Ljubezen in rodoljubje: Razlika med redakcijama

==IV.==
 
Josip Kres je bil sin veletržca z žitom in sočivjem v Taboru.
Josip Kres je bil sin veletržca z žitom in so-čivjem v Taboru. Oče njegov se je bil pred petintridesetemi leti preselil s kmetov v mesto, kjer se je bogato oženil ter začel trgovati na debelo. Bil je sila štedljiv, celo skop, izredno marljiv in spreten mož. Tekom dveh desetletij je postal jeden najimovitejših,- zato pa tudi jeden najuglednejših meščanov. Mati Kresova je bila meščanka. Svoja mlada leta je preživela deloma v nekem graškem zasebnem zavodu, deloma pa pri svoji teti, mladi vdovi brez otrok, ki je imela veliko hišo v Reki. Doma je bilo še cel kup mlajših otrok, zato je niso klicali domov, dokler se ni teta — uživanja željna ženska — iznova omožila z nekim kapetanom pri Lloydu. Vrnivši se na očetovski dom je imela Marica že devetnajst let. Vajena zabav in razveseljevanja se je iz početka silno dolgočasila v malomeščanskih krogih. Vse se ji je zdelo malenkostno, nerodno in smešno. Ker pa je bila Marica lepa, vitka, stasita črnolaska, o kateri se je v obče vedelo, da ni le izobražena in omikana, ampak tudi bogata, začeli so kmalu pritiskati snubci in ljubimci za njo. Marica pa je bila jako izbirčna. Marsikateri uradnik je odšel z dolgim nosom, precej učiteljev, trgovcev in posestnikov je odneslo košarico iz sobice lepe Marice . . . Njene oči pa so najrajše obvisele na ličnih uniformah postavnih častnikov ! Tudi med častniki je imela čestivcev — a roditelji so ji odločno odrekli vsako nado, da ji dovolijo kdaj omožiti se z vojakom. Ko je prišel torej končno še bogati kupec Ivan Kres k nji, proseč jo roke, se je par dni jokala, potem pa privolila v zvezo s Kresom, češ: ta je med vsemi še najboljši, najpremožnejši in najveljavnejši. — Brez ljubezni je postala soproga vele-tržčeva, ko je imela štirindvajset, njen ženin pa petintrideset let. Kres je ljubil svojo lepo ženko, dasi se je zdelo tudi njemu samemu, da je med vsemi Maričinimi dra-žestmi največja vendarle — njena dota. Marica je bila nekaj mesecev prav čemerna . . . često je pohajala po obširnem domovanju z objokanimi očmi. Vendar se ni pritoževala nikomur. Mož je bil ljubezniv in pozoren do nje . . . izpolnila se ji je vedno vsaka želja . . . nedostajalo ji ni nobene stvarce. Udana je bila torej, kolikor je mogla, v svojo usodo ter nosila le sama za se vse svoje trpkosti. Ko pa je povila prvo dete — sina — Josipa, tedaj se je kar najedenkrat izpremenilo njeno duševno življenje. Postala je zopet vesela in zadovoljna Marica. Zakonca sta se razumela odslej povsem dobro; njiju zakon se je smatral najsrečnejšim. Ljubezen do sina ju je zjedinila popolnoma. Marica je postala skrbna in spretna gospodinja, na katero je bil Kres ponosen. Dve leti za Josipom se jima je rodila Minka, ki se je razvila v lepo, majhno, šibko in nežnopoltno dekletce mirne in tihe nravi. Kresovi so bili sedaj najsrečnejša obitelj. Njih kupčija si je pridobila dobrih in zanesljivih odjem-nikov, letine so bile vedno preugodne in bogate . . . govedina, drobnica in konji so bili zdravi . . . imetek se je Kresu kar vidno množil. K vsemu temu pa se je pridružilo še zdravje, živahnost in lepota sinčka in hčerke. Kresovi si niso želeli ničesar druzega, nego da ostanejo vedno tako srečni in zadovoljni, kakor so bili tedaj. Tretje leto po Minkinem rojstvu pa so dobili zopet dečka, Valentina. — Kresovka, ki se je razvila tekom časa v močno, vzneseno ženo, je bila sedaj na vrhuncu materinske blaženosti. O, kako ponosna je bila na svoja dva sina in na lepo hčerko! Kjerkoli in kadarkoli je le mogla ter utegnila, pokazala se je javno s svojim marljivim soprogom in s svojimi zdravimi, ljubeznivimi otroki. Leto dni za Valentinovim rojstvom pa je nenadoma smrtno nevarno obolela. Dolgo je ležala med življenjem in smrtjo, navadno brez zavesti in brez jedi. Ko pa je ozdravela, ostala je melanholična in odmrla za ves svet. Za nič več se ni brigala ... na vse je pozabila zapirala se v svojo sobo ter molila in molila. Nekaj mesecev po svojem okrevanju je povila dečka, katerega so krstili za Ivana, ki pa je par dni zatem že umrl. Kresovka je plakala pri njegovem pokopu nalik obupanki. Poslej pa je postala tem eemernejša in nepriljudnejša. Nosila se je vedno črno . . . ždela skoro nepretrgoma doma, v svoji spalnici ter le časih zašla v cerkev, kjer je potem premolila cele dneve. Z nikomer ni občevala. Minka jedina je bila njena družba poleg Tinčkove zibeli. No, i za sinčka se ni brigala dosti mati, temveč ga prepuščala Minki in pestunji. Najrajša je bila Kresovka sama; sedeča poleg okna, obrnjenega proti zelenemu logu, je molila z brojanicami ali pa iz mašnih knjižic . . . Trgovina je dala Kresu vedno in nepretrgano toliko opravka, da je bil svoboden šele pozno na noč. Delo pa, ki mu je bilo iz početka le v potrebo, v tolažilo, postalo mu je kmalu v strast; nabirati, kopičiti novce, množiti imetek mu je bila največja slast. Postal je živ stroj, čez mero varčen človek. Poleg trgovine pa je bila Kresu vendarle odgoja sina in hčerke, katera je mati popolnoma zanemarjala, posebno pri srcu. Skrbel je, da sta hodila v pravo in dobro šolo, ter jima poiskal še domačega odgojitelja. Bil je strog, oster oče, ki je zahteval od svojih otrok pred vsem brezpogojne pokorščine ... Ko sta dovršila Josip in Minka razrede ljudske šole, poslal je sina na srednje šole, hčerko pa v Uršulinski zavod. In tako so minevala leta in leta . . . Josip je šel na realko ter jo dovršil z odličnim uspehom. Postal je velik, lep, ponosen mladenič, katerega srce je iskreno gorelo za domovino . . . Rad bi bil šel sedaj na Dunaj na tehniško visoko šolo, a udati se je moral očetovi volji, ki je zahteval, da se vpiše na dunajski trgovski akademiji. Težko se je uklonil očetovemu ukazu, saj ga je gnalo za drugim poklicem, a navadil se je pokorščine in se udal želji očetovi. Šel je torej na Dunaj, zapisal se v akademijo, se marljivo učil ter temeljito pripravljal za veleizobraženega trgovca. A ni se pečal le s svojim poslom, temveč se zanimal za vse, o čemer je vsaj slutil, da more biti kdaj v korist njemu in v čast domovinsko. Vsega se je skušal naučiti, vse znati in razumeti, vedoč, da zahteva mali narod slovenski od maloštevilnih svojih -vodnikov, da vedo vse, da so povsod doma, vedno za vse porabni.. . Splošno, ne samo korenito strokovno izobražbo si je nabiral nekaj let neumorno. Zlasti pa je bil preverjen, da je silno potrebno Slovencem, da se čim bolje seznanijo s kulturo in politiko drugih slovanskih narodov. Vedel in videl je, da se nam povsod vriva nemštvo, da se nemška ali laška govorica, nemški nazori, nemški običaji, nemško ali laško slovstvo, nemška umetnost še vedno šopirijo med našim razumništvom. Zato pa si je mislil: Proč z; nemštvom in lahonstvom! Bodimo v tem oziru najhujši radikalci, najstrastnejši fanatiki! — Bodočnost je slovanska. Duh slovanskih bratov bodi tudi naš, — njihova kultura, njihovo politično stremljenje bodi i naša last! Zavedajmo se in širimo bolj in bolj med vse narodove sloje ponosno zavest, da smo nadarjen ud največje narodne veje na svetu, da imajo Slovani preslavno zgodovino, veliko umetnost, krasno slovstvo, najmogočnejše vladarje, najuglednejše učenjake in politike! — Zavedajmo se tega, da trepeta ves svet pred močjo slovansko in da se, če tudi nehote, klanja geniju slovanstva celo oholi German, ki se — baje — „ne boji nikogar razen Boga!« — Bodimo Slovani (— ne pa partikularistični domiš-ljavci! —) z dušo in s telesom; trudimo se za kulturni in gmotni napredek in končno avtonomijo svojega naroda ter skrbimo za svojo vsestransko, najširšo omiko v blaginjo in slavo domovini! To so bili nazori mladega akademika Kresa in po njih se je tudi ravnal . . . Porabivši vsako minuto, dokončal je svoje velikošolske uke odlično ter se. vrnil v očetovo hišo kot navdušen in temeljito izobražen mladenič. Oče ga je takoj vpeljal v svojo trgovino ter bil kmalu ponosen na sinovo znanje. Josip pa se ni brigal vestno le za očetovo veliko trgovino, ampak se lotil takoj tudi društvenega življenja v Taboru. Stara čitalnica je bila vsled nespretnosti njenih voditeljev popolnoma propadla. Boljši sloji so se ji povsem odtegnili. Njeno premoženje je bilo v neredu, njena knjižnica razmetana in razgubljena. Čitalnice se je zavzel torej Kres najprej. Zdru-živši se z nekaterimi udi, zahteval je, da se skliče občni zbor. Na zboru je razkril vse odborove in društvene zanikarnosti ter pozval društvenike. naj si izvolijo nov, spretnejši in delavnejši odbor. In tako se je zgodilo. Predsednikom je bil izvoljen ugleden meščan, tajništvo je prevzel Kres sam, blagajništvo pa uradnik Kočevar. Ti trije — na čelu seveda vedno Kres — so uravnali najprej društveno premoženje, poiskali lepšo in večjo sobo, katero so dali primerno poslikati, in uredili knjižnico, kateri jo podaril Kres nekoliko sto knjig in zvezkov iz svoje knjižnice. Kres je nakupil društvu iz svojega žepa tudi nekaj slovanskih slik, veliko zrcalo in elegantno svetilko. Kmalu nato si je po Kresovem navodilu društvo kupilo še čedno pohištvo. Društvena soba je postala tako dostojna najboljše družbe. Vsled živahne agitacije Kresove in Kočevarjeve je kmalu izginilo upiranje boljših krogov proti društvu. Udje — moški in ženski — so se množili; vsi so bili složni. — Tja na zimo pa je pozval Kres vse mlajše ude, gospodične in gospode, ter jim predlagal, naj ustanove pevski zbor. Ta predlog so vzprejeli z navdušenjem. Takoj se je oglasilo zadostno število pevk in pevcev. Kočevar, sam izboren pevec, pa je požrtvovalno prevzel pevovodstvo. Kres in Kočevar sta izbrala pesmi in pisala cele noči note. Sčasoma sta naučila tega mučnega dela tudi nekoliko pevcev, rokodelcev in trgovskih pomočnikov, ki so jima pomagali. In mešani zbor je na veliko veselje Koče-varjevo kmalu veselo in navdušeno popeval lepe slovenske narodne pesni. O Švečnici pa je priredila Taborska čitalnica pri „Novem svetu« po dolgem premoru zopet veliko veselico s koncertom, dramatično predstavo in plesom. Ves Tabor je bil po koncu. Pevke so nastopile v narodnem krilu s pečo in pasom, pevci pa v surkah. Pri dramatični predstavi so igrali Kres, njegova sestra Minka, Kočevar in nekoliko pevcev in pevk. Uspeh koncerta, igre in plesa je bil za Tabor naravnost sijajen. Tako se niso še nikdar zabavali in toliko navdušenih, domoljubnih besed niso še nikoli čuli ko tistega večera iz ust mladega Kresa . . . Tako so govorili ljudje še nekoliko mesecev pozneje . . . A Kres še ni miroval. Ustanovil je poleg stalnega mešanega zbora še tamburaški in dramatični klub ter s tem zanesel novo življenje v zaspani Tabor. Uradnik Kočevar pa je bil povsod Kresov oproda, podpirajoč ga z besedo in dejanjem. O počitnicah se jima je pridružil še medicinec Orožen . . . V Taboru so imeli ondotni Nemci in nemškutarji v zvezi z nekaterimi okoličanskimi somišljeniki svoj nepolitični „Leseverein«. V društvu je bilo, žal, tudi nekaj slovenskih rodbin, ki so si domišljale, da je za nje čitalnica preveč preprosta, da je za nje družba rokodelcev, obrtnikov in delavcev onečeščujoča, da je nemška druščina in nemško kramljanje jedino resnično ,n o b e 1'. Tega „Lesevereina« sta se Kres in Kočevar, jedva da sta imela z veselico prvi uspeh, lotila z zvijačno odločnostjo. Ker sta vsled pravil mogla postati uda „Lesevereina«, vstopila sta in za njima polagoma vsi čitalnični pevci in vse pevke. Nekaj mesecev so mirovali ter se veselo zabavali med seboj in z Nemci. Ko pa je prišel dan občnega zbora, volili so Slovenci in Slovenke — po navodu Kresa — le slovenske odbornike. Slovenski udje so imeli dvojno večino, zato so zmagali na vsi progi. Nasprotniki so se togotili in izstopili ... Teden zatem so — zopet po Kresovem navodu — izstopili še čitalničarji in odbor je ostal sam. Pri prvi odborovi seji so torej sklenili, da se „Leseverein« razpusti in da pripade vse njegovo premoženje, zneseno itak skoro le iz domačih in izdajalskih žepov, narodni čitalnici. Tako se je tudi izvršilo. „Leseverein« je poginil za vselej, čitalnica pa se je okrepila . . . V Taboru je izhajal tedaj tednik „Slovenski Branik«. Program njegov je bil program narodne stranke. Širil, utrjeval in branil ga je vedno odločno in uspešno. Ker pa je bil v uredništvu le jeden pisa- telj, kateri je moral list spisovati, sestavljati in popravljati, kar je bilo za jedno moč dela preveč, vrinila se je v „Branik« marsikatera nepravilnost, nedoslednost in površnost. Pritožbe so bile redne radi tega, in vendar se ni moglo očitati uredniku — zavarovalnemu uradniku Vitavšku —, da bi bil nemaren. Le pomoči mu je bilo treba . . . Ker je bil Kresov oče tudi med delničarji lista, prevzel je Josip očetov delež ter postal tako listov založnik. Pri prvi veliki skupščini delničarjev „Branika« in njegove »Tiskarne« je prevzel Kres prostovoljno listovo vodstvo in blagaj-nico tiskarne. Odtlej pa je bil „Slovenski Branik« vrle uredovan, najbolje poučen in bogato založen list; tiskarna pa je imela največji red . . . In minevala so leta . . . Kres je bil duša vsemu društvenemu življenju; zato pa ga je ljubilo in spoštovalo vse. Dasi je bil še mlad, imela je njegova beseda veljavo, kakor da bi jo govoril sivolas, izkušen starec, /njegovi članki v „Braniku« so bili narodu — politična dogmariVsled njegovih naporov se je zjedi-nilo meščanstvo v lepo uspevajoči čitalnici, — njegova zasluga je bila, da je vladala v Taboru in okolici nekaka narodna disciplina. V očigled tej slogi in disciplini pa je bilo možno, daje zmagal slovenski državnozborski kandidat Dolžan. V. Kres je prešel že petorico soban in še vedno ni našel žive duše. Spodaj mu je povedala kuharica, da je gospod v pisarnici, v predilnici, da pa sta doma Melanija in teta Ana. Naj se torej potrudi v prvo nadstropje. Končno je dospel Kres do vrat, za katerimi je čul nekako šumenje. Rahlo je potrkal, a odzval se mu je preplašen Melanijin vzklik, zatem pa je začul besede: „Gospod Kres — oh, kako ste me prestrašili! — prosim, samo malo potrpite — takoj bom gotova.« Nato pa tiho, koketno hihitanje. „O, Vi zaspanka!« jo je kregal Kres, stoječ pred vrati. „Jednajst je že odbila, — moja ljubezniva prijateljica pa še ni oblečena.« „Motite se, gospod, jako motite!« se mu je odzvala Melanija, tekajoča semtertja po svoji sobici. „Veliko krivico mi delate. Vstala sem že ob sedmih — saj nisem mogla mirno spati: sanje so me mučile vso noč . . „Ali res? — Glejte, tudi jaz nisem mogel spati in tudi mene so motile sanje,« je priteknil naglo Kres. „Zato pa sem danes tako prečuta in utrujena!« je pripovedovala Melanija dalje ter se hitela oblačit. „Veste, taka sem, kakor da nisem tri dni zatisnila očesa . . . bleda, grda ... ah!« „Ah, ah, kolika nesreča!« se je šaljivo rogal Kres. „Vzprejmite skozi ključavnico moje najiskrenejše so-žalje, gospodična!« „Le norčujte se, porednež, iz svoje žrtve ... to je pač najbolj vredno moške trdosrčnosti!« „Moje žrtve! ? — Moje trdosrčnosti! ?« se je glasno čudil Kres. „Kaj li natvezujete nedolžnemu človeku, gospodična, s toliko smelostjo?« „Da, da, samo Vi ste krivi, da sem danes kakor smrt in da . . . „. . . in da še sedaj niste oblečena? Ha, ha!« „... in da se moram preoblačiti že dopoldne. Zakaj pa ste sinoči tako lepo govorili, da se nisem mogla ločiti od Vaše družbe! — Pomislite, da sem jedva ob štirih zatisnila oči!« „Žal mi je, silno žal, da sem kriv!« je govoril Kres z rahlo ironijo. „Samo tri ure ste spala ... oh, Vi ubožica! Prisegam Vam, da ne bom nikoli več . . . „Tiho, tiho!... take prisege ne maram; ne vzprejmem je . . . saj Vas vendar tako rada poslušam, kadar govorite o dragi domovini, o ljubljenem narodu, o njegovih križih in potrebah, o našem slovstvu, naši umetnosti, pa o kulturi naših slovanskih bratov tam gori na severu in tam doli na jugu! — O tem mi je pač najljubši razgovor in o tem sem čitala ter se učila največ . . . Tako . . . dobro jutro!« Odprla je vrata ter mu takoj ponudila desnico. Kres pa je onemel. Melanija se mu je zdela danes še krasnejša, še čarobnejša. Velike modre oči so se ji svetile danes z nekim posebnim bleskom, z nekim tajnim, sanjavim izrazom; — njene male, polne ustnice so bile napete ter rdeče nalik sočnati češnji in malo bledi obrazek z rahlo rožnatonadahnjenimi lici se mu je zdel neznansko ljubek. Kiti sta ji viseli preko hrbta tja doli do vznesenih bokov. Oblečena je bila v čisto belo, gladko, le malo s čipkami garni-rano toaleto. Občuduje je gledal Kres v Melanijin zarni obrazek ter se divil njenemu kipnemu stasu. „Kako si krasna, kako si dražestna!« sije mislil. Ona pa je brala to misel iz njegovih oči ter živo zardela, ko ji je prijel ročico, stisnil jo molče, pa jo po-bliskovo pritisnil na usta . . . V tistem hipu pa je stopila v sobo Dolžanova sestra Ana, majhna in suhljata ženska. Pozdravila je Kresa, pa ljubeznivo pobožala Melanijo po licih. „Vidiš no,« je dejala, „da je bilo prav, ko si me slušala ter se preoblekla . . . Zdaj si zopet lepa.« „Ali — tetka! Kaj govoriš!« jo je karala sramujoča se Melanija. „Samo resnico, golobče moje! Tudi prej sem govorila resnico, ko sem ti dejala, da si grda v onem krilu.« „Pa lye je Dore?« je vprašala Melanija, hoteča se iznebiti velike zadrege, v katero jo je spravilo Kre-sovo vedenje in tetina opazka. „V predilnici. Danes je sobota — drevi se izplačajo delavci in delavke, zato pregleduje knjige ...« „Pojdiva ga posetit!« je dejala Melanija. „V predilnici še nisem bila.« In šla sta. Predilnica je stala dober streljaj za hišo. Tvor-nica je bila obširen kompleks poslopij, ob katerih je tekel na jedni strani močen potok. Jedva sta se približala tvornici, začula sta zamolklo bobnenje, ropo-tanje in grmenje strojev, sikanje para in šumenje vode. Na obširnem dvorišču so nalagali nekateri delavci velikanske zavoje volne na vozove. • Ko sta'prišla Melanija in Kres mimo njih, odkrili so se in pozdravili ju vsi. „Dobro jutro!« je odzdravil Kres ter se takisto odkril. „Ali se ti je že zacelila roka, Martin?« je vprašal jednega delavcev. „Hvala za vprašanje, gospod!« je odgovoril delavec, mlad, postaven fant. „Tri dni že lahko delam.« „No, hvala Bogu, da ni bila nesreča večja. — Kaj pa tvoja mati, Matej? Kako ji je?« „Hvala, — bolje; — zdravnik je dejal, da ni več v nevarnosti,« je odgovoril drugi delavec. „Veseli me — mati je največji zaklad otrok —; pozdravi jo, Matej, v mojem imenu!« „Bom, bom, hvala, gospod!« — In šla sta dalje. Iz jednih vrat je pripelo rdeče-lično, krepko kmetsko dekle. Ko je zagledala pred seboj najedenkrat Melanijo in Kresa, je obmolknila in sramujoča se tiho dela: „Dober dan!« Potem je hotela brzo oditi. Kres pa jo je ustavil. „No, no, Franica, le poj, le poj — kaj se boš onegavila! — saj imaš povoda dovolj! Nevesta si, — vem.« „Vi veste?1 — se je čudilo dekle, lica pa so ji zažarela od sreče in veselja. „Vse vem . . . prav je, da je tako,« je dejal Kres. „Kdaj pa bo poroka?« „Menda v nedeljo črez jeden mesec . . . Vse je že v redu.« „Dobro . . . čestitam ... pa nikar ne pozabi, povabiti me vsaj na pojedino . . . sicer pridem sam oglarit.« „Ne bo treba, gospod!« se je smejalo dekle. „Gotovo Vas povabimo, če boste hoteli priti.« „Glej jo, seveda pridem! ... če bo pustil tvoj Tone, zapleševa jo parkrat, da bo vse gledalo!« Dekle se je glasno smejalo in pozdravivši ju zopet odhitelo. „Pridna in poštena delavka je Kastelčeva Franica,« je pravil Kres Melaniji. „In vrla pevka naše čitalnice! — Zagorjanovega Toneta, gostilničarjevega sina, ki je tudi čitalničar, je ljubila že tri leta skoro brez upa, da se kdaj vzameta. Stari Zagorjan namreč ni maral uboge delavke za sneho. Sin njegov naj si poišče bogate meščanke, — to je vedno želel. No, Tone je ostal značajen. Pred polletom pa je umrl Zagorjan, — zadela ga je kap, — in Tone je postal samostojen. Vzela se bosta torej. Franica bi lahko že pustila to svojo službo, dokler se ne poroči; a postajati, lenariti noče . . . pridna, delavna punica je . . . Bog jima daj srečen zakon!« — V tem sta prišla do tvorniške pisarnice. Dolžan ju je vzprejel sredi čvetorice uradnikov. Prišel jima je takoj nasproti, ljubeznivo ju po-pozdravil ter tožil, da ima silno veliko opravka. „O, nisva te hotela motiti!« je dejala hitro Mela-nija. „Hočem si samo ogledati tovarno, katere še nisem videla.« „Dobro, dobro, — le oglej si jo — zanimala te bo gotovo. Boljšega vodnika ti pač ni treba, nego je Kres; on je v tovarni kakor doma.« „Ne govori vendar toliko, dragi prijatelj,« se je smejal Kres; „saj se sliši iz tvojega dobrikanja le nujna želja, da se naju čim prej iznebiš. Ha, ha! „Tako je — kaj bi pa tajil! Ha, ha! — Le pojdita torej — mudi se tako že, da si ogledata dopoldne vse vsaj površno. — Torej do svidenja!« Kres je vodil sam Melanijo. Znani so mu bili vsi vhodi in prehodi, vedel je po vrsti za vse dvorane. Ko sta vstopila, zadonelo jima je na uho grmeče bobnenje in ropotanje strojev, čistečih sirovi bombaž, obdala ju je gorka soparica, začutila sta vonj olja in petroleja. Ogledala sta si za vrstjo vse stroje, od onega, ki je delal le sirovo, do onega, ki je plel najfinejša vlakna. Melanija 'se ni mogla načuditi nerazumljivi točnosti in umetelnosti strojevih del. „Zdi se mi, kakor bi imeli stroji pamet — dušo,« je dejala. „Glejte, prav natanko morem šteti jedna — dve — tri — štiri, da se premakne tale priprava, da se razpleto te le nitke, in iznova štejem jedna — dve — tri — štiri, da se priprava zopet odmakne in vlakno je spleteno . . . Kolik napredek od preprostih kmetskih tkalnih statev do teh tako umetnih, kompli- ciranih in natančnih strojev, ki napravijo v jedni uri več, nego v prejšnjih časih vse leto stotero tkalcev! — Zares, čudovita je moč človeškega duha, ki še ne miruje, dasi je vdihnil že mrtvemu, težkemu železu življenje, gibčnost, umetelnost!« „Da, človeški duh je nenasičen, neumoren, vedno napredka željan,« je pritrdil Kres. „Izumil je stroje, o katerih se prejšnjim rodovom še sanjalo ni, priprave, kakršnih si ni mogel izmisliti niti fantastični genij Julesa Verna. ,Rokodelstvo' bode kmalu le slovarska beseda, saj stroji opravljajo skoro že vse, kar so delale prej človeške roke« . . . In hodila sta iz dvorane v dvorano, iz prvega nadstropja sta šla v drugo, odondod pa še v podzemlje, kjer so kurili za stroje. Delavci in delavke so ju uljudno pozdravljali. Kres je nagovoril pogostoma tega in ono, vpraševal, šalil se in dražil ž njimi. In delavci so jima prostovoljno razkladali delo pri svojih strojih, opozarjali ju na to in ono ter se zopet prijazno poslavljali od njiju . . . Ko pa sta se vračala domov, izpregovorila je Melanija: „Če bi občevala vsa inteligenca tako, kakor občujete Vi z delavcem, izginila bi vsaj polovica one mržnje, vsaj polovica onih sovražnih predsodkov med delavci o naduti mogočni buržoaziji!« „Menite, gospodična?« — Morda imate prav . . . Ne mislite pa, da občujem z delavcem prijazno le zato, da je tudi on tak nasproti meni! To bi bilo sebično, neiskreno. — Moje občevanje z delavcem izvira le iz srčnega globokega prepričanja, da so nezmisel stanovske kaste, da je občekvarno tisto umetno gojenje aristokratskega čustvovanja med meščanstvom, ki se smatra višjim, boljšim ter priviligiranim za razne dobrote, užitke in pravice, katerih naj bi delavec ne smel poznati. Moja prijaznost z delavcem je gola posledica nazora, da so vsi ljudje pred Bogom in vestjo jednake vrednosti! — „Verujte mi, da sem imel iz početka s temi svojimi nazori med našimi neslavnimi Taboriti prav težko stališče. Moja želja je bila n. pr., da bodi naša čitalnica zares narodna hiša, ne pa zabavišče samo nekaterih meščanov. Želel sem, da bodi čitalnica prostor, kjer se goji lepa pesem, lepa godba in lepa igra v korist in veselje vsakega, ki čuti s slovenskim srcem. Temu pa se je upiral marsikdo. „Moj Bog, jaz naj plešem s fabriškim delavcem?!« se je branila gospa zdravnica, katera je — mimogrede bodi povedano —- hči kmetskih roditeljev. „Milostiva«, sem jo tolažil, „uverjam Vas, da ne bo fabriški delavec prav nič smrdel po olju in petroleju; da ne boste čutili prav nič njegovih raskavih rok, zakaj nosil bo rokavice, in tudi na njega višnjevo bluzo boste povsem pozabila, ko pride po Vas v salonski, črni suknji in beli kravati. Verujte mi, milostiva, da je možno s poštenim in marljivim de- ' lavcem ravno tako, ali pa še pametneje govoriti, kakor z marsikaterimi gospodiči s frakom in nanos- ^ nikom, ali pa z gospodi v dvobarvanem suknu z zlatimi zvezdicami na ovratku! Delavec ume baš tako plesati, kakor naši inteligentni gospodje in baš tako lepo se Vam zahvali za skazano mu čast; — da, njegova zahvala bo celo iskrenejša in prisrčnejša!« Tako sem ji govoril. „A moje hčerke, moji sinovi vendar ne morejo v tako mešano družbo!« se je togotil zopet gospod svetnik. „Moje hčerke vendar ne morejo plesati s krojači, z zidarji, čevljarji . . .!« „Gospod svetnik«, sem mu dejal, „kakor jim drago! — Zagotavljam Vas pa, da imajo vstop v čitalnico samo poštenjaki, naj si bodo ti potem iz meščanskih, delavskih ali kakih drugih krogov. Porok sem Vam tudi, da bodo vsi dostojno oblečeni in da se bodo vsi dostojno vedli. Ako Vam to zadostuje, me bo prav zelo veselilo, če bom mogel pozdraviti Vašo velecenjeno obitelj v naši čitalnici.« „Nekaj časa so se še upirali, končno pa je le premagala željnost po plesu in zabavi vse predsodke, in prišli so polagoma vsi in vse. In reči smem, da ni bilo nikomur žal . . . Odbor pazi strogo na red in na vsako malenkost, ki bi mogla koga žaliti. Tako pa se ni pripetila doslej še nobena pomembna nepri-lika... Gospodične hčerke svetnikove se z navdušenjem vrte po zibajočih se akordih ob strani vztrajnih ple-savcev-rokodelcev, gospod zdravnik, odvetnik, uradnik, profesor in učitelj pa se takisto z vnemo sučejo z brhkimi delavkami. Razločka — vsaj navidezno — ni nobenega. Tako je govoril Kres Melaniji, ki ga je zvesto poslušala. „V Trstu bi rekli Vašim nazorom, da so socialistični; — jaz pa se strinjam povsem ž njimi, zato jim morem nadeti le naslov — pravice«, je dejala ona . . . Potem sta se poslovila. Stopajoča navzgor pa je srečala Melanija svojo teto. „No, kako ti ugaja gospod Kres?« jo je vprašala Ana. „Lep, pameten mož, kaj ne?« „Posebno pa plemenit in pravicoljuben mož, kakršnega sicer ne poznam,« ji je odgovorila Melanija. Teta jo je začudeno pogledala, pa dejala: „Da, da, posebno pravicoljuben in plemenit mož ... lep značaj, Melanija, lep značaj je Kres, da, da . . .« VI. V postranski sobici gostilne pri „Novem svetu« sta sedela zvečer pri poliču vina dva gosta: uradnik Kočevar in doktorand zdravilstva Orožen. „Po kaj pa je pravzaprav prišla gospodična Melanija k fabriškim? je vprašal baš doktorand. Melaniji je pred letom umrla mati . . . ostala je sama z očetom. Stari Dolžan v Trstu ima velikansko, krasno zidano hišo — palačo! — sredi korza. Bankir je. — Melanija je samevala dolgo časa ter se dolgočasila; saj sorodstva v Trstu nima . . . oče pa je že siv, astmatičen starec, ki ždi ves dan v svoji pisarni. Dekle si je torej prav gorko zaželelo, priti zopet med ljudi . . . Hm, jedva dvajset let šteje menda. — Za to je zvedel Dolžan ter jo povabil v Tabor, kjer še ni bila in kjer ostane, kolikor časa se ji ljubi. Teta Ana jo ima rada, kakor bi bila njena hči, in Dolžan je takisto ponosen in sila ljubezniv s svojo sestrično«. „Vraga . . . veš kaj — lepa je pa res; zato pa se Kresu prav nič ne čudim; — no, saj se menda ne motim?« je ugibal počasi Orožen in sukal kupico med prsti. „Kaj pa misliš?« „Hm, kaj naj mislim! — To, o čemer že ves Tabor govori in sklepa: rada se vidita«. „Tudi meni se že nekaj časa isto dozdeva. Že precej tednov — odkar je ta rdečelaska tu — ga ni skoro prav nič v družbo; če se pa oglasiš pri fabri-ških, gotovo ga dobiš ondi z Melanijo«. „Morda se pa res kaj splete«, je ugibal dalje doktorand. „Presneto, Kres nima slabega okusa . . . Če jo dobi, zadene kar dve muhi hkrati: lepo dra-žestno ženo, pa cel kup kron.« „Da, res je . . . No, Melanija pa ni le krasna in imovita, temveč tudi jako izobražena deva. Ž njo se moreš meniti o vsem in vsakem . . . povsod je doma. Slovstvo naše t,i pozna do pičice natanko . . . nijedno važnejše delo ji ni tuje, nijeden znamenitejši pisatelj ji ni neznan. A ne samo našo, tudi francosko in italijansko književnost pozna temeljito . . . Maupassant, Daudet, Bourget, Castelnuovo, Barilli, in Ada Negri so ji najpriljubnejši. Zgodovina in prirodoslovje sta ji jako prijeten študij; kar pa je najbolj nenavadno: Vse bere. Zato pa ima naravnost moško trezne nazore. » „Talie žene bi si pač vsakdo želel!« je pristavil Orožen. „Žena bodi soprogu tudi prijateljica, tovari-šica, ne pa le ljubica in miti njegovih otrokrj — Eh, nevedne ženske ne bi maral, če bi bila pozlačena!« „Melanija je tudi izborna pianistinja in glas ti ima ... ah, rečem ti: prava krasota! — Zares cela umetnica je; pri tem je pa vendar tako prijazna, ponižna in preprosta . . . Sedaj pa menda nekaj slika . . . tako mi je vsaj skrivnostno namignila teta Ana, ko sem se zadnjič čudil, zakaj so postavili klavir iz Me-lanijine sobe v sosednjo.« „Torej zadene Kres res celo terno ž njo. Jaz mu jo prav prijateljski privoščim! — Toda — tako lepo dekle — v Trstu živeče — bankirjeva hči . . . morda ljubi že koga drugega, — vraga, to bi pa ne bilo prijetno . . • Kres je strašno koleričnega temperamenta!« „Kolikor znam jaz človeškega dušeslovja in kolikor znam jaz brati iz oči in z obraza, se- menda prav nič ne motim, če »trdim, da Melanija še ni ljubila resno ... In če je tako, se ni treba bati Kresu nobenega tekmeca, saj on je . . „Čuj, čuj, prijatelj,« ustavil ga je sredi besede Orožen, — „česa sem se spomnil! Kaj pa tale pl. Braunseiss? — Že parkrat sem ga naletel pri Dolžanu, kjer je nosljal ter razbijal svoje kosarniške dovtipe ter se grohotal in drl, da sem se bal, da se udere strop nad menoj. Ta karikatura tudi nekam sili in lazi za Melanijo . . . Strašno sladko ji govori . . . dobrika se ji na vse mogoče načine ... pa cvetlic ji je že nanosil, da bi jih bile vse Kresove krave site!« „Ha, ha, tega se pač ni treba bati Kresu . . . Melanija pa je tudi toliko pametna, da ne bo gledala le na uniformo in sabljo. — Tudi jaz sem se sešel že parkrat s tem postavačem v Melanijini družbi. Strašno je nadležen, bedast, pri tem pa vendar grozovito domišljav. — Zadnjič je nama hotel po vsi sili obračati note, ko sva igrala z Melanijo čveteroročno Dvofakove .Slovanske plese', dasi ne pozna niti jedne note in dasi ima vsak pudel več posluha nego gospod Edvard pl. Braunseiss. — No, Melanija mu tudi pri vsaki priliki dovolj umljivo pokaže, da ji je zoprn. Če je res zaljubljen v njo, oziroma v njene novce, ga bo že prav kmalu minulo.« „Da bi se le vse prav dobro izvršilo!« je vzdihnil Orožen. „Na zdravje gospodični Melaniji in Kresu . . . živela!« In prijatelja sta trčila s kupicama ter izpila vse vino. Potem pa sta poklicala Potokarja, plačala, oblekla ogrtače ter šla. Ko sta stopila na ulico, je svetila luna s polnim svitom raz vedro nebo. Ulice so bile svetle, kakor opoldne. Nikogar ni bilo videti. Skozi zastrta okna pa so prodirale luči domačih svetilk. Meščani so bili vsi lepo doma. Ko pa sta prišla do Dolžanove hiše, je začulo tanko Kočevarjevo uho glasbo. „Pst! — čuj, Melanija igra!« je dejal takoj ves navdušen „Na oni strani — proti vrtu so . . . pojdiva tjš,, da sliši va!« Naglo sta zavila okoli ogla, stopila na tovarniško dvorišče, prehodila mali vrtec ter obstala. Okno v prvem nadstropju je bilo na stežaj odprto. Melanija je pela in igrala. Prijatelja sta stala nepremično pod oknom. Le Kočevar je pokimal časih energično z glavo v priznanje, časih pa mu je ušel vzdih: „Krasno — divno !« Končno pa je igranje prestalo. Od zgoraj sta za-čula govorico; takoj na to pa so zopet zadoneli polni, mogočni akordi klavirja, njim pa se je pridružilo dvoje moških grl, ki sta peli na pol glasno: „Luna sije, Kladvo bije Trudne, pozne ure že; Pred neznane Srčne rane Meni spati ne puste.« Prijatelja sta spoznala takoj Kresov in Dol-žanov glas. »Pomagaj va še midva!« je dejal tedaj Kočevar, in naša krasna pesem je donela četveroglasno tja v svetlo noč: „Ti si kriva, Ljubezniva, Deklica neusmiljena; Ti me raniš, Ti mi braniš, Da ne morem spat' doma« . .. In prepeli so vso pesem čustveno, navdušeno. Ko pa so se poizgubili zadnji akordi v zrak, je prihitela k oknu Melanija s Kresom in Dolžanom ter vzkliknila: „Ah, to je bila lepa in prav originalna podoknica, gospoda! Hvala vama... pri prvi priliki se pokažem v čitalnici s svojim imenitnim kvartetom. Ha, ha! — To je ideja, kaj, gospod Kres? Ha, ha! — Pa pojdita vendar gor, gospoda!« „Ne — hvala, gospica,« se je odzval Kočevar. „Prepozno je že nocoj ... pa poskusimo še drugo pot!« „Torej jutri ... pa prav gotovo!« je odgovorila Melanija. „Le še jutri je možno, zakaj — kakor veste — že jutri ponoči se mora odpeljati Dore na Dunaj v parlament.« „Da, torej jutri prav gotovo, gospica!« je odvrnil Orožen. „Lahko noč! . . . Sluga!« „Lahko noč! . . . Sluga!« sta se odzvala Melanija in Dolžan. „Počakajta! —Takoj pridem,« je dejal tedaj Kres. Kmalu nato je prišel. Zavratnik si je privihal navzgor, klobuk pa je pomeknil na oči. Nekaj časa so hodili molče. Zdajci se ustavi Kres ter reče z vznemirjenim glasom: „Kočevar— Orožen, vidva sta mi najboljša prijatelja; — recita, povejta mi resnico: — se li tudi vama zdi gospica Melanija blago, plemenito, pošteno dekle? — Govorita, povejta mi, kaj mislita . . . zakaj jaz se bojim ... saj vesta, vse vesta!« „Prijatelj moj, duša draga, ne boj se! — Nisi slep, ker ljubiš. Melanija je lepo, veleizobraženo in plemenito dekle, kakršno ti moreva le želeti za zdru-žico,« je dejal Kočevar. „Hvala vama,« je odgovoril Kres, in zopet so šli dalje. Silna vznemirjenost se je kazala iz vsakega Kresovega gibljaja. Prišli so do Kresove hiše. „Jutri torej se odloči moja usoda,« je dejal tedaj zopet Kres, glas pa se mu je tresel. „Temna, grozna slutnja me svari, naj ne storim tega, — nerazumen glas mi kliče: ,To bo tvoja nesreča — tvoj pogin!' — Jaz pa mu ne morem verovati, —jaz pa moram poslušati le glas svojega srca . . . Prijatelja, da bi vsaj vama mogel povedati vse . . . vse, pa ne morem . . . Morda jutri!« „Umiri se, Kres, umiri!« ga je tolažil Kočevar. „Ne morem te razumeti. Vsekdar si bil pogumen in odločen, cel mož, sedaj pa najedenkrat ...« „Sedaj pa javkam ter se tresem nalik nezrelemu sentimentalnemu gimnazijalcu, ki se pripravlja raz-odeti svojo ljubezen izvoljeni srčni kraljici! Ha, ha! Prav imaš . . . toda pomagati si ne morem.« „Amice, zaupaj malo i mojemu očesu, ki vidi bistro in ostro kakor sokol!« je izpregovoril še Orožen, položivši mu desnico na ramo. „Moje oko pa je zapazilo i v Melanijinem očesu, ko se je upiralo vate, neki tajen, a žarek plamenček, katerega morem smatrati le za pristen odsev nekega čuta, kateremu se pravi. . . ljubezen! — amice, ljubezen! — Torej pogum! Sreča te išče, um ti je dan, našel jo bodeš, če nisi zaspan! — Pa dobro spi! — Lahko noč!« „Lahko noč!« Stisnili so si roke ter se razšli. Duše pa so jim bile nemirne . . . VIL „Josip! — sem pojdi!« Bil je očetov glas, ki je klical Kresa, ko je hotel baš zapreti za seboj vrata svoje sobe. Takoj je šel k očetu, v njegovo sobo. Stari Kres je sedel v komodnem naslanjaču pred veliko pisalno mizo z različnimi policami in predalčki. Pred seboj je imel kup popirjev. „Dober večer, oče! — Kaj bi radi? — Mislil sem, da že spite.« „Semkajle sedi, pa poslušaj me! — Kje si bil?« — Pri Dolžanu zopet, seve, seve . . . No, čudno, da ti ugaja tako njegova družba; — meni pa je zoprna. Zakaj? — Ne vem. A zdi se mi, da ta Dolžan ni iskren, da ni odkritosrčen človek . . . veš, zdi se mi, da je hinavec in pri vsi svoji narodni politiki le sebičen trgovec . . . No, no, nič zato . . . saj se morda motim, Bog daj! Če pa imam prav, maščevala se bo njegova neznačajnost le nad teboj ... da, le nad teboj, pa nad stransko. — No, no, le tiho bodi, saj vem, vse vem, kaj mi hočeš reči! Jeden izmed naju ima gotovo prav. Da bi le jaz ne imel!« Starec je povlekel nekolikrat iz svoje pipe ter porinil kvišku svoje naočnike, ki so mu viseli doslej na koncu nosa. „Zdaj me pa poslušaj, Josip, kaj ti imam povedati!« je začel zopet stari trgovec ter vzel popisano polo popirja v roko. „Šesto leto že teče h koncu, odkar delaš v moji trgovini. Prav zadovoljen sem s teboj. Vidim, da imaš veselje in razum, pa tudi spretnost za ta.stan. Zato mi ni prav nič žal, da sem te kot nevednega mladeniča skoro primoral v trgovsko akademijo. Tebi menda pa tudi ne, kaj ?« „Gotovo ne, oče!« „No, dobro. V teh šestih letih si si vzel jedva dve tretjini svojega zaslužka ... no, potreboval ravno nisi . . . doma si imel vsega, kar si hotel. No, zasluženo pa imaš venderle, da veš . . . Ker pa nosim že šest križev na hrbtu in se mi lahko vsak hip pripeti kaj takega kakor Zagorjanu, naredil sem danes svojo oporoko. „Zagorjanove smrti se Vam pač ni bati, oče!« ga je miril Josip. „Saj ste vender suhljat in žilav . . . da, naša mati ... tej bi se prej zgodilo kaj sličnega . . . Bog nas varuj!« „No, no, morda imaš prav. Toda red mi je venderle še najljubši . . . čim prej, tem bolje . . . jeden-krat itak mora biti! — Mati je sama svoja gospodinja . . . saj veš. — Jaz pa sem takole premislil: trgovino prevzameš ti in vse posestvo; Minki izplačaš, če se ne omoži pred mojo smrtjo, trideset tisoč goldinarjev; Tinetu pa, ki naj postane, kar hoče, izplačuješ do štirindvajsetega leta mesečno po petindvajset goldinarjev; kar bo potreboval več, mu odračuniš od njegovega deleža, t. j. petnajst tisoč goldinarjev . . . Ali ti je prav? — Le povej! Ti si moj najstarejši. . . pravico imaš«. „Dragi oče, zakaj bi mi ne bilo vse prav?! — Hvaležni Vam moramo biti otroci, druzega ne.« »Da, hvaležni ... to je otroška dolžnost ... pa ljubiti me morate . . . spominjati se me radi, ko me že ne bo več na svetu . . . No, no, saj sem zadovoljen z vami . . . posebno s teboj, in tako ostani še nadalje! — To bi bilo torej v redu. Hvala Bogu! — Vendar sem pripisal še opazko za slučaj, da umrješ ti prej nego tvoj oče. Tudi to je možno . . . čudna so božja pota! — Pripišem torej nate svoto tridesetih tisoč. Tem si od danes sam gospodar Zapustiš jih lahko komurkoli ali za karkoli . . . Tako torej. Jutri pojdem k notarju. Vse je v redu . . . Zdaj pa le pojdi! — Dobro spi! — Lahko noč, Josip!« „Lahko noč, oče!