Naše škodljive rastline/Škodljive vinski trti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Trtni pikec.: 554. in 555. stran |
→Strupena rosa: 556. in 557. stran |
||
Vrstica 83:
== Strupena rosa ==
'''Strupena rosa''' (Peronóspora vitícola). Poleg jajčaste plesni je ni rastlinske kvarljivke, ki bi bila pri vinogradnikih vzbudila toliko strahú, kakor strupena rosa. Povzročuje jo neka majhna glivica, sorodnica krompirjeve plesni. Ko se je jela novica o njej raznašati po naših krajih, prestrašili so se je ljudje morebiti bolj, kakor trtne uši. Ni čuda, saj so donašali časopisi čudna poročila, in kakor smo se zdaj že sami prepričali, skoro brez vsakega pretiravanja. Ta vinogradska šiba je tujka, ki se je pritepla k nam iz daljne Amerike, kjer jo že dolgo poznajo. Najprej, in sicer leta 1878. se je
Strupena rosa, ki se navadno najrajši prikaže na listju, naredi ondi nežne, bliščečim, belim povlakom podobne rušice na spodnji strani. Včasi se razprostira samo ob listnih žilah, večjidel pa zaleže več površja. Na zgornji strani so nad rušicami rumene, rudečkaste ali črnkaste lise. Omenjene rušice napravljajo majhni, drevesasto razvejeni trosonosi, ki na koncih otečejo in rodijo drobno, hruškam podobno trosje. To lahko odpade, in ako pride vetru v oblast, prehaja s trte na trto, kjer more kaliti in razširjati bolezen.
Trosonosi, kteri po 3-4 izstopijo iz pojedinih listnih rež na spodnji strani, izrastejo iz podgobja, ki prepleta posamezne stanice napadenih listov. Močno se razhajajoče podgobje nareja mestoma majhne, okroglaste sesalke, ki prodirajo v listne stanice in tako z njihovim sokom redijo glivico. Nasledek takega izsesavanja je smrt posameznih stanic, ki se širi čim dalje, tem bolj na okrog tako, da nastanejo že omenjene lise na zgornji strani listov. Ker je glivica jako rodovitna — na jednem listu rodi 500.000 in še več trosov, kterih more vsak v ugodnih okolnostih na trtnem listu kaliti in rastlino okužiti — zató je razumljivo, da napreduje bolezen prav hitro. Da se pa trosje razvija, mora vreme precej toplo in na trtnem listju nekaj vode biti. Posamezna kapljica, bodi si od deža ali od jutranje rose, zadostuje popolnoma.
V trosu, ki je prišel v kapljico vode na list, razdeli se vsebina črez kake pol ure na 4-5 roječih (plavajočih) trosek, ki pretrgajo, kjer si bodi, steno in izstopijo v vodo, kjer plavajo, z nežnimi nitkami veslajoč, tudi kake pol ure. Zdajci pa obnemorejo, izgubijo vesla, postanejo okrogle in se zarijejo med listne stanice, kjer ustanovijo podgobje. Na tem izrastejo navadno v 8-10 dneh že opisani trosonosi, ki so vzrok tudi že opisanim belim rušicam na spodnji strani. Ker preteče več časa od hipa, ko se je trosje zavrtalo v list, pa dotlej, ko se nam je očitno pokazala bolezen, zató je že marsikdo mislil, da je vsako delo zastonj. In zares, prav nič nisi opravil, ako si škropil s to ali ono priporočano tekočino tedaj, ko se je trosje že zavleklo v staničje. Zatorej moramo paziti na to, da ugonobimo trosje, dokler je še na listju; pozneje sta delo in trud malo da ne zastonj.
Zapustivši matičino lupino, so troske jako nežne in zeló občutljive ter hitro poginejo, ako se je posušila kapljica na listu. Še nevarnejše so jim take tvarine, ki imajo nekoliko kakšne bakrene soli. Ta je za nje pravi strup, in najmanjša trohica zadostuje, da pridejo ob kaljivost. Ravno to je pri vsej nesreči še sreča, in na to se opira uspešno pokončevanje z vapnom in bakrenimi solmi. Uničevati moramo kalí, predno so se zavlekle pod kožico. Tudi trosje, v kterem se rodijo troske, ne živi dolgo. Ako v 8-10 dneh ne najde vlage, da bi se moglo dalje razvijati — da bi se v njem napravile troske — pogine. Iz tega povzamemo, da suho vremo, ako ob jednem tudi rosa ne pada, ne more ugajati razširjanju strupene rose. Vinogradi, ki ležijo na vetrovni strani, in po kterih se rosa o pravem času hitro posuši, trpijo mnogo manj od sosednih, ki so za vetrom. Najbolj se širi bolezen o mokrotnem, pa dovolj toplem vremenu.
Z ozirom na uničevanje strupene rose je velevažno tudi to, da trosje kali na zgornji strani lista, in da najde tu pot vánj. Zato je neobhodno potrebno, da pride tekočina, s ktero ga hočemo uničiti, na zgornjo stran.
Trosje, o kterem smo doslej govorili, je poletno trosje, in ko bi drugega ne bilo, ponehala bi bolezen sama ob sebi. A žal, temu ni tako! Jeseni namreč se naredi v odpadlem listju ozimno trosje, ki je nekoliko večje in okovarjeno z močno, trdno kožico. To prezimi in povzroči po letu z nova bolezen. Njegovo število je neizmerno, zakaj v jednem samem listu se ga zaredi nad poldrugi milijon. Predno so prišli do izdatnega pomočka, priporočali so popolno odpravljanje odpadlega listja; a to je malo pomagalo.
| |||