sva se odvadila z mojim možem
vina, tako sva se odvadila tudi »živeti«. In verjemite mi: kakor se zdi ozdravljenemu pivcu gabno, da je pil , tako se godi meni, če se spomnim, kaj se to pravi »živeti«!
 
Bil sem popolnoma pobit in nisem vedel več odgovora. A naenkrat sem se spomnil:
— Že posebno, ko mora imeti od tu zelo daleč do bližnje postaje, sem zajecljal, ko nisem vedel drugega, preveč oplašen, da pobije prav vsak moj ugovor takoj zopet v tla, komaj da se pokaže na dan.
 
«— O, nikakor, je rekla: Postaja je pa takoj tukaj zadaj, komaj pol ure daleč. Od t amtam dobivamo tudi vse potrebno, kolikor ne pridelamo na vrtu in ne prinese on s seboj.
 
Tega kneza sem potem naslednje dni pa vendarle večkrat premišljeval. Skoraj bi sam ne vedel, zakaj se mi je zdel tako maloverjeten. Kaj bi res v vsem velikem mestu ne bilo
 
 
Hotel sem imeti za vsak slučaj pa tudi dokaz. Počakal sem ga skrit za voglom z enim onih malih aparatov pred hišo, v katero je bil šel in ko je stal, vračajoč se, ravno na vratih, sem pritisnil. Doma sem potem izdelal sliko. Ne morem vam popisati s kakimi občutki sem se pasel na njem, ko je stal še na negativi le kot bleda, motna senca nad vhodom, in s kako divjo slastjo sem ga izvabil potem na dan. Prav gotovo, da sem ga videl, kako se je že hotel skriti zopet za vrata ali vsaj obrniti tako glavo, da bi se ga ne videlo naravnost v obraz in da bi se lahko še vseeno ogorčeno rotil, svetohlinec, da ni on, in kako more kdo kaj takega misliti. Toda bil je pribit, postavljen prav na sredo vhoda in je gledal naravnost sem, da si se mu lahko v lice zagrohotal, če bi bil hotel kaj slepariti. In nad vratinivratmi, ravno nad njegovo glavo, se je neusmiljeno bleščala hišna številka in napis ulice. Treba je bilo iti samo pogledat ali povprašat, kaj je tam notri ...
 
Omeniti pa moram, da je bil za svoja leta krasen človek. Lepo raščen, raven in krepak, in gladko obriti še ves sveži obraz, poln resne, skoraj mile mirnosti, v okviru belih
A že je bilo, kakor da se sramuje, in s hladnim glasom je nadaljeval:
 
»Poprej sem vam rekel, da sem se poleg nje svoje nevrednosti vedno zavedal. Toda tej merici svoje skromnosti bi bil lahko mirno dodal vsaj še enkrat toliko in bi potem spoznal da ne morem imeti tako, kakor sem takrat bil, za to žensko skoro prav nobene vrednosti. No, pa saj pravim, da sem bil zaljubljen in da nisem ni česarničesar mislil. In kaj da bi bil tudi še zdaj skromen — do neba ponosen sem bil, da se ne pomišlja položiti
svoje usode v moje roke.
 
Prišla je, seveda je prišla, ko je rekla in je bila huda na onega; in jaz sem seveda mislil, da bo zdaj kar takole po domače. Toda ...
 
Veste kaj, saj je preneumno, da bi vam pravil vse to. Spočetka še misli človek, da se gospa morda le delajo; ali pa, da ne marajo, če bi človek mislil, da so mu samo za tako; ali pa, da pričakuje, naj bi jo šele zapeljal, dasi je vrag zapeljevati, če ti dovoli komaj roko poljubiti in te tako trdo vika, kakor da nista skupaj — ubežala! Spočetka, pravim, si misli vse mogoče, a ko je poteklo že štirinajst dni in ste še vedno tam, kjer ste bili in smete zanjo kvečjemu službe iskati, knjige za njen denar kupovati, — neverjetno pametne knjige! — ali jo spremljati vsak dan po enkrat edino
v kavarno, kjer vrhu tega že zopet večinoma le čita, — potem niti misliti
ni ničesar več ...
Med te jaz nisem spadal, pravim. In dal sem ji umeti in čutiti, da nisem le njen sluga. Verjemite mi, da bi se bil zdaj, ko sem postal že tako krotak in ponižen, zadovoljil tudi že samo z gorkim pomenkom in s še tako nedolžnim znamenjem, da me ima rada; toda nič je vendarle nič in nič drugega. In vkljub vse ljubezni sem ostal vendar še vedno ponosen kavalerist.
 