« Starec mu je ponudil desnico, in Josip jo je rahlo prijel. Bila je koščena, mrzla, a ljubljena očetova roka . . . Potem sta se ločila. - Josip je šel v svojo spalnico; spati se mu nocoj ni dalo. Misli so se mu drvile za mislimi po glavi . . . V srcu pa mu je bilo sladko, gorko, pa togepolno za-jedno . . . Jutri stopi pred Melanijo . . . jutri ji pove, da jo ljubi, vroče, strastno, nepopisno ljubi, da mu brez nje ni živeti . . . Jutri ji hoče povedati brez zadržka vse — vse, kar se je vršilo in izvršilo v njegovem srcu od tistega hipa, ko ji je gledal prvič v tiste velike, modre, lepe oči . • . od tistega trenutka, ko je prvič čul njen glas, ko je prvič držal njeno malo, gladko, drobno ročico v svoji... jutri ji hoče priznati, da nima več mirne ure ... da ga vleče nezadržno le k nji, da jo čuje, da jo vidi, da se je vsaj malo dotakne. — Izpovedati se ji hoče prav od srca, kako hlepi, kako hrepeni po njenih malih, polnih ustnicah . . . kako koprni le za jednim: ... le za jednim, da jo objame in pritisne na svoje prsi ves srečen — ves blažen. Pa odkod ta bojazen? — Ta črna slutnja, da mu rodi baš jutrašnji dan nesrečo? — Se mu li morda odreče Melanija? — Morda ga zavrne ... s smehom, z roganjem, z obžalovanjem ? — Morda ljubi že druzega? — In očetovo čudno, nerazumljivo dozdevanje glede Dolžanove neznačajnosti . . . odkod hipno ta sum? — Če bi se ta sum obistinil — kaj potlej ? — Moj Bog, saj to ni možno — saj to ni možno! — Dolžan je resen mož, kremenit značaj, njegove besede odkritosrčne, iskrene, iz srca prihajajoče . . . Dolgo je slonel Kres ob oknu in premišljal in premišljal, hrepenel in se bal, tolažil se, pa zopet zdvajal . . . Miru ni mogel najti. Zdajci pa se je spomnil očetovih besed! „. . . če pa t i umrješ prej nego tvoj oče . . . tudi to je možno .. . čudna so pota božje previdnosti ... za ta slučaj ti pripišem trideset tisoč .. . zapustiš jih lahko komurkoli ali za karkoli hočeš«. In če res umrjem? — komu li naj zapustim ta svoj imetek? — Domovini! — Domovini! — — Tako mu je odgovarjalo srce. Domovina je tvoja druga mati, domovina najbolj potrebuje tudi gmotno požrtvovalnih sinov ... nji zapiši vse, kar imaš, in tvoj dar bo nosil leta in leta . . . brez konca . . . stotoren sad. In narod te bo ljubil še dolgo dolgo po tvoji smrti ter blagoslavljal tvoj spomin. Tvoje ime pa ne izmrje nikdar . . . Tako je razmišljal Kres; predno pa je legel, sedel je za svojo pisalno mizo ter napisal oporoko: v kateri je določil med drugimi volili zlasti sledeče, „Glavnim dedičem svojega premoženja pa postavljam „Književno društvo« v ta namen, da iz te dedščine založi „Josip-Kresovo ustanovo«. Obresti „Josip-Kresove ustanove« naj se porabljajo v izdavanje cenene zabavne in poučne ljudske knjižice, katera naj nosi v spomin moje ime in mora biti pisana v strogo narodnem duhu na podlagi katoliške vere, toda v svobodomiselnem zmislu. Vsa ta dela naj tiska „Tiskarna« v Taboru po takrat obstoječih cenah, ureja pa „Književno društvo«. Moj glavni dedič mora svojo dedščino imeti naloženo pri bodoči „Kmetski posojilnici taborske okolice . . .u Pozno je že bilo, ko je končal Kres to svoje najvažnejše pismo. Spravil je je v velik debel zavitek, katerega je zapečatil in zaklenil v najbolj skrito mizno predalce. Potem se je razpravil, upihnil luč in legel v postelj. Dolgo je še ležal z odprtimi očmi; proti jutru pa je zadremal . . . VIII. „Gospica Melanija!« — Nič odziva. „Gospica Melanija . . . lepo prosim!« Zopet nič odgovora. „Vi okrutnica! — Dobro vem, da ste tu notri ... da se pritajujete . . . Teta mi je povedala, da ste že vse dopoldne v svoji sobici. No — torej — gospica! — Imam Vam nekaj sila, sila nujnega povedati. . . sedajle . . . takoj ... in baš v Vaši sobici . . . nihče ne sme biti poleg . . . skrivnost je, gospica, velika skrivnost! — Prosim, gospica Melanija, lepo prosim!« Iz sobe se je začul rahel, koketen, grličinemu hihitanju sličen smeh, — smeh, ki tako vzburja moške živce . . . „Gospod Kres, jako zapeljivo znate prositi... gotovo bi Vas rada uslišala, a ne morem ... ne smem . . . Bojim se Vas, ker . . „Bojite se me, gospica?!« „Bojim se, da bodete — hudi name.« „Gotovo, da ne bom . . . svojo besedo Vam zastavljam, gospica! — Samo sprejmite me v svojo sobico . . . samo za tri . . . za pet minut . . . potem pa pojdem zopet, če bodete ukazala!« „Dobro torej, za pet minut... ha, ha! — a niti sekunde ne dalje . . . Samo za hipec še potrpite . . . tako . . . tako . . . sedaj pa prosim . . .!« V ključavnici se je zavrtel ključ, vrata so se odprla in Kres je stopil v Melanijino sobo. Melanija je stala že tik okna. Oblečena v ohlapno, jasno višnjevo matinejo s kratkimi, jedva do komolca segajočimi rokavci, ga je pozdravila z nasmehom, s katerim je skrivala svojo zadrego. „Vi ste slikala, gospodična?« — se je začudil Kres videč pred njo stojalo, katero je zakrival lahek, a gost zastor. Pred stojalom je stal vrtljiv stol, poleg pa mizica s čopiči, paleto in palico. „Da ... Pa kaj mi imate nujnega povedati? Evo, jedna minuta gre h koncu.« „Li ne smem videti Vaše slike? Še ničesar mi niste pokazala. Obljubljam Vam, de ne bom prav nič — hvalil.« „Ne, ne . . . danes ne . . . bojim se . . . prosim, ne silite me! ...ah, kako nehvaležni ste!« — Bila je čudno vznemirjena. V Kresovi glavi pa se je takoj rodila mučna, črna misel: zakaj se tako boji? — zakaj tako prosi? — kaj — koga slika? Ljubosumnost in neka nerazumljiva bojazen, da je morda za tem zagrinjalom nekaj, česar mu ne pokaže Melanija nikdar, ker je njemu sovražno, se ga je polastila. Kri mu je šinila v glavo in oči so mu jezno zabliskale. „Poglej! — sicer se blamiraš.« Tako mu je govorilo vzburkano srce. In v tem hipu je pristopil k stojalu, dvignil roko, Melanija mu je skočila nasproti, hoteča ga potisniti v stran, a za-stor je že padel in Kres je zagledal strmeč — sebe samega. Srce mu je poskočilo od veselja, roke so mu trepetale in oči so se mu smejale, ko je izpregovoril: „Gospodična Melanija, tega nisem zaslužil.« Melanija pa mu ni odgovorila. S sklonjeno glavo, zardela kakor makov cvet je zrla v tla, trla si roke ... saj jo je bilo sram, — tako sram! Tedaj pa je pristopil Kres k nji. Rahlo ji je položil levico na ramo, z desnico pa je prijel njene prstke, pa jo na pol šepetaje vprašal: „Melanija, ali veste ... ali vsaj slutite, kaj Vam moram povedati?« . . . Še bolj je sklonila glavico . .. Kres je čutil, kako se ji trese telo . . . Stisnil ji je prstke, dvignil jih, pritisnil na svoje vroče ustnice, pa vzdihnil: „Melanija!« In njeni prstki so se hipno razklenili, pa se zopet sklenil za Kresovim vratom ... na prsih mu je slonela ter od veselja, sreče in blaženosti ihtela in ihtela . . . Ko pa je dvignila kodrolaso glavico, ozrši se mu v obraz, tedaj je videl Kres najlepše oči na svetu, iskreče in krešoče se v solzah vroče ljubavi In prijel jo je z obema rokama za glavo ter prosil: „Melanija . . . poljub!« Krepko ga je pritisnila nase, dvignila se na prste ter mu položila svoje male, bujne, nalik sočnati jagodi napete ustnice na njegove v dolg — dolg poljub . . . Potem pa sta sedla na zofo . . . ničesar nista govorila ... le gledala sta se, blaženo se nasmihala drug drugemu, stiskala si roke, dokler ni iznova začel prositi Kres: „Melanija . . . poljub!« In odrekla mu ga ni . . . „Sedaj pa pojdiva k teti in Doretu,« je dejala končno ona. „Da, le pojdiva jima povedat . . . dolgo sem v tem atelijeju . . . ah, glej, minulo je že davno pet minut . . . minula je že cela ura.!« „Vedela sem, da me boš prevaril, ti nasilnik!« mu je odgovorila ona z žarkim pogledom. In potem sta šla iskat Dolžana in teto Ano. Ko pa preideta nekaj sob, začujeta živahen pogovor. „Tristo bomb! — to ni kar tako. Jaz Edvard pl. Braunseiss se nisem še nikoli blamiral . . . zato se tudi sedaj ne maram . . . Previdnost je rodila največ zmag ... in zmagati hočem, da veš, zmagati!« „Ne branim ti . . . čestital ti bom ... a le po-prašaj jo sam ... jaz ti ne morem prav nič pomagati,« je govoril Dolžan. „Dobro, torej . . . Edvard pl. Braunseiss ni straho-petnež ... eh, zlasti pri ženskah ne! — Prsi vun, — glavo po koncu, — peto ob peto, da zazvene ostroge, — lopi po sablji, da zarožlja, — kavalirski poklon, — desnico na srce —: ,Gospica, Vaše krasne oči, Vaš divni glas, Vaš nebeški stas, Vaš angelski obrazek. . . ah, ah! — Edvard pl. Braunseiss Vas ljubi' ... in uspeh je bil doslej še povsod gotov. He, he, he! — Seveda, — seveda! — Korenjak sem, da mu ga nima para v garniziji, — hm! — hm! — pa moji črkici ,pl.' — ,p 1.' — vplivata očarljivo na ženske živce. He! He! — No, sedaj pa hočem postati pameten . . . iskren . . . sedaj zares ljubim, saj ona je istinito diven keberček — diven keberček! Jaz jo ljubim in spoštujem. Veruj mi, da jo res spoštujem!« „Verjamem, verjamem!« mu je odvrnil Dolžan. „Poskusi! Povsod si imel srečo, morda tudi tu... žal ti ne bo, saj ona je bogata, zelo bogata!« „Da, vem, vem . . . natanko sem se o vsem informiral ... He! he! Previdnost je rodila pač še največ zmag in koristi. Oče je bankir — blizu pol miljona ima bajč — in ona je jedinka ... da, da, vem, vem . . . pa nikar ne misli, da mi je le za denar! . . . Jaz jo ljubim in spoštujem. Veruj mi, da jo res spoštujem, saj je tako krasen keberček! „Zlat keberček!« moraš reči. „Da, prav imaš . . . zlat keberček!« je meketal pl. Braunseiss . . . Kres in Melanija pa sta stala nepremično sredi sobe ter čula vse. „Pojdi v svojo sobo, Melanija . . . sam mu grem povedat,« je dejal Kres; Jice mu je bilo bledo in oči so se mu iskrile jezno. Še jedenkrat se je sklonil k nji ter jo poljubil . . . Melanija je odhitela trepetaje nazaj. Kres pa je potrkal na duri Dolžanove sobe. „Naprej! — Ti si, Kres? — Pozdravljen! Baš sem mislil nate,« ga je nagovoril Dolžan, stopivši mu nasproti. „Prišel sem ti povedat samo najnovejšo vest izza tvojega sorodstva,« mu je odgovoril Kres, pa kakor bi šele sedaj zapazil pl. Braunseissa dejal: „0, gospod stotnik — pozdravljeni!« „Sltlga, slug&!« se je pačil Braunseiss, —« ali vaju morda motim? Potem grem . . .« „Nikakor ne, gospod stotnik,« je dejal Kres ter sedel komodno v fotelj nasproti Dolžanu. „Vest, katero prinašam prijatelju Doretu, postane itak kmalu javna...« „A, tako . . . potem še ostanem ... ali pa stopim vendarle malo h gospici Melaniji . . . danes je še nisem imel časti pozdraviti.« Kres ga ni poslušal. Obrnivši se k Dolžanu je dejal: „Dragi Dore, ravnokar sem se zaročil s tvojo sestrično Melanijo.« Braunseiss in Dolžan sta planila hkrati s stolov. Dočim pa se je razlilo preko Dolžanovega obraza veselo iznenadenje,?je pobledel stotnik kot krpa. „O, o, kako sem vesel!« je vzkliknil poslanec, nudeč Kresu obe roke. „Iskreno ti čestitam, dragi moj Kres !« „Hvala ti; — vedel sem, da si mi pravi prijatelj«, je odgovoril Kres ter ga objel ... „Pa kaj Vam je, gospod stotnik? — Tako ste bled!« — seje obrnil nato k Braunseissu. „Domov moram — pregnal sem se menda z jahanjem snoči. . . sluga, Dolžan!« je jecal stotnik. In ne da bi pogledal Kresa, je kolovratil skozi vrata. Tedaj pa je prasnil Dolžan v širok grohot. „To je bilo imenitno! — Ha! Ha! — Baš prav si prišel ... ah, ta domišljava karikatura! ... ha! ha!« Potem je skočil k vratom ter zavpil „Ana, — Ana, Melanija ti bi rada nekaj povedala. Hitro pojdi k nji!« — IX. V jedilnem salonu pri Dolžanu je bila zbrana velika družba domačih prijateljev. Povod temu je bil dvojen. Okoli polnoči se je imel odpeljati državni poslanec Dolžan prvič v parlament na Dunaj, zajedno pa se je praznovala —■ sicer še brez oficijalnega naznanila — zaroka Melanije in Kresa. '■ Okoli sedmih zvečer so prišli Kočevar, Orožen, urednik „Slovenskega Branika«: Vitavšek, Kresova Minka, poštni kontrolor Megla s svojo ženo, ki sta bila v daljnjem sorodstvu z Dolžanovo pokojno soprogo, zdravnik Pavlin s ženo, notar Škorec s hčerko in od-gojitelj Muhovnik. Vlogo gospodinje je imela teta Ana. Ona je sprejemala ter pozdravljala dame. „Oh, ali že veste, gospa Megla? — Naša Melanija se bo omožila!« je pripovedovala kontrolorki. „Oh, ali res, ali res? — Is kom pa, gospodična?« se je navidezno čudila kontrolorka, ki je že dopoldne izvedela to novico od svoje dekle, prišedše od mestnega vodnjaka. „Z gospodom Kresom... Kar najedenkrat sta naredila, pa je bilo . . . Samo ,amen' sem še mogla reči.« „Jej, jej, torej z gospodom Kresom! —Bog jima daj dobro, je vzdihnila globoko kontrolorka, da se je zaujčkala velika črna broša na njenih prsih. „Veste, Kres je res dober človek, dobro srce ima, da nikoli tega. In kako lepo zna govoriti. Jej, jej! — Zadnjič sem bila tudi jaz pri Potokarju, ko smo slavili volitev Dolžanovo . . . Jej, kako lepo vam zna ta človek postavljati besede! Še lepše nego kaplan Juri! Ali mi verjamete gospodična, da sem se jokala, dasi ga nisem prav nič razumela? — Seveda, visoka politika ni za nas ženske ... to pa venderle rečem, da sem se jokala in da vem, da je Kres dober človek. Oh, Bog jima daj dobro, še jedenkrat rečem!« in zopet se je zaujčkala broša na njenih bujnih prsih, skrivši se ji nekam pod brado. O kontrolorki se je govorilo, da je že pred svojo poroko oblekla soprogove hlače, zakaj razen ob uradnih urah ni bilo kontrolorja nikoli na pregled. Vedno je tičal pri svoji čudovito rejeni ženki, ki je zaradi svoje debelosti jedva gledala izza zabuhlih lic; dihala je šumeče nalik počenemu kovaškemu mehu ter se premikala težavno kakor slon v cirkusu . . . Pravilo se je, da ji omotajo, kadar gre iz hiše, s povoji roke in noge, da jo prevežejo od vseh plati z moderci i. dr., sicer da bi se ne mogla geniti . . . Teta Ana je šla pozdravljat še zdravnikovo soprogo, Minko in notarjevo hčerko. Kontrolorka pa je potegnila k sebi moža, ki je bil ravno v živahnem pogovoru z Orožnom. „Ali še ne bodo začeli na mizo nositi?« je dejafa nejevoljna. „Koga pa še čakajo? — Jaz sem že tako lačna.« „Potrpi še malo, — takoj se začne!« „Pa zakaj nas vabijo za sedmo uro, če mislijo začeti šele ob osmih?« se je jezila kontrolorka in gledala tako hudo svojega slokega, bledega možička, kakor da bi bil on kriv. „I, saj še nikamor ne mudi,« jo je tolažil mož šepetaje. „Kaj nisi doma ravnokar nekaj jela?« „Ali mi pa zopet očitaš morda?« se je razto-gotila kontrolorka. „Glej ga, dedca . . . lačna naj bom .. . o! o!« — V tem se ji je približala Melanija, kateri je s pretirano sladkimi besedami čestitala, pa zdihovala, da je pač tudi zakon težek stan . . . Kontrolor je hitro pristopil k skupini, kjer so se pomenkovali Škorec, Pavlin in Muhovnik s Kočevarjem o bodočem državnozborskem zasedanju. Zdravnik Pavlin je bil dolg, suh mož simpatičnega obraza in črne brade. Nekako nervozno se je zmeraj oziral v vrata. Bal se je pač, da ga vsak hip zopet kdo ne odpokliče iz družbe, v katero je mogel priti jedva vsake svetke. Podnevi ga ni bilo skoro nikdar doma in še ponoči ga je bilo težko dobiti. Revež je moral dirjati okoli bolnikov dveh okrajev in komisije zaradi pretepov, pobojev i. t. d. so bile ondi često na dnevnem redu. Bil je istinito pomilovanja vreden človek, zlasti ker je imel tako malo časa za svojo lepo, iskro ženico, katera je bila zares vzorno vrla soproga, zakaj imela je navzlic vsemu temu venderle že — šestero otrok. Doktorica je bila hčerka bogatega kmeta iz okolice. Ko se je omožila, je bila še popolna kmetica; no, v kratkem se je olikala in omikala. Nosila se je sedaj že prav gosposko. Vender ji niso rekali drugače nego „Pavlinova Micika« . . . Biia je odločna ženska in vrla rodoljubka. Notar Škorec je bil poosebljen dolgčas. V družbi je navadno molčal, zeval, časih pa celo zadremal. Zdelo se je, da ga ne zanima nobena stvar. Bil je majhen, debel gospod z največjo plešo, ki je možna. Njegova hči Malka, že devica v srpanu, je bila čokata, nizka, bujnih oblik in bledikastega obraza. Svojo mladost je preživela večinoma v institutu, pri svojih tetah in botrah, nastavljaje se moškim, ki pa je niso marali, pa spakuje se navzlic svojim letom še vedno nalik kratkokrili deklici štirinajstih let. Njeno prijateljstvo s Prelesnikovo Nežiko pa je bilo znano po vsem Taboru. „Gospoda, izvolite . . .!« je izpregovoril tedaj Dolžan s primerno gestikulacijo, ki je pomenila, naj sedejo. Ker so bili vsi pogosto pri Dolžanu gostje, so se vedli prav domače neprisiljeno. „Hvala Bogu! je vzdihnila kontrolorka, hitela si tlačit servijeto za vrat, zvonila s svojimi zapestnicami, pa rožljala z nožem in žlico. Zapičila je svoje oči v zalo služkinjo, ki je ponujala gostom iz ogromne sklede, ter jih ni obrnila prej od nje, dokler ni prišla k nji. Naložila si je potem toliko na krožnik, da ji je šlo čez. „Gospod notar, ne verjamete mi, kako sem nocoj lačna,« seje obrnila k sosedu, ki je molče strmel vanjo. „Nocoj? — A-hm!« je dejal notar ter si nalagal, ne meneč se za cmakajočo kontrolorko .. . „Oh, da bi me le vsaj nocoj pustili na miru!« je dejal boječe zdravnik ter zaljubljeno pogledal svojo Miciko. „Le miren bodi, Janko, nocoj te ne pustim nikamor . . . Naročila sem dekli, da ne pove nikomur, kam sva šla,« ga je tolažila ženka ter mu polagala prtič preko novih hlač. „To ni bilo prav Micika ... kaj če koga nocoj ranijo? . . . sobota je . . . fantje hodijo vasovat...« S strahom se je ozrl zopet v svojo ženo ter gladil prtič, da bi vendar ne padla kje kapljica na njegove hlače. „Bodi brez skrbi . . . rečem ti! Naročila sem Mini, da naju pride klicat le v skrajnem, v jako nevarnem slučaju.« „Dobro, dobro . . . tako je prav«, je dejal zdravnik in se smehljaje lotil svojega krožnika . . . Na gornjem koncu mize pa so sedeli Kres in Melanija, Kočevar in Minka, Kresova sestra, Dolžan, Vitavšek, Orožen in Ana. „Vlada dobi pač težko večino za to svojo predlogo«, je dejal baš Orožen. „To bi bilo pač želeti,« je takoj pristavil Vi-tavšek. „Predloga je škandalozna!« „Zlasti za malo obrtništvo in kmete,« je dostavil Kočevar. „O delavcih pa niti govora ni,« je dodejal Kres. „S to predlogo bi bila prizadeta tudi našemu narodu velika škoda in krivica, saj masa obstoji pri nas ravno iz omenjenih treh slojev,« je menil Orožen. „No, kaj bi . . . pasti mora!« je izpregovoril Dolžan. Jaz jo bom pobijal z vsemi sredstvi . . . Nabral in sestavil sem si že precej statističnih in zgodovinskih podatkov, s katerimi jasno dokažem, da se s sprejemom te predloge oškoduje večina cislitvanskih narodov ter da je v korist le nekaterim stanovom.« „Večidel židovskim kapitalistom, pa aristokraciji,« je pristavil Kres. „No, slovanska koalicija bode imela to pot zares važno besedo,« je govoril dalje Dolžan. „Mladočehi, Jugoslovani in Rusini! . . . žal, da so izgubili Poljaki skoro docela čut slovanski ter ga zamenjali s hladnim kupčijskim razumom !J „Zastopniki poljski v parlamentu pač niso poslanci narodne mase, nego le veleposestništva, plemstva in veletržcev ... ti pa imajo razum le za svoje koristi,« je pridel Orožen. „Žalostno, pa sramotno ne le za slavni poljski narod, ampak za vse slovanstvo!« seje jezil Vitavšek ... „Ah, tale primaka k zajcu, je pa strašno dobra; — kaj, gospod notar?« je vpraševala kontrolorka svojega soseda. Ta pa si je brisal energično z obema rokama obilni pot raz čelo; drgnil se je z vsem prtičem. „Vroče je, — a-hm!« je dejal, pa se iznova lotil zajca. Tudi kontrolorka ga ni več nadlegovala. Potila se je tako, da ji je curljal pot po obeh straneh obraza. No, ona se zato ni zmenila, ampak hlastaje in cma-kaje rezala, trgala, srkala na celi zajčevi nogi . . . „Oh, nocoj ste pa zopet lepa, če dovolite, gospodična Malka,« je govoril kontrolor Megla. „Tale bluz-nica je prav po najnovejšem pariškem vzorcu, če dovolite.« „O, gospod kontrolor, Vi se mi le laskate!« mu je odvrnila sramežljiva Malka. „Nikakor ne, gospodična, če dovolite! Veste, jaz imam okus, — zato pa rečem, da tako elegantne bluznice še nisem videl v Taboru, če dovolite!« „0, gospod kontrolor, Vi se le šalite!« je zopet zapevkala stara devica ter se vila in krivila nad svojim krožnikom ter zaobračala oči, kakor bi jo lomila božjast. . . »čakal sem te za vrtom dobro uro ... a ni te bilo, Minka, je šepetal Kočevar Kresovi sestri. Minka je zardela, pa dejala še tišje: „Pazi, da te nihče ne čuje!« „Pa zakaj te ni bilo?« je vpraševal Kočevar dalje, skrbno se oziraje, če ju kdo ne opazuje. Vsi so bili zatopljeni v svoje pogovore, ali pa v svoj zajčev kos. „Materi je najedenkrat slabo prišlo ... saj veš, da jo muči naduha, da jo hoče časih kar zadušiti,« mu je odgovorila Minka. „Bojim se i jaz za njo . . . tako je bolehna!« je odgovoril Kočevar. „Hotel sem ti le povedati, da sem postal asistent.« „Ah. kako sem vesela, Fran!« je vzdihnila Minka ter se ljubeznivo ozrla ljubljencu v lice. „Koliko časa že skrivava svojo ljubezen . . . sedaj pa . . .« „Ne upam si, Minka ... še vedno se bojim, da me zavrne tvoj oče,« je rekel otožnega obraza Kočevar. „Ubog uradnik sem! — Bojim se, da ga le razdražim . . . potem pa te morda prisili, da vzameš koga druzega!« „Nikdar, nikdar, Fran! Tvoja, ali pa nikogar!« je odgovorila Minka odločno . . . „In kaj je dejal tvoj oče?« je vprašala tiho Melanija Kresa, med tem ko se je Orožen glasno to-gotil nad bahatimi in surovimi Madjari. „Vesel je bil . . . želi te že jutri videti! je odgovoril Kres smeje ter ji stisnil pod prtom levico. „Jutri že? — Ah, kako me bo sram!« „Ti dete moje!« „In tvoja mati ... kaj je rekla ona?« „Moja mati je povsem odmrla za svet . . . malokdaj jo vidim ... iz sobe se ne gane ter občuje le z Minko ...« „Rečem ti, Micika, da sem ko na trnju! — Staro Babnikovko bi bil moral venderle še jedenkrat obiskati! In farovškega hlapca Tineta tudi, ki je padel na glavo ter si pretresnil možgane! Blede se mu.« „Nikar ne javkaj tako, dragi Janko,« je tolažila zdravnica soproga. „Ni tako hudo ne! — Stari Bab-nikovki itak ne moreš več pomagati . . . Toporov Tine pa je kopriva, ki ne pozebe, če pade še desetkrat na svojo trdo betico!« „Že res . . . ali, Puščavnikovi otroci imajo grižo ... bil sem sicer danes že dvakrat tam, — in kaj misliš ...?'■' „Puščavnica bo vesela, če ji dvoje troje pomrje . . . uboga beračica nima sama kaj jesti, pa dvanaj stero otrok! — Norček, bodi vendar miren! — Al-nisi zadovoljen, da sva zopet jeden cel večer skupaj ? — 0, da bi imel le še ponoči počitek! — Poglej no, kako se pogledujeta Kres in Melanija! — Ab, kako sta srečna!« „Kaj midva nisva, Micika? — Pa me še ti tako poglej!« „Ha, ha, ti norček, ti!« — Odgojitelj Muhovnik je sedel prav na spodnjem koncu. Jedel je, kar so mu ponudili in kolikor je mogel. Kaj pa je, tega ni vedel. V duhu je namreč pesni-koval ter s čeljustmi škandiral svoje daktilične verze. Muhovnik je bil kozav človek, dolgih, grivastih las, na pol slep in grbast. Jezdaril je cele noči svojega Pegaza. V svoji miznici je imel že celo skladnico epov in dram, na svetlo pa ni dal še ničesar. Pošiljal je pač svoje spise na vse strani, a dobival jih je redno — nazaj ... Le jedenkrat se mu je posrečilo spečati neko pesen o „Tepki«, nazva.1 jo je „elegijo«, uredništvo pa jo je ponatisnilo z dostavkom „za pust« . . . Sicer pa je bil blaga, skromna duša. Ljudje so ga radi imeli, ker je za dobro večerjo ali pa kosilo napravil pesen prigodnico, kakršno in kolikor dolgo si je le kdo želel. Tako je bil na boljših ženitovanjih, botrinjah in reševanjih stalen gost. Stisnivši se na konec mize je pil, jedel, molčal in potrpežljivo čakal, dokler se mu ni dalo znamenje, da odpre svojo poetično zatvornico . . . potem pa se je vsula ploha . . . morje verzov na srečno-nesrečne prisotnike. Za nocoj je dobil kar dvoje vabil in dve nalogi. Teta Ana mu je naročila še včeraj petdeset stihov v slovo bratu. Dolžan pa danes dvajset verzov v proslavo Melanijine zaroke. Premalo časa je imel danes za toliko delo. Zato pa je sedaj pesnikoval, jedel in pil zajedno. Motil ga ni nihče . . . Zdajci se je približala Ana svojemu bratu. „Pojdi vun — brzojavka!« „Ah, že? — Bravo!« Hitel je iz sobe. Ravno so odnašali krožnike, sklede, nože, žlice, vilice i. t. d. ter prinašali v novo vina. Čez kratek hip se je vrnil veselega, smejočega obraza. Naglo je sedel na svoj prostor, pogledal, so li vse kupice polne, obrisal si svoj zlati nanosnik, potrkal na kupico ter vstal. „Dragi prijatelji!« je začel, se ozrl smeje na desno, na levo, malo zakašljal ter ponovil „Dragi prijatelji!« „Silentium, gospoda, silentium!« — je viknil naglo Orožen poleg svoje stare navade kot bivši ,kontrapikuš' pri oficijalnih komerzih dičnega slovenskega velikošolskega društva „Slovenija« na Dunaju. In mahom so utihnili vsi. „Dasi vam je že vsem znan veseli dogodek, ki se je izvršil danes v mojem sorodstvu,« je govoril Dolžan z mrtvim glasom, „dovolite mi vendar, predno zopet nagnemo kupico, da — nepričakovano — že nocoj sporočim oficijalno zaroko predragega mi po-bratima, gospoda Josipa Kresa, z mojo ljubljeno se-strično Melanijo Dolžanovo. Bog ju živi še mnoga, mnoga leta!« „Živela! — Živela!« so vzkliknili gostje, hiteli k Melaniji in Kresu trkali ž njima ter jima stiskali roke. Minka se je celo objela in poljubila s svojo bodočo svakinjo. Ko so zopet sedli, je izročil Dolžan Kresu brzojavko, ki se je glasila: Gospodu državnemu poslancu Dolžanu. Tabor. Blagosljavljam zaroko svoje premile hčerke z vrlim rodoljubom gospodom Kresom ter se v duhu veselim z vami nocojšnji večer. Pozdrav vsi družbi, zlasti tebi, gospodu Kresu in Melaniji! Trst. Jakob Dolžan, bankir. V tem pa je vstal idejalni pesnik Muhovnik ter začel čitati svojo slavnostno pesen, v kateri je proslavljal in opeval državno poslanstvo, domovino, cesarja ter prešel na ljubezen, zaroko in poroko, vpletaje vrline Kresove in čednosti Melanijine. Še pa ni prišel do konca, ko se je začulo pod oknom govorjenje ljudi, hoja množice in smehi. Družba je planila mahoma k oknom ter jih odprla. Spodaj je stala glava pri glavi . . . ves trg je bil poln. Videti je bilo največ meščanov, rokodelcev in delavcev ter delavk. Baklje so gorele ter razsvetljevale prostor daleč na okoli. . . Tik pod oknom pa so stali v surkah in svojih okroglih klobučkih s srebrnimi trakovi čitalničarji ... v njihovi sredi je že stal Kočevar . . . Orožen pa je hitel razdeljevat note. Takoj na to je zadonela v tiho, mirno svetio noč lepa slovenska pesen, močen zbor . . . Kres, Melanija, Minka in Dolžan so sloneli pri jednem oknu ter molčali. Bili so vsi močno ginjeni. Le Melanija se je pritisnila časih h Kresu ter mu po-šepetala: „Josip moj — kako sem srečna!« — on pa jo je pritisnil lahno še bolj k sebi. Ko pa se je začela druga pesen, so vstopili v salon trije odposlanci: Orožen, delavec v višnjevi bluzi in kmetski fant. Stopili so pred zaročenca, Orožen pa je izpre-govoril med krepko donečim petjem tovarišev: „Blagovolita sprejeti od nas, zastopnikov treh stanov taborskega in okoličanskega prebivalstva, ta iskreni in odkritosrčni izraz naših čestitek k denašnjemu veselemu dogodku, zajedno pa zagotovilo, da vaju vsi ljubimo in spoštujemo! — Bog vaju ohrani nam in narodu še dolga leta!« Deputacija se je poklonila, Orožen pa je izročil Melaniji lep šopek. Kres pa je odgovoril: „Hvala vam najiskrenejša za veliko, nenadejano in osrečevalno ovacijo! Hvala vam lepa v imenu moje neveste in v mojem imenu! — Sporočite to najino zahvalo tudi svojim tovarišem, hkrati pa tudi moje zagotovilo, da ostanem nasproti njim v ljubezni in sočutju vedno isti. . . Prosim, da mi ohranijo i oni svoje dosedanje somišljenje in sočutstvovanje!« Nato je stisnil vsakemu posebej desnico, in deputacija je odšla. V tem se je končal drugi zbor. Za hip je utihnilo petje. Spodaj se je pomešala deputacija med mnogo-brojno občinstvo, ki je radovedno popraševalo, kaj je dejal Kres. In jedva je minilo par hipov, ko je viknil nekdo: „Živel Kres in njegova nevesta!« To pa je bilo znamenje drugim, in zadonel je krik iz stoterih in stoterih grl: „Živel Kres! Živela Melanija! Živel Dolžan!« — In ta krik se je ponavljal nekaj minut. Ko pa je končno utihnil, so zapeli čital-ničarji še zadnjo pesen. Končavši jo, je zavpilo še jedenkrat občinstvo, pevci so se razvrstili, bakljaši so jih obstopili, in odšli so. Ljudstvo se je polagoma razgubilo . . . Kmalu nato se je poslovila tudi naša družba Šlo je že na jednajst; poslanec se je moral odpravljati na pot. Še jedenkrat so torej čestitali mlademu paru, voščili Dolžanu srečen pot in šli. Kres je še ostal, da spremi Dolžana na postajo; sestro mu je spremil domov Kočevar sam . . . In domov idoč so bili vsi prav dobre volje; najbolj pa menda gospa kontrolorka in pesnik Muhovnik. Tako dobro in tako veliko še nista jela in pila nikoli! — X. Iz Dunaja so prihajala vznemirljiva poročila. Nekaj časa se je govorilo, da se parlament razpusti in se razpišejo nove volitve, na katere bo vplivala vlada z vsemi svojimi javnimi, še bolj pa s skritimi pritiski. Kmalu na to se je raznesla vest, da ministerstvo odstopi, kar se je pa takoj dementiralo. Ministerstvo ostane, ker ima absolutno zaupanje krone, da pa se predloga umakne in spremeni. Tako se je ugibalo pozneje. Končno pa je sporočil ministerski predsednik poslancem sam, da je dobila ministerska predloga že cesarjevo pritrdilo in da se predloži visoki zbornici že tekom štirinajstih dni. V žurnalistiki je vladalo velikansko vznemirjenje. Listi židov in veleposestnikov so triumfirali, dočim so slovanski in nemški listi različnih katoliških frakcij besneli. . . Vsem pa -je bilo nejasno, odkod vzame vlada večino glasov za svojo predlogo. Poslanci so bili natanko prešteti, ki bodo glasovali za vlado in proti nji. Za predlogo jih je nedostajalo vedno petnajst do dvajset. Nekaj poslancev je bilo bolnih in nekaj na dopustu; o teh se ni vedelo, pridejo li dotlej v zbornico ali ne. Nekaj mandatov je bilo tudi še praznih. V klubih se je razpravljalo in ugibalo samo o vladni skrivnosti. Ministerstvo je nastopalo s toliko samozavestjo, kakor še nikoli. Na vse. opozicijske grožnje je odgovarjal predsednik z nekim satiričnim nasmehom, kot bi hotel reči: „Zaman je ves vaš upor: — predlogo imam tudi brez vas že v žepu na varnem.« Dolžan je često sporočal „Slovenskemu Braniku« o najnovejših parlamentarnih sklepih in zakulisnih domnevanjih. Tudi Kresu je pridno dopisoval o svojem sprejetju med poslance, o različnih nemških strankah in njihovih voditeljih, s katerimi se je osebno seznanil; o mlado-čeških radikalcih in dvoreznih Poljakih. Sporočal mu je tudi o važnih pogajanjih med klubi; potem mu je pisal jako nejevoljno pismo o slovenskih tovariših, zlasti pa o nastali neslogi v slovensko-hrvaškem klubu, v katerega še ni vstopil in v katerega morebiti sploh ne bo mogel vstopiti . . . Svobodno ravnanje po lastnem prepričanju da je vendar še najboljše in najpametnejše. Tiste klubove obveznosti da so često v oviro. Zatem mu ni precej časa ničesar pisal. Tudi „Braniku« je pošiljal prav lakonične, malovažne brzojavke. Izgovarjal se je, da ima mnogo dela, ker je bil voljen takoj namesto nekega umrlega poslanca v dva odseka. Omenil je tudi one vso Cislitvanijo vznemirjajoče vladne predloge. A le kratko. Stvar da ni tako važna, ni tako huda, kakor je mislil doma. Pretirava se strašno. Govoril je z nekaterimi svetniki v mini-sterstvu^o tem. Tudi z dvema ministroma je govoril o tem. Žurnalisti napravijo radi iz muhe slona. Večina poslancev je nahuiskana ali pa terorizirana. Boje se pač za svoj mandat. On — Dolžan — pa da bo delal vedno po prepričanju, da se interesi celokupne države ne smejo žrtvovati partikularističnim . . . Jedenkrat pa mu je pisal med drugim tudi sledeče: „. . . Posebno značilno za naše razmere, posebno važno za ves razvoj naše politike pa je dejstvo, da ne odločujejo pri nas razlogi — dokazi — pravica in resnica, nego zakulisna spletkarija — osebne zveze in ugled posameznikov. V zadnjem času se posebno opaža, da se pri dvoru, zato pa seveda tudi pri vsaki vladi, ozira skoro le na aristokrate in njihove težnje . . . Plemenitnikom so vsa vrata odprta! Njim se ne odreče nikdar nič, — vsaj nič pomembnega ne. Zdi se mi časih, kakor da je vse ono, o čemer se prepiramo in borimo v zbornici, že davno sklenjeno in določeno: da je torej vsaka parlamentarna bitka nova komedija — novo slepilo naivnih volivcev . . . Kdor je izmed nas — poslancev — vitez, grof, baron ali vsaj navadni plemenitaš, ta more doseči vse ali vsaj jako mnogo ... mi plebejci pa se pehamo in potimo navkreber nalik ubogemu Sisifu . . . Motijo se torej ljudje, meneč, da je doba aristokratske hegemonije minila. Vpliv in ugled plemeni-tašev je še vedno velikanski, dasi se mora skrivati za — kulise. Iz tega vzroka pa je prav umljivo stremljenje večine mojih kolegov — tudi iz opozicije — po mastnih dvorno-svetniških in ministerijalnih stoleh, katerim se pridruži običajno še zapeljivi naslovček „pl.« ... ali celo baron«. Za dosego tega pa ni treba ravno preveč truda. Znatisemoraizrabiti le ugodno priliko . . . zadrego vlade ... in zmaga je dobljena . . . ideal dosežen. Seveda je tak plemenitnik privezan z premočnimi verigami na vladni voz. Narod navadno nima dobička od take kupčije . . . Poslanci so pač tudi ljudje, ki mislijo pri ugodnih prilikah pred vsem — nase po geslu vseh praktičnih mož: „P rimu m ego« . . . Idealisti obsojajo in preklinjajo take „izdajice« . . . toda če bi prišli sami v iste ugodne prilike . . . kdo stavi svoj mezinec, da ne bodo z veseljem postali tudi take „izdajice«?! — Svet je pač vedno okrogel in pod kožo smo še vedno vsi krvavi . . . zato pa v izvestnih odnošajih, v izvestnih trenotkih precej vsi jednaki — lopovi. Kdor pa ni . . . no, nikomur ni treba braniti, da tolče sam sebe po glavi! Vsak po svoje —- modrec in bedak ...« Kres je imel tedaj sam s seboj dovolj opravka. Melanija se je hotela peljati v Trst, da si naroči ondi svojo balo in poročno toaleto, a Kres jo je pregovoril, naj ostane v Taboru ter naj si naroči vse potrebno iz Ljubljane, ki je bližja. Sam pa se je peljal v Trst, da se predstavi svojemu tastu. Jakob Dolžan je bil star, suh, ves bel možiček in dobra, mehka duša. Jokal se je, ko gaje objel zet. Kres se je čudil, da je najti tudi med bankirji plemenitih mož. „Melanijo ljubim in sem vedno ljubil bolj kot vse, kar imam in kar sem imel,« mu je pravil. „Njene želje so mi bile zmeraj le v radost, saj je pametno in razumno dekle. Njena vzgoja je bila najskrbnejša. — Naj bo srečna z Vami! Vesel sem, da je prišlo tako, saj sem čul o Vas same lepe vesti.« Potem je začel pripovedovati, kako srečno sta živela s pokojno soprogo ter zopet plakal ter vzdihal: „O, ko bi živela še moja Angelina! Kako vesela bi bila z menoj!« Nato mu je povedal, da zapiše Melaniji za sedaj čistih stotisoč goldinarjev, ne vštevši vse bale, vsega pohištva in vse toalete, katere prinese Melanijo s seboj v zakon. Kres mu je izrazil željo, naj bi bila poroka že v petih tednih. V tem času uredi doma primerno stanovanje. Dolžanu je bilo vse prav. Trdno je obljubil, da se pripelje na ženitovanje, dasi mu je prav težko zapustiti svoje obširne komptoare . .. „Tako izgubim še zadnje, kar me veže na življenje, svojo hčerko,« je dejal otožen. „Pa bolje je tako. Lažje se bom poslovil od te zemlje v zavesti, da živi moja Melanija srečna in v najboljšem varstvu!« In stari bankir ga je spremil v svoji elegantni kočiji, pred katero sta bila vprežena dva visoka, polnokrvna angleška konja, prav na kolodvor. Tam pa sta se ločila kakor oče in sin . . . Tako zadovoljen se ni vozil Kres še nikdar po železnici. Ves svet se mu je zdel lep, vsi ljudje dobri in sočutni.. . V tem času se je seznanila Melanija dodobra tudi s Kresovimi roditelji. Stari resni Kres je nevesto — videvši jo prvič — bistro, ostro opazoval . . . noben pogled, nobeno kretanje mu ni ušlo. Bil je nezaupen in njegova prijaznost je bila izpočetka lesena, prisiljena. V malo urah pa je spoznal, da ni nevesta sinova samo lepa in bogata, ampak tudi pametno, resno in blago dekle. In poslej je bil tem ljubeznivejši z njo . . . Sam jo je vodil po svoji obširni, trinadstropni hiši ter ji razkazoval vse svoje velikanske shrambe, svoje hleve, v katerih so stale debele, gladke krave, junci, telice, močen bik, čreda drobnice, tropa kuncev in osmero lepih, težkih konj. Sicer redkobesedni starec je poleg lepe snahe postal zopet živahen ter neutrudljiv spremljevavec in razlagavec. „No, no, sedaj pa oglejmo še stanovanje mladega para,« je dejal nazadnje. Odprl je Josipove sobe. „To so tri najlepše sobe v hiši. Vidi se na ulice, na vrt in prav tja doli do snežnikov. Pa to je premalo. Poleg so še tri moje. Tudi te vama odstopim. Stari se morajo zadovoljiti s ,kotom' ... Saj itak ne za dolgo! — No pa, kar je res, je res ... v prvo nadstropje po stopnicah bom že kmalu težko hodil. Že čutim, da me premaguje v nogah. Preselim se torej v pritličje.« In potem so se še natanko pomenili, kaj bo treba pri pohištvu nakupiti. Kres je tekal kratkih korakov semtertja, ugibal, ugovarjal, počepal in meril s svojim metrom. Minka je pa zapisovala. Me-laniji je bilo vedno premalo, Kres pa ji je dokazoval, da bo sicer preveč natlačeno. In zjedinila sta se vselej. „Otroci morajo slušati svoje starše, gospica . . . Vi pa postanete kmalu moj otrok,« je dejal starec na pol šaljivo na pol resno. Melanija pa ga je objela okoli vratu ter mu položila svojo kodrasto glavico na prsi. „Ti rdeča mucika, ti!« se je smejal starec s solzo v očeh ter pobožal njene debele kite. „Kako se zna dobrikati! — No. no, dovolj si velika, da imaš še mene malo rada ... ti dušica, ti!« Tudi Kresovo mater so obiskali. Kresovka je sedela po svoji navadi v širokem naslanjaču tik okna. Poleg sebe je imela mizico, na nji pa različne mašne nabožne knjižice, brojanice, svetinjice, škapulirje in podobice. Bila je bolehna; le obraz in gosti črni, prav malo sivi lasje so ji ostali še od nekdanje lepote. Navadno ni ničesar govorila, samo tožno se nasmihala, kimala ali pa majala z glavo. Nekaj časa je pazljivo poslušala Minkino ali pa soprogovo pripovedovanje, hipno pa se ji je stemnilo obličje, segla je po knjigi in se zatopila vanjo. Nikogar več ni videla. Ko ji je prvič povedala Minka, da je Melanija Josipova nevesta, je šinil žalosten nasmeh preko njenega obraza. Stegnila je roke ter prijela snaho za glavo. Dolgo ji je gledala v oči, potem pa je pokimala ter dejala: „Bog in sv. Devica Marija naj vama bo-deta pomočnika! — Molila bom za vajino srečo.« Od tistih dob se je vedla, ko bi bila Melanija jedna njenih. Prav nič se ni razveselila ali začudila, kadar je prišla z Minko v sobo. Poslušala jo je, nasmihala se, kimala ali pa majala z glavo . . . Melaniji se je zdelo izpočetka vedenje bodoče tašče jako čudno, če ne razžaljivo; a Minka jo je potolažila, da je vedno taka. Materina osamelost, molčečnost in pobožnost je bila že vsem tako navadna, da si je niti več drugače niso mislili . . . Pri Dolžanovih pa so imeli dela čez glavo. Najete so bile tri šivilje, ki so pripravljale nevestino balo. Teta Ana je igrala vlogo matere ter naročala, grajala, svetovala in popravljala po perilu, posteljnini, toaletah i. dr. z največjo skrbljivostjo. Ko se je vrnil Kres, so se dogovarjali še o tem in onem. Stanovanje, katero je bilo namenjeno mladima zakoncema, so morali povsem izprazniti in docela preslikati in tapecirati. Zalnji dve sobi sta se združili v salon s tem, da so podrli med njima tenko steno. Tudi stopnice so morali popraviti, prebarvati vežo in hodnike ter nakupiti močnih oleandrov, katere so razpostavili na primerna mesta. Potem so se peljali v Ljubljano Melanija, Ana, Kres in Kresov oče nakupovat pohišja. In kupili so najlepšo opravo. Polagoma se je pripravilo vse, da živita novo-poročenca čim ugodnejše. Poroka naj bi se pa vršila, ko se vrne Dolžan z Dunaja. — Tako je bilo sklenjeno. XI. Po nekaterih hišah v Taboru so bili nabiti beli lepaki, ki so v velikih, višnjevih in rdečih črkah naznanjali meščanom, da bo črez teden dni v čitalnici ,sijajen koncert z glediško predstavo in plesom' v korist ženskim trojčkom neke delavke Dolžanove predilnice, ki je umrla v otročji postelji. Kot nekaj posebnega pa je bilo čitati v podpisanem osnovalnem odboru sama ženska imena; predsednica gospa Marija dr. Pavlinova, podpredsednica Kresova Minka, tajnica Malka Škorčeva, blagajnica Nežika Prelesnikova, odbornici: gospa Megla in gospica Ana Dolžanova. Baš nocoj je imel veselični odbor zopet svojo sejo. Gospa Pavlinova je povabila odbornice nocoj izjemoma v svojo sobo, dočim so zborovale doslej vedno le v odborovi sobi čitalnični. Malo pred osmemi so začele prihajati. Prvi sta bili bujna in bledikasta notarjeva Malka pa davkarjeva Nežika. Nežika je imela sloko, dolgo telo brez najmanjših oblik, majhne sive oči, velik nos in majhno nazaj pomaknjeno brado. Tako je bila nekako podobna ptiču flamingu. Ker sta bili neločljivi prijateljici, sta se nosili Aedno jednako. Pozimi in poleti sta imeli obleke iste barve, istega k^oja, istih našivov, istih klobukov in istih slamnikov. Ker je bila jedna životna, tolsta, druga pa mršava, morala je biti jedna njiju vedno žrtva okusa druge. Nocoj sta prišli obe v rožnati toaleti, ki je bila na prsih in na hrbtu trikotno izrezana; na mestu izrezka pa je bil všit nekoliko manjši, pod vratom in za njim zaokroženo izrezani trikot najfinejše, svilene in prozorne senčice Dočim je spominjalo bujno Mal-kino oprsje in njeno tolsto, napeto oplečje čarov dunajskim otrokom dobrodošlih hanaških dojnic, gledalo je Nežikino oglato okostje nekam brezupno skozi tri-kotove luknjice. Pavlinova „Micika« — zdravnikova soproga — ju je sprejela v koketnem sinjevišnjevem negližeju, ki je bil okoli vratu in po sredi do tal obrobljen s širokimi mehkimi čipkami. Roke je imela gole do lakti in brez nakita. Ko sta odložili prijateljici svoja čipkasta klobučka, je vprašala zdravnica: „Kako vama gre polonšza?« „Ah, divno!« „Ah, krasno!« Odgovorili sta obe hkrati. „Malka je prava umetnica, gospa!« „Ah ne, Nežika je mojsterska pianistinja!« „Ah, Malka, zakaj ne govoriš istine! — Ti si angelj ponižnosti!« „Dušica, nikar me ne povišuj, ko ve itak ves Tabor, da nimaš para na klavirju!« „Malka!« „Nežika!« Zdajci sta si ležali v objemu ter se med solzami poljubljali. „Veselilo me bo, če se točka lepo posreči,« je dejala Pavlinka, ki je bila takih genljivih prizorov med zaljubljenima starima devicama že vajena. „Vajina točka je težka in elegantna. Uverjena sem, da vaju „Slovenski Branik« še posebno pohvali.« „Oh, Malka, v časniku bova!« „Oh, Nežika., ves svet bo najini imeni čital - skupaj! * „Skupaj I« In iznova sta se začeli objemati in poljubljati. „Da, skupaj, a ne samo pri igranju na klavirju,« je rekla zopet zdravnica, ko je poleglo ganjenje. „Kje pa še? — Moj Bog, kje pa še?!« sta izpra-ševali; tedaj pa so se odprla vrata, in v sobo sta prihrumeli lekarnarjeva Karla in kavarnarjeva Tončka. Obe sta bili še kratkokrili deklici z velikanskima slamnikoma na plavolasih glavah. „O, gospa, — papa mi je naročil dolgo, do tal segajočo krem-obleko! To bom lepa!« —je hitela pripovedovat Karla razžarjenih lic. „In jaz tudi!'1 je dejala naglo Tončka. „Sedaj pa nisva nič več deklici, ampak gospodčni, kaj ne?« „In vikati naju mora vsakdo, kaj ne, gospa?« „In ne sme mi reči: „ti — Tončka,« — nego „prosim, gospica Seidel«, — kaj ne?« „Da, da, z dolgo toaleto postaneta celi dami!« jima je pritrjevala smejaje zdravnica. „In vajin dvo-spev?« je vprašala dalje srečni punčiki. „Gospod Kočevar naju je grozno pohvalil,« je odgovorila Tončka, stoječa pred zrcalom. „Veste, kaj mi je dejal? — Da bom še druga Adelina Pati!« „Jojmene!« se je začudila Pavlinka. „Ali je res tako rekel?« „Res, res, gospa, — Karla je bila poleg, ko mi je dejal tako ... Ali tista Pati lepo poje?« „Prislužila si je s svojim petjem milijone!« „Jedetka! — jaz — pa milijoni!« je vzkliknila Tončka ter se zavrtela na peti. „In kaj je meni rekel — ne poveš?!« se je vtek-nila naglo Karla z rahlo nevoščljivostjo. „Meni je pa dejal, da postanem slovenska Materna.« „Joj, joj, ta gospod Kočevar! Kaj si vsega ne izmisli!« se je smejala Pavlinka, videča kako resno smatrata naivni deklici Kočevarjevo šaljivo laskanje. „Želim ti tudi toliko sreče, kakor jo je imela slavna Materna!« „Ali si je Matšrna tudi prislužila milijone?« „Milijon cekinov, pa osvojila si milijon moških src!-1 je pretiravala šaleča se zdravnica. „Ah!« je vzdihnila vsa blažena Karla. To bo življenje! — Milijon cekinov! — Vsak dan si pojdem kupit najmanj deset krofov!« „Jaz pa dvajset makovih rogov!« je dejala Tončka, in oči so se jima bliskale v zavesti nepopisne bodoče sreče, ko bosta pojeli na dan toliko krofov in toliko sladkih rogov. Tedaj pa so vstopili Kresova Minka, Kres, Kočevar in odgojitelj Muhovnik. „Gospa kontrolorka se opravičuje, da ne more priti ... da pa se z vsem strinja, kar sklenemo,« je sporočil Kočevar. Kres pa je opravičil Ano DolžanovO, ki ima preveč opravka. Sedli so torej za mizo v krogu. Tajnica Malka je položila važno pred se snopič popirja in svinčnik, blagajnica Nežika pa drobno knjižico in mošnjico. In Pavlinka je vstala ter izpregovorila: „Otvor-jajoč nocojšnjo deveto sejo, pozdravljam vse gospice odbornice in gospode odbornike slavne čitalnice. Mnogo truda nas stane ta veselica, katero smo sklenile prirediti v korist ubogim, zapuščenim črvičem. A zavest, da bo blagoslovljeno naše delo, naj nas navdušuje i nadalje!« Zatem sta čitali tajnica in blagajnica vsaka svoje poročilce, ki se je odobrilo brez ugovora. Potem pa je zopet vstala Pavlinka: „Po dogovoru z navzočnimi gospodi odborniki čitalnice vam sporočam nocoj še nekaj novega. Gospod Kočevar mi je svetoval, naj sprejmemo v spored namesto igre novo točko: Živa podoba.« „Krasno — divno!« sta vzdihnili hkrati Malka in Nežika. „Ker sta za to idejo tudi gospod Kres in gospod Muhovnik, bom predlagala pozneje, da se sprejme,« je govorila dalje Pavlinka. „Sedaj pa prosim gospoda Kočevarja, naj nam ponovi še jedenkrat svojo idejo!« „Gospice, moja ideja je za to priliko prav umestna ter bo napravila na naše občinstvo izvestno velik vtisek,« je začel Kočevar. „Mislim si jo pa v izvršitvi tako-le: Na siromašni postelji leži mrtva mati bledih, prepadlih lic; vsa bolest prebitih muk in vsa tuga radi osirotelih otrok se ji čita raz obraz. Nad njenim zaglavjem plove ,angelj smrti', kažoč z jedno roko proti nebu, z drugo pa na tri angelje, ki drže, stoječ ob njenem ležišču, v svojih naročjih njene trojčke. — To bi bila moja ideja, gospice!« „Divna — krasna — zares lepa,« so se odzvale gospice odbornice. „Menim torej, da se že nocoj pomenimo o posameznih vlogah in kostumih v tej živi sliki,« je izpre-govorila iznova gospa predsednica. „Dobro, gospod pesnik bo smrtni angelj!« je zinila porogljivo Prelesnikova Nežika. „Ne, gospod pesnik bo imel svojo važno vlogo za kulisami,« je priteknil Kres. „Za kulisami? — Kakor želi gospoda,« je dejal ponižno Muhovnik. „Da, tam bodete prižigali rdeč in zelen bengalični ogenj ter tako obdajali z bajnim čarom uprav poetično vso sliko,« je razlagal Kočevar. „Divno — krasno!« sta javkali stari devici ter se pritiskali druga k drugi. „Pa odkod bomo vzeli mrtvo mater?« je vprašala skrbljivo lekarnarjeva Karla. „Stara Babnikovka je danes umrla — morda bi jo nam posodili za jeden večer,« je svetovala Tončka. Vsi so se zasmejali. Kočevar pa je dejal: „Vloge sem razdelil tako-le, gospice! — Mrtvo delavko bo predstavljala gospica Malka . . .« „Jaz pa angelja?« je vprašala naglo Nežika s svojim ptičjim obrazom. „Ne, gospica Nežika bo tretji angelj,« je odgovoril Kočevar. „O, o, potem pa ne nastopiva!« sta javkali prijateljici. „Midve sva vedno skupaj.« „Bodi torej, ker ne gre drugače.« je pristal nejevoljno Kočevar. „Gospica Malka bo delavka in gospica Nežika smrtni angelj. Prvi angelj ob vznožju postelje bo gospa Pavlinova, drugi gospica Karla, tretji pa gospica Tončka.« Zadovoljne so bile. „Ali bi ne bilo dobro za povzdigo celotnega vtiska, da bi igral za kulisami gospod Kočevar na harmoniju žalostinko ,Nad zvezdami'?« je pristavil idejalni Muhovnik. „Da, to bi bilo krasno!« sta vzkliknili prijateljici. „Je li kdo proti predlogu gospoda pesnika? — Nihče. Gospod Kočevar bo torej moral prevzeti vlogo orkestra,« je dosodila predsednica. Kočevar se je porogljivo namuzal ter se molče naklonil. Zatem so se domenili glede kostumov. Ko se je še jedenkrat dvignila predsednica ter se zahvalila odbornicam in odbornikom, je sejo zaključila. Poslovili so se. Drug za drugim so stopali navzdol po ozkih stopnicah, katere je pičlo razsvetljevala oljnata leščrba. Prišedši na ulice, so si zaklicali ,Lahko noč!' ter še razšli. Kres je šel še pogledat k Dolžanovim. Pridružil se mu je Muhovnik. „In Vaš prolog, gospod pesnik? — O njem se nismo nocoj kar nič menili,« je dejal Kres mej potjo. „O, oddal sem ga gospš predsednici že pred jednim tednom: tristo stihov v jambični in anapestični meri, z zgodovinskimi vpletki in modroslovskimi refleksijami,« je odgovoril učitelj. „Pa tako naglo ste ga spisali?! se je čudil Kres. „Tristo stihov — to ni igrača.« „Komur je vdihnila Muza pesniškega duha, tistemu je vse igrača . . . Sicer pa imam pripravljene vedno tri prologe. In iz teh sestavim za vsako priliko novega. Navadno napišem le nov začetek in nov konec — pa je!« „Zakaj pa ničesar ne objavite?« „I, saj bi, saj bi!« je hitel Muhovnik. „Pa kaj hočem ! — Nove talente povsod zatirajo in preganjajo iz zavisti in bojazni, da bi ne otemnela slava starim literatom. Razen tega pa se še zahteva : ,bodi modern ! — bodi realist !' — Vidite, tega pa nočem. Jaz sem in ostanem idealist!« — In razkačeno se je zaganjal v moderne realiste in naturaliste; Kres pa ga je smehljaje molčč poslušal . . . Za Kresovim vrtom v senci košatega kostanja pa sta stala Minka in Kočevar. „Minka, ali me imaš res rada?« jo je vpraševal Kočevar ter jo božal po licih. „Saj veš!« mu je odgovorila Minka in sklonila glavico. „Vem, vem, Minka ... pa vendar . . , reci mi še jedenkrat, še jedenkrat: „„Fran, jaz te imam rada!«» No, daj . . . reci mi!« „Kako si otročji, dragi moj Fran!« se je nasmehnila Minka ter dvignila glavico. Zdajci pa ga je objela ter ga poljubila, šepetaje: „Fran, Fran, nepopisno te ljubim ! In Kočevar jo je držal v svojem objetju ter ji šepetal: „Dekle moje, tudi jaz sem tvoj — ves tvoj!' — O, zakaj se še ne smeva vzeti! — Pa potopiva! Še par let — ko postanem oficijal potem . .. potem ...« „Srečna bova, presrečna!« mu je odgovorila Minka,. pritiskajoča se k ljubimcu. In še dolgo sta šepetala o svoji skrivni ljubezni in o svoji bodočnosti, o kateri sta začela sanjati pred jednim letom . . . „Danes teden torej se bo odločilo,« je dejal Orožen, vihaje svoje mogočne brke, sedeč za navadno mizo pri Potokarju. „V soboto . . . baš k veselici dobimo brzojavko o posledku,« je pristavil Kočevar. „Čudim se, da je Dolžan povsem obmoknil,« je menil Kres. „Ničesar več mi ne piše. Tudi „Braniku« ne. Marsikaj zanimivega bi mi mogel sporočiti, . . . tako pa moram sestavljati članke po tujih listih.« „Zadnjič je dobro govoril o nedostatku ljudskih in srednjih šol po Slovenskem . . . minister mu je celo dokaj ugodno odgovoril,« je rekel Kočevar. „Dobro ... a vendar premalo . . . kako bi rekel? — premalo samozavestno, premalo rezko,« je ugovarjal pritrjaje Orožen. „Njegov govor je bil gola prošnja, naj se vendar za Boga milega slavna vlada blagohotno ozira na želje toli lojalnih in ponižnih Slovencev . . . Takemu načinu govorov naših državnih poslancev pa bi jaz odločno ugovarjal. Zahtevati, ne pa prositi mora narodni zastopnik! S skromnim klečeplazenjem ne dosežemo ničesar ... ali pa le ma-lovredne drobtinice, za katere pa bi morali naši poslanci slavni vladi še nekako tlačaniti! — Slovenci plačujemo pošteno, voljnejši nego Lahi, Nemci in Madjari svojemu cesarju davek . . . Slovenci smo prelili že toliko in toliko krvi v iskreni obrambi Avstrije... Slovenci smo najzvestejši in najvernejši narod . . . zato pa zahtevajmo, da se nam ne kratijo prava za življenje in napredek! — Zahtevajmo, pravim, pa ne prosjačimo! Ah, da, kako prav poje Aškerc: ,,Oh, ti dišeča rožica Cvetoča v rajskem logi! Hvaležnost tebi je ime, Poznajo dobri te ljudjč, A nikdar ne trinogi . . . „Če svojih iščeš ti pravic, Pokonci glavo nosi! Ponižnika ves svet tepta, In le za norca ga ima . . . Zahtevaj, nič ne prosi!«» „Prav ima vrli pesnik, prijatelj,« mu je pritrdil Kres. „Tudi jaz nisem bil zadovoljen z obliko Dolža-novega govora No, potrpimo! Bil je pač njegov prvi govor v parlamentu ... s časom se že naredi.« „V odsekih je baje sila marljiv... tako je čitati,« je govoril Kočevar. „Čast mu! Baje bode celó poročevavec.« „I seve, spreten strokovnjak je in star, izveden izkušenec.« „Vsekako čutim, da ima zaupanje celó v mini-sterstvu.« „Njegov nastop — njegova politična zrelost — mirnost — pa tudi ugledno socijalno stališče mu pač pomorejo še do velike veljave.« „Ne bo nam žal, ne, da smo se toli potezali za njegovo izvolitev . . . baš takega smo potrebovali,« je dejal Kres. „O tem sem preverjen,« je pritrdil Kočevar . . . Prijatelji so sedeli po dolgem času zopet v svoji sobici pri „Novem svetu«. Prejšnje čase, predno so bile volitve in predno je prišla v Tabor Melanija Dol-žanova, so se shajali redno vsak večer. Pogovarjaje se o politiki, socijalnih vprašanjih, o literarnih in dnevnih dogodkih, so preživeli skupaj v gostilni najlepše ure. Navduševali so se ondi za narodne vzore, debatirali o vsem in vsakem odkritosrčno, brez zadržka. Časih so se v svoji razgretosti tudi malo sprli; no, končno so se vendar vselej zjedinili za mnenje, ki se jim je zdelo najbolj pravo. Dočim je bil Orožen nagel,- oster v besedi in dejanju, je bil Kres premišljen in zmeren, vendar pa odločen. Kočevar je moral zato večkrat posredovati med mnenji prijateljev, kar mu je bilo tem lažje, ker je bil sam izobražen mož, ki je s svojo mirno ljubeznivostjo vplival blažilno na vse strasti. „Veš, da sem se že parkrat prav pošteno jezil nad teboj, Kres!« je izpregovoril zopet Orožen, izprazni vši naglo svoj vrček. „In zakaj, prijatelj?« „Vraga, naši jour-fixi so povsem zaspali! Sam presedam tu cele večere, pa popijam iz same nejevolje, prav kakor Kraljevič Marko.« „Torej kar na čebre? Ha! ha!« „No. malo manj pa venderle,« seje smejal Orožen, poznat pivec. „Bojim se le, da te lepe Melanijine oči tako osvoje, da ne prideš kot pater familias kar nič več k nama,« je dejal dalje Orožen. „Torej ti misliš, da slečem hlače? — Ha! ha! Ne boj se!« ga je tolažil smeje Kres. „Morda res ne bom hodil več tolikokrat v to ljubo mi sobico, kjer smo prežili toliko prijetnih trenotkov ... no, pa prideta vidva k nama. Radi spretne gostoljubnosti moje ženke se ne bosta mogla pritoževati.« „Verujem . . . verujem, da ne,« je pritrdil naglo Orožen. „In kam se popelješ po poroki s svojo soprogo?« je vpraševal Kočevar. „Kamor bo hotela Melanija . . . nisva se še menila o tem,« je odgovoril Kres. „V Italijo, na Grško, v Nico ali pa preko Dunaja v Prago. Sicer pa bi ostal najrajši doma. S hranilnico in posojilnico bomo imeli dovelj opravka, da ju spravimo še letos pod streho.« „Da, da . . . hranilnica in posojilnica je našim ljudem nujno potrebna,« je pritrdil Kočevar. „To se je pokazalo posebno pri Dolžanovi volitvi. Kmetovstvo propada . . . izrabljajo je brezvestni oderuhi, da se potaplja bolj in bolj . . . kakor žival, ki je zašla v blatno močvirje Čim bolj rine in koplje, tem bolj se vdira, dokler se povsem ne pogrezne.« „Ko pa propade naš kmet, naš obrtnik, proda svojo rodno zemljo tujcu ter gre v Ameriko v sužnost, kjer se navadno izgubi in bedno pogine.« „Narod pa ima tako dvojno škodo: njegova last pride v roko sovražnih nam — tujcev, morda celo Židov, in število Slovencev se zmanjša za veliko glav.« „Zato pa me je resna volja, da zasnujem s pomočjo Dolžanovo, očetovo in še nekaterih posojilnico in hranilnico, ki bo nepregledne važnosti za naše ljudstvo,« je dejal Kres navdušeno. Potem pa si je pogladil svoje male črne brkice in kratko francosko brado ter namežikuje še pristavil: „Ko se mi obnese to, osrečim takoj še dva človeka, ki sta mi jako draga.« „In ta dva sta?« je vpraševal Orožen. „Uganeš li?« Orožen je skomizgnil z ramami. „In ti tudi ne, Fran? — Ha! ha! — Pa čuj, da ti povem! — Jedna oseba je moja sestra Minka in druga? — in druga? — kaj misliš li, dragi prijatelj? — Ha, ha! — Le poglej ga, Orožen, kako izpreminja barve! — Ha! ha! — Sram ga je, upravičeno sram, da se je zatajeval prijateljema!« „Ti torej veš?« je dahnil Kočevar. „Slutil sem že dolgo . . . preveril pa sem se šele snoči, ko sem videl in slišal parček v vrtu za našo hišo.« „Oj, ti hinavec!« se je zadri v šali Orožen. „In kaj takega nama zamolčiš ?! . . . O, o! — To je prijatelj, to! — Sramota!« „Oprostita! — bal sem se, da postanem smešen, noseč tako breznadne načrte v svojem srcu. Ubog uradnik sem ... za Minko pa se potezajo bogatini in veljaki!« „Katere pa ona radi tebe odločno odbija ... ta ubožica! — In še nekaj let se mislita mučiti in tra-piti . . . No, no, iz tega že ne bo nič. Slovesno ugovarjam! — Prerad imam svojo sestro.« „Pa kaj naj storim?« „Do novega leta se vzameta!« je dejal Kres. „Prijatelj! — pomisli! . . . jaz sem še neznaten asistent . . . tvoj oče me zapodi . . .!« „Odkod li veš to? — Glej ga, saj še nisi poskusil! — Ha! — Pa čuj moj predlog! Ko ustanovimo hranilnico in posojilnico, treba nam bo upravnega osobja . . . Jurist si bil nekaj let, dokler nisi moral izpreči . . . ostalo pa ti je menda vendar še marsikaj . . . Kar še treba, se priučiš v kratkem.« „Ti torej misliš, da bi potem opustil svojo dosedanjo službo?« „Seveda mislim to! . . . Karijere itak ne napraviš v nji posebne nikoli. Vladne jasli niso in ne bodo za Slovence nikdar polne!« je dejal Kres. „Ti vstopiš torej v hranilnico . . . plačo boš imel takoj boljšo, nego jo imaš sedaj ... pa sestro mi rešiš tihega, uničujočega hrepenja iz samstva!« Ganjen mu je podal Kočevar roko ter dejal : „Ti si mi največji dobrotnik! — Bog te blagoslovi za to !« — — In še dolgo so se pomenkovali prijatelji o srečni svoji bodočnosti. Orožen se je kanil nastaniti že čez leto dni kot samostojen zdravnik. In tudi on si bo pripeljal svojo Josipino iz Novega mesta ... In trije pari bodo živeli v starem, nikdar ne skaljenem prijateljstvu, pa v vztrajnem delu domovini v čast in korist. . . Bilo je že prav pozno, ko so legli k počitku, v katerem so jih razveseljevale lepe sanje iz bajno blaženih dni najkrasnejše prihodnosti. . . XIII. „Nocoj je hotela Melanija svojemu ženinu posebno ugajati. Vse popoldne je primerjala krila, ogledavala se v velikem zrcalu, popraševala teto Ano, kaj jo bolje krije, a odločiti se ni mogla za nobeno toaleto svojega bogatega izbora „Kolika nečimernost!« je vzdihnila končno Ana nejevoljna. „In to je greh, da veš! — Pa čemu tolika skrb? — Vsako krilo ti lepo stoji.« „Ali ne vidiš, kako stara sem v temle? — kako neokretno debela v temle? — v temle sem pa prav taka ko gospodična Prelesnikova! — Oh, moj Bog!« je javkala Melanija ter prelagala svoja krila. Ana pa se ji je smejala. „Domišljija, nič kakor domišljija, dragica! — Melanija bi ostala lepa tudi v grdo našemarjeni toaleti in gospod Kres ne bi bil za to prav nič manj zaljubljen v njene oči.« Melanija je bila sedaj huda. Toliko skrbi ima človek, pa se še norčuje iz nje! Najrajša bi kar doma ostala. — A ne sme. Obljubila j% Kresu, da pojdeta nocoj prvič na javno zabavo skupaj. Kako se je veselila tega dne že nekaj tednov ! V duhu se je videla stopajočo ob roko ženinovo naslonjeno, v razsvetljeno dvorano — vse oči se obrnejo vanja — vse ju pozdravlja prijazno — tamkaj zadaj pa šepečejo: ,Lep par! — ponosen par! — kako bodeta srečna! — ljubita se'. — In v srcu jima bodo čestitali . . . nekateri pa bodo tudi zavidali njiju sreči. In baš radi te zavisti bo njeno veselje tem večje . . . Tako je sanjarila Melanija že dolgo pred današnjim dnem . . . sedaj pa je priplul najedenkrat ta oblak nejevolje, ki ji krati vse veselje. Še vedno je tekala semtertjžt, ne še docela gotova s svojo toaleto . . . dan se je pa že nagibal. Še jedno uro, in Kres pride ponj o. Tedaj pa je pritekel nekdo po stopnicah. Takoj nato pa je potrkal na vrata Melanijine sobice, in začul se je Minkin glas: „Melanija, ali si že oblečena?« Naglo ji je odprla Melanija vrata. „Vsa sem nesrečna, ker mi ne ugaja ni jedno mojih kril . . . kar doma ostanem.« In Melanija je sedla na stolec, sklenila roke v naročju ter nabrala svoj obrazek na jok. „Ali ni res, da je nocoj strašno sitna Melanija?« se je jezila Ana. „Zaman ji dopovedujem, daje vedno lepa . . . nocoj je najedenkrat vsa drugačna. — O, ta ženska nečimernost! — Niti najpametnejša je ni prosta.« „Pred plesom je vsaka ženska sitna, gospodična! To nam je menda prirojeno. Jedni bolj, drugi manj. S potrpljenjem pa se ta sitnoba najprej uduši,« je govorila Minka, ki je bila že pripravljena za veselico. Oblečena je bila v elegantno toaleto iz, lahke svetlo zelene svile s finimi, okusno aranžiranimi kreme-čipkami po životu. V laseh se ji je gibal dra-žesten, iz pristnih smaragdov sestavljen metuljček. Minka je pristopila k Melanijinim krilom, ležečim po foteljih, zofi in mizi ter je pregledovala. In ko je našla, kar je iskala: „V tem le krilu boš najlepša.« Melanija je skočila na noge ter stekla k nji. „Tudi meni se zdi . . . Josip me še ni videl v tem.« „A videl te je v sličnem . . . ugajala si mu tedaj najbolj . . . tedaj si ga povsem osvojila.« „Kdaj je bilo to?« „Ko te je vodil po predilnici . . . povedal mi je snoči sam.« „Oj, ti draga, draga moja Minka!« — je vzkliknila Melanija ter poljubila svojo prijateljico. In Melanijina skrb je bila pri kraju. Z Minkino pomočjo se je začela naglo oblačiti, izginile so raz čelo vse gubice jeze in nejevolje . . . zopet je bilo gladko . . . ličeca so bila zopet rožnato nadahnjena, napeta ... oči so se ji iskrile . . . ustnice pa so ji kar žarele. Ana se je šla sama oblačit. „Nocoj boš krasna, Melanija . . . Josip bo za-divljen,« je dejala Minka, občuduje prijateljičino lepoto. „Laskačica!« ji je odgovorila Melanija s hvaležnim pogledom. In kmalu je bila opravljena, Zares elegantno princesno krilo iz kreme-grenadina je objemalo tesno tja doli čez široke boke vitke Melanijine ude; spodaj pa se je krilo čimdalje bolj širilo ter se končalo zadaj v kratko vlečko. Do komolca segajoči pariški rokavi, ovalna vstavka na prsih in ozka nabornica okrog vratu so bili iz finega, plisovanega gazeja slonokoščene barve. Nazaj, tja preko ušes počesani zva-lovljeni lasje so bili zaviti zadaj v umeten vozel in le na vratu, pa na sencih j.e sililo naprej par ko-derčkov. In baš ko si je natikala dolge rumenkaste rokavice, se je vstavila pred hišo kočija. Dva tri hipe pozneje je stal pred njo Kres v fraku, s klakom in belo kravato. Videč svojo dražestno nevesto tako krasno, zdravo in krepko, so zatrepetale od sreče in. hrepenenja vse mišice, vse čutnice po njem; oko mu je zažarelo in ljubeznivo se nagnivši k nji, je dejal: „Kako si lepa!« Ona pa se je dvignila na prste, položila mu dlani na ramena, zamižala ter blaženo se smehljaje prosila: „Josip . . . poljubi me!« In pritisnil ji je ustna v vroč poljub ... Ko pa sta odmeknila usta, sta si zrla iskro drug drugemu oči, objemala in nasmihala se, pa se iznova in iznova poljubila „Sedaj pa treba iti,« je izpregovorila končno Minka, vrnivši se v Melanijino sobico, iz katere se je bila umeknila po bratovem prihodu. „Pojdi sem, Minka!« jo je poklical Kres, in Minka je pristopila. „Si li že videla kdaj dva zares srečna človeka?« — „Še nikdar . . . nocoj ju vidim prvič,« je odgovorila Minka, naslonivši se ljubeznivo ob ramo ljubljenega brata. Kres je zrl nekaj časa sestri v čiste, dobre, rjave oči, ki so tako jasno odsevale čednosti njenega skromnega, mirnega, za vsako žrtev pripravljenega srca. Potem pa je dejal, pritisnivši rahlo sestro in nevesto nase: „Srečen sem ... osrečiti hočem tudi vaju! Melaniji prisegam, da ji ne bom le ljubeč soprog, ampak tudi najboljši prijatelj do smrti . . . tebi, sestra, pa hočem v kratkem pomoči do one sreče, za katero hlepiš že toliko časa! — Ne čudi se, — ne sramuj se tega, Minka! — Poznam tvojo skromnost, pa tudi Franovo poštenost . . . zato pa hočem skrbeti, da bo-deta v Taboru vsaj po novem letu že dva povsem srečna para: Melanija in Josip . . . Minka in Fran!« „Ti dragi moj Josip!« Hkrati sta ga objeli in poljubili, razrešivši roke, pa padli i druga drugi v naročje ter od veselja za-plakali . . . Malo pozneje je oddrdrala kočija izpred Dolžanove hiše. V nji so sedeli Ana, Minka, Melanija in Kres. Za nekaj hipov so se ustavili pred dvonadstropno hišo. Kres je pomagal damam iz kočije. Potem jih je peljal, Melanijo ob desnici vodeč, v prvo nadstropje. V prvih dveh sobah, kjer so bile postavljene mize, in v dvorani je bilo že polno občinstva, meščanstva, delavcev in okoličanov. Spoštljivo, prijazno in občuduje so ju pozdravljali od vseh strani. Nasproti jima je prihitel Orožen z belo pentljo na fraku in svileno trobojnico preko prs z napisom „Slovenija«. Prerivajoč se skozi tesno drug poleg drugega stoječih gostov, ki so se postavili za vrstami stolov, jih je pri vedel do prvih sedežev ter ondi nakazal vsem štirim prostore. „Dober, izredno dober obisk imamo nocoj,« je dejal Kresu. „Veliko posla imam. ker sem sam . . . Vitavšek se je nekam zapoznil, Muhovnik je pri bla-gajnici, Kočevar ima pa še na odru z notami in tam-buricami polno dela ... Po sporedu se vidimo, li ne ? — vsaj za malo časa! — mizo sem že pripravil za našo družbo . . . pod Bleiweissovo sliko . . . Torej do svidenja! Klanjam se, gospice!« Odhitel je. — Za malo trenotkov pa se je vrnil, vodeč gospo kontrolorko. Jedva z veliko silo sta se prerinila do prostora. Za njima je prišel suhi go-spodek Megla. „Ah, hvala Bogu! — mislila sem, da me starejo!« je vzdihnila kontrolorka, položivša svojo debelost na stol tik Melanije. Vsa je bila zaripljena v tolsti obraz. „Jej, jej, dober večer!« se je obrnila potem k sosedi. „Kako ste pa lepa nocoj! — Kaj takega ne poznamo v Taboru!« Sapa jo je še vedno mučila. Ogromno oprsje se ji je dvigalo in padalo, velika slonokoščena broša z neokusnim monogramom pa ji je vsak hipec izginila pod trojno brado . . . Oblečena je bila v zoprno, svetlo-vijoličasto toaleto iz merveljeja ter bogato pošito z belimi čipkami in temno vijolčastim trakom iz baršuna. Njen možiček je čepel na stolu nalik bojazljivemu gimnazijalcu. strahopetno razmišljeno zroč predse v pisan zastor, okoli sebe po ogledujočih se in pre-sladko ogovarjajočih se damah, poklanjajočih se gospodih in po lestencu, katerega je videl le deloma v zrcalu na desnici. Tesno, vroče mu je bilo v zastareli suknji in strašno neprijetno se je počutil. „Saj sem rekla, da prideva prezgodaj!« — seje togotila žena poleg njega. „Ob osmih je naznanjen začetek, pa vendar se bo dvignil zastor jedva ob pol devetih. — Ta grda navada!« „Potrpi malo ... saj dvorana je menda že nabito polna,« jo je tolažil mož ter potegnil manšete izpod rokava, da so se videle. „Koga pa zopet čakajo? — Ph, ph! — ta strašna vročina! — Veš, lahko bi bila še prej večerjala v stranski sobi. . . ph! ph! — koliko časa bo zopet trajal ta program! — že sedaj omedlevam od lakote!« Tedaj je pripuhtel od nekod tudi gospod notar Škorec. Sedel je baš za kontrolorko. „O, gospod notar . . . pozni ste, pozni! — Pa vroče je, kaj?« »A-hm! — Vroče!« ji je odgovoril notar lakonično, segel v žep po robec, razprostrl ga ter si začel energično drgniti potni obraz z obema rokama. Tu je zapel zvonec. Šum in govorjenje je potihnilo — zastor se je dvignil. Špored se je začel vršiti Pod Kočevarjevim vodstvom je udarjala dvajse-torica čitalničarjev, tamburašev, delavcev in obrtnikov, med katerimi sta bila tudi Orožen in Muhovnik. Za tem je govorila Kastelčeva Franica oni ogromni prolog, katerega je bil zložil Muhovnik. Do konca ga ni poslušala živa duša; notar Škorec pa je med deklamacijo polgasno zazdehal. Vendar so poslušavci burno ploskali v priznanje marljivi delavki, ki se je naučila tolik pesmotvor ... Po moškem zboru sta nastopili idealni prijateljici, notarjeva Malka in davkarjeva Nežika v jednakili svetlomodrih krilih in s temno rdečemi vrtnicami v laseh. Tudi njima se je ploskalo, da je grmelo, zorni devi pa sta se klanjali z najmodnejšimi, poskakujoče cincajočimi pokloni ... Za njima sta pritekli na pozornico dve ljubki dekletci, nežni plavo-laski v rumenkasto belih toaletah: lekarnarjeva Karla in kavarnarjeva Tončka. Nji zvonka glaska sta donela tako naravno, prisrčno in ganljivo, — spremljevanje Kočevarja na klavirju je bilo tako umerjeno in umetno, da je bilo glasno odobravanje, ko sta končali svoj spev, resnično in zasluženo, pa tudi iskreno. Dekletci sta bili tega toli veseli, da sta glasno se smeje zbežali za kulise ... In zopet je nastopil moški zbor ter zapel krepko, čustveno in razumno svojo pesem . . . Nato je bil kratek odmor. Gospicam, sodelujočim pri živi podobi, predstavljajoči!« usmiljenje in skrb božjo do osirotelih trojčkov nesrečne delavke, se je bilo treba kostumirati. Nastalo je zopet zgovorno pomenkovanje v dvorani. Vse je hvalilo spored, posebno pa odbor, ki ga je sestavil. Vsem se je zdel ravno primerno dolg in zanimivo raznovrsten. „Vaša gospodična hčerka je pravcata umetnica, gospod notar,« se je obrnila kontrolorka k dremajo-čemu sosedu. „A-hm! — Vroče! — Zapanec me lomi,« je odgovoril notar mežeče ter si gladil plešo. „Ah, hvala Bogu! — konec je tu! — Potem pa mi pojdi takoj dol v kuhinjo naročit kos svinjske pečenke,« je dejala kontrolorka svojemu možičku. „Pa reci kuharici, ki me pozna, da je zame . . . potem dobiš še jedenkrat večjo porcijo! — Ali si razumel?« „Bom . . . bom!« je odgovoril Megla ter obupano strmel v zastor. Tedaj pa je zapel zvonček in zastor je šinil kvišku. Ljudstvo je bilo očarano. Na bornem ležišču je ležala bleda ženska z zaprtimi očmi; nad njeno glavo je navidezno letel angelj smrti v črnem vihrajočem krilu in s črnimi, velikimi perotnicami, pa mrtvaško belim obrazom. Z desnico je kazal proti nebu, z levico pa na tri lepe angelje v snežnobelih tunikah, z malimi belimi perotnicami, razpletenimi lasmi in zlatim obročkom nad čelom. Vsak je držal v svojih rokah po jednega povitega otročička. Izza kulis je padala na skupino čarobna zelena in rdeča luč, obdajajoča vse z nekim tajin-stvenim svitom. Od nekod pa je donela počasno, pretresljivo, rastoče in pojemajoče turobna žalostinka. Nekaj hipov je vse molčalo. Potem pa so se za-čuli vzkliki: „Krasno! — ah! — divno!« In istinito je bila ljubezniva, vznesljiva, lepa ta živa slika. Vtisek njen je bil mogočen. Ko je padel zastor, je zadonelo iznova viharno ploskanje . . . občinstvo je vstalo . . . sililo k vhodu . . . izpraznilo dvorano . . . hitelo v garderobo in sedalo za mize v sosednih sobah. Točajke so začele prinašati pijače in jedila. Prva, ki je jedla, pa je bila gospa Megla . . . Kres je peljal svojo družbo k mizi, katero mu je osvojil Orožen. Vročina v dvorani je užejala tudi njega in njegove. Prinesli so jim piva . . . Melanija ni mogla prehvaliti lepega sporeda ter je iskreno čestitala gospe Pavlinki, ki je prišla izza kulis, na pre-ugodnem uspehu. Pavlinki je Melanijina pohvala jako laskala. „Prav vesela sem,« je dejala; „ubogim trojčkom bo vsaj za prvo silo pomagano. Dohodki so nocoj izredno veliki, kakor mi je pravil gospod pesnik . . . Tudi sicer nam je došlo dokaj in izdatnih daril; seveda največje in najbogatejše pa je bilo Vaše, gospica, in gospoda Kresa. Bog vama plačaj!« „Kje imate gospoda soproga, gospa?« je vprašal Kres. „Nisem ga mogla pregovoriti . . . Oh, ta norček! Moral je iti še jedenkrat k dvema bolnikoma . . . Morda pride okoli polnoči. Oh, ta norček!« „Vaš gospod soprog je pač vzoren zdravnik, gospa.. . zato pa smete biti nanj še ponosna!« je dejal Kres. Tu je prišlo k mizi več meščanov, ki so govorili s Kresom o večeru, čitalnici, hvalili tamburaše in pevce ter povpraševali, kdaj se oživotvorita posojilnica in hranilnica. K Melaniji in Minki pa so prišle Malka, Nežika, Karla in Tončka, približala se jim je celo Kastelčeva Franica, ki jima je povedala, da se poroči še ta teden, in mnoge druge, ki so poznale Ano ali Minko. Po čitalnici je nastalo živo govorjenje . . . trkanje kupic se je čulo . . . ropot, smeh, vzkliki in nerazločno mrmranje. Tu je zadonel iz dvorane vesel, zibajoč valček. „Gospa predsednica te prosi, da otvoriš ples,« mu je sporočil Orožen vodeč ob roki lepo Pavlinko. „Hvala, milostiva!« je odgovoril Kres, vstal ter se naklonil Melaniji Kot vrtnica je zardela Melanija in odšla, držeč se ga za roko, naglo pred njim v dvorano. In Kres je objel svojo vitko nevesto ter se zazibal ž njo v lahen valček. Takoj nato sta se zavrtela še dva lepa para: Orožen s Pavlinko in Kočevar z Minko. Kmalu pa se jim je pridružilo še mnogo drugih . . . razvnelo se je najživahnejše rajanje. In plesali so, ne oziraje se na stanove, — ne oziraje se na imetek . . . Kres je plesal največ z Melanijo; prepustivši jo pa svojima prijateljema, je plesal tudi s sestro ter znanimi gospemi in gospicami . . . potem pa je šel tudi k delavkam ter se vrtil in zabaval z njimi, da je bil v zgled vsem. In drugi so ga posnemali. Tako se je zgodilo kmalu, da je prišel k Melaniji preprost, čedno oblečen in lepo vzrasel delavec ter jo poprosil plesu. Čuden čut se je je polastil v prvem hipu ... ko pa je videla, kako ji je namignil Kres, ki je baš švignil mimo nje s Franico Kastelčevo, vstala je naglo in, prijazno na-smehnivši se, zaplesala z delavcem ... Ko pa jo je privedel delavec nazaj ter se ji lepo zahvalil, se ji je zazdelo, da je storila zopet nekaj, na kar more biti ponosna ... — — Bilo pa je že blizu polnoči ko je prišel v dvorano urednik Vitavšek. Bled je bil . . . njegova obleka je bila delavna. Zagledavši Kresa in Orožna, ju je poklical takoj iz dvorane. „Propali smo . . . izgubljeni smo!« so bile njegove prve besede. „Torej je vlada zmagala?« je vprašal hlastno Kres. „Še več! Doživeli smo največji škandal: ... izdajstvo moža, za katerega smo se navduševali in trudili!« je odgovoril Vitavšek in zaškrtal z zobmi. Kres je pobledel kakor smrt ... v glavi se mu je zvrtelo . . . nasloniti se je moral na steno in hrop6 je zinil: „Dolžan — izdajnik!?« „Moj Bog, saj ni možno . . . Dolžan — izdajnik!« je ječal Orožen močno zardelega obraza. „Izdajnik!« je ponovil Vitavšek in pripovedoval. „Čakal sem v uredništvu brzojavnega poročila. In dobil sem je: „Vladna predloga je prodrla zve- liko večino. Na splošno iznenadenje se je pridružilo vladi v poslednjem hipu nad dvajset poslancev iz opozicije. Sodi se, da jih je vlada podkupila. . In takoj se me je polotila grozna slutnja: Dolžan je med podkupljenci! — Njegovo čudno vedenje, njegova nerazumljiva poročila, njegov molk, njegovo preprijazno občevanje z ministerstvom in plemiči . . . vse, vse to mi je vršalo po glavi . . . Pohitel sem na brzojavni urad, da bi brzojavil Dolžanu na stanovanje ... na poti tja pa sem srečal barona Ruhbacha, ki mi je že iz dalje kričal nasproti: „Škandal! — škandal!1 — Srce mi je strepetalo — slutnja se je uresničila. Pokazal mi je brzojavko, na kateri so bila imena vseh onih nezvestih poslancev, med njimi pa skoro na prvem mestu ime Dolžanovo. „,Ha, ha! To je narodnjak — to je poslanec, ki zastopa koristi večine volivcev... obrtnikov in kmetov', se je rogal baron spakovaje se, ,ha, ha! — prodal se je . . . napravil je krasno kupčijo! Zdaj pa bomo govorili mi — mi — ter pokazali narodu, kdo ga je osleparil, da napolni svoj žep ter nasiti — svojo časti-hlepnost!'» „Tako je govoril baron . . . Nisem vedel, kaj bi storil. Obvestiti vaju je moja prva dolžnost. — Tako sem si mislil. A veselica se je jedva začela. Počakati sem hotel . . . jeze in žalosti bomo imeli odslej v pre-izobilju. Dirjal sem torej po okolici do zdaj, ko vaju vprašam: kaj zdaj?« „Kaj zdaj?« je odgovoril Kres. „Naša vloga je odigrana — zastor je že padel. Izgubljeno je vse — — celo naša čast. . . Toda priboriti si jo hočemo nazaj! Varali smo se v svojem prijatelju — varal sem se v pobratimu, a narod bo zvedel, da se ni varal v nas! — Prični se torej boj za našo čast, za čast Dolžanovih volivcev, za čast naroda! Jaz bom tudi sedaj na svojem mestu.« „In midva tudi!« sta izpregovorila prijatelja. „Sedaj pa na poslednji ples! .. . Poslej bodo plesali drugi morda,« je še dejal cinično Kres ter krenil v dvorano. Pohitel je k Melaniji. „Bled si... Kaj ti je, Josip?' gaje vprašala naglo, skrbljivo. „Slabe politične vesti mi je prinesel Vitavšek... Oprosti torej, če predlagam, da gremo domov . . . Samo jedenkrat še zaplešiva!« „Kakor hočeš,« je dejala ona ter mu položila levico na ramo. In zaplesala sta . . . plesala sta dolgo . . . nežno jo je časih pritisnil nase . . . potem pa jo je odvedel raz plesišče. Tudi Minka in Ana sta bili kmalu pripravljeni na odhod . . . Malo hipov pozneje je zopet drdrala Kresova kočija proti domu. Kres je molčal vso pot; le Minka in Ana sta se pogovarjali, hvaleči koncert in ples. Melanija pa je tiho stiskala ženinovo roko pod svojim plaščkom, a Kresova roka se ni zgenila. Mračno je strmel skozi kočij no okno ... v temo . . . Mračna je bila njegova duša . . . obupano njegovo srce zaradi sramote, prizadete domovini, katero je ljubil bolj nego samega sebe, bolj nego mater . . . nevesto . . . XIV. Molče sta se pripeljala Minka in Josip do doma. „Lahko noč, Minka!« je dejal Kres dospevši do svojih sob. „Lahko noč, Josip! — Umiri se . . . potolaži se . . . dež za soncem mora biti ... saj veš!« je rekla Minka, stopajoča jedno nadstropje višje. Brat ji ni odgovoril. „Tako potrtega še nisem videla . . . Pred par urami je bil še najsrečnejši človek . . . sedaj pa je tak ! — kaj se je neki zgodilo?« je ugibala Minka. „Tudi Fran je bil nazadnje tako čuden in redkobeseden; — kaj bi to bilo?« Tiho je odprla vrata, vodeča v materino sobo, skozi katero je morala iti, ker je imela svojo spalnico za njo. Počasi je dvignila svečo, stopivši v sobo, da bi videla mater. Kako pa se je začudila videča, da je postelj prazna in nedotaknjena. V istem hipu skoro pa je viknila, da je zadonelo po vsi hiši. „Mati! - Mati!« Poleg naslonjača tik okna je ležala njena mati na obrazu in ni se genila. Minka je planila k nji, prijela jo za glavo . .. glava je bila mrzla. „Mati! — Mrtva! Mrtva!« je vikala obupano, skušala dvigniti truplo, pa brez uspeha. Obupana se je zgrudila poleg njega ter glasno, krčevito jokala. Josip je čul Minkino vikanje. Prestrašen je tekel gor v drugo nadstropje . . . našel je mater in sestro na tleh. „Minka, ne joči! — Se ni morda prepozno . . .!« je dejal. „Pomagaj . . . primi . . . položiva jo na posteljo!« In krepko je prijel za materin život, Minka pa je dvignila njene noge . . . tako sta jo dejala na posteljo. Ko pa se je nagnil Kres k materinemu srcu, da posluša, li še bije, ni čul nič več. Materin obraz, njene roke so bile mrzle . . . Mati je bila mrtva . . . „Mrtva je!« je šepetal Kres ter — zaihtel. Minka pa ga je objela in plakala sta in plakala . . . brat in sestra ... sin in hči. . . srce na srcu . . . Potem pa se je spomnila Minka svojega očeta. Brzo je prižgala še jedno svečo ter ga hitela ihte klicat v pritličje. Kres pa je stopil k materinemu stolu. Mizica tik njega je bila prevrnjena . . . mašne knjige, škapu-lirji, svetinje, fotografije in podobice so ležale raztresene in razmetane po tleh. Sklonil se je, postavil mizico pokonci ter začel pobirati materine relikvije. Vsem se je poznalo, da so bile često v potnih, morda tudi od solz mokrih rokah ... Kres je položil vse na mizo .. . zamislil se . . . a se zdajci zopet zbudil iz svojih misli, pohitel k materi, objel ji sivo glavo ter jo poljubil na usta še-petaje: „Ti uboga, dobra moja mamica!« Tedaj pa je začul težke očetove korake in Minkino ihtenje. Naglo si je otrl solzne oči ter jima šel nasproti. V tem sta prišla v sobo oče in sestra. Oče je bil jedva na pol oblečen, bled, a miren. „Tako si torej zdihnila sama, zapuščena, kakor si živela, svojo dušo! — Počivaj v miru, draga Marica!« je dejal starec ter jo prekrižal. „Ah, umrla je nama mati med tem, ko sva plesala!« je ihtela Minka. „Kakor ji je bilo usojeno, Minka! . . . Brez božje volje se ne zgodi ničesar; zato ne plači!« jo je tolažil oče; Josip pa je stal molčž ob materinem znožju. V sobo so hiteli od vseh strani hlapci in dekle. Ženske so jokale in glasno javkale, moški pa so stali na strani ter na pol zvedavo, na pol turobno zrli na mrtvo. Kmalu so se začeli meniti o mrtvaškem odru. Minka je izročila kuharici ključe do shrambe za perilo, hlapci pa so začeli prestavljati in odnašati pohištvo ter donašati deske. Kres je peljal očeta in sestro počivat, potem pa se je vrnil v svojo sobo. Več ur je stopal po stanovanju gori in doli. Misli in čuti so se drvili ter izpre-minjali v njegovem srcu z neznansko hitrostjo. Ni se mogel umiriti. Prevara, nezvestoba, izdajstvo prijatelja Dolžana ga je pretresla do dna duše . . . Vedno in vedno si je prigovarjal, da ta vest morda vendar ni resnična, ali pa vsaj pretira,na . . . Spomnivši se pa Ruhbachovega triumfiranja, njegove grožnje in samozavesti, je izgubil zopet vsako, najmanjšo nado . . . „Podpiral, delal sem za neznačajneža, ki se je okoristil, kdo ve kako, ob velikanski škodi narodovi!