In prišel je dan, ko sva se rezko razgovorila: To se pravi: jaz sem postal rezek, zakaj ona me je ves čas, ko sem jaz razburjeno govoril, samo mirno gledala. In ko sem končnalkončal, se je nasmehnila in rekla:
 
— Zakaj mi očitate, prijatelj? Ali ste kaj na slabšem, nego ste bili lansko leto ob tem času? Razen tega namreč, da prihajate vsak dan po enkrat k meni; če vam je ljubo seveda; ker Bog ne daj, da bi se radi mene nalagali neprijetne dolžnosti.
— To je zdaj prvi dokaz vaše ljubezni! je vzkliknila mehko. O, le glejte me. A še rajši poglejte vase in priznajte, da ste mislili doslej edinole nase in da se je zdaj prvikrat zganilo res nekaj tudi do mene v vašem srcu. In zato zdaj zaslužite, da vas poplačam za to lepo čuvstvo.
 
Stopila je hitro k meni, me je dvignila, k sebi in mi je pritisnila na ustnice prisrčen, prorakgorak poljub. In nato je pristavila:
 
— In to je bil tudi edini lep hip, ki sem ga imela, odkar sem odšla z doma in sem tu gori. O, to vaše življenje!
— Kaj? Vi si želite nazaj v ono puščavo, v oni grob? ... sem se začudil.
 
Toda prodnopredno sem mogel reči še kaj, je vstala in se je obrnila malomarno k meni.
 
— Ne trudite se! se je nasmehnila. Vi lahko rečete dolgčas, puščava, grob, kar hočete; jaz imam o tem svoje mnenje. Ampak, ker sem vas spoznala za človeka, ki razume, če se mu dobro razloži, vam hočem poskusiti enkrat pismeno, počasi in natanko dopovedati, kako napačno je to, da ponujate svoje čevlje meni, ne da bi pomislili, ali so mi prav ali ne. In zdaj ne govoriva več o tem, — je rekla, — ker ne prepričate ne vi mene, ne jaz vas. Pač pa me spremljajte v najino kavarno, če ste tako prijazni, ker bi vendar ne marala, da bi se premaknil svet za ves teden dalje, ne da bi si prej malo ogledala, kaj se je zgodilo na njem.
 
Spremljal sem jo pokorno v kavarno in nato proti večeru domov. Poslovila se je prisrčno od mene in ko je drugi dan nisem več našel, sem razumel zakaj ... In okrog poldneva sem preje]prejel obširno pisanje od nje. Najbolje, da ga vam prinesem. Vzemite ga v svojo sobo in prečitajte ga. Tako boste videli sami, kaka ženska je bila. In morda porečete, da je imela prav, kakor pravim jaz, odkar sem okusil, kako lepa je samota. A da sem to okusil, se imam zahvaliti edino le njej! Brez tega pisma bi po bratovi smrti najbrže ne bil odpasal sablje in postal kmet. In danes bi mi bilo prav tako pusto na svetu, kakor
je skoraj vsem, ki žive tam zunaj. Dokler je človek mlad, se omami; kadar pridejo pa leta, moraš iskati sreče v sebi in ne več zunaj sebe.«
 
postaje, sem opravljala vse hišne posle sama.
 
In potem? Potem sem sedla s knjigo v roki pred hišo ali pred utico in sem čitala. Ali pa sem presedela tudi eelecele ure in se prepustila samo svojim sanjam. Kakim sanjam, — tega vam, prijatelj dragi, ne znam povedati. Ali ste sedeli kdaj ob morju in ali ste občutili pri srcu, koliko čudovitih slik, koliko cvetja vre neprestano in tiho z vsakim valom iz njega na površje? ...
 
Ali razumete to: sedeti cele ure nepremično, s pol zaprtimi, zastrtimi očmi in gledati daleč, daleč tja nekam v kraje, ki jih ni in ki vendar so?
612

urejanj