« — Ta misel ga je pekla, grizla, bodla in trapila, da je zdihoval zaradi nje, kakor bi bil privezan na mu-čeniško kolo. Pobegnil bi, sam sebi bi se rad skril — če bi mogel ... če bi smel! — A ne sme. Čast njegova in njegovih prijateljev, čast in ugled njegove stranke zahteva, da vztraja kot hraber vojščak do zadnjega trenotka, do smrti na svojem mestu . . . Ostal bo, boril se, zmagal, ali padel . . . Čast pa si hoče rešiti, naj velja, kar hoče . . .! In spomnil se je zopet svoje matere. Izgubil jo je najedenkrat, kakor bi mu jo kdo ubil- — Spominjal se je potem vseh dogodkov od prve zavedne mladosti do današnjih dni, v katerih je bila središče mati. __ Šele pozno v jutro je zadremal, sedeč oblečen na zofi ... A le za nekaj ur. Že sredi dopoldneva sta prihitela Kočevar in Orožen k njemu, sporočajoč mu, da je sklical baron Ruhbach z županovim dovoljenjem že za danes popoldne v gostilni „Pri novem svetu« shod Dolžanovih volivcev. Agitatorji da letajo po hišah, vabeč ljudi na shod, in pisani plakati da so nabiti po uličnih stenah, ki naznanjajo ,velike politične zanimivosti' . . . Ker je ravno nedelja, se snide izvestno veliko naroda. Ruvalo se bo proti Dolžanu, proti narodni stranki, „Braniku«, proti Kresu in prijateljem... Treba se pripraviti na velike škandale; saj nasprotniki bodo kaj lahko nahujskali narod, ki je bil osleparjen za vse, kar so mu obljubljali prijatelji . . . „Čim prej, tem bolje«, je dejal Kres. „Narod naš ni tako nerazsoden, da bi tudi v tem slučaju ne razločeval med odkritosrčnimi prijatelji in hinavskimi komedijanti. Pripravimo se, da mu povemo vso resnico, potem pa naj sodi! — Veliko krivic je že zadelo Slovence, mnogokdo je obupaval o bodočnosti, a preživeli so vse neprilike, polagoma iznova si priborili, kar jim je bilo z zvijačo ali s silo vzeto. Napredovali smo in napredovali bomo nevzdržno, dokler bo živel v narodovem telesu čut ponosa in moralnosti . . . Mi-nisterstvo bo padlo za ministerstvom, naš narod pa bode stal vedno čil in krepak, v popolni zavesti svoje žalostne, a slavne zgodovine, svoje duševne, ošabne nemške, madjarske in italijanske sosede daleko nad-kriljajoče zmožnosti in jeklene volje . . . Tudi ta vihar pomine in iznova posije na nas sonce miru in zado-voljnosti.« Po velikanski razburjenosti se je naselil v Kre-sovo srce popolen mir. Tešil in navduševal je torej prijatelja, ki sta obupavala, ter si z lastnimi besedami množil čim dlje tudi svoj pogum. Domenili so se, da pojdejo skupaj k shodu in se bodo podpirali ondi z vsemi sredstvi. Zlasti pa so sklenili, krepko staviti se v bran, če bi hotela izzivati Ruhbachova stranka med narodom neslogo in prepir. Kres sam hoče predlagati nezaupnico poslancu Dolžanu v dokaz, da obsoja dejanje njegovo in da ni ž njim v nikakem soglasju. Orožen in Kočevar sta šla potem kropit Kre-sovko ter tolažit Minko in starega Kresa; Josip pa je šel v župnišče dogovorit se zaradi materinega pokopa. Župnik ga je sprejel že na stopnicah, izražajoč mu svoje iskreno sožalje. Potem ga je peljal v svojo pisarno, kjer sta se domenila glede maš, zvonjenja in sprevoda. Pokoplje naj se mati z največjo svečanostjo. „Tako je torej vse v redu . . . Sedaj pa poslušajte še mene, ki Vam moram povedati po želji blage pokojnice njene poslednje želje«, je dejal končno stari gospod. Vstal je, odprl v svoji pisalni mizi s ključkom malo predalo ter vzel iz njega veliko kuverto z velikim pečatom. „To pismo mi je izročila Vaša mati že pred tremi leti z naročilom, da je odprem takoj po njeni smrti ter je izročim Vam ali pa gospodični Minki,« je govoril župnik ter vzel iz kuverte velik list. „Evo, oporoke Vaše gospe matere . . . napravila jo je ob popolni zavednosti v pričo mene in gospoda kaplana tule, v tej sobi.« In izročil mu je pismo. Kres pa je čital, da zapušča mati vsakemu svojih treh otrok jednako svoto dvajsetih tisoč . . . cerkvi za maše dve tisoč ... siromakom v Taboru pa tri tisoč goldinarjev . . . Solze so se mu silile v oči . . . otrl si jih je ter se naglo poslovil. XV. Vsi gostilniški prostori „Pri novem svetu« so bili natlačeno polni ljudi. Glasno razgovarjanje, grohot, prepir, vzkliki in udarci po mizah in tleh so se čuli daleč po okolici, V veži so stali trije veliki sodi piva in vina . . . ljudje pa so si točili sami ter si na- ll* pivali ... Že ni bilo dobiti nobenega stola več, a vendar so prihajali še vedno novi gostje. Ruhbachovi agitatorji in skrivnostni plakati so imeli torej velik uspeh. Kres je s prijatelji sedel v mali družbi čitalni-čarjev v predzadnji sobi. Čakali so radovedno, kaj do-žive . . . Ruhbacha še ni bilo v gostilni. Okoli štirih pa je prišel v družbi mnogih prijateljev, veleposestnikov in upokojenih višjih uradnikov, samih bivših članov razpadle kazine. Ko je šel mimo Kresove družbe, je stegnil vrat nazaj k svojim ter dejal porogljivo: ,.Bravo! — tudi njegovi mešetarji so tu!« Potem pa je stopil naglo v drugo sobo. Gostje so večinoma vstajali ter pozdravljali barona, ki je, milostno se muza,je, stisnil temu in onemu roko. Orožen pa je planil, od jeze se tresoč in divje zroč izza mize ter hropel: „Ali niste culi?! — Žalil nas je! — Prokleto, jaz hočem naučiti tega barončka dostojnosti!« In hotel je za baronom. Kres pa ga je prijel krepko za roko. ,,Stoj!« mu je dejal napol tiho. „Ako je aristo-krat sirov, bodimo mi tem finejši . . . ako so Ruh-bachovci osebni, bodimo mi tem stvarnejši!« „Poravnamo se drugo pot . . . Danes nas čaka kaj nujnejšega!« je miril tudi Kočevar razkačenega prijatelja. Tedaj pa se je začul zvonec. Iz vseh sob so drli ljudje v dvorano, kjer je stal baron Ruhbach na stolu ter čakal, da nastane mir . . . Tudi Kres in tovariši so se prerinili v prvo sobo. Potem pa je začel govoriti baron: „Dra£i rojaki! — Preljubi prijatelji! — Zahvaljujem vas, da ste se odzvali v tako obilnem številu mojemu povabilu. To je dokaz, da ste politično zreli in nenavadno prosvetljeni možje. Vsa čast vam! — Sklical sem ta shod. s privoljenjem velezasluženega gospoda župana tako nenadoma zato, ker se je prizadela še bolj nepričakovano vam vsem, predragi prijatelji, ravno včeraj nezaslišana krivica . . . Človek, kateremu ste s svetim zaupanjem izročili največje dostojanstvo, da zastopa vaše koristi, brani vaše pravice ter vam izvojuje nove dobrote ... ta človek vas je včeraj nesramno izdal in zatajil.« „Kdo ? - kdo ? — Dolžana menite ? — To je laž! — Dokazi!« so se začuli vzkliki in množica je začela nejevoljna mrmrati. Baron je pozvonil in nastala je tišina. „Dokaze vam podam takoj, predragi rojaki,« je začel samozavestno baron. , Kakor je menda večini znano, je izdelalo sedanje ministerstvo na Dunaju predlogo, ki bi bila v največjo škodo masi naroda,, t. j. kmetom, obrtnikom in delavcem. Korist od nje pa bi imeli le nekateri. Proti tej predlogi so vstali vsi pošteni in zares narodni zastopniki ter jo pobijali, kakor so le mogli. Mesece dolgo so se pripravljali na odločilen boj proti ministerstvu in njegovi predlogi ... Agitirali so po časnikih, shodih, društvih . . . storili vse, da le obvarujejo svoje volivce ogromne krivice, nepovračljive škode. In njihov rodoljubni trud je imel velike uspehe. Večina državnih poslancev je bila pridobljena proti vladi ... Z mirno vestjo so zasedli včeraj vestni in pravični narodni zastopniki svoje sedeže v parlamentu, pričakujoč brez skrbi glasovanja. Ko pa se je izglasovalo, so zvedeli, da so vendar propadli, da je predloga sprejeta.« „Sramota! — Fej!« so vzkliknili nekateri. „Da, sramota in fej onim, ki so zadali svojemu narodu največjo rano ... ki so obljubili svojim volivcem kruha, a jim dali kamen! — Izdajavci so, ki ne zaslužijo imena poslancev, pač pa najostrejše kazni. — In glejte, med temi izdajavci, ki so se izneverili v zadnji minuti svoji častni besedi; ki so zatajili vse poštenje; ki so mislili le nase, na svojo korist; med izdajavci, ki se bodo greli zdaj ob krivici, prizadeti volivcem, med temi propalicami je tudi naš poslanec, gospod Božidar Dolžan!« „Ali je mogoče? — Škandal! — Fej! — Slepar! — Hinavec! — Krvoses! — Fej, fej!-' Vseh prisotnikov se je polastilo velikansko vznemirjenje. Glasno so se začeli razgovarjati . . . čuli so se ogorčeni vzkliki, psovke, grožnje in kletvice. Baron pa je pozvonil ter nadaljeval: „Zaman iščem besede, da bi prav označil vedenje našega poslanca; zakaj kaj sličnega še ne pozna zgodovina našega naroda. Zgražam se le v dnu srca, ko pregledam vse velikanske škode, katere bodete morali nositi vi. Zaslepljeni od ljudi, ki žive vedno v vaši sredi, ki se vam hlinijo prave prijatelje, a vas le izrabljajo za to, da jih slavite in bogatite, goljufani od takih Efijaltov, ste izvolili moža, ki vas sedaj tepe, ki vam sedaj pljuje v obraz! — Radi onih sleparjev niste hoteli poslušati glasu moža, ki ni sicer vaše narodnosti, a ki bi delal noč in dan za vašo duševno in telesno blaginjo. No, izvolili ste si rajši Dolžana, — jaz pa sem propadel ... V dokaz pa, da vas še vedno ljubim, da mi je sveta vaša čast, vam svetujem javno sredstvo, s katerim pred vsem svetom ožigosate sleparja ter mu užgete na čelu pečat izdajavca: . . . izrecite mu soglasno nezaupnico! — To je moj predlog, gospoda moja!« „Bravo! — Dobro! — Živel baron Ruhbach! — Na dan z nezaupnico!« so vikali kazinotje, drugi so pa ploskali viharno. Tedaj pa se je oglasil Kres. „Prosim besede, gospod baron!« „Ne . . . nihče nima besede,« je odgovoril rezko baron. „Sklicujem se na Vašo poštenost ... na Vaše kavalirstvo, gospod baron! — Napadali ste čast mojo in mojih prijateljev . . .« Baron je zgrabil zvonec ter silno zvonil, njegovi pristaši pa so zagnali velik hrup, potiskajoči Kresa iz dvorane. Kres pa je povzdignil svoj glas ter mogočno zavpil: „Shod je javen ... po zakonu smem govoriti in bom govoril! — Gospod vladni zastopnik, Vaša dolžnost je, da mi branite to pravo!« Nastal je nepopisen vrišč. Ruhbachovci so kričali, zmerjali, tulili, teptali z nogami, bili ob mize, Kre-sovci so silili k vladnemu zastopniku . . . nastalo je opasno prerivanje in suvanje . . . „Gospod Kres ima besedo,« je spregovoril tedaj baron, divje zroč na Kresa, ki je že stopil na mizo. Kres je bil smrtno bled, a miren. Oči so mu žarele kot oglje in črni lasje, črni brki in brada so dajali njegovemu voščeno belemu obrazu nekak grozen značaj. Orožen, Kočevar, Vitavšek in čitalničarji so se postavili okoli njega. „Gospoda! Moje besede bodo danes kratke. Ne-značajnost gospoda državnega poslanca Dolžana obsojam istotako, odločno iz dna svojega srca, kakor vi. Ravnotako odločno pa zavračam nesramne napade, kakršne si je mogel dovoliti le kak baron, zaklet sovražnik moj in narodne stranke.« „Doli! — Vun! — Vun! — Predrznost!« so zatulili Ruhbachovci ter navalili na Kresovo mizo, ho-teči ga pehniti raz njo. Orožen pa je razprostrl svoje roke in z vso silo butil najbližje nazaj, da so se opotekli. „Gospoda! Pustili ste govoriti baronu Ruhbachu. ko nas je ometal z najostudnejšimi lažmi . . . pustite torej govoriti še meni, da vam povem resnico!« Vladni zastopnik je vstal ter dejal, da razpusti shod, ako bodo skušali nekateri zabraniti svobodno besedo govorniku ... To je pomagalo. Pomirili so se vsaj nekoliko, in Kres je mogel govoriti. „Gospoda! Ko smo iskali kandidata za državno zbornico ter smo bili, kakor vam znano, radi obolelosti gospoda Vojnika in zaradi prisiljenega odstopa gospoda župnika Tomana v veliki zadregi, me je poklical gospod Dolžan k sebi ter mi dejal, da je pripravljen sprejeti mandat. Obljubil mi je, da se bo — če bi utegnil biti izvoljen - držal vestno in natanko programa narodne stranke, navodil njenega glasila „Slovenskega Branika«, pa volje svojih volivcev. Ker sem poznal gospoda Dolžana kot bistroumnega in vztrajnega moža z veliko naobraženostjo in čisto mi-nolostjo, sem bil te ponudbe prav vesel. Zdelo se mi je, da bo ravno bogati in ugledni tovarnar zastopal najlažje, najkrepkejše in najuspešnejše koristi tega volilnega okraja. V dogovoru z odborom narodne stranke smo torej proglasili gospoda Dolžana kandidatom . . . Verjemite mi, da sem bil tedaj preverjen o istinitosti in iskrenosti njegovih obljub ... da, preverjen sem še danes, da je imel Dolžan tedaj najboljšo voljo in najpoštenejše namene . . . Radi te preverjenosti pa sem storil vse, da je prodrl pri volitvi ter premagal nasprotnika, barona Ruhbacha, kandidata nemške, kapitalistične stranke ... Z najlepšimi nadami sem se poslovil od Dolžana kot prijatelj, kot pobratim njegov. No. varan sem bil jaz, varani so moji prijatelji, varani ste bili vi vsi! — Kaj je zmotilo gospoda Dolžana, da je postal nezvest svojemu programu in našim interesom . . . tega danes še ne vem. Vem pa, da sem te neznačajnosti ravno tako nedolžen, kakor ste je nedolžni vi. Ne, jaz in moji prijatelji vas nismo slepili in sleparili, agitujoči med vami za gospoda Dolžana... preslepljeni in osleparjeni smo bili najbolj mi sami. Skoda, ki zadene vas, zadene tudi nas. Zaradi tega bomo glasovali z vami, da se izreče poslancu Dolžanu nezaupnica. Zato pa vnovič z vso ogorčenostjo in naj-svečaneje zavračam napade barona Ruhbacha na našo čast ter ga javno poživljam, da svoje besede prekliče!« Kres je poskočil raz mizo, Ruhbachovci pa so iznova zagnali velikanski vrišč in grohot „Komedijant! — Pesek v oči! — Domišljuje si menda, da govori kmetom! — Pereat Kres!« Taki vzkliki so se čuli iz hruma in šuma. Ruhbach je zopet vstal, pozvonil ter začel s ciničnim nasmehom govoriti: „Predragi! Izgovorjena je bila beseda „komedijant« . . . in če kdaj, je bila umestna in zaslužena na tem mestu.« „Lažnivec! — Prekliči, — prekliči!« Bil je Orožen, ki je izustil te besede. Peneč se od silne togote, je planil k Ruhbachu, skrčil roke v pesti ter gledal besno baronu v prebledeli obraz. „Vun ž njim! — Vun! — Vun!« so zarjuli Ruhbachovci in v istem hipu je zgrabilo Orožna deset rok. Citalničarji so priskočili, hoteči ga oprostiti, a masa je bila že vinjena in omočena od baronovih besed ... in so bili potisnjeni takoj zopet v kot . . . Orožna pa so pehnili, dasi se je ruval ter podrl nekaj napadavcev na tla, z brutalno silo na cesto. „Take se zgodi vsakemu, ki se drzne tu kaliti red in mir,« je dejal grozeče baron. „Kdor neče slišati resnice, naj se sam takoj odstrani! . . . Radi nekaterih neomikancev ne bomo trpeli, da nam razpuste shod. — Resnica oči kolje, predragi! Tudi gospoda Kresa je oklala, da se je predrznil očitati meni laž, dasi ima sam presno maslo na glavi.« „Fej Vas bodi, nesramnik!« je zaupil Kres tedaj, baron pa se je pomilovalno smeje ozrl po njem ter dejal počasi naglašujoč vsako besedo: „Človek, ki dobi za to, da je pomagal izdati in kruto prekaniti svoj narod, od gospoda Dolžana lepo svotico pol milijona, pa še krasno dekle za ženo, tak človek me ne more razžaliti« . . . Kakor čar so vplivale te besede na vse prisot-nike. Vsi so jih verjeli . . . zdelo se jim je, da so jim padle luskine raz oči . . . Le za trenotek so molčali, potem pa je začela tuliti vsa upijanjena drhal, dvigati pesti ter rjoveti: „Fej! — Slepar! — Hinavec! — Lažnivec! — Sedaj je jasno vse! — Vun! Vun!« Kres je stal kakor okamenel. Kar razumeti ni mogel, da velja to kričanje in to pretenje njemu . . . verjeti ni mogel, da ga psujejo tako grdo, tako krivično oni, ravno oni, ki so še pred kratkim vikali navdušeni: „Živel! — Slava Kres!« Videč pa od jeze in vina zardele obraze, besno zroče oči, dvignjene pesti nad seboj, se mu je zgrozilo srce . . . onesvetil se je za hip . . . potem pa se je ozrl po neznatnem številu svojih pristašev ter dejal: „Pojdimo! — Tu ni več za nas prostora » In ponosno zravnan, prepadel, bled, ognjenega pogleda je zapustil ob strani Kočevarja ter Vitavška in v sredi čitalničarjev dvorano. Divji grohot je grmel za njimi. Ko pa so prišli v zadnjo sobo, je stopil Kresu nasproti stotnik pl. Braunseiss, ki ga je ondi oči vidno čakal. Porogljivo je krivil ustnice in s sa,tanskim naglasom je zinil besede: „Eh, gospod Kres, čestitam! — Kupčija z narodnostjo se Vam je obnesla pirami- dalno . . . eh, faktično kolosalno! Čestitam, gospod Kres!« In z brezprimerno nesramnostjo mu je ponudil desnico. „Gospod stotnik, Vi ste lažnik!« mu je dejal z mirnim glasom Kres v obraz ter šel mimo njega. „Lažnik?! — Ha, ha, ha! — Bravo, gospodine! — Na tej poti sem Vas hotel ravno srečati! — O, pomenimo se o tem drugje ... o, o, piramidalno . . . he, he, he!« . Tako je kričal stotnik za Kresom ter butal s sabljo ob tla . . . XVI. Bilo je že čez polnoč. V sobi mladega Kresa je stopal z globoko sklonjeno glavo bled mladenič — Josip, gor in dol . . . dol in gor . . . Časih je postal za trenotje, prijel se za čelo ter zdihnil glasno, bolestno, iz dna trpečega srca . . . potem pa je začel zopet svojo pot . . . Je li možno, da se mu je v jednem dnevi, v jedni uri podrla vsa prekrasna stavba lepe, srečne, plodonosne bodočnosti v grozen, strašen nič? — Pokopali so mu ljubljeno mater . . . proglasili ga izdajavcem naroda, za katerega razvoj in rast bi z radostjo žrtvoval zadnjo srago krvi . . , ognusili so mu s svojim blatnim jezikom najvzornejšo ljubezen do Melanije. njegove neveste . . . Nekoliko ur mu je ugrabilo vse, kar ga je povzdigovalo in veselilo . . . vrgli so ga v obup, v propast . .. Vse je izgubil . . . čast, nevesto, mater, prijatelje, vse, vse . . . Končano. Jutri stopi še pred morilno cev, da zadosti svojemu ponosu ... da kaznuje ostudnega obrekovavca... ali pa da pade sam, če mu je tako usojeno . . . Zadnja noč! — Morda bo ležal jutri že na odru nem . . . brezčuten . . . miren . . . srečen . . . mrtev . . . Morda! — — Življenje nima vrednosti itak zanj več . . . živ mrtvec bo sicer . . . telo brez srca . . . bitje brez duše ... Bi li ne bila zato zanj smrt le rešitev — svoboda — nova sreča! — — — — — — — — Po materinem pokopu sta prišla h Kresu prijatelja, Kočevar in Orožen. „Vse v redu, kaj ne?« je vprašal hlastno Kres. Prijatelja sta molče prikimala ter zdvojeno zrla v tla. Koliko sta si prizadela, da bi ga odvrnila . . . da bi ga rešila! Zaman. „Pustita me v miru, ljuba prijatelja!« jima je dejal odločno. „Da bi vedela, kako mi grmi po možganih, kako divja kri po mojih žilah, ne govorila bi tako! Ako bi občutila vidva kakor jaz vse one grozne bolesti v svojih srcih, bi ravnala, kakor ravnam jaz.« In prijatelja sta umolknila. „Kdaj se vidimo?« je vprašal nadalje Kres. „Jutri zarana v velikem logu,« je odgovoril Orožen. „Dobro . . . pustita me sedaj samega . . . pripraviti se moram.« „Prinesla sva ti troje samokresov . . . pojdi z nama v bližnji kamnolom!... je dejal Kočevar in pokazal na mal zabojček, katerega sta prinesla s seboj. „Da bi se vadili? — ah, to bi bilo grešno! . . . Vaditi se za uboj bližnjika . . . ne, ne! - Mirujta, dober strelec sem ... saj vesta, da nisem slab lovec!« Ni ga bilo mogoče pregovoriti . . . Prijatelja sta odšla še bolj bleda in prepala, kakor sta prišla. — Kres pa je takoj sedel ter napisal troje pisem. V prvem je sporočil Dolžanu v Trstu, da odstopa od poroke z njegovo hčerjo, ter mu natanko razložil, kaj ga sili, da mora ravnati tako, dasi mu od obupa poka srce. . . Drugo pismo je pisal svoji nevesti Melaniji. Ljubeznivo jo je prosil, naj mu odpusti, ker ga ni bilo k nji; nastali so čez noč odnošaji, ki mu branijo, da bi prišel sedaj . . . Prosil jo je zato, naj zapusti takoj Tabor ter se vrne k očetu, ki ji bo natančneje povedal vse, česar ji sam ne more in kar ve le njen oče. Uverjal jo je končno svoje vroče, nevenljive ljubezni in neomajne zvestobe ter ji zaklical: „Do svidenja, mila, zlata, nad vse ljubljena Melanija!« Ko je končal to pismo, je položil glavo na roko ter tiho zaihtel . . . „Do svidenja? — morda v večnosti . . .!« Ko pa se je nekoliko umiril, je napisal še tretji list — svojemu očetu „Oče moj! Ko Vam pride to le pismo pred oči, me že ne bo več med zemljani. Šel sem k svoji materi, tja gori, kjer ni sovraštva, ne obupa, ne zlobe ... Ko bodete čitali to le pismo, sem združen že s svojo mamico ter molim ž njo vred k Bogu, da pridete še Vi kmalu za nama . . . Odpustite mi bolesti, katere rodi moja smrt Vašemu srcu, ki še krvavi vsled poslednje izgube! — Bog mi je priča, da Vam jih nisem povzročil lehkomiselno, ampak p rimo ran vsled hudobnosti in nehvaležnosti ljudske! Zahvaljam Vas za vse, kar ste storili za me — svojega sina! Poljubljam Vas za to! — Prosim Vas pa, da mi izpolnite po moji smrti •še zadnjo, veliko prošnjo! Minka in Fran Kočevar se ljubita ... Že drugo leto ... Izpolnite mi torej željo: blagoslovite njiju zvezo, kakor jo blagoslavljam jaz ! — Izročite njima svoj imetek, katerega bi dobil po Vas sicer jaz! — V miznici najdete materino oporoko, katero mi je izročil včeraj gospod župnik. Svoj delež zapisujem bratu Tinetu. Sedaj izvršuje sedmo šolo . . . pustite mu svobodno voljo . . . naj si izbere sam stan, h kateremu ga kliče srce! — Pozdravite mi ljubljeno sestro in predragega brata! — pozdravite mi svaka Kočevarja in prijatelja Orožna, kateremu zapisujem v spomin vso svojo biblijoteko! — Zdravstvujte i Vi, oče moj, do--svidenja! Vas in vse drage poljublja V Taboru..........Josip.« Tako-je pisal Josip . . . Dolgo je pisal. Tudi svoje oporoke ni pozabil, katero je imel spisano že nekaj mesecev . . . Potem pa je hodil gor in dol, premišljajoč vse svoje življenje . . . misleč na bodočnost ... na večnost . . . Bilo je že blizu jutra, ko je utrujen zadremal na svoji zofi . . . * * * Jutro je bilo jasno, a skoraj mrzlo. Žarki počasi vzhajajočega sonca še niso imeli moči, da bi ogreli ohlajeni zrak. Na obširni planoti sredi velikega hrastovega loga se je sešla majhna družba. Ločena v dve skupini se je tiho pomenkovala med seboj. Na jedni strani sta stala pl. Braunseiss in baron Ruhbach z vojaškim nadzdravnikom, na drugi pa Kres s Kočevarjem in Orožnom. V bližini sta stali dve kočiji; kočijaža sta držala konja za uzdo. Razdalja med dvobojevnikoma je bila zaznamovana z dvema sabljama, ki sta bili zapičeni v zemljo. Premeril jo je mlad nadporočnik. „Gospoda — pripravl jeno je,« je dejal nadporočnik. Nepristranski, sekundanta in zdravnik so stopili na stran, za dva hrasta. Bojevnika pa sta si stopila nasproti. Vsak je držal v desnici nabito pištolo . . . Čakala sta znamenja. Oba sta bila bleda. In nadporočnik jima je dal znamenje. Kres je dvignil pištolo malo . . . višje ... še višje . . . potem pa je nagnil zopet cev, mereč na stot-nikove prsi . . . „Ne streljaj! — Ne ubijaj!« mu je branila vest. „Melanija! — Ubije me sicer on,« mu je govorilo nekaj drugega ... In ustrelil je . . . pl. Braunseiss je stal neranjen pokonci... Jedva pa se razkadi dim, poči nasprotnikova pištola. rMelanija!« je kriknil Kres, dvignil obe roke . . . lovil se po zraku ter se zgrudil na obraz — od nekod pa se je začul hudoben smeh . . . „Kres... Kres! — Li čuješ, Kres!?« je vpil obupano Kočevar, kleče ob nezavestnem prijatelju ter mu majal glavo. Orožen in nadzdravnik sta klečala na drugi strani ranjenca ter mu slačila obleko. Kres pa je hropel in bolestno ječal . . . Krogla mu je prodrla život pod prsmi nad trebuhom ter prišla na hrbtni plati iz njega. Kri je vrela iz rane . . . „Ali je smrtno ranjen?« je vpraševal Kočevar trepetaje. Nadzdravnik je molče skomizgnil z ramami ter mašil rano; Orožen pa je strmel obupano pred se v okrvavljeno, v smrtnem boju se zvijajoče telo prijateljevo . . . pomagal ni več . . . vedel je, da je vse zaman . . . Malo kesneje so dvignili nezavestnega Kresa v kočijo . . . vanj sta sedla Kočevar in Orožen . . . počasi so se peljali v mesto. Sonce je posijalo . . . rosa po travi se je blestela, iskrila in svetila . . . ptički so veselo popevaje pole-tavali med gostim vejevjem . . . Kres pa je hropel in hropel . . . „Umrje nama ... ah, predno • ga pripeljeva do doma!« je dejal Kočevar ter božajoč prijatelja neprestano tiho klical: „Kres! — Josip! — Li čuješ? — Moj Bog, pomagaj!« Orožen pa je držal ranjenca v naročju. „Ustavimo se pri Dolžanu . . . vožnja ga strašno trpinči ... do doma je še daleč,« je svetoval Orožen. „Da, da, pri Dolžanu se ustavimo . . . oče, starec bi se preveč prestrašil . . . Melanijin glas ga prebudi morda preje!« je pritrdil Kočevar. Na ulicah je bilo videti le malo ljudi. Meščani so še večinoma spali, le delavci in rokodelci so hiteli na delo. Ko so prišli na trg, je bil še prazen. Ustavili so se pred Dolžanovo hišo. Kočevar je stopil iz kočije ter stekel v hišo. V pritličju je bila kuhinja in soba za posle. Šel je v kuhinjo . . . prestrašena mu je pritekla nasproti Ana. „Moj Bog, kaj Vam je, gospod Kočevar!? — Bled . . . okrvavljen ste!« je zavpila. „Kres je nevarno ranjen . . . dalje ne moremo... prineseva ga z Orožnom na posteljo sem,« je dejal Kočevar ter zopet hitel nazaj h kočiji. In dvignila sta Kresa ter ga naslanjaje njegovo telo ob se, nesla v sobo za posle, kjer sta ga položila na prvo posteljo. Ana je začela glasno jokati, vpiti, — treti roke ter klicati: „Kres! — Moj Bog, Kres!« Mrtvaška bledota se je razlila po lepem ranjen-čevem obrazu ... še vedno je ječal . . . hropel, da so se mu težko dvigale široke prsi. „Umrl bo . . . ubili so nam ga!« je zaihtel Kočevar ter omahnil na stol. Tedaj pa je planila v sobo Melanija . . . jedva na pol oblečena... z razpletenimi lasmi . . . „Josip! — Moj Josip!« je kriknila, da je pretreslo kosti in mozeg vsem pričujočim ter se vrgla tik ljubega. „Josip!« je klicala neprestano ter mu poljubljala usta, oči, čelo, lice . . . „Josip! — Josip!«--- In najedenkrat se je zgenil njegov obraz, globoko je zdihnil, odprl trepalnice ter zaječal: „Melanija!« „Josip! — Ah, čuj me, dragi, ljubi! — živi! — ne umiraj! — Saj si moj, moj ... ah, Josip, Josip!« „Melanija — odpusti!« je šepetal Kres in solza se mu je zablestela v očesi, ona pa ga je poljubovala in ihtela in ihtela . . . „Ah, umreti moram . . . Melanija! - ah, kako boli! — grozno trpim, Melanija! ah, umreti, umreti!« — Dvignil je roko ter jo položil Melaniji na sklonjeno glavo. A takoj se je iznova onesvestil . . . zopet ga je klicala nevesta . . . zopet je pogledal ter zaječal: „Melanija!« Potem pa je izgubil zavest... ni se prebudil več . . . začel se je smrtni boj . . . Melanija je klečala ob postelji ter ga držala za roko . . . Vstopil je župnik s sv. popotnico ... ni mu je mogel dati več . . . mazilil ga je s sv. oljem . . . zgrudil se na kolena ter tiho, vroče molil in molil . . . In še jedenkrat so se dvignile hropeče prsi. . . vse telo je strepetalo . . . stegnilo se ... in Kres je preminil . . . Tik postolje pa je ležala onesveščena Melanija, bleda in mrzla ko krasen kip . . . XVII. Minuli sta za tem dolgi dve leti. — Na spodnjem koncu dolge mize je sedel pesnik Muhovnik in sladko vznemirjen čakal, kdaj mu namigne doktor Pavlin. Ponosno, samozavestno je stresal nocoj svojo grivato glavo ter z vsemi desetimi prsti ril po svojih kodrastih, ženijalno kodrastih laseh. Danes je bil srečen in zadovoljen sam s seboj. Iz Ljubljane je dobil poročilo, da je sklenil odbor dramatičnega društva sprejeti njegovo biblično dramo „Pastrka«, igro v petih dejanjih, ako izpusti polovico oseb ter črta cel prvi in četrti akt. Razen tega zahteva odbor še, da prestavi pesnik dejanje iz Abrahamove dobe v sedanji čas, da zamenja biblične osebe z osebami iz domače družbe, izkratka: da vso snov temeljito predela in — modernizira . . . Nepopisno vesel je bil Muhovnik tega sporočila. Po dvajsetletnem napornem trudu vendar uspeh, — velikanski, ponosen, slaven uspeh! Vztrajnost, ženijalnost in idejalizem so torej zmagali vse ovire . . . Muhovnikova drama se bo igrala v slovenski metropoli, v krasnem, novem, velikem gledališču, pred najizbranejšo, najfinejšo, naj-elegantnejšo, najbogatejšo in najveljavnejšo slovensko gospodo! Muhovnik bo dosegel, kar se ni posrečilo doslej še nobenemu slovenskemu poetu . . . osvojil si bo občinstvo in dramatična tla trajno. Za „Pastrko« pride na vrsto dramatizirana „Tepka«, za to opera „Kralj Gubec«, žaloigra „Črtomir« in končno trilogija „Herbart Turjaški« . . . jedno delo za drugim, šireč čast in slavo toliko časa prezira nega Muhovnika . . . V duhu je že sanjal o svojem velikanskem životo-pisu v „Zgodovini slovenskega slovstva« . . . Res je, da ga čaka še mnogo, mnogo dela, — zlasti moderniziranje klasične snovi mu bo delalo precej preglavice, — toda Muza, ki ga ni zapustila tako dolgo, ne zapusti ga sedaj, ko je njen ljubimec že na pragu — nesmrtnosti! Pogumno in podjetno se je oziral zato Muhovnik po bučni in hrupni svatovski družbi ter si mislil: „O ve prozaične duše, ki živite le ob jedi in pijači. . . pa ne umejete žuborenja valčkov, šumenja drevesnih vrhov, kramljanja metuljčkov in hroščev s cvetkami, — ne umejete pihljanja vetrca, migljanja zvezdic in molka žalobne lune ... o vi nesrečneži, ne zavedate se, da ste v družbi ljubljenca Apolonovega, prijatelja Muz, genija, ki se dviga nad vami v sončno-jasnih višavah ter gleda na vas in na vaše nizkotne vzore le s tožnim, prizanesljivim pomilovanjem!« Sam sebi se je zdel oboževanja vreden, imeniten in nedosežen. Bil pa je tudi že sit in napojen tako, da si je želel le še trenotka, ko bo mogel prečitati svojo klasično zdravico srečnemu ženinu Kočevarju in zorni njegovi nevesti Minki. Poleg Muhovnika pa je sedela sramežljiva in še vedno nadebudna devica, notarjeva Malka. Na tihem se je togotila nad svojim sosedom pesnikom, ki ji ne zna kar nič dvoriti, ampak se le sam s seboj pomenkuje in nekako bedasto reži. Tak negalantnež in okornež! Saj bi vendar lahko rekel, da ima zopet krasno belo toaleto ... ali pa bi pohvalil njeno najmodernejšo frizuro ... ali pa jo vsaj podražil z njenim pikantnim izrezkom na prsih in na hrbtu! — Pa nič, — niti začeti, ne zna, ta pustež! Že ves večer more govoriti le s kontrolorjem Meglo, in še to le tedaj, če ju ne vidi njegova debeluha. „Jaz pa pravim, gospod notar, in gotovo ne lažem, da nisem bila še z nobenim ženitvanjem tako zadovoljna, kakor z nocojšnjim,« se je pogovarjala kontrolorka z notarjem Škorcem ter glodala debelo puranovo stegno „Toliko jedi in pijače še nisem videla nikdar na mizi; in vse tako izvrstno, fino, izbrano1. . . Ali ni res tako, gospod notar?' „A-hm . . . Samo vroče je . . . ph, ph!« je zinil notar in si brisal s servijeto zabuhli in zaripljeni obraz, na katerem je stala potna kapljica poleg kapljice. „Res je vroče . . . ph, ph! — oh, saj pa še nisem videla nobene svatbe s toliko gosti. Oh!« je zdihovala in ječala kontrolorka. Sedela je na dveh stoleh. „Pred dvema letoma smo se tudi dobro imeli, gospod notar ... ali se še spominjate?« Zaspano se je ozrl notar v kontrolorko in si tiščal servijeto na široko zevajoča usta; odgovoril pa ni nič. „Pri Dolžanu smo bili ... saj veste, li ne? — na zaroki rajnega Kresa ... saj se spominjate li ne ? — Oh, da je moralo tako priti! — To bi bila šele pojedina, ko bi se bila vzela Kres in Melanija . . . oh, oh!« je globoko zdihnila, da so se dvignile njene težke prsi in da je izginilo vse troje kontrolorkinih brad ter se je par hipov videlo le pol njenega rdečega, tolstega obraza . . . Potem pa se je zopet umirila ter si naložila na krožnik veliko porcij o'piščanca . . . „Na vsak način moramo pregovoriti Kočevarja, da kandidira za mandat!« je govoril Vitavšek preko mize s Pavlinom. „Z ustanovitvijo hranilnice in posojilnice po načrtu pokojnega Kresa in svojim lepim vodstvom vedno čilejše prospevajoče čitalnice si je pridobil vsa srca, ki so gorela nekdaj za njegovega nesrečnega prijatelja. Prepričan sem, da zmaga.« „Jaz takisto,« je odgovoril zdravnik. „Ne vem, zakaj se tako upira. Res, da ima sedaj, ko mora po smrti tastovi voditi sam obširno in veliko kupčijo, premnogo lastnih skrbi in del; a vedeti mora tudi, da pademo, če se izgovori on, zopet v iste sitnosti in morebiti tudi v iste boje, kot pred dvema letoma. Dolžan pl. Taborski sicer ne bo kandidiral več in menda tudi baron ne, saj sta sedaj debela prijatelja; toda konservativci in veleposestniki izvestno ne bodo mirovali.« „No, brez upa na zmago! Narod se je v zadnjih dveh letih marsičesa naučil. Sedaj vidijo vsi jasno in razločno, kje je pravica, resnica in čast, kje pa le izrabljevanje, sebičnost in sramota« . . . „In vidva se večkrat vidita?« je vpraševala Karla svojega soseda, mladega slovenskega tehnika Valentina Kresa. „O, večkrat, — vsak teden dvakrat gotovo!« je odgovoril iskreno Kres ter si popravil svileni trobojni trak „Slovenije« na sredo prsi. „Počakam jo navadno v „Ljudskem vrtu«, na klopi poleg Grillparzerjevega spomenika; potem pa jo spremim prav do konser-vartorija. Ker je gospa, pri kateri Tončka stanuje, vrla Čehinja ter ima dvoje možitveželjnih hčera, se snidemo večkrat tudi na zabavah in plesih češkega društva „Slovanska Beseda« ali pa pri koncertih „Slovanskega pevskega društva«. „Blagor vama! — Kako rada bi se šla tudi jaz na Dunaj izobraževat . . . o! Odkar sem ostala sama v Taboru, sem vsa nesrečna! — Kako lepi časi so minili ... o, o!« Smehljaje je zrl Kres na svojo družico, ki se je razcvela v vitko, vendar pa bujnorastlo devo, ter, gladeč svoje male črne brčice, dejal z rahlim posmehom : „Gospica, Vi ste nesrečna!? In vendar Vam gleda iz oči, iz vsakega Vašega uda, vsakega Vašega kretanja zdravje in hrepenenje po življenju! — Nesrečen človek nima tako iskrečih se oči, tako polnih lic in ne tako zapeljivo rdečih ustnic . . o gospica, Vi niste iskrena!« „Verujte mi, gospod Valentin, verujte! — res, prav res sem nesrečna ... o, tako nesrečna!« je hitela zardela Karla ter se silila otožno gledati. No, ni se ji posrečilo. Njen pogled je bil zato le poreden in ko-keten. „Vi bi torej radi šli tudi na konservatorij ? — na Dunaj? „Takoj bi šla, takoj... z Vami bi se peljala .. .« „In kaj bi dejal potem gospod profesor Flerin?! — 0. vi grda hinavka! Mislili ste menda, da se na Dunaj ničesar ne zve izza kulis v domovini ... a zmotili ste se! — Gorje Vam, če Vas zatožim gospoda profesorju!« sklonivši se k nji, ji je pošepetal: „Tri dni Vas ne bi poljubil!« . . . „Mislite?« — ga je šegavo pogledala. „Ali pa bi me kaznoval s sredstvom, ki je temu baš nasprotno . . . ha, ha!« „O Vi porednica, Vi porednica!« . . . „Dr. Orožen nama je brzojavno čestital. Obžaluje, da ne more priti, dasi mi je bil obljubil,« je pripovodoval Kočevar zali Pavlinki. „Pa zakaj ni prišel? — Iz Štajerskega do nas vendar ni tako daleč . . . gospa Minka bi imela lepšega tovariša ...« „No, no, gospa nikar ne zabavljajte svojemu soprogu, ko Vas ne sliši! — Pa ne zapeljujte mi moje Minke že prvi dan hvaliti — druge! Ha! ha! — Dr. Orožen zato ni mogel priti na najino poroko, ker mu je njegova gospa Josipina povila predvčerajšnim dvojčka, dva fantka. Prosil je naju za botra.« „O, imenitno, imenitno!« je vikala ,Micika' ter ploskala. „Dvojčka, tako je prav ... pri nas smo jih imeli doslej že dvakrat! — Čuj, norček, čuj!« je klicala in drezala svojega soproga, ki se je zatopil z urednikom Vitavškom v političen razgovor, „Orožnova imata dvojčka in Kočevarjeva jima bosta botra!« „Bravo! — Drugo leto osorej pa dal Bog, da Orožnovi in Kočevarjevi vloge zamenjajo! Ha! ha! — Ali bi ti ne bilo prav, Kočevar? Ha, ha! — Bog te živi, pa Vas, gospa Minka!« Minke je bilo neizrečeno sram zaradi zdravnikovega šaljenja, vendar je trkala z njegovo in ,Mic-kino' kupico; j>a tudi ostali svatje so začeli trkati in nazdravljati: Živela nevesta! — Živel ženin!■* Potem so zapeli čitalničarji krepak zbor; vodil jih je Zagorjan. Po polnoči kmalu po Muhovnikovi idealni na-pitnici, se je začel v sosednji dvorani ples . . . Tudi Minka in Kočevar sta plesala; proti jutru pa sta zapustila veselo družbo ter se odpeljala z vlakom na slovanski jug .. . * * * Tistega večera, ko so se veselili v Taboru Minkine in Kočevarjeve poroke, je slonela v Trstu v širokem in visokem, mehkem stolu, ki je bil postavljen blizu okna pred veliko portretno sliko Josipa Kresa v zlatem, bogatem, okroglem okviru, bleda in upadla Melanija Dolžanova. Upirajoča svoje nekdaj tako bistre, očarjajoče, sedaj pa motne, otožne, a neizrečeno mile oči v sliko svojega pokojnega ženina, je presiónela tako ure in ure, dan za dnem, naslajajoč svojo dušo s spomini nedavno minulih dni, premišljajoč, plačoč in moleč za njega, za Josipa. Pred Kresovo sliko je živela svoje žalostne dni jednolično brez premene, ne želeč si ničesar od sveta. V svojem stolu sedé je marljivo vezla in kačkala ubožcem v korist, čitala, pa sanjarila . . . Zaman jo je snubilo že toliko veljavnih, lepih in poštenih mladeničev; Melanijina zvestoba se je ohranila tudi mrtvecu . . . Sklenila je ostati doma do očetove smrti; potem pa pojde v samostan, kjer se naj med molitvijo, delom za reveže in s poučevanjem sirot skonča njeno žitje . . . Zaman sta jo prosila in vabila Minka in Kočevar, da bi prišla na njiju svatbo ter bila Minkina družica. Odpovedala se je vsaki zabavi, vsaki veseli družbi . . . Sklenila je, da ne odloži nikdar več svojega črnega, preprostega žalnega krila, ter se je opravičila pri sestri svojega ženina, želeča jima vso srečo . . . In tako je sedela nocoj zopet sama v svoji sobici, podobni nunski celici, ter zroča na sliko, ki je bila zajedno jedini nakit preprostega pohišja, sanjarila o lastni izgubljeni sreči in o mladi sreči svojih dveh najboljših prijateljev . . . Vse bolesti, vse obupne misli so se začrtale globoko v njen obrazek. Ostra guba se ji je vrezala na vsaki strani ust, lice je postalo suho, bledo, ustna tanka, brez barve, roke koščene, vsa njena postava propadla, uničena . . . Moj Bog, koliko je pretrpela v zadnjih dveh letih! — Obupala bi bila, ako ne bi verovala v Boga in posmrtno življenje, kjer se ho zopet sešla in za večno . . . večno združila s svojim Josipom . . . Želela si je časih, da bi kmalu, čim prej umrla . . . molila je za to . . . žalovala, da se njene mladostne moči vendar še upirajo mogočnemu zobu globoke srčne toge, ki jo le počasi ugonablja, ter zavidala Josipovega starega očeta, ki ni mogel preboleti strašne izgube najbolj ljubljenega sina, njegovega ponosa, njegove nade, ter šel štiri mesece pozneje za njim v večnost... . „V medsebojni ljubezni, ustvarjajoča si čim dlje lepše in ugodnejše in varnejše domače ognjišče, delajoča za svoj narod in živeča sebi in svojim otrokom, katere jim da Bog, bosta pozabila Fran in Minka polagoma . . . vedno bolj . . . skoro popolnoma vse, kar sta nekdaj ljubila in po čemer sta plakala . . . Danes začenjata novo življenje . . . novo zgodovino . . . starega, minulega pa se bosta odslej spomnila le redkokdaj. In prav je tako! Kako li bi moglo prenašati človeško srce vse bolesti, vsa bridka razočaranja, vse grozne udarce toli krivične usode, ko bi ne bil ustvaril previdni Bog tudi dobrotne reke Lete, iz katere pijemo zdravilo, ali vsaj tešilo pozabljenju!? Pozabi! — živi trenotku! — in srečen boš . . . Če pa ne moreš pozabiti? — Tedaj prosi, prosi svojega Stvarnika, da te reši čim prej zemeljskih spon, ki te morejo gnati končno le v obup! — In hvala Bogu, da ima večina človeštva tako — pozabljivo srce! Večina, da a — jaz ne. Le zame ni tolažbe, le zame ni pozabe! — Le jaz bom mislila vedno in vedno nanj, hrepeneč in gineč za njim ... za njim!« — — Tako je razmišljala Melanija. Solze so se ji udrle in plakala je in — plakala . . . Tedaj pa je potrkal nekdo na duri. Vstopila je služkinja ter ji prinesla mal zavoj. Bila je poštna pošiljatev iz Ljubljane. Melanija je vzela zavoj in služkinja je šla zopet iz sobe. Poleg stola je ležala šivanjska canjica ... iz te je vzela Melanija nožek ter prerezala zavitek. Bile so v njem štiri slovenske knjige. Na najmanjši, a najličnejši je obstalo Melanijino oko. Bledo lice ji je mahoma zalila ljubka rdečica .. . ustna so ji zadrhtela . . . rahel, mil otožen, a blažen nasmehljaj je šinil preko njenega obrazka, ko je čitala naslov prve knjige, izdane s Kresovo ustanovo, imenovane z njegovim priimkom. Ko pa je odprla knjižico, je zagledala ljubimčevo fotografično sliko, pod njo pa njegov krepki avtogram . . . Stresnilo se je tedaj njeno telo . . . odpadla ji je knjiga ... z obema rokama si je zakrila obraz ter milo zajokala . . . Potem pa je pobrala knjigo, skočila k portretu, objela in poljubila ga ter dejala: „Josip! — tvoj spomin bo živel, dokler bode na tej božji zemlji Slovencev . .. narod te bo zahvaljal in blagoslavljal od roda do roda . . . Postavil si si sam najkrasnejši, najtrdnejši in sebe najdostojnejši spomenik, katerega ne razjč nobena rja, ne odnese noben naval, katerega ne uniči noben vihar . . . postal si in ostal boš vzor rodoljuba . . . In iznova je objela ter poljubila ljubimčevo sliko ter ihtela: „Moj Josip! — Moj Kres!«
 
Oče njegov se je bil pred petintridesetemi leti preselil s kmetov v mesto, kjer se je bogato oženil ter začel trgovati na debelo. Bil je sila štedljiv, celó skop, izredno marljiv in spreten mož. Tekom dveh desetletij je postal jeden najimovitejših, zato pa tudi jeden najuglednejših meščanov.
 
Mati Kresova je bila meščanka. Svoja mlada leta je preživela deloma v nekem graškem zasebnem zavodu, deloma pa pri svoji teti, mladi vdovi brez otrok, ki je imela veliko hišo v Reki. Doma je bilo še cel kup mlajših otrok, zato je niso klicali domov, dokler se ni teta — uživanja željna ženska — iznova omožila z nekim kapetanom pri Lloydu. Vrnivši se na očetovski dom je imela Marica že devetnajst let. Vajena zabav in razveseljevanja se je iz početka silno dolgočasila v malomeščanskih krogih. Vse se ji je zdelo malenkostno, nerodno in smešno. Ker pa je bila Marica lepa, vitka, stasita črnolaska, o kateri se je v obče vedelo, da ni le izobražena in omikana, ampak tudi bogata, začeli so kmalu pritiskati snubci in ljubimci za njo. Marica pa je bila jako izbirčna. Marsikateri uradnik je odšel z dolgim nosom, precej učiteljev, trgovcev in posestnikov je odneslo košarico iz sobice lepe Marice ... Njene oči pa so najrajše obvisele na ličnih uniformah postavnih častnikov! Tudi med častniki je imela čestivcev — a roditelji so ji odločno odrekli vsako nado, da ji dovolijo kdaj omožiti se z vojakom. Ko je prišel torej končno še bogati kupec Ivan Kres k nji, proseč jo roke, se je par dni jokala, potem pa privolila v zvezo s Kresom, češ: ta je med vsemi še najboljši, najpremožnejši in najveljavnejši. — Brez ljubezni je postala soproga veletržčeva, ko je imela štirindvajset, njen ženin pa petintrideset let.
 
Kres je ljubil svojo lepo ženko, dasi se je zdelo tudi njemu samemu, da je med vsemi Maričinimi dražestmi največja vendarle — njena dota.
 
Marica je bila nekaj mesecev prav čemerna ... često je pohajala po obširnem domovanju z objokanimi očmi. Vendar se ni pritoževala nikomur. Mož je bil ljubezniv in pozoren do nje ... izpolnila se ji je vedno vsaka želja ... nedostajalo ji ni nobene stvarce. Udana je bila torej, kolikor je mogla, v svojo usodo ter nosila le sama za se vse svoje trpkosti.
 
Ko pa je povila prvo dete — sina — Josipa, tedaj se je kar najedenkrat izpremenilo njeno duševno življenje. Postala je zopet vesela in zadovoljna Marica. Zakonca sta se razumela odslej povsem dobro; njiju zakon se je smatral najsrečnejšim. Ljubezen do sina ju je zjedinila popolnoma.
 
Marica je postala skrbna in spretna gospodinja, na katero je bil Kres ponosen.
 
Dve leti za Josipom se jima je rodila Minka, ki se je razvila v lepo, majhno, šibko in nežnopoltno dekletce mirne in tihe nravi.
 
Kresovi so bili sedaj najsrečnejša obitelj. Njih kupčija si je pridobila dobrih in zanesljivih odjemnikov, letine so bile vedno preugodne in bogate ... govedina, drobnica in konji so bili zdravi ... imetek se je Kresu kar vidno množil. K vsemu temu pa se je pridružilo še zdravje, živahnost in lepota sinčka in hčerke.
 
Kresovi si niso želeli ničesar druzega, nego da ostanejo vedno tako srečni in zadovoljni, kakor so bili tedaj.
 
Tretje leto po Minkinem rojstvu pa so dobili zopet dečka, Valentina. — Kresovka, ki se je razvila tekom časa v močno, vzneseno ženo, je bila sedaj na vrhuncu materinske blaženosti. O, kako ponosna je bila na svoja dva sina in na lepo hčerko! Kjerkoli in kadarkoli je le mogla ter utegnila, pokazala se je javno s svojim marljivim soprogom in s svojimi zdravimi, ljubeznivimi otroki.
 
Leto dni za Valentinovim rojstvom pa je nenadoma smrtno nevarno obolela. Dolgo je ležala med življenjem in smrtjo, navadno brez zavesti in brez jedi. Ko pa je ozdravela, ostala je melanholična in odmrla za ves svet. Za nič več se ni brigala ... na vse je pozabila zapirala se v svojo sobo ter molila in molila.
 
Nekaj mesecev po svojem okrevanju je povila dečka, katerega so krstili za Ivana, ki pa je par dni zatem že umrl. Kresovka je plakala pri njegovem pokopu nalik obupanki. Poslej pa je postala tem čemernejša in nepriljudnejša. Nosila se je vedno črno ... ždela skoro nepretrgoma doma, v svoji spalnici ter le časih zašla v cerkev, kjer je potem premolila cele dneve. Z nikomer ni občevala. Minka jedina je bila njena družba poleg Tinčkove zibeli. No, i za sinčka se ni brigala dosti mati, temveč ga prepuščala Minki in pestunji. Najrajša je bila Kresovka sama; sedeča poleg okna, obrnjenega proti zelenemu logu, je molila z brojanicami ali pa iz mašnih knjižic ... Trgovina je dala Kresu vedno in nepretrgano toliko opravka, da je bil svoboden šele pozno na noč. Delo pa, ki mu je bilo iz početka le v potrebo, v tolažilo, postalo mu je kmalu v strast; nabirati, kopičiti novce, množiti imetek mu je bila največja slast. Postal je živ stroj, čez mero varčen človek. Poleg trgovine pa je bila Kresu vendarle odgoja sina in hčerke, katera je mati popolnoma zanemarjala, posebno pri srcu. Skrbel je, da sta hodila v pravo in dobro šolo, ter jima poiskal še domačega odgojitelja. Bil je strog, oster oče, ki je zahteval od svojih otrok pred vsem brezpogojne pokorščine ... Ko sta dovršila Josip in Minka razrede ljudske šole, poslal je sina na srednje šole, hčerko pa v Uršulinski zavod. In tako so minevala leta in leta ... Josip je šel na realko ter jo dovršil z odličnim uspehom. Postal je velik, lep, ponosen mladenič, katerega srce je iskreno gorelo za domovino ... Rad bi bil šel sedaj na Dunaj na tehniško visoko šolo, a udati se je moral očetovi volji, ki je zahteval, da se vpiše na dunajski trgovski akademiji. Težko se je uklonil očetovemu ukazu, saj ga je gnalo za drugim poklicem, a navadil se je pokorščine in se udal želji očetovi. Šel je torej na Dunaj, zapisal se v akademijo, se marljivo učil ter temeljito pripravljal za veleizobraženega trgovca. A ni se pečal le s svojim poslom, temveč se zanimal za vse, o čemer je vsaj slutil, da more biti kdaj v korist njemu in v čast domovinsko. Vsega se je skušal naučiti, vse znati in razumeti, vedoč, da zahteva mali narod slovenski od maloštevilnih svojih vodnikov, da vedo vse, da so povsod doma, vedno za vse porabni ... Splošno, ne samo korenito strokovno izobrazbo si je nabiral nekaj let neumorno. Zlasti pa je bil preverjen, da je silno potrebno Slovencem, da se čim bolje seznanijo s kulturo in politiko drugih slovanskih narodov. Vedel in videl je, da se nam povsod vriva nemštvo, da se nemška ali laška govorica, nemški nazori, nemški običaji, nemško ali laško slovstvo, nemška umetnost še vedno šopirijo med našim razumništvom. Zato pa si je mislil: Proč z nemštvom in lahonstvom! Bodimo v tem oziru najhujši radikalci, najstrastnejši fanatiki! — Bodočnost je slovanska. Duh slovanskih bratov bodi tudi naš, — njihova kultura, njihovo politično stremljenje bodi i naša last! Zavedajmo se in širimo bolj in bolj med vse narodove sloje ponosno zavest, da smo nadarjen ud največje narodne veje na svetu, da imajo Slovani preslavno zgodovino, veliko umetnost, krasno slovstvo, najmogočnejše vladarje, najuglednejše učenjake in politike! — Zavedajmo se tega, da trepeta ves svet pred močjo slovansko in da se, če tudi nehoté, klanja geniju slovanstva celó oholi German, ki se — bajè — »ne boji nikogar razen Boga!« — Bodimo Slovani (— ne pa partikularistični domišljavci! —) z dušo in s telesom; trudimo se za kulturni in gmotni napredek in končno avtonomijo svojega naroda ter skrbimo za svojo vsestransko, najširšo omiko v blaginjo in slavo domovini!
 
To so bili nazori mladega akademika Kresa in po njih se je tudi ravnal ... Porabivši vsako minuto, dokončal je svoje velikošolske uke odlično ter se. vrnil v očetovo hišo kot navdušen in temeljito izobražen mladenič. Oče ga je takoj vpeljal v svojo trgovino ter bil kmalu ponosen na sinovo znanje.
 
Josip pa se ni brigal vestno le za očetovo veliko trgovino, ampak se lotil takoj tudi društvenega življenja v Taboru.
 
Stara čitalnica je bila vsled nespretnosti njenih voditeljev popolnoma propadla. Boljši sloji so se ji povsem odtegnili. Njeno premoženje je bilo v neredu, njena knjižnica razmetana in razgubljena.
 
Čitalnice se je zavzel torej Kres najprej. Združivši se z nekaterimi udi, zahteval je, da se skliče občni zbor. Na zboru je razkril vse odborove in društvene zanikarnosti ter pozval društvenike naj si izvolijo nov, spretnejši in delavnejši odbor. In tako se je zgodilo. Predsednikom je bil izvoljen ugleden meščan, tajništvo je prevzel Kres sam, blagajništvo pa uradnik Kočevar. Ti trije — na čelu seveda vedno Kres — so uravnali najprej društveno premoženje, poiskali lepšo in večjo sobo, katero so dali primerno poslikati, in uredili knjižnico, kateri jo podaril Kres nekoliko sto knjig in zvezkov iz svoje knjižnice. Kres je nakupil društvu iz svojega žepa tudi nekaj slovanskih slik, veliko zrcalo in elegantno svetilko. Kmalu nato si je po Kresovem navodilu društvo kupilo še čedno pohištvo. Društvena soba je postala tako dostojna najboljše družbe. Vsled živahne agitacije Kresove in Kočevarjeve je kmalu izginilo upiranje boljših krogov proti društvu. Udje — moški in ženski — so se množili; vsi so bili složni. — Tja na zimo pa je pozval Kres vse mlajše ude, gospodične in gospode, ter jim predlagal, naj ustanové pevski zbor. Ta predlog so vzprejeli z navdušenjem. Takoj se je oglasilo zadostno število pevk in pevcev. Kočevar, sam izboren pevec, pa je požrtvovalno prevzel pevovodstvo. Kres in Kočevar sta izbrala pesmi in pisala cele noči note. Sčasoma sta naučila tega mučnega dela tudi nekoliko pevcev, rokodelcev in trgovskih pomočnikov, ki so jima pomagali. In mešani zbor je na veliko veselje Kočevarjevo kmalu veselo in navdušeno popeval lepe slovenske narodne pesni.
 
O Svečnici pa je priredila Taborska čitalnica pri »Novem svetu« po dolgem premoru zopet veliko veselico s koncertom, dramatično predstavo in plesom. Ves Tabor je bil po koncu. Pevke so nastopile v narodnem krilu s pečo in pasom, pevci pa v surkah. Pri dramatični predstavi so igrali Kres, njegova sestra Minka, Kočevar in nekoliko pevcev in pevk. Uspeh koncerta, igre in plesa je bil za Tabor naravnost sijajen. Tako se niso še nikdar zabavali in toliko navdušenih, domoljubnih besed niso še nikoli čuli ko tistega večera iz ust mladega Kresa ... Tako so govorili ljudje še nekoliko mesecev pozneje ...
 
A Kres še ni miroval. Ustanovil je poleg stalnega mešanega zbora še tamburaški in dramatični klub ter s tem zanesel novo življenje v zaspani Tabor. Uradnik Kočevar pa je bil povsod Kresov oproda, podpirajoč ga z besedo in dejanjem. O počitnicah se jima je pridružil še medicinec Orožen ...
 
V Taboru so imeli ondotni Nemci in nemškutarji v zvezi z nekaterimi okoličanskimi somišljeniki svoj nepolitični »Leseverein«. V društvu je bilo, žal, tudi nekaj slovenskih rodbin, ki so si domišljale, da je za nje čitalnica preveč preprosta, da je za nje družba rokodelcev, obrtnikov in delavcev onečeščujoča, da je nemška druščina in nemško kramljanje jedino resnično '{{razprto|nobel}}'.
 
Tega »Lesevereina« sta se Kres in Kočevar, jedva da sta imela z veselico prvi uspeh, lotila z zvijačno odločnostjo. Ker sta vsled pravil mogla postati uda »Lesevereina«, vstopila sta in za njima polagoma vsi čitalnični pevci in vse pevke. Nekaj mesecev so mirovali ter se veselo zabavali med seboj in z Nemci. Ko pa je prišel dan občnega zbora, volili so Slovenci in Slovenke — po navodu Kresa — le slovenske odbornike. Slovenski udje so imeli dvojno večino, zato so zmagali na vsi progi. Nasprotniki so se togotili in izstopili ... Teden zatem so — zopet po Kresovem navodu — izstopili še čitalničarji in odbor je ostal sam. Pri prvi odborovi seji so torej sklenili, da se »Leseverein« razpusti in da pripade vse njegovo premoženje, zneseno itak skoro le iz domačih in izdajalskih žepov, narodni čitalnici. Tako se je tudi izvršilo. »Leseverein« je poginil za vselej, čitalnica pa se je okrepila ...
 
V Taboru je izhajal tedaj tednik »Slovenski Branik«. Program njegov je bil program narodne stranke. Širil, utrjeval in branil ga je vedno odločno in uspešno. Ker pa je bil v uredništvu le jeden pisatelj, kateri je moral list spisovati, sestavljati in popravljati, kar je bilo za jedno moč dela preveč, vrinila se je v »Branik« marsikatera nepravilnost, nedoslednost in površnost. Pritožbe so bile redne radi tega, in vendar se ni moglo očitati uredniku — zavarovalnemu uradniku Vitavšku —, da bi bil nemaren. Le pomoči mu je bilo treba ... Ker je bil Kresov oče tudi med delničarji lista, prevzel je Josip očetov delež ter postal tako listov založnik. Pri prvi veliki skupščini delničarjev »Braníka« in njegove »Tiskarne« je prevzel Kres prostovoljno listovo vodstvo in blagajnico tiskarne.
 
Odtlej pa je bil »Slovenski Braník« vrle uredovan, najbolje poučen in bogato založen list; tiskarna pa je imela največji red ...
 
In minevala so leta ... Kres je bil duša vsemu društvenemu življenju; zato pa ga je ljubilo in spoštovalo vse. Dasi je bil še mlad, imela je njegova beseda veljavo, kakor da bi jo govoril sivolas, izkušen starec, njegovi članki v »Braníku« so bili narodu — politična dogma. Vsled njegovih naporov se je zjedinilo meščanstvo v lepo uspevajoči čitalnici, — njegova zasluga je bila, da je vladala v Taboru in okolici nekaka narodna disciplina.
 
V očigled tej slogi in disciplini pa je bilo možno, da je zmagal slovenski državnozborski kandidat Dolžan.
 
==V.==
 
Josip Kres je bil sin veletržca z žitom in so-čivjem v Taboru. Oče njegov se je bil pred petintridesetemi leti preselil s kmetov v mesto, kjer se je bogato oženil ter začel trgovati na debelo. Bil je sila štedljiv, celo skop, izredno marljiv in spreten mož. Tekom dveh desetletij je postal jeden najimovitejših,- zato pa tudi jeden najuglednejših meščanov. Mati Kresova je bila meščanka. Svoja mlada leta je preživela deloma v nekem graškem zasebnem zavodu, deloma pa pri svoji teti, mladi vdovi brez otrok, ki je imela veliko hišo v Reki. Doma je bilo še cel kup mlajših otrok, zato je niso klicali domov, dokler se ni teta — uživanja željna ženska — iznova omožila z nekim kapetanom pri Lloydu. Vrnivši se na očetovski dom je imela Marica že devetnajst let. Vajena zabav in razveseljevanja se je iz početka silno dolgočasila v malomeščanskih krogih. Vse se ji je zdelo malenkostno, nerodno in smešno. Ker pa je bila Marica lepa, vitka, stasita črnolaska, o kateri se je v obče vedelo, da ni le izobražena in omikana, ampak tudi bogata, začeli so kmalu pritiskati snubci in ljubimci za njo. Marica pa je bila jako izbirčna. Marsikateri uradnik je odšel z dolgim nosom, precej učiteljev, trgovcev in posestnikov je odneslo košarico iz sobice lepe Marice . . . Njene oči pa so najrajše obvisele na ličnih uniformah postavnih častnikov ! Tudi med častniki je imela čestivcev — a roditelji so ji odločno odrekli vsako nado, da ji dovolijo kdaj omožiti se z vojakom. Ko je prišel torej končno še bogati kupec Ivan Kres k nji, proseč jo roke, se je par dni jokala, potem pa privolila v zvezo s Kresom, češ: ta je med vsemi še najboljši, najpremožnejši in najveljavnejši. — Brez ljubezni je postala soproga vele-tržčeva, ko je imela štirindvajset, njen ženin pa petintrideset let. Kres je ljubil svojo lepo ženko, dasi se je zdelo tudi njemu samemu, da je med vsemi Maričinimi dra-žestmi največja vendarle — njena dota. Marica je bila nekaj mesecev prav čemerna . . . često je pohajala po obširnem domovanju z objokanimi očmi. Vendar se ni pritoževala nikomur. Mož je bil ljubezniv in pozoren do nje . . . izpolnila se ji je vedno vsaka želja . . . nedostajalo ji ni nobene stvarce. Udana je bila torej, kolikor je mogla, v svojo usodo ter nosila le sama za se vse svoje trpkosti. Ko pa je povila prvo dete — sina — Josipa, tedaj se je kar najedenkrat izpremenilo njeno duševno življenje. Postala je zopet vesela in zadovoljna Marica. Zakonca sta se razumela odslej povsem dobro; njiju zakon se je smatral najsrečnejšim. Ljubezen do sina ju je zjedinila popolnoma. Marica je postala skrbna in spretna gospodinja, na katero je bil Kres ponosen. Dve leti za Josipom se jima je rodila Minka, ki se je razvila v lepo, majhno, šibko in nežnopoltno dekletce mirne in tihe nravi. Kresovi so bili sedaj najsrečnejša obitelj. Njih kupčija si je pridobila dobrih in zanesljivih odjem-nikov, letine so bile vedno preugodne in bogate . . . govedina, drobnica in konji so bili zdravi . . . imetek se je Kresu kar vidno množil. K vsemu temu pa se je pridružilo še zdravje, živahnost in lepota sinčka in hčerke. Kresovi si niso želeli ničesar druzega, nego da ostanejo vedno tako srečni in zadovoljni, kakor so bili tedaj. Tretje leto po Minkinem rojstvu pa so dobili zopet dečka, Valentina. — Kresovka, ki se je razvila tekom časa v močno, vzneseno ženo, je bila sedaj na vrhuncu materinske blaženosti. O, kako ponosna je bila na svoja dva sina in na lepo hčerko! Kjerkoli in kadarkoli je le mogla ter utegnila, pokazala se je javno s svojim marljivim soprogom in s svojimi zdravimi, ljubeznivimi otroki. Leto dni za Valentinovim rojstvom pa je nenadoma smrtno nevarno obolela. Dolgo je ležala med življenjem in smrtjo, navadno brez zavesti in brez jedi. Ko pa je ozdravela, ostala je melanholična in odmrla za ves svet. Za nič več se ni brigala ... na vse je pozabila zapirala se v svojo sobo ter molila in molila. Nekaj mesecev po svojem okrevanju je povila dečka, katerega so krstili za Ivana, ki pa je par dni zatem že umrl. Kresovka je plakala pri njegovem pokopu nalik obupanki. Poslej pa je postala tem eemernejša in nepriljudnejša. Nosila se je vedno črno . . . ždela skoro nepretrgoma doma, v svoji spalnici ter le časih zašla v cerkev, kjer je potem premolila cele dneve. Z nikomer ni občevala. Minka jedina je bila njena družba poleg Tinčkove zibeli. No, i za sinčka se ni brigala dosti mati, temveč ga prepuščala Minki in pestunji. Najrajša je bila Kresovka sama; sedeča poleg okna, obrnjenega proti zelenemu logu, je molila z brojanicami ali pa iz mašnih knjižic . . . Trgovina je dala Kresu vedno in nepretrgano toliko opravka, da je bil svoboden šele pozno na noč. Delo pa, ki mu je bilo iz početka le v potrebo, v tolažilo, postalo mu je kmalu v strast; nabirati, kopičiti novce, množiti imetek mu je bila največja slast. Postal je živ stroj, čez mero varčen človek. Poleg trgovine pa je bila Kresu vendarle odgoja sina in hčerke, katera je mati popolnoma zanemarjala, posebno pri srcu. Skrbel je, da sta hodila v pravo in dobro šolo, ter jima poiskal še domačega odgojitelja. Bil je strog, oster oče, ki je zahteval od svojih otrok pred vsem brezpogojne pokorščine ... Ko sta dovršila Josip in Minka razrede ljudske šole, poslal je sina na srednje šole, hčerko pa v Uršulinski zavod. In tako so minevala leta in leta . . . Josip je šel na realko ter jo dovršil z odličnim uspehom. Postal je velik, lep, ponosen mladenič, katerega srce je iskreno gorelo za domovino . . . Rad bi bil šel sedaj na Dunaj na tehniško visoko šolo, a udati se je moral očetovi volji, ki je zahteval, da se vpiše na dunajski trgovski akademiji. Težko se je uklonil očetovemu ukazu, saj ga je gnalo za drugim poklicem, a navadil se je pokorščine in se udal želji očetovi. Šel je torej na Dunaj, zapisal se v akademijo, se marljivo učil ter temeljito pripravljal za veleizobraženega trgovca. A ni se pečal le s svojim poslom, temveč se zanimal za vse, o čemer je vsaj slutil, da more biti kdaj v korist njemu in v čast domovinsko. Vsega se je skušal naučiti, vse znati in razumeti, vedoč, da zahteva mali narod slovenski od maloštevilnih svojih -vodnikov, da vedo vse, da so povsod doma, vedno za vse porabni.. . Splošno, ne samo korenito strokovno izobražbo si je nabiral nekaj let neumorno. Zlasti pa je bil preverjen, da je silno potrebno Slovencem, da se čim bolje seznanijo s kulturo in politiko drugih slovanskih narodov. Vedel in videl je, da se nam povsod vriva nemštvo, da se nemška ali laška govorica, nemški nazori, nemški običaji, nemško ali laško slovstvo, nemška umetnost še vedno šopirijo med našim razumništvom. Zato pa si je mislil: Proč z; nemštvom in lahonstvom! Bodimo v tem oziru najhujši radikalci, najstrastnejši fanatiki! — Bodočnost je slovanska. Duh slovanskih bratov bodi tudi naš, — njihova kultura, njihovo politično stremljenje bodi i naša last! Zavedajmo se in širimo bolj in bolj med vse narodove sloje ponosno zavest, da smo nadarjen ud največje narodne veje na svetu, da imajo Slovani preslavno zgodovino, veliko umetnost, krasno slovstvo, najmogočnejše vladarje, najuglednejše učenjake in politike! — Zavedajmo se tega, da trepeta ves svet pred močjo slovansko in da se, če tudi nehote, klanja geniju slovanstva celo oholi German, ki se — baje — „ne boji nikogar razen Boga!« — Bodimo Slovani (— ne pa partikularistični domiš-ljavci! —) z dušo in s telesom; trudimo se za kulturni in gmotni napredek in končno avtonomijo svojega naroda ter skrbimo za svojo vsestransko, najširšo omiko v blaginjo in slavo domovini! To so bili nazori mladega akademika Kresa in po njih se je tudi ravnal . . . Porabivši vsako minuto, dokončal je svoje velikošolske uke odlično ter se. vrnil v očetovo hišo kot navdušen in temeljito izobražen mladenič. Oče ga je takoj vpeljal v svojo trgovino ter bil kmalu ponosen na sinovo znanje. Josip pa se ni brigal vestno le za očetovo veliko trgovino, ampak se lotil takoj tudi društvenega življenja v Taboru. Stara čitalnica je bila vsled nespretnosti njenih voditeljev popolnoma propadla. Boljši sloji so se ji povsem odtegnili. Njeno premoženje je bilo v neredu, njena knjižnica razmetana in razgubljena. Čitalnice se je zavzel torej Kres najprej. Zdru-živši se z nekaterimi udi, zahteval je, da se skliče občni zbor. Na zboru je razkril vse odborove in društvene zanikarnosti ter pozval društvenike. naj si izvolijo nov, spretnejši in delavnejši odbor. In tako se je zgodilo. Predsednikom je bil izvoljen ugleden meščan, tajništvo je prevzel Kres sam, blagajništvo pa uradnik Kočevar. Ti trije — na čelu seveda vedno Kres — so uravnali najprej društveno premoženje, poiskali lepšo in večjo sobo, katero so dali primerno poslikati, in uredili knjižnico, kateri jo podaril Kres nekoliko sto knjig in zvezkov iz svoje knjižnice. Kres je nakupil društvu iz svojega žepa tudi nekaj slovanskih slik, veliko zrcalo in elegantno svetilko. Kmalu nato si je po Kresovem navodilu društvo kupilo še čedno pohištvo. Društvena soba je postala tako dostojna najboljše družbe. Vsled živahne agitacije Kresove in Kočevarjeve je kmalu izginilo upiranje boljših krogov proti društvu. Udje — moški in ženski — so se množili; vsi so bili složni. — Tja na zimo pa je pozval Kres vse mlajše ude, gospodične in gospode, ter jim predlagal, naj ustanove pevski zbor. Ta predlog so vzprejeli z navdušenjem. Takoj se je oglasilo zadostno število pevk in pevcev. Kočevar, sam izboren pevec, pa je požrtvovalno prevzel pevovodstvo. Kres in Kočevar sta izbrala pesmi in pisala cele noči note. Sčasoma sta naučila tega mučnega dela tudi nekoliko pevcev, rokodelcev in trgovskih pomočnikov, ki so jima pomagali. In mešani zbor je na veliko veselje Koče-varjevo kmalu veselo in navdušeno popeval lepe slovenske narodne pesni. O Švečnici pa je priredila Taborska čitalnica pri „Novem svetu« po dolgem premoru zopet veliko veselico s koncertom, dramatično predstavo in plesom. Ves Tabor je bil po koncu. Pevke so nastopile v narodnem krilu s pečo in pasom, pevci pa v surkah. Pri dramatični predstavi so igrali Kres, njegova sestra Minka, Kočevar in nekoliko pevcev in pevk. Uspeh koncerta, igre in plesa je bil za Tabor naravnost sijajen. Tako se niso še nikdar zabavali in toliko navdušenih, domoljubnih besed niso še nikoli čuli ko tistega večera iz ust mladega Kresa . . . Tako so govorili ljudje še nekoliko mesecev pozneje . . . A Kres še ni miroval. Ustanovil je poleg stalnega mešanega zbora še tamburaški in dramatični klub ter s tem zanesel novo življenje v zaspani Tabor. Uradnik Kočevar pa je bil povsod Kresov oproda, podpirajoč ga z besedo in dejanjem. O počitnicah se jima je pridružil še medicinec Orožen . . . V Taboru so imeli ondotni Nemci in nemškutarji v zvezi z nekaterimi okoličanskimi somišljeniki svoj nepolitični „Leseverein«. V društvu je bilo, žal, tudi nekaj slovenskih rodbin, ki so si domišljale, da je za nje čitalnica preveč preprosta, da je za nje družba rokodelcev, obrtnikov in delavcev onečeščujoča, da je nemška druščina in nemško kramljanje jedino resnično ,n o b e 1'. Tega „Lesevereina« sta se Kres in Kočevar, jedva da sta imela z veselico prvi uspeh, lotila z zvijačno odločnostjo. Ker sta vsled pravil mogla postati uda „Lesevereina«, vstopila sta in za njima polagoma vsi čitalnični pevci in vse pevke. Nekaj mesecev so mirovali ter se veselo zabavali med seboj in z Nemci. Ko pa je prišel dan občnega zbora, volili so Slovenci in Slovenke — po navodu Kresa — le slovenske odbornike. Slovenski udje so imeli dvojno večino, zato so zmagali na vsi progi. Nasprotniki so se togotili in izstopili ... Teden zatem so — zopet po Kresovem navodu — izstopili še čitalničarji in odbor je ostal sam. Pri prvi odborovi seji so torej sklenili, da se „Leseverein« razpusti in da pripade vse njegovo premoženje, zneseno itak skoro le iz domačih in izdajalskih žepov, narodni čitalnici. Tako se je tudi izvršilo. „Leseverein« je poginil za vselej, čitalnica pa se je okrepila . . . V Taboru je izhajal tedaj tednik „Slovenski Branik«. Program njegov je bil program narodne stranke. Širil, utrjeval in branil ga je vedno odločno in uspešno. Ker pa je bil v uredništvu le jeden pisa- telj, kateri je moral list spisovati, sestavljati in popravljati, kar je bilo za jedno moč dela preveč, vrinila se je v „Branik« marsikatera nepravilnost, nedoslednost in površnost. Pritožbe so bile redne radi tega, in vendar se ni moglo očitati uredniku — zavarovalnemu uradniku Vitavšku —, da bi bil nemaren. Le pomoči mu je bilo treba . . . Ker je bil Kresov oče tudi med delničarji lista, prevzel je Josip očetov delež ter postal tako listov založnik. Pri prvi veliki skupščini delničarjev „Branika« in njegove »Tiskarne« je prevzel Kres prostovoljno listovo vodstvo in blagaj-nico tiskarne. Odtlej pa je bil „Slovenski Branik« vrle uredovan, najbolje poučen in bogato založen list; tiskarna pa je imela največji red . . . In minevala so leta . . . Kres je bil duša vsemu društvenemu življenju; zato pa ga je ljubilo in spoštovalo vse. Dasi je bil še mlad, imela je njegova beseda veljavo, kakor da bi jo govoril sivolas, izkušen starec, /njegovi članki v „Braniku« so bili narodu — politična dogmariVsled njegovih naporov se je zjedi-nilo meščanstvo v lepo uspevajoči čitalnici, — njegova zasluga je bila, da je vladala v Taboru in okolici nekaka narodna disciplina. V očigled tej slogi in disciplini pa je bilo možno, daje zmagal slovenski državnozborski kandidat Dolžan. V. Kres je prešel že petorico soban in še vedno ni našel žive duše. Spodaj mu je povedala kuharica, da je gospod v pisarnici, v predilnici, da pa sta doma Melanija in teta Ana. Naj se torej potrudi v prvo nadstropje. Končno je dospel Kres do vrat, za katerimi je čul nekako šumenje. Rahlo je potrkal, a odzval se mu je preplašen Melanijin vzklik, zatem pa je začul besede: „Gospod Kres — oh, kako ste me prestrašili! — prosim, samo malo potrpite — takoj bom gotova.« Nato pa tiho, koketno hihitanje. „O, Vi zaspanka!« jo je kregal Kres, stoječ pred vrati. „Jednajst je že odbila, — moja ljubezniva prijateljica pa še ni oblečena.« „Motite se, gospod, jako motite!« se mu je odzvala Melanija, tekajoča semtertja po svoji sobici. „Veliko krivico mi delate. Vstala sem že ob sedmih — saj nisem mogla mirno spati: sanje so me mučile vso noč . . „Ali res? — Glejte, tudi jaz nisem mogel spati in tudi mene so motile sanje,« je priteknil naglo Kres. „Zato pa sem danes tako prečuta in utrujena!« je pripovedovala Melanija dalje ter se hitela oblačit. „Veste, taka sem, kakor da nisem tri dni zatisnila očesa . . . bleda, grda ... ah!« „Ah, ah, kolika nesreča!« se je šaljivo rogal Kres. „Vzprejmite skozi ključavnico moje najiskrenejše so-žalje, gospodična!« „Le norčujte se, porednež, iz svoje žrtve ... to je pač najbolj vredno moške trdosrčnosti!« „Moje žrtve! ? — Moje trdosrčnosti! ?« se je glasno čudil Kres. „Kaj li natvezujete nedolžnemu človeku, gospodična, s toliko smelostjo?« „Da, da, samo Vi ste krivi, da sem danes kakor smrt in da . . . „. . . in da še sedaj niste oblečena? Ha, ha!« „... in da se moram preoblačiti že dopoldne. Zakaj pa ste sinoči tako lepo govorili, da se nisem mogla ločiti od Vaše družbe! — Pomislite, da sem jedva ob štirih zatisnila oči!« „Žal mi je, silno žal, da sem kriv!« je govoril Kres z rahlo ironijo. „Samo tri ure ste spala ... oh, Vi ubožica! Prisegam Vam, da ne bom nikoli več . . . „Tiho, tiho!... take prisege ne maram; ne vzprejmem je . . . saj Vas vendar tako rada poslušam, kadar govorite o dragi domovini, o ljubljenem narodu, o njegovih križih in potrebah, o našem slovstvu, naši umetnosti, pa o kulturi naših slovanskih bratov tam gori na severu in tam doli na jugu! — O tem mi je pač najljubši razgovor in o tem sem čitala ter se učila največ . . . Tako . . . dobro jutro!« Odprla je vrata ter mu takoj ponudila desnico. Kres pa je onemel. Melanija se mu je zdela danes še krasnejša, še čarobnejša. Velike modre oči so se ji svetile danes z nekim posebnim bleskom, z nekim tajnim, sanjavim izrazom; — njene male, polne ustnice so bile napete ter rdeče nalik sočnati češnji in malo bledi obrazek z rahlo rožnatonadahnjenimi lici se mu je zdel neznansko ljubek. Kiti sta ji viseli preko hrbta tja doli do vznesenih bokov. Oblečena je bila v čisto belo, gladko, le malo s čipkami garni-rano toaleto. Občuduje je gledal Kres v Melanijin zarni obrazek ter se divil njenemu kipnemu stasu. „Kako si krasna, kako si dražestna!« sije mislil. Ona pa je brala to misel iz njegovih oči ter živo zardela, ko ji je prijel ročico, stisnil jo molče, pa jo po-bliskovo pritisnil na usta . . . V tistem hipu pa je stopila v sobo Dolžanova sestra Ana, majhna in suhljata ženska. Pozdravila je Kresa, pa ljubeznivo pobožala Melanijo po licih. „Vidiš no,« je dejala, „da je bilo prav, ko si me slušala ter se preoblekla . . . Zdaj si zopet lepa.« „Ali — tetka! Kaj govoriš!« jo je karala sramujoča se Melanija. „Samo resnico, golobče moje! Tudi prej sem govorila resnico, ko sem ti dejala, da si grda v onem krilu.« „Pa lye je Dore?« je vprašala Melanija, hoteča se iznebiti velike zadrege, v katero jo je spravilo Kre-sovo vedenje in tetina opazka. „V predilnici. Danes je sobota — drevi se izplačajo delavci in delavke, zato pregleduje knjige ...« „Pojdiva ga posetit!« je dejala Melanija. „V predilnici še nisem bila.« In šla sta. Predilnica je stala dober streljaj za hišo. Tvor-nica je bila obširen kompleks poslopij, ob katerih je tekel na jedni strani močen potok. Jedva sta se približala tvornici, začula sta zamolklo bobnenje, ropo-tanje in grmenje strojev, sikanje para in šumenje vode. Na obširnem dvorišču so nalagali nekateri delavci velikanske zavoje volne na vozove. • Ko sta'prišla Melanija in Kres mimo njih, odkrili so se in pozdravili ju vsi. „Dobro jutro!« je odzdravil Kres ter se takisto odkril. „Ali se ti je že zacelila roka, Martin?« je vprašal jednega delavcev. „Hvala za vprašanje, gospod!« je odgovoril delavec, mlad, postaven fant. „Tri dni že lahko delam.« „No, hvala Bogu, da ni bila nesreča večja. — Kaj pa tvoja mati, Matej? Kako ji je?« „Hvala, — bolje; — zdravnik je dejal, da ni več v nevarnosti,« je odgovoril drugi delavec. „Veseli me — mati je največji zaklad otrok —; pozdravi jo, Matej, v mojem imenu!« „Bom, bom, hvala, gospod!« — In šla sta dalje. Iz jednih vrat je pripelo rdeče-lično, krepko kmetsko dekle. Ko je zagledala pred seboj najedenkrat Melanijo in Kresa, je obmolknila in sramujoča se tiho dela: „Dober dan!« Potem je hotela brzo oditi. Kres pa jo je ustavil. „No, no, Franica, le poj, le poj — kaj se boš onegavila! — saj imaš povoda dovolj! Nevesta si, — vem.« „Vi veste?1 — se je čudilo dekle, lica pa so ji zažarela od sreče in veselja. „Vse vem . . . prav je, da je tako,« je dejal Kres. „Kdaj pa bo poroka?« „Menda v nedeljo črez jeden mesec . . . Vse je že v redu.« „Dobro . . . čestitam ... pa nikar ne pozabi, povabiti me vsaj na pojedino . . . sicer pridem sam oglarit.« „Ne bo treba, gospod!« se je smejalo dekle. „Gotovo Vas povabimo, če boste hoteli priti.« „Glej jo, seveda pridem! ... če bo pustil tvoj Tone, zapleševa jo parkrat, da bo vse gledalo!« Dekle se je glasno smejalo in pozdravivši ju zopet odhitelo. „Pridna in poštena delavka je Kastelčeva Franica,« je pravil Kres Melaniji. „In vrla pevka naše čitalnice! — Zagorjanovega Toneta, gostilničarjevega sina, ki je tudi čitalničar, je ljubila že tri leta skoro brez upa, da se kdaj vzameta. Stari Zagorjan namreč ni maral uboge delavke za sneho. Sin njegov naj si poišče bogate meščanke, — to je vedno želel. No, Tone je ostal značajen. Pred polletom pa je umrl Zagorjan, — zadela ga je kap, — in Tone je postal samostojen. Vzela se bosta torej. Franica bi lahko že pustila to svojo službo, dokler se ne poroči; a postajati, lenariti noče . . . pridna, delavna punica je . . . Bog jima daj srečen zakon!« — V tem sta prišla do tvorniške pisarnice. Dolžan ju je vzprejel sredi čvetorice uradnikov. Prišel jima je takoj nasproti, ljubeznivo ju po-pozdravil ter tožil, da ima silno veliko opravka. „O, nisva te hotela motiti!« je dejala hitro Mela-nija. „Hočem si samo ogledati tovarno, katere še nisem videla.« „Dobro, dobro, — le oglej si jo — zanimala te bo gotovo. Boljšega vodnika ti pač ni treba, nego je Kres; on je v tovarni kakor doma.« „Ne govori vendar toliko, dragi prijatelj,« se je smejal Kres; „saj se sliši iz tvojega dobrikanja le nujna želja, da se naju čim prej iznebiš. Ha, ha! „Tako je — kaj bi pa tajil! Ha, ha! — Le pojdita torej — mudi se tako že, da si ogledata dopoldne vse vsaj površno. — Torej do svidenja!« Kres je vodil sam Melanijo. Znani so mu bili vsi vhodi in prehodi, vedel je po vrsti za vse dvorane. Ko sta vstopila, zadonelo jima je na uho grmeče bobnenje in ropotanje strojev, čistečih sirovi bombaž, obdala ju je gorka soparica, začutila sta vonj olja in petroleja. Ogledala sta si za vrstjo vse stroje, od onega, ki je delal le sirovo, do onega, ki je plel najfinejša vlakna. Melanija 'se ni mogla načuditi nerazumljivi točnosti in umetelnosti strojevih del. „Zdi se mi, kakor bi imeli stroji pamet — dušo,« je dejala. „Glejte, prav natanko morem šteti jedna — dve — tri — štiri, da se premakne tale priprava, da se razpleto te le nitke, in iznova štejem jedna — dve — tri — štiri, da se priprava zopet odmakne in vlakno je spleteno . . . Kolik napredek od preprostih kmetskih tkalnih statev do teh tako umetnih, kompli- ciranih in natančnih strojev, ki napravijo v jedni uri več, nego v prejšnjih časih vse leto stotero tkalcev! — Zares, čudovita je moč človeškega duha, ki še ne miruje, dasi je vdihnil že mrtvemu, težkemu železu življenje, gibčnost, umetelnost!« „Da, človeški duh je nenasičen, neumoren, vedno napredka željan,« je pritrdil Kres. „Izumil je stroje, o katerih se prejšnjim rodovom še sanjalo ni, priprave, kakršnih si ni mogel izmisliti niti fantastični genij Julesa Verna. ,Rokodelstvo' bode kmalu le slovarska beseda, saj stroji opravljajo skoro že vse, kar so delale prej človeške roke« . . . In hodila sta iz dvorane v dvorano, iz prvega nadstropja sta šla v drugo, odondod pa še v podzemlje, kjer so kurili za stroje. Delavci in delavke so ju uljudno pozdravljali. Kres je nagovoril pogostoma tega in ono, vpraševal, šalil se in dražil ž njimi. In delavci so jima prostovoljno razkladali delo pri svojih strojih, opozarjali ju na to in ono ter se zopet prijazno poslavljali od njiju . . . Ko pa sta se vračala domov, izpregovorila je Melanija: „Če bi občevala vsa inteligenca tako, kakor občujete Vi z delavcem, izginila bi vsaj polovica one mržnje, vsaj polovica onih sovražnih predsodkov med delavci o naduti mogočni buržoaziji!« „Menite, gospodična?« — Morda imate prav . . . Ne mislite pa, da občujem z delavcem prijazno le zato, da je tudi on tak nasproti meni! To bi bilo sebično, neiskreno. — Moje občevanje z delavcem izvira le iz srčnega globokega prepričanja, da so nezmisel stanovske kaste, da je občekvarno tisto umetno gojenje aristokratskega čustvovanja med meščanstvom, ki se smatra višjim, boljšim ter priviligiranim za razne dobrote, užitke in pravice, katerih naj bi delavec ne smel poznati. Moja prijaznost z delavcem je gola posledica nazora, da so vsi ljudje pred Bogom in vestjo jednake vrednosti! — „Verujte mi, da sem imel iz početka s temi svojimi nazori med našimi neslavnimi Taboriti prav težko stališče. Moja želja je bila n. pr., da bodi naša čitalnica zares narodna hiša, ne pa zabavišče samo nekaterih meščanov. Želel sem, da bodi čitalnica prostor, kjer se goji lepa pesem, lepa godba in lepa igra v korist in veselje vsakega, ki čuti s slovenskim srcem. Temu pa se je upiral marsikdo. „Moj Bog, jaz naj plešem s fabriškim delavcem?!« se je branila gospa zdravnica, katera je — mimogrede bodi povedano —- hči kmetskih roditeljev. „Milostiva«, sem jo tolažil, „uverjam Vas, da ne bo fabriški delavec prav nič smrdel po olju in petroleju; da ne boste čutili prav nič njegovih raskavih rok, zakaj nosil bo rokavice, in tudi na njega višnjevo bluzo boste povsem pozabila, ko pride po Vas v salonski, črni suknji in beli kravati. Verujte mi, milostiva, da je možno s poštenim in marljivim de- ' lavcem ravno tako, ali pa še pametneje govoriti, kakor z marsikaterimi gospodiči s frakom in nanos- ^ nikom, ali pa z gospodi v dvobarvanem suknu z zlatimi zvezdicami na ovratku! Delavec ume baš tako plesati, kakor naši inteligentni gospodje in baš tako lepo se Vam zahvali za skazano mu čast; — da, njegova zahvala bo celo iskrenejša in prisrčnejša!« Tako sem ji govoril. „A moje hčerke, moji sinovi vendar ne morejo v tako mešano družbo!« se je togotil zopet gospod svetnik. „Moje hčerke vendar ne morejo plesati s krojači, z zidarji, čevljarji . . .!« „Gospod svetnik«, sem mu dejal, „kakor jim drago! — Zagotavljam Vas pa, da imajo vstop v čitalnico samo poštenjaki, naj si bodo ti potem iz meščanskih, delavskih ali kakih drugih krogov. Porok sem Vam tudi, da bodo vsi dostojno oblečeni in da se bodo vsi dostojno vedli. Ako Vam to zadostuje, me bo prav zelo veselilo, če bom mogel pozdraviti Vašo velecenjeno obitelj v naši čitalnici.« „Nekaj časa so se še upirali, končno pa je le premagala željnost po plesu in zabavi vse predsodke, in prišli so polagoma vsi in vse. In reči smem, da ni bilo nikomur žal . . . Odbor pazi strogo na red in na vsako malenkost, ki bi mogla koga žaliti. Tako pa se ni pripetila doslej še nobena pomembna nepri-lika... Gospodične hčerke svetnikove se z navdušenjem vrte po zibajočih se akordih ob strani vztrajnih ple-savcev-rokodelcev, gospod zdravnik, odvetnik, uradnik, profesor in učitelj pa se takisto z vnemo sučejo z brhkimi delavkami. Razločka — vsaj navidezno — ni nobenega. Tako je govoril Kres Melaniji, ki ga je zvesto poslušala. „V Trstu bi rekli Vašim nazorom, da so socialistični; — jaz pa se strinjam povsem ž njimi, zato jim morem nadeti le naslov — pravice«, je dejala ona . . . Potem sta se poslovila. Stopajoča navzgor pa je srečala Melanija svojo teto. „No, kako ti ugaja gospod Kres?« jo je vprašala Ana. „Lep, pameten mož, kaj ne?« „Posebno pa plemenit in pravicoljuben mož, kakršnega sicer ne poznam,« ji je odgovorila Melanija. Teta jo je začudeno pogledala, pa dejala: „Da, da, posebno pravicoljuben in plemenit mož ... lep značaj, Melanija, lep značaj je Kres, da, da . . .« VI. V postranski sobici gostilne pri „Novem svetu« sta sedela zvečer pri poliču vina dva gosta: uradnik Kočevar in doktorand zdravilstva Orožen. „Po kaj pa je pravzaprav prišla gospodična Melanija k fabriškim? je vprašal baš doktorand. Melaniji je pred letom umrla mati . . . ostala je sama z očetom. Stari Dolžan v Trstu ima velikansko, krasno zidano hišo — palačo! — sredi korza. Bankir je. — Melanija je samevala dolgo časa ter se dolgočasila; saj sorodstva v Trstu nima . . . oče pa je že siv, astmatičen starec, ki ždi ves dan v svoji pisarni. Dekle si je torej prav gorko zaželelo, priti zopet med ljudi . . . Hm, jedva dvajset let šteje menda. — Za to je zvedel Dolžan ter jo povabil v Tabor, kjer še ni bila in kjer ostane, kolikor časa se ji ljubi. Teta Ana jo ima rada, kakor bi bila njena hči, in Dolžan je takisto ponosen in sila ljubezniv s svojo sestrično«. „Vraga . . . veš kaj — lepa je pa res; zato pa se Kresu prav nič ne čudim; — no, saj se menda ne motim?« je ugibal počasi Orožen in sukal kupico med prsti. „Kaj pa misliš?« „Hm, kaj naj mislim! — To, o čemer že ves Tabor govori in sklepa: rada se vidita«. „Tudi meni se že nekaj časa isto dozdeva. Že precej tednov — odkar je ta rdečelaska tu — ga ni skoro prav nič v družbo; če se pa oglasiš pri fabri-ških, gotovo ga dobiš ondi z Melanijo«. „Morda se pa res kaj splete«, je ugibal dalje doktorand. „Presneto, Kres nima slabega okusa . . . Če jo dobi, zadene kar dve muhi hkrati: lepo dra-žestno ženo, pa cel kup kron.« „Da, res je . . . No, Melanija pa ni le krasna in imovita, temveč tudi jako izobražena deva. Ž njo se moreš meniti o vsem in vsakem . . . povsod je doma. Slovstvo naše t,i pozna do pičice natanko . . . nijedno važnejše delo ji ni tuje, nijeden znamenitejši pisatelj ji ni neznan. A ne samo našo, tudi francosko in italijansko književnost pozna temeljito . . . Maupassant, Daudet, Bourget, Castelnuovo, Barilli, in Ada Negri so ji najpriljubnejši. Zgodovina in prirodoslovje sta ji jako prijeten študij; kar pa je najbolj nenavadno: Vse bere. Zato pa ima naravnost moško trezne nazore. » „Talie žene bi si pač vsakdo želel!« je pristavil Orožen. „Žena bodi soprogu tudi prijateljica, tovari-šica, ne pa le ljubica in miti njegovih otrokrj — Eh, nevedne ženske ne bi maral, če bi bila pozlačena!« „Melanija je tudi izborna pianistinja in glas ti ima ... ah, rečem ti: prava krasota! — Zares cela umetnica je; pri tem je pa vendar tako prijazna, ponižna in preprosta . . . Sedaj pa menda nekaj slika . . . tako mi je vsaj skrivnostno namignila teta Ana, ko sem se zadnjič čudil, zakaj so postavili klavir iz Me-lanijine sobe v sosednjo.« „Torej zadene Kres res celo terno ž njo. Jaz mu jo prav prijateljski privoščim! — Toda — tako lepo dekle — v Trstu živeče — bankirjeva hči . . . morda ljubi že koga drugega, — vraga, to bi pa ne bilo prijetno . . • Kres je strašno koleričnega temperamenta!« „Kolikor znam jaz človeškega dušeslovja in kolikor znam jaz brati iz oči in z obraza, se- menda prav nič ne motim, če »trdim, da Melanija še ni ljubila resno ... In če je tako, se ni treba bati Kresu nobenega tekmeca, saj on je . . „Čuj, čuj, prijatelj,« ustavil ga je sredi besede Orožen, — „česa sem se spomnil! Kaj pa tale pl. Braunseiss? — Že parkrat sem ga naletel pri Dolžanu, kjer je nosljal ter razbijal svoje kosarniške dovtipe ter se grohotal in drl, da sem se bal, da se udere strop nad menoj. Ta karikatura tudi nekam sili in lazi za Melanijo . . . Strašno sladko ji govori . . . dobrika se ji na vse mogoče načine ... pa cvetlic ji je že nanosil, da bi jih bile vse Kresove krave site!« „Ha, ha, tega se pač ni treba bati Kresu . . . Melanija pa je tudi toliko pametna, da ne bo gledala le na uniformo in sabljo. — Tudi jaz sem se sešel že parkrat s tem postavačem v Melanijini družbi. Strašno je nadležen, bedast, pri tem pa vendar grozovito domišljav. — Zadnjič je nama hotel po vsi sili obračati note, ko sva igrala z Melanijo čveteroročno Dvofakove .Slovanske plese', dasi ne pozna niti jedne note in dasi ima vsak pudel več posluha nego gospod Edvard pl. Braunseiss. — No, Melanija mu tudi pri vsaki priliki dovolj umljivo pokaže, da ji je zoprn. Če je res zaljubljen v njo, oziroma v njene novce, ga bo že prav kmalu minulo.« „Da bi se le vse prav dobro izvršilo!« je vzdihnil Orožen. „Na zdravje gospodični Melaniji in Kresu . . . živela!« In prijatelja sta trčila s kupicama ter izpila vse vino. Potem pa sta poklicala Potokarja, plačala, oblekla ogrtače ter šla. Ko sta stopila na ulico, je svetila luna s polnim svitom raz vedro nebo. Ulice so bile svetle, kakor opoldne. Nikogar ni bilo videti. Skozi zastrta okna pa so prodirale luči domačih svetilk. Meščani so bili vsi lepo doma. Ko pa sta prišla do Dolžanove hiše, je začulo tanko Kočevarjevo uho glasbo. „Pst! — čuj, Melanija igra!« je dejal takoj ves navdušen „Na oni strani — proti vrtu so . . . pojdiva tjš,, da sliši va!« Naglo sta zavila okoli ogla, stopila na tovarniško dvorišče, prehodila mali vrtec ter obstala. Okno v prvem nadstropju je bilo na stežaj odprto. Melanija je pela in igrala. Prijatelja sta stala nepremično pod oknom. Le Kočevar je pokimal časih energično z glavo v priznanje, časih pa mu je ušel vzdih: „Krasno — divno !« Končno pa je igranje prestalo. Od zgoraj sta za-čula govorico; takoj na to pa so zopet zadoneli polni, mogočni akordi klavirja, njim pa se je pridružilo dvoje moških grl, ki sta peli na pol glasno: „Luna sije, Kladvo bije Trudne, pozne ure že; Pred neznane Srčne rane Meni spati ne puste.« Prijatelja sta spoznala takoj Kresov in Dol-žanov glas. »Pomagaj va še midva!« je dejal tedaj Kočevar, in naša krasna pesem je donela četveroglasno tja v svetlo noč: „Ti si kriva, Ljubezniva, Deklica neusmiljena; Ti me raniš, Ti mi braniš, Da ne morem spat' doma« . .. In prepeli so vso pesem čustveno, navdušeno. Ko pa so se poizgubili zadnji akordi v zrak, je prihitela k oknu Melanija s Kresom in Dolžanom ter vzkliknila: „Ah, to je bila lepa in prav originalna podoknica, gospoda! Hvala vama... pri prvi priliki se pokažem v čitalnici s svojim imenitnim kvartetom. Ha, ha! — To je ideja, kaj, gospod Kres? Ha, ha! — Pa pojdita vendar gor, gospoda!« „Ne — hvala, gospica,« se je odzval Kočevar. „Prepozno je že nocoj ... pa poskusimo še drugo pot!« „Torej jutri ... pa prav gotovo!« je odgovorila Melanija. „Le še jutri je možno, zakaj — kakor veste — že jutri ponoči se mora odpeljati Dore na Dunaj v parlament.« „Da, torej jutri prav gotovo, gospica!« je odvrnil Orožen. „Lahko noč! . . . Sluga!« „Lahko noč! . . . Sluga!« sta se odzvala Melanija in Dolžan. „Počakajta! —Takoj pridem,« je dejal tedaj Kres. Kmalu nato je prišel. Zavratnik si je privihal navzgor, klobuk pa je pomeknil na oči. Nekaj časa so hodili molče. Zdajci se ustavi Kres ter reče z vznemirjenim glasom: „Kočevar— Orožen, vidva sta mi najboljša prijatelja; — recita, povejta mi resnico: — se li tudi vama zdi gospica Melanija blago, plemenito, pošteno dekle? — Govorita, povejta mi, kaj mislita . . . zakaj jaz se bojim ... saj vesta, vse vesta!« „Prijatelj moj, duša draga, ne boj se! — Nisi slep, ker ljubiš. Melanija je lepo, veleizobraženo in plemenito dekle, kakršno ti moreva le želeti za zdru-žico,« je dejal Kočevar. „Hvala vama,« je odgovoril Kres, in zopet so šli dalje. Silna vznemirjenost se je kazala iz vsakega Kresovega gibljaja. Prišli so do Kresove hiše. „Jutri torej se odloči moja usoda,« je dejal tedaj zopet Kres, glas pa se mu je tresel. „Temna, grozna slutnja me svari, naj ne storim tega, — nerazumen glas mi kliče: ,To bo tvoja nesreča — tvoj pogin!' — Jaz pa mu ne morem verovati, —jaz pa moram poslušati le glas svojega srca . . . Prijatelja, da bi vsaj vama mogel povedati vse . . . vse, pa ne morem . . . Morda jutri!« „Umiri se, Kres, umiri!« ga je tolažil Kočevar. „Ne morem te razumeti. Vsekdar si bil pogumen in odločen, cel mož, sedaj pa najedenkrat ...« „Sedaj pa javkam ter se tresem nalik nezrelemu sentimentalnemu gimnazijalcu, ki se pripravlja raz-odeti svojo ljubezen izvoljeni srčni kraljici! Ha, ha! Prav imaš . . . toda pomagati si ne morem.« „Amice, zaupaj malo i mojemu očesu, ki vidi bistro in ostro kakor sokol!« je izpregovoril še Orožen, položivši mu desnico na ramo. „Moje oko pa je zapazilo i v Melanijinem očesu, ko se je upiralo vate, neki tajen, a žarek plamenček, katerega morem smatrati le za pristen odsev nekega čuta, kateremu se pravi. . . ljubezen! — amice, ljubezen! — Torej pogum! Sreča te išče, um ti je dan, našel jo bodeš, če nisi zaspan! — Pa dobro spi! — Lahko noč!« „Lahko noč!« Stisnili so si roke ter se razšli. Duše pa so jim bile nemirne . . . VIL „Josip! — sem pojdi!« Bil je očetov glas, ki je klical Kresa, ko je hotel baš zapreti za seboj vrata svoje sobe. Takoj je šel k očetu, v njegovo sobo. Stari Kres je sedel v komodnem naslanjaču pred veliko pisalno mizo z različnimi policami in predalčki. Pred seboj je imel kup popirjev. „Dober večer, oče! — Kaj bi radi? — Mislil sem, da že spite.« „Semkajle sedi, pa poslušaj me! — Kje si bil?« — Pri Dolžanu zopet, seve, seve . . . No, čudno, da ti ugaja tako njegova družba; — meni pa je zoprna. Zakaj? — Ne vem. A zdi se mi, da ta Dolžan ni iskren, da ni odkritosrčen človek . . . veš, zdi se mi, da je hinavec in pri vsi svoji narodni politiki le sebičen trgovec . . . No, no, nič zato . . . saj se morda motim, Bog daj! Če pa imam prav, maščevala se bo njegova neznačajnost le nad teboj ... da, le nad teboj, pa nad stransko. — No, no, le tiho bodi, saj vem, vse vem, kaj mi hočeš reči! Jeden izmed naju ima gotovo prav. Da bi le jaz ne imel!« Starec je povlekel nekolikrat iz svoje pipe ter porinil kvišku svoje naočnike, ki so mu viseli doslej na koncu nosa. „Zdaj me pa poslušaj, Josip, kaj ti imam povedati!« je začel zopet stari trgovec ter vzel popisano polo popirja v roko. „Šesto leto že teče h koncu, odkar delaš v moji trgovini. Prav zadovoljen sem s teboj. Vidim, da imaš veselje in razum, pa tudi spretnost za ta.stan. Zato mi ni prav nič žal, da sem te kot nevednega mladeniča skoro primoral v trgovsko akademijo. Tebi menda pa tudi ne, kaj ?« „Gotovo ne, oče!« „No, dobro. V teh šestih letih si si vzel jedva dve tretjini svojega zaslužka ... no, potreboval ravno nisi . . . doma si imel vsega, kar si hotel. No, zasluženo pa imaš venderle, da veš . . . Ker pa nosim že šest križev na hrbtu in se mi lahko vsak hip pripeti kaj takega kakor Zagorjanu, naredil sem danes svojo oporoko. „Zagorjanove smrti se Vam pač ni bati, oče!« ga je miril Josip. „Saj ste vender suhljat in žilav . . . da, naša mati ... tej bi se prej zgodilo kaj sličnega . . . Bog nas varuj!« „No, no, morda imaš prav. Toda red mi je venderle še najljubši . . . čim prej, tem bolje . . . jeden-krat itak mora biti! — Mati je sama svoja gospodinja . . . saj veš. — Jaz pa sem takole premislil: trgovino prevzameš ti in vse posestvo; Minki izplačaš, če se ne omoži pred mojo smrtjo, trideset tisoč goldinarjev; Tinetu pa, ki naj postane, kar hoče, izplačuješ do štirindvajsetega leta mesečno po petindvajset goldinarjev; kar bo potreboval več, mu odračuniš od njegovega deleža, t. j. petnajst tisoč goldinarjev . . . Ali ti je prav? — Le povej! Ti si moj najstarejši. . . pravico imaš«. „Dragi oče, zakaj bi mi ne bilo vse prav?! — Hvaležni Vam moramo biti otroci, druzega ne.« »Da, hvaležni ... to je otroška dolžnost ... pa ljubiti me morate . . . spominjati se me radi, ko me že ne bo več na svetu . . . No, no, saj sem zadovoljen z vami . . . posebno s teboj, in tako ostani še nadalje! — To bi bilo torej v redu. Hvala Bogu! — Vendar sem pripisal še opazko za slučaj, da umrješ ti prej nego tvoj oče. Tudi to je možno . . . čudna so božja pota! — Pripišem torej nate svoto tridesetih tisoč. Tem si od danes sam gospodar Zapustiš jih lahko komurkoli ali za karkoli . . . Tako torej. Jutri pojdem k notarju. Vse je v redu . . . Zdaj pa le pojdi! — Dobro spi! — Lahko noč, Josip!« „Lahko noč, oče!« Starec mu je ponudil desnico, in Josip jo je rahlo prijel. Bila je koščena, mrzla, a ljubljena očetova roka . . . Potem sta se ločila. - Josip je šel v svojo spalnico; spati se mu nocoj ni dalo. Misli so se mu drvile za mislimi po glavi . . . V srcu pa mu je bilo sladko, gorko, pa togepolno za-jedno . . . Jutri stopi pred Melanijo . . . jutri ji pove, da jo ljubi, vroče, strastno, nepopisno ljubi, da mu brez nje ni živeti . . . Jutri ji hoče povedati brez zadržka vse — vse, kar se je vršilo in izvršilo v njegovem srcu od tistega hipa, ko ji je gledal prvič v tiste velike, modre, lepe oči . • . od tistega trenutka, ko je prvič čul njen glas, ko je prvič držal njeno malo, gladko, drobno ročico v svoji... jutri ji hoče priznati, da nima več mirne ure ... da ga vleče nezadržno le k nji, da jo čuje, da jo vidi, da se je vsaj malo dotakne. — Izpovedati se ji hoče prav od srca, kako hlepi, kako hrepeni po njenih malih, polnih ustnicah . . . kako koprni le za jednim: ... le za jednim, da jo objame in pritisne na svoje prsi ves srečen — ves blažen. Pa odkod ta bojazen? — Ta črna slutnja, da mu rodi baš jutrašnji dan nesrečo? — Se mu li morda odreče Melanija? — Morda ga zavrne ... s smehom, z roganjem, z obžalovanjem ? — Morda ljubi že druzega? — In očetovo čudno, nerazumljivo dozdevanje glede Dolžanove neznačajnosti . . . odkod hipno ta sum? — Če bi se ta sum obistinil — kaj potlej ? — Moj Bog, saj to ni možno — saj to ni možno! — Dolžan je resen mož, kremenit značaj, njegove besede odkritosrčne, iskrene, iz srca prihajajoče . . . Dolgo je slonel Kres ob oknu in premišljal in premišljal, hrepenel in se bal, tolažil se, pa zopet zdvajal . . . Miru ni mogel najti. Zdajci pa se je spomnil očetovih besed! „. . . če pa t i umrješ prej nego tvoj oče . . . tudi to je možno .. . čudna so pota božje previdnosti ... za ta slučaj ti pripišem trideset tisoč .. . zapustiš jih lahko komurkoli ali za karkoli hočeš«. In če res umrjem? — komu li naj zapustim ta svoj imetek? — Domovini! — Domovini! — — Tako mu je odgovarjalo srce. Domovina je tvoja druga mati, domovina najbolj potrebuje tudi gmotno požrtvovalnih sinov ... nji zapiši vse, kar imaš, in tvoj dar bo nosil leta in leta . . . brez konca . . . stotoren sad. In narod te bo ljubil še dolgo dolgo po tvoji smrti ter blagoslavljal tvoj spomin. Tvoje ime pa ne izmrje nikdar . . . Tako je razmišljal Kres; predno pa je legel, sedel je za svojo pisalno mizo ter napisal oporoko: v kateri je določil med drugimi volili zlasti sledeče, „Glavnim dedičem svojega premoženja pa postavljam „Književno društvo« v ta namen, da iz te dedščine založi „Josip-Kresovo ustanovo«. Obresti „Josip-Kresove ustanove« naj se porabljajo v izdavanje cenene zabavne in poučne ljudske knjižice, katera naj nosi v spomin moje ime in mora biti pisana v strogo narodnem duhu na podlagi katoliške vere, toda v svobodomiselnem zmislu. Vsa ta dela naj tiska „Tiskarna« v Taboru po takrat obstoječih cenah, ureja pa „Književno društvo«. Moj glavni dedič mora svojo dedščino imeti naloženo pri bodoči „Kmetski posojilnici taborske okolice . . .u Pozno je že bilo, ko je končal Kres to svoje najvažnejše pismo. Spravil je je v velik debel zavitek, katerega je zapečatil in zaklenil v najbolj skrito mizno predalce. Potem se je razpravil, upihnil luč in legel v postelj. Dolgo je še ležal z odprtimi očmi; proti jutru pa je zadremal . . . VIII. „Gospica Melanija!« — Nič odziva. „Gospica Melanija . . . lepo prosim!« Zopet nič odgovora. „Vi okrutnica! — Dobro vem, da ste tu notri ... da se pritajujete . . . Teta mi je povedala, da ste že vse dopoldne v svoji sobici. No — torej — gospica! — Imam Vam nekaj sila, sila nujnega povedati. . . sedajle . . . takoj ... in baš v Vaši sobici . . . nihče ne sme biti poleg . . . skrivnost je, gospica, velika skrivnost! — Prosim, gospica Melanija, lepo prosim!« Iz sobe se je začul rahel, koketen, grličinemu hihitanju sličen smeh, — smeh, ki tako vzburja moške živce . . . „Gospod Kres, jako zapeljivo znate prositi... gotovo bi Vas rada uslišala, a ne morem ... ne smem . . . Bojim se Vas, ker . . „Bojite se me, gospica?!« „Bojim se, da bodete — hudi name.« „Gotovo, da ne bom . . . svojo besedo Vam zastavljam, gospica! — Samo sprejmite me v svojo sobico . . . samo za tri . . . za pet minut . . . potem pa pojdem zopet, če bodete ukazala!« „Dobro torej, za pet minut... ha, ha! — a niti sekunde ne dalje . . . Samo za hipec še potrpite . . . tako . . . tako . . . sedaj pa prosim . . .!« V ključavnici se je zavrtel ključ, vrata so se odprla in Kres je stopil v Melanijino sobo. Melanija je stala že tik okna. Oblečena v ohlapno, jasno višnjevo matinejo s kratkimi, jedva do komolca segajočimi rokavci, ga je pozdravila z nasmehom, s katerim je skrivala svojo zadrego. „Vi ste slikala, gospodična?« — se je začudil Kres videč pred njo stojalo, katero je zakrival lahek, a gost zastor. Pred stojalom je stal vrtljiv stol, poleg pa mizica s čopiči, paleto in palico. „Da ... Pa kaj mi imate nujnega povedati? Evo, jedna minuta gre h koncu.« „Li ne smem videti Vaše slike? Še ničesar mi niste pokazala. Obljubljam Vam, de ne bom prav nič — hvalil.« „Ne, ne . . . danes ne . . . bojim se . . . prosim, ne silite me! ...ah, kako nehvaležni ste!« — Bila je čudno vznemirjena. V Kresovi glavi pa se je takoj rodila mučna, črna misel: zakaj se tako boji? — zakaj tako prosi? — kaj — koga slika? Ljubosumnost in neka nerazumljiva bojazen, da je morda za tem zagrinjalom nekaj, česar mu ne pokaže Melanija nikdar, ker je njemu sovražno, se ga je polastila. Kri mu je šinila v glavo in oči so mu jezno zabliskale. „Poglej! — sicer se blamiraš.« Tako mu je govorilo vzburkano srce. In v tem hipu je pristopil k stojalu, dvignil roko, Melanija mu je skočila nasproti, hoteča ga potisniti v stran, a za-stor je že padel in Kres je zagledal strmeč — sebe samega. Srce mu je poskočilo od veselja, roke so mu trepetale in oči so se mu smejale, ko je izpregovoril: „Gospodična Melanija, tega nisem zaslužil.« Melanija pa mu ni odgovorila. S sklonjeno glavo, zardela kakor makov cvet je zrla v tla, trla si roke ... saj jo je bilo sram, — tako sram! Tedaj pa je pristopil Kres k nji. Rahlo ji je položil levico na ramo, z desnico pa je prijel njene prstke, pa jo na pol šepetaje vprašal: „Melanija, ali veste ... ali vsaj slutite, kaj Vam moram povedati?« . . . Še bolj je sklonila glavico . .. Kres je čutil, kako se ji trese telo . . . Stisnil ji je prstke, dvignil jih, pritisnil na svoje vroče ustnice, pa vzdihnil: „Melanija!« In njeni prstki so se hipno razklenili, pa se zopet sklenil za Kresovim vratom ... na prsih mu je slonela ter od veselja, sreče in blaženosti ihtela in ihtela . . . Ko pa je dvignila kodrolaso glavico, ozrši se mu v obraz, tedaj je videl Kres najlepše oči na svetu, iskreče in krešoče se v solzah vroče ljubavi In prijel jo je z obema rokama za glavo ter prosil: „Melanija . . . poljub!« Krepko ga je pritisnila nase, dvignila se na prste ter mu položila svoje male, bujne, nalik sočnati jagodi napete ustnice na njegove v dolg — dolg poljub . . . Potem pa sta sedla na zofo . . . ničesar nista govorila ... le gledala sta se, blaženo se nasmihala drug drugemu, stiskala si roke, dokler ni iznova začel prositi Kres: „Melanija . . . poljub!« In odrekla mu ga ni . . . „Sedaj pa pojdiva k teti in Doretu,« je dejala končno ona. „Da, le pojdiva jima povedat . . . dolgo sem v tem atelijeju . . . ah, glej, minulo je že davno pet minut . . . minula je že cela ura.!« „Vedela sem, da me boš prevaril, ti nasilnik!« mu je odgovorila ona z žarkim pogledom. In potem sta šla iskat Dolžana in teto Ano. Ko pa preideta nekaj sob, začujeta živahen pogovor. „Tristo bomb! — to ni kar tako. Jaz Edvard pl. Braunseiss se nisem še nikoli blamiral . . . zato se tudi sedaj ne maram . . . Previdnost je rodila največ zmag ... in zmagati hočem, da veš, zmagati!« „Ne branim ti . . . čestital ti bom ... a le po-prašaj jo sam ... jaz ti ne morem prav nič pomagati,« je govoril Dolžan. „Dobro, torej . . . Edvard pl. Braunseiss ni straho-petnež ... eh, zlasti pri ženskah ne! — Prsi vun, — glavo po koncu, — peto ob peto, da zazvene ostroge, — lopi po sablji, da zarožlja, — kavalirski poklon, — desnico na srce —: ,Gospica, Vaše krasne oči, Vaš divni glas, Vaš nebeški stas, Vaš angelski obrazek. . . ah, ah! — Edvard pl. Braunseiss Vas ljubi' ... in uspeh je bil doslej še povsod gotov. He, he, he! — Seveda, — seveda! — Korenjak sem, da mu ga nima para v garniziji, — hm! — hm! — pa moji črkici ,pl.' — ,p 1.' — vplivata očarljivo na ženske živce. He! He! — No, sedaj pa hočem postati pameten . . . iskren . . . sedaj zares ljubim, saj ona je istinito diven keberček — diven keberček! Jaz jo ljubim in spoštujem. Veruj mi, da jo res spoštujem!« „Verjamem, verjamem!« mu je odvrnil Dolžan. „Poskusi! Povsod si imel srečo, morda tudi tu... žal ti ne bo, saj ona je bogata, zelo bogata!« „Da, vem, vem . . . natanko sem se o vsem informiral ... He! he! Previdnost je rodila pač še največ zmag in koristi. Oče je bankir — blizu pol miljona ima bajč — in ona je jedinka ... da, da, vem, vem . . . pa nikar ne misli, da mi je le za denar! . . . Jaz jo ljubim in spoštujem. Veruj mi, da jo res spoštujem, saj je tako krasen keberček! „Zlat keberček!« moraš reči. „Da, prav imaš . . . zlat keberček!« je meketal pl. Braunseiss . . . Kres in Melanija pa sta stala nepremično sredi sobe ter čula vse. „Pojdi v svojo sobo, Melanija . . . sam mu grem povedat,« je dejal Kres; Jice mu je bilo bledo in oči so se mu iskrile jezno. Še jedenkrat se je sklonil k nji ter jo poljubil . . . Melanija je odhitela trepetaje nazaj. Kres pa je potrkal na duri Dolžanove sobe. „Naprej! — Ti si, Kres? — Pozdravljen! Baš sem mislil nate,« ga je nagovoril Dolžan, stopivši mu nasproti. „Prišel sem ti povedat samo najnovejšo vest izza tvojega sorodstva,« mu je odgovoril Kres, pa kakor bi šele sedaj zapazil pl. Braunseissa dejal: „0, gospod stotnik — pozdravljeni!« „Sltlga, slug&!« se je pačil Braunseiss, —« ali vaju morda motim? Potem grem . . .« „Nikakor ne, gospod stotnik,« je dejal Kres ter sedel komodno v fotelj nasproti Dolžanu. „Vest, katero prinašam prijatelju Doretu, postane itak kmalu javna...« „A, tako . . . potem še ostanem ... ali pa stopim vendarle malo h gospici Melaniji . . . danes je še nisem imel časti pozdraviti.« Kres ga ni poslušal. Obrnivši se k Dolžanu je dejal: „Dragi Dore, ravnokar sem se zaročil s tvojo sestrično Melanijo.« Braunseiss in Dolžan sta planila hkrati s stolov. Dočim pa se je razlilo preko Dolžanovega obraza veselo iznenadenje,?je pobledel stotnik kot krpa. „O, o, kako sem vesel!« je vzkliknil poslanec, nudeč Kresu obe roke. „Iskreno ti čestitam, dragi moj Kres !« „Hvala ti; — vedel sem, da si mi pravi prijatelj«, je odgovoril Kres ter ga objel ... „Pa kaj Vam je, gospod stotnik? — Tako ste bled!« — seje obrnil nato k Braunseissu. „Domov moram — pregnal sem se menda z jahanjem snoči. . . sluga, Dolžan!« je jecal stotnik. In ne da bi pogledal Kresa, je kolovratil skozi vrata. Tedaj pa je prasnil Dolžan v širok grohot. „To je bilo imenitno! — Ha! Ha! — Baš prav si prišel ... ah, ta domišljava karikatura! ... ha! ha!« Potem je skočil k vratom ter zavpil „Ana, — Ana, Melanija ti bi rada nekaj povedala. Hitro pojdi k nji!« — IX. V jedilnem salonu pri Dolžanu je bila zbrana velika družba domačih prijateljev. Povod temu je bil dvojen. Okoli polnoči se je imel odpeljati državni poslanec Dolžan prvič v parlament na Dunaj, zajedno pa se je praznovala —■ sicer še brez oficijalnega naznanila — zaroka Melanije in Kresa. '■ Okoli sedmih zvečer so prišli Kočevar, Orožen, urednik „Slovenskega Branika«: Vitavšek, Kresova Minka, poštni kontrolor Megla s svojo ženo, ki sta bila v daljnjem sorodstvu z Dolžanovo pokojno soprogo, zdravnik Pavlin s ženo, notar Škorec s hčerko in od-gojitelj Muhovnik. Vlogo gospodinje je imela teta Ana. Ona je sprejemala ter pozdravljala dame. „Oh, ali že veste, gospa Megla? — Naša Melanija se bo omožila!« je pripovedovala kontrolorki. „Oh, ali res, ali res? — Is kom pa, gospodična?« se je navidezno čudila kontrolorka, ki je že dopoldne izvedela to novico od svoje dekle, prišedše od mestnega vodnjaka. „Z gospodom Kresom... Kar najedenkrat sta naredila, pa je bilo . . . Samo ,amen' sem še mogla reči.« „Jej, jej, torej z gospodom Kresom! —Bog jima daj dobro, je vzdihnila globoko kontrolorka, da se je zaujčkala velika črna broša na njenih prsih. „Veste, Kres je res dober človek, dobro srce ima, da nikoli tega. In kako lepo zna govoriti. Jej, jej! — Zadnjič sem bila tudi jaz pri Potokarju, ko smo slavili volitev Dolžanovo . . . Jej, kako lepo vam zna ta človek postavljati besede! Še lepše nego kaplan Juri! Ali mi verjamete gospodična, da sem se jokala, dasi ga nisem prav nič razumela? — Seveda, visoka politika ni za nas ženske ... to pa venderle rečem, da sem se jokala in da vem, da je Kres dober človek. Oh, Bog jima daj dobro, še jedenkrat rečem!« in zopet se je zaujčkala broša na njenih bujnih prsih, skrivši se ji nekam pod brado. O kontrolorki se je govorilo, da je že pred svojo poroko oblekla soprogove hlače, zakaj razen ob uradnih urah ni bilo kontrolorja nikoli na pregled. Vedno je tičal pri svoji čudovito rejeni ženki, ki je zaradi svoje debelosti jedva gledala izza zabuhlih lic; dihala je šumeče nalik počenemu kovaškemu mehu ter se premikala težavno kakor slon v cirkusu . . . Pravilo se je, da ji omotajo, kadar gre iz hiše, s povoji roke in noge, da jo prevežejo od vseh plati z moderci i. dr., sicer da bi se ne mogla geniti . . . Teta Ana je šla pozdravljat še zdravnikovo soprogo, Minko in notarjevo hčerko. Kontrolorka pa je potegnila k sebi moža, ki je bil ravno v živahnem pogovoru z Orožnom. „Ali še ne bodo začeli na mizo nositi?« je dejafa nejevoljna. „Koga pa še čakajo? — Jaz sem že tako lačna.« „Potrpi še malo, — takoj se začne!« „Pa zakaj nas vabijo za sedmo uro, če mislijo začeti šele ob osmih?« se je jezila kontrolorka in gledala tako hudo svojega slokega, bledega možička, kakor da bi bil on kriv. „I, saj še nikamor ne mudi,« jo je tolažil mož šepetaje. „Kaj nisi doma ravnokar nekaj jela?« „Ali mi pa zopet očitaš morda?« se je razto-gotila kontrolorka. „Glej ga, dedca . . . lačna naj bom .. . o! o!« — V tem se ji je približala Melanija, kateri je s pretirano sladkimi besedami čestitala, pa zdihovala, da je pač tudi zakon težek stan . . . Kontrolor je hitro pristopil k skupini, kjer so se pomenkovali Škorec, Pavlin in Muhovnik s Kočevarjem o bodočem državnozborskem zasedanju. Zdravnik Pavlin je bil dolg, suh mož simpatičnega obraza in črne brade. Nekako nervozno se je zmeraj oziral v vrata. Bal se je pač, da ga vsak hip zopet kdo ne odpokliče iz družbe, v katero je mogel priti jedva vsake svetke. Podnevi ga ni bilo skoro nikdar doma in še ponoči ga je bilo težko dobiti. Revež je moral dirjati okoli bolnikov dveh okrajev in komisije zaradi pretepov, pobojev i. t. d. so bile ondi često na dnevnem redu. Bil je istinito pomilovanja vreden človek, zlasti ker je imel tako malo časa za svojo lepo, iskro ženico, katera je bila zares vzorno vrla soproga, zakaj imela je navzlic vsemu temu venderle že — šestero otrok. Doktorica je bila hčerka bogatega kmeta iz okolice. Ko se je omožila, je bila še popolna kmetica; no, v kratkem se je olikala in omikala. Nosila se je sedaj že prav gosposko. Vender ji niso rekali drugače nego „Pavlinova Micika« . . . Biia je odločna ženska in vrla rodoljubka. Notar Škorec je bil poosebljen dolgčas. V družbi je navadno molčal, zeval, časih pa celo zadremal. Zdelo se je, da ga ne zanima nobena stvar. Bil je majhen, debel gospod z največjo plešo, ki je možna. Njegova hči Malka, že devica v srpanu, je bila čokata, nizka, bujnih oblik in bledikastega obraza. Svojo mladost je preživela večinoma v institutu, pri svojih tetah in botrah, nastavljaje se moškim, ki pa je niso marali, pa spakuje se navzlic svojim letom še vedno nalik kratkokrili deklici štirinajstih let. Njeno prijateljstvo s Prelesnikovo Nežiko pa je bilo znano po vsem Taboru. „Gospoda, izvolite . . .!« je izpregovoril tedaj Dolžan s primerno gestikulacijo, ki je pomenila, naj sedejo. Ker so bili vsi pogosto pri Dolžanu gostje, so se vedli prav domače neprisiljeno. „Hvala Bogu! je vzdihnila kontrolorka, hitela si tlačit servijeto za vrat, zvonila s svojimi zapestnicami, pa rožljala z nožem in žlico. Zapičila je svoje oči v zalo služkinjo, ki je ponujala gostom iz ogromne sklede, ter jih ni obrnila prej od nje, dokler ni prišla k nji. Naložila si je potem toliko na krožnik, da ji je šlo čez. „Gospod notar, ne verjamete mi, kako sem nocoj lačna,« seje obrnila k sosedu, ki je molče strmel vanjo. „Nocoj? — A-hm!« je dejal notar ter si nalagal, ne meneč se za cmakajočo kontrolorko .. . „Oh, da bi me le vsaj nocoj pustili na miru!« je dejal boječe zdravnik ter zaljubljeno pogledal svojo Miciko. „Le miren bodi, Janko, nocoj te ne pustim nikamor . . . Naročila sem dekli, da ne pove nikomur, kam sva šla,« ga je tolažila ženka ter mu polagala prtič preko novih hlač. „To ni bilo prav Micika ... kaj če koga nocoj ranijo? . . . sobota je . . . fantje hodijo vasovat...« S strahom se je ozrl zopet v svojo ženo ter gladil prtič, da bi vendar ne padla kje kapljica na njegove hlače. „Bodi brez skrbi . . . rečem ti! Naročila sem Mini, da naju pride klicat le v skrajnem, v jako nevarnem slučaju.« „Dobro, dobro . . . tako je prav«, je dejal zdravnik in se smehljaje lotil svojega krožnika . . . Na gornjem koncu mize pa so sedeli Kres in Melanija, Kočevar in Minka, Kresova sestra, Dolžan, Vitavšek, Orožen in Ana. „Vlada dobi pač težko večino za to svojo predlogo«, je dejal baš Orožen. „To bi bilo pač želeti,« je takoj pristavil Vi-tavšek. „Predloga je škandalozna!« „Zlasti za malo obrtništvo in kmete,« je dostavil Kočevar. „O delavcih pa niti govora ni,« je dodejal Kres. „S to predlogo bi bila prizadeta tudi našemu narodu velika škoda in krivica, saj masa obstoji pri nas ravno iz omenjenih treh slojev,« je menil Orožen. „No, kaj bi . . . pasti mora!« je izpregovoril Dolžan. Jaz jo bom pobijal z vsemi sredstvi . . . Nabral in sestavil sem si že precej statističnih in zgodovinskih podatkov, s katerimi jasno dokažem, da se s sprejemom te predloge oškoduje večina cislitvanskih narodov ter da je v korist le nekaterim stanovom.« „Večidel židovskim kapitalistom, pa aristokraciji,« je pristavil Kres. „No, slovanska koalicija bode imela to pot zares važno besedo,« je govoril dalje Dolžan. „Mladočehi, Jugoslovani in Rusini! . . . žal, da so izgubili Poljaki skoro docela čut slovanski ter ga zamenjali s hladnim kupčijskim razumom !J „Zastopniki poljski v parlamentu pač niso poslanci narodne mase, nego le veleposestništva, plemstva in veletržcev ... ti pa imajo razum le za svoje koristi,« je pridel Orožen. „Žalostno, pa sramotno ne le za slavni poljski narod, ampak za vse slovanstvo!« seje jezil Vitavšek ... „Ah, tale primaka k zajcu, je pa strašno dobra; — kaj, gospod notar?« je vpraševala kontrolorka svojega soseda. Ta pa si je brisal energično z obema rokama obilni pot raz čelo; drgnil se je z vsem prtičem. „Vroče je, — a-hm!« je dejal, pa se iznova lotil zajca. Tudi kontrolorka ga ni več nadlegovala. Potila se je tako, da ji je curljal pot po obeh straneh obraza. No, ona se zato ni zmenila, ampak hlastaje in cma-kaje rezala, trgala, srkala na celi zajčevi nogi . . . „Oh, nocoj ste pa zopet lepa, če dovolite, gospodična Malka,« je govoril kontrolor Megla. „Tale bluz-nica je prav po najnovejšem pariškem vzorcu, če dovolite.« „O, gospod kontrolor, Vi se mi le laskate!« mu je odvrnila sramežljiva Malka. „Nikakor ne, gospodična, če dovolite! Veste, jaz imam okus, — zato pa rečem, da tako elegantne bluznice še nisem videl v Taboru, če dovolite!« „0, gospod kontrolor, Vi se le šalite!« je zopet zapevkala stara devica ter se vila in krivila nad svojim krožnikom ter zaobračala oči, kakor bi jo lomila božjast. . . »čakal sem te za vrtom dobro uro ... a ni te bilo, Minka, je šepetal Kočevar Kresovi sestri. Minka je zardela, pa dejala še tišje: „Pazi, da te nihče ne čuje!« „Pa zakaj te ni bilo?« je vpraševal Kočevar dalje, skrbno se oziraje, če ju kdo ne opazuje. Vsi so bili zatopljeni v svoje pogovore, ali pa v svoj zajčev kos. „Materi je najedenkrat slabo prišlo ... saj veš, da jo muči naduha, da jo hoče časih kar zadušiti,« mu je odgovorila Minka. „Bojim se i jaz za njo . . . tako je bolehna!« je odgovoril Kočevar. „Hotel sem ti le povedati, da sem postal asistent.« „Ah. kako sem vesela, Fran!« je vzdihnila Minka ter se ljubeznivo ozrla ljubljencu v lice. „Koliko časa že skrivava svojo ljubezen . . . sedaj pa . . .« „Ne upam si, Minka ... še vedno se bojim, da me zavrne tvoj oče,« je rekel otožnega obraza Kočevar. „Ubog uradnik sem! — Bojim se, da ga le razdražim . . . potem pa te morda prisili, da vzameš koga druzega!« „Nikdar, nikdar, Fran! Tvoja, ali pa nikogar!« je odgovorila Minka odločno . . . „In kaj je dejal tvoj oče?« je vprašala tiho Melanija Kresa, med tem ko se je Orožen glasno to-gotil nad bahatimi in surovimi Madjari. „Vesel je bil . . . želi te že jutri videti! je odgovoril Kres smeje ter ji stisnil pod prtom levico. „Jutri že? — Ah, kako me bo sram!« „Ti dete moje!« „In tvoja mati ... kaj je rekla ona?« „Moja mati je povsem odmrla za svet . . . malokdaj jo vidim ... iz sobe se ne gane ter občuje le z Minko ...« „Rečem ti, Micika, da sem ko na trnju! — Staro Babnikovko bi bil moral venderle še jedenkrat obiskati! In farovškega hlapca Tineta tudi, ki je padel na glavo ter si pretresnil možgane! Blede se mu.« „Nikar ne javkaj tako, dragi Janko,« je tolažila zdravnica soproga. „Ni tako hudo ne! — Stari Bab-nikovki itak ne moreš več pomagati . . . Toporov Tine pa je kopriva, ki ne pozebe, če pade še desetkrat na svojo trdo betico!« „Že res . . . ali, Puščavnikovi otroci imajo grižo ... bil sem sicer danes že dvakrat tam, — in kaj misliš ...?'■' „Puščavnica bo vesela, če ji dvoje troje pomrje . . . uboga beračica nima sama kaj jesti, pa dvanaj stero otrok! — Norček, bodi vendar miren! — Al-nisi zadovoljen, da sva zopet jeden cel večer skupaj ? — 0, da bi imel le še ponoči počitek! — Poglej no, kako se pogledujeta Kres in Melanija! — Ab, kako sta srečna!« „Kaj midva nisva, Micika? — Pa me še ti tako poglej!« „Ha, ha, ti norček, ti!« — Odgojitelj Muhovnik je sedel prav na spodnjem koncu. Jedel je, kar so mu ponudili in kolikor je mogel. Kaj pa je, tega ni vedel. V duhu je namreč pesni-koval ter s čeljustmi škandiral svoje daktilične verze. Muhovnik je bil kozav človek, dolgih, grivastih las, na pol slep in grbast. Jezdaril je cele noči svojega Pegaza. V svoji miznici je imel že celo skladnico epov in dram, na svetlo pa ni dal še ničesar. Pošiljal je pač svoje spise na vse strani, a dobival jih je redno — nazaj ... Le jedenkrat se mu je posrečilo spečati neko pesen o „Tepki«, nazva.1 jo je „elegijo«, uredništvo pa jo je ponatisnilo z dostavkom „za pust« . . . Sicer pa je bil blaga, skromna duša. Ljudje so ga radi imeli, ker je za dobro večerjo ali pa kosilo napravil pesen prigodnico, kakršno in kolikor dolgo si je le kdo želel. Tako je bil na boljših ženitovanjih, botrinjah in reševanjih stalen gost. Stisnivši se na konec mize je pil, jedel, molčal in potrpežljivo čakal, dokler se mu ni dalo znamenje, da odpre svojo poetično zatvornico . . . potem pa se je vsula ploha . . . morje verzov na srečno-nesrečne prisotnike. Za nocoj je dobil kar dvoje vabil in dve nalogi. Teta Ana mu je naročila še včeraj petdeset stihov v slovo bratu. Dolžan pa danes dvajset verzov v proslavo Melanijine zaroke. Premalo časa je imel danes za toliko delo. Zato pa je sedaj pesnikoval, jedel in pil zajedno. Motil ga ni nihče . . . Zdajci se je približala Ana svojemu bratu. „Pojdi vun — brzojavka!« „Ah, že? — Bravo!« Hitel je iz sobe. Ravno so odnašali krožnike, sklede, nože, žlice, vilice i. t. d. ter prinašali v novo vina. Čez kratek hip se je vrnil veselega, smejočega obraza. Naglo je sedel na svoj prostor, pogledal, so li vse kupice polne, obrisal si svoj zlati nanosnik, potrkal na kupico ter vstal. „Dragi prijatelji!« je začel, se ozrl smeje na desno, na levo, malo zakašljal ter ponovil „Dragi prijatelji!« „Silentium, gospoda, silentium!« — je viknil naglo Orožen poleg svoje stare navade kot bivši ,kontrapikuš' pri oficijalnih komerzih dičnega slovenskega velikošolskega društva „Slovenija« na Dunaju. In mahom so utihnili vsi. „Dasi vam je že vsem znan veseli dogodek, ki se je izvršil danes v mojem sorodstvu,« je govoril Dolžan z mrtvim glasom, „dovolite mi vendar, predno zopet nagnemo kupico, da — nepričakovano — že nocoj sporočim oficijalno zaroko predragega mi po-bratima, gospoda Josipa Kresa, z mojo ljubljeno se-strično Melanijo Dolžanovo. Bog ju živi še mnoga, mnoga leta!« „Živela! — Živela!« so vzkliknili gostje, hiteli k Melaniji in Kresu trkali ž njima ter jima stiskali roke. Minka se je celo objela in poljubila s svojo bodočo svakinjo. Ko so zopet sedli, je izročil Dolžan Kresu brzojavko, ki se je glasila: Gospodu državnemu poslancu Dolžanu. Tabor. Blagosljavljam zaroko svoje premile hčerke z vrlim rodoljubom gospodom Kresom ter se v duhu veselim z vami nocojšnji večer. Pozdrav vsi družbi, zlasti tebi, gospodu Kresu in Melaniji! Trst. Jakob Dolžan, bankir. V tem pa je vstal idejalni pesnik Muhovnik ter začel čitati svojo slavnostno pesen, v kateri je proslavljal in opeval državno poslanstvo, domovino, cesarja ter prešel na ljubezen, zaroko in poroko, vpletaje vrline Kresove in čednosti Melanijine. Še pa ni prišel do konca, ko se je začulo pod oknom govorjenje ljudi, hoja množice in smehi. Družba je planila mahoma k oknom ter jih odprla. Spodaj je stala glava pri glavi . . . ves trg je bil poln. Videti je bilo največ meščanov, rokodelcev in delavcev ter delavk. Baklje so gorele ter razsvetljevale prostor daleč na okoli. . . Tik pod oknom pa so stali v surkah in svojih okroglih klobučkih s srebrnimi trakovi čitalničarji ... v njihovi sredi je že stal Kočevar . . . Orožen pa je hitel razdeljevat note. Takoj na to je zadonela v tiho, mirno svetio noč lepa slovenska pesen, močen zbor . . . Kres, Melanija, Minka in Dolžan so sloneli pri jednem oknu ter molčali. Bili so vsi močno ginjeni. Le Melanija se je pritisnila časih h Kresu ter mu po-šepetala: „Josip moj — kako sem srečna!« — on pa jo je pritisnil lahno še bolj k sebi. Ko pa se je začela druga pesen, so vstopili v salon trije odposlanci: Orožen, delavec v višnjevi bluzi in kmetski fant. Stopili so pred zaročenca, Orožen pa je izpre-govoril med krepko donečim petjem tovarišev: „Blagovolita sprejeti od nas, zastopnikov treh stanov taborskega in okoličanskega prebivalstva, ta iskreni in odkritosrčni izraz naših čestitek k denašnjemu veselemu dogodku, zajedno pa zagotovilo, da vaju vsi ljubimo in spoštujemo! — Bog vaju ohrani nam in narodu še dolga leta!« Deputacija se je poklonila, Orožen pa je izročil Melaniji lep šopek. Kres pa je odgovoril: „Hvala vam najiskrenejša za veliko, nenadejano in osrečevalno ovacijo! Hvala vam lepa v imenu moje neveste in v mojem imenu! — Sporočite to najino zahvalo tudi svojim tovarišem, hkrati pa tudi moje zagotovilo, da ostanem nasproti njim v ljubezni in sočutju vedno isti. . . Prosim, da mi ohranijo i oni svoje dosedanje somišljenje in sočutstvovanje!« Nato je stisnil vsakemu posebej desnico, in deputacija je odšla. V tem se je končal drugi zbor. Za hip je utihnilo petje. Spodaj se je pomešala deputacija med mnogo-brojno občinstvo, ki je radovedno popraševalo, kaj je dejal Kres. In jedva je minilo par hipov, ko je viknil nekdo: „Živel Kres in njegova nevesta!« To pa je bilo znamenje drugim, in zadonel je krik iz stoterih in stoterih grl: „Živel Kres! Živela Melanija! Živel Dolžan!« — In ta krik se je ponavljal nekaj minut. Ko pa je končno utihnil, so zapeli čital-ničarji še zadnjo pesen. Končavši jo, je zavpilo še jedenkrat občinstvo, pevci so se razvrstili, bakljaši so jih obstopili, in odšli so. Ljudstvo se je polagoma razgubilo . . . Kmalu nato se je poslovila tudi naša družba Šlo je že na jednajst; poslanec se je moral odpravljati na pot. Še jedenkrat so torej čestitali mlademu paru, voščili Dolžanu srečen pot in šli. Kres je še ostal, da spremi Dolžana na postajo; sestro mu je spremil domov Kočevar sam . . . In domov idoč so bili vsi prav dobre volje; najbolj pa menda gospa kontrolorka in pesnik Muhovnik. Tako dobro in tako veliko še nista jela in pila nikoli! — X. Iz Dunaja so prihajala vznemirljiva poročila. Nekaj časa se je govorilo, da se parlament razpusti in se razpišejo nove volitve, na katere bo vplivala vlada z vsemi svojimi javnimi, še bolj pa s skritimi pritiski. Kmalu na to se je raznesla vest, da ministerstvo odstopi, kar se je pa takoj dementiralo. Ministerstvo ostane, ker ima absolutno zaupanje krone, da pa se predloga umakne in spremeni. Tako se je ugibalo pozneje. Končno pa je sporočil ministerski predsednik poslancem sam, da je dobila ministerska predloga že cesarjevo pritrdilo in da se predloži visoki zbornici že tekom štirinajstih dni. V žurnalistiki je vladalo velikansko vznemirjenje. Listi židov in veleposestnikov so triumfirali, dočim so slovanski in nemški listi različnih katoliških frakcij besneli. . . Vsem pa -je bilo nejasno, odkod vzame vlada večino glasov za svojo predlogo. Poslanci so bili natanko prešteti, ki bodo glasovali za vlado in proti nji. Za predlogo jih je nedostajalo vedno petnajst do dvajset. Nekaj poslancev je bilo bolnih in nekaj na dopustu; o teh se ni vedelo, pridejo li dotlej v zbornico ali ne. Nekaj mandatov je bilo tudi še praznih. V klubih se je razpravljalo in ugibalo samo o vladni skrivnosti. Ministerstvo je nastopalo s toliko samozavestjo, kakor še nikoli. Na vse. opozicijske grožnje je odgovarjal predsednik z nekim satiričnim nasmehom, kot bi hotel reči: „Zaman je ves vaš upor: — predlogo imam tudi brez vas že v žepu na varnem.« Dolžan je često sporočal „Slovenskemu Braniku« o najnovejših parlamentarnih sklepih in zakulisnih domnevanjih. Tudi Kresu je pridno dopisoval o svojem sprejetju med poslance, o različnih nemških strankah in njihovih voditeljih, s katerimi se je osebno seznanil; o mlado-čeških radikalcih in dvoreznih Poljakih. Sporočal mu je tudi o važnih pogajanjih med klubi; potem mu je pisal jako nejevoljno pismo o slovenskih tovariših, zlasti pa o nastali neslogi v slovensko-hrvaškem klubu, v katerega še ni vstopil in v katerega morebiti sploh ne bo mogel vstopiti . . . Svobodno ravnanje po lastnem prepričanju da je vendar še najboljše in najpametnejše. Tiste klubove obveznosti da so često v oviro. Zatem mu ni precej časa ničesar pisal. Tudi „Braniku« je pošiljal prav lakonične, malovažne brzojavke. Izgovarjal se je, da ima mnogo dela, ker je bil voljen takoj namesto nekega umrlega poslanca v dva odseka. Omenil je tudi one vso Cislitvanijo vznemirjajoče vladne predloge. A le kratko. Stvar da ni tako važna, ni tako huda, kakor je mislil doma. Pretirava se strašno. Govoril je z nekaterimi svetniki v mini-sterstvu^o tem. Tudi z dvema ministroma je govoril o tem. Žurnalisti napravijo radi iz muhe slona. Večina poslancev je nahuiskana ali pa terorizirana. Boje se pač za svoj mandat. On — Dolžan — pa da bo delal vedno po prepričanju, da se interesi celokupne države ne smejo žrtvovati partikularističnim . . . Jedenkrat pa mu je pisal med drugim tudi sledeče: „. . . Posebno značilno za naše razmere, posebno važno za ves razvoj naše politike pa je dejstvo, da ne odločujejo pri nas razlogi — dokazi — pravica in resnica, nego zakulisna spletkarija — osebne zveze in ugled posameznikov. V zadnjem času se posebno opaža, da se pri dvoru, zato pa seveda tudi pri vsaki vladi, ozira skoro le na aristokrate in njihove težnje . . . Plemenitnikom so vsa vrata odprta! Njim se ne odreče nikdar nič, — vsaj nič pomembnega ne. Zdi se mi časih, kakor da je vse ono, o čemer se prepiramo in borimo v zbornici, že davno sklenjeno in določeno: da je torej vsaka parlamentarna bitka nova komedija — novo slepilo naivnih volivcev . . . Kdor je izmed nas — poslancev — vitez, grof, baron ali vsaj navadni plemenitaš, ta more doseči vse ali vsaj jako mnogo ... mi plebejci pa se pehamo in potimo navkreber nalik ubogemu Sisifu . . . Motijo se torej ljudje, meneč, da je doba aristokratske hegemonije minila. Vpliv in ugled plemeni-tašev je še vedno velikanski, dasi se mora skrivati za — kulise. Iz tega vzroka pa je prav umljivo stremljenje večine mojih kolegov — tudi iz opozicije — po mastnih dvorno-svetniških in ministerijalnih stoleh, katerim se pridruži običajno še zapeljivi naslovček „pl.« ... ali celo baron«. Za dosego tega pa ni treba ravno preveč truda. Znatisemoraizrabiti le ugodno priliko . . . zadrego vlade ... in zmaga je dobljena . . . ideal dosežen. Seveda je tak plemenitnik privezan z premočnimi verigami na vladni voz. Narod navadno nima dobička od take kupčije . . . Poslanci so pač tudi ljudje, ki mislijo pri ugodnih prilikah pred vsem — nase po geslu vseh praktičnih mož: „P rimu m ego« . . . Idealisti obsojajo in preklinjajo take „izdajice« . . . toda če bi prišli sami v iste ugodne prilike . . . kdo stavi svoj mezinec, da ne bodo z veseljem postali tudi take „izdajice«?! — Svet je pač vedno okrogel in pod kožo smo še vedno vsi krvavi . . . zato pa v izvestnih odnošajih, v izvestnih trenotkih precej vsi jednaki — lopovi. Kdor pa ni . . . no, nikomur ni treba braniti, da tolče sam sebe po glavi! Vsak po svoje —- modrec in bedak ...« Kres je imel tedaj sam s seboj dovolj opravka. Melanija se je hotela peljati v Trst, da si naroči ondi svojo balo in poročno toaleto, a Kres jo je pregovoril, naj ostane v Taboru ter naj si naroči vse potrebno iz Ljubljane, ki je bližja. Sam pa se je peljal v Trst, da se predstavi svojemu tastu. Jakob Dolžan je bil star, suh, ves bel možiček in dobra, mehka duša. Jokal se je, ko gaje objel zet. Kres se je čudil, da je najti tudi med bankirji plemenitih mož. „Melanijo ljubim in sem vedno ljubil bolj kot vse, kar imam in kar sem imel,« mu je pravil. „Njene želje so mi bile zmeraj le v radost, saj je pametno in razumno dekle. Njena vzgoja je bila najskrbnejša. — Naj bo srečna z Vami! Vesel sem, da je prišlo tako, saj sem čul o Vas same lepe vesti.« Potem je začel pripovedovati, kako srečno sta živela s pokojno soprogo ter zopet plakal ter vzdihal: „O, ko bi živela še moja Angelina! Kako vesela bi bila z menoj!« Nato mu je povedal, da zapiše Melaniji za sedaj čistih stotisoč goldinarjev, ne vštevši vse bale, vsega pohištva in vse toalete, katere prinese Melanijo s seboj v zakon. Kres mu je izrazil željo, naj bi bila poroka že v petih tednih. V tem času uredi doma primerno stanovanje. Dolžanu je bilo vse prav. Trdno je obljubil, da se pripelje na ženitovanje, dasi mu je prav težko zapustiti svoje obširne komptoare . .. „Tako izgubim še zadnje, kar me veže na življenje, svojo hčerko,« je dejal otožen. „Pa bolje je tako. Lažje se bom poslovil od te zemlje v zavesti, da živi moja Melanija srečna in v najboljšem varstvu!« In stari bankir ga je spremil v svoji elegantni kočiji, pred katero sta bila vprežena dva visoka, polnokrvna angleška konja, prav na kolodvor. Tam pa sta se ločila kakor oče in sin . . . Tako zadovoljen se ni vozil Kres še nikdar po železnici. Ves svet se mu je zdel lep, vsi ljudje dobri in sočutni.. . V tem času se je seznanila Melanija dodobra tudi s Kresovimi roditelji. Stari resni Kres je nevesto — videvši jo prvič — bistro, ostro opazoval . . . noben pogled, nobeno kretanje mu ni ušlo. Bil je nezaupen in njegova prijaznost je bila izpočetka lesena, prisiljena. V malo urah pa je spoznal, da ni nevesta sinova samo lepa in bogata, ampak tudi pametno, resno in blago dekle. In poslej je bil tem ljubeznivejši z njo . . . Sam jo je vodil po svoji obširni, trinadstropni hiši ter ji razkazoval vse svoje velikanske shrambe, svoje hleve, v katerih so stale debele, gladke krave, junci, telice, močen bik, čreda drobnice, tropa kuncev in osmero lepih, težkih konj. Sicer redkobesedni starec je poleg lepe snahe postal zopet živahen ter neutrudljiv spremljevavec in razlagavec. „No, no, sedaj pa oglejmo še stanovanje mladega para,« je dejal nazadnje. Odprl je Josipove sobe. „To so tri najlepše sobe v hiši. Vidi se na ulice, na vrt in prav tja doli do snežnikov. Pa to je premalo. Poleg so še tri moje. Tudi te vama odstopim. Stari se morajo zadovoljiti s ,kotom' ... Saj itak ne za dolgo! — No pa, kar je res, je res ... v prvo nadstropje po stopnicah bom že kmalu težko hodil. Že čutim, da me premaguje v nogah. Preselim se torej v pritličje.« In potem so se še natanko pomenili, kaj bo treba pri pohištvu nakupiti. Kres je tekal kratkih korakov semtertja, ugibal, ugovarjal, počepal in meril s svojim metrom. Minka je pa zapisovala. Me-laniji je bilo vedno premalo, Kres pa ji je dokazoval, da bo sicer preveč natlačeno. In zjedinila sta se vselej. „Otroci morajo slušati svoje starše, gospica . . . Vi pa postanete kmalu moj otrok,« je dejal starec na pol šaljivo na pol resno. Melanija pa ga je objela okoli vratu ter mu položila svojo kodrasto glavico na prsi. „Ti rdeča mucika, ti!« se je smejal starec s solzo v očeh ter pobožal njene debele kite. „Kako se zna dobrikati! — No. no, dovolj si velika, da imaš še mene malo rada ... ti dušica, ti!« Tudi Kresovo mater so obiskali. Kresovka je sedela po svoji navadi v širokem naslanjaču tik okna. Poleg sebe je imela mizico, na nji pa različne mašne nabožne knjižice, brojanice, svetinjice, škapulirje in podobice. Bila je bolehna; le obraz in gosti črni, prav malo sivi lasje so ji ostali še od nekdanje lepote. Navadno ni ničesar govorila, samo tožno se nasmihala, kimala ali pa majala z glavo. Nekaj časa je pazljivo poslušala Minkino ali pa soprogovo pripovedovanje, hipno pa se ji je stemnilo obličje, segla je po knjigi in se zatopila vanjo. Nikogar več ni videla. Ko ji je prvič povedala Minka, da je Melanija Josipova nevesta, je šinil žalosten nasmeh preko njenega obraza. Stegnila je roke ter prijela snaho za glavo. Dolgo ji je gledala v oči, potem pa je pokimala ter dejala: „Bog in sv. Devica Marija naj vama bo-deta pomočnika! — Molila bom za vajino srečo.« Od tistih dob se je vedla, ko bi bila Melanija jedna njenih. Prav nič se ni razveselila ali začudila, kadar je prišla z Minko v sobo. Poslušala jo je, nasmihala se, kimala ali pa majala z glavo . . . Melaniji se je zdelo izpočetka vedenje bodoče tašče jako čudno, če ne razžaljivo; a Minka jo je potolažila, da je vedno taka. Materina osamelost, molčečnost in pobožnost je bila že vsem tako navadna, da si je niti več drugače niso mislili . . . Pri Dolžanovih pa so imeli dela čez glavo. Najete so bile tri šivilje, ki so pripravljale nevestino balo. Teta Ana je igrala vlogo matere ter naročala, grajala, svetovala in popravljala po perilu, posteljnini, toaletah i. dr. z največjo skrbljivostjo. Ko se je vrnil Kres, so se dogovarjali še o tem in onem. Stanovanje, katero je bilo namenjeno mladima zakoncema, so morali povsem izprazniti in docela preslikati in tapecirati. Zalnji dve sobi sta se združili v salon s tem, da so podrli med njima tenko steno. Tudi stopnice so morali popraviti, prebarvati vežo in hodnike ter nakupiti močnih oleandrov, katere so razpostavili na primerna mesta. Potem so se peljali v Ljubljano Melanija, Ana, Kres in Kresov oče nakupovat pohišja. In kupili so najlepšo opravo. Polagoma se je pripravilo vse, da živita novo-poročenca čim ugodnejše. Poroka naj bi se pa vršila, ko se vrne Dolžan z Dunaja. — Tako je bilo sklenjeno. XI. Po nekaterih hišah v Taboru so bili nabiti beli lepaki, ki so v velikih, višnjevih in rdečih črkah naznanjali meščanom, da bo črez teden dni v čitalnici ,sijajen koncert z glediško predstavo in plesom' v korist ženskim trojčkom neke delavke Dolžanove predilnice, ki je umrla v otročji postelji. Kot nekaj posebnega pa je bilo čitati v podpisanem osnovalnem odboru sama ženska imena; predsednica gospa Marija dr. Pavlinova, podpredsednica Kresova Minka, tajnica Malka Škorčeva, blagajnica Nežika Prelesnikova, odbornici: gospa Megla in gospica Ana Dolžanova. Baš nocoj je imel veselični odbor zopet svojo sejo. Gospa Pavlinova je povabila odbornice nocoj izjemoma v svojo sobo, dočim so zborovale doslej vedno le v odborovi sobi čitalnični. Malo pred osmemi so začele prihajati. Prvi sta bili bujna in bledikasta notarjeva Malka pa davkarjeva Nežika. Nežika je imela sloko, dolgo telo brez najmanjših oblik, majhne sive oči, velik nos in majhno nazaj pomaknjeno brado. Tako je bila nekako podobna ptiču flamingu. Ker sta bili neločljivi prijateljici, sta se nosili Aedno jednako. Pozimi in poleti sta imeli obleke iste barve, istega k^oja, istih našivov, istih klobukov in istih slamnikov. Ker je bila jedna životna, tolsta, druga pa mršava, morala je biti jedna njiju vedno žrtva okusa druge. Nocoj sta prišli obe v rožnati toaleti, ki je bila na prsih in na hrbtu trikotno izrezana; na mestu izrezka pa je bil všit nekoliko manjši, pod vratom in za njim zaokroženo izrezani trikot najfinejše, svilene in prozorne senčice Dočim je spominjalo bujno Mal-kino oprsje in njeno tolsto, napeto oplečje čarov dunajskim otrokom dobrodošlih hanaških dojnic, gledalo je Nežikino oglato okostje nekam brezupno skozi tri-kotove luknjice. Pavlinova „Micika« — zdravnikova soproga — ju je sprejela v koketnem sinjevišnjevem negližeju, ki je bil okoli vratu in po sredi do tal obrobljen s širokimi mehkimi čipkami. Roke je imela gole do lakti in brez nakita. Ko sta odložili prijateljici svoja čipkasta klobučka, je vprašala zdravnica: „Kako vama gre polonšza?« „Ah, divno!« „Ah, krasno!« Odgovorili sta obe hkrati. „Malka je prava umetnica, gospa!« „Ah ne, Nežika je mojsterska pianistinja!« „Ah, Malka, zakaj ne govoriš istine! — Ti si angelj ponižnosti!« „Dušica, nikar me ne povišuj, ko ve itak ves Tabor, da nimaš para na klavirju!« „Malka!« „Nežika!« Zdajci sta si ležali v objemu ter se med solzami poljubljali. „Veselilo me bo, če se točka lepo posreči,« je dejala Pavlinka, ki je bila takih genljivih prizorov med zaljubljenima starima devicama že vajena. „Vajina točka je težka in elegantna. Uverjena sem, da vaju „Slovenski Branik« še posebno pohvali.« „Oh, Malka, v časniku bova!« „Oh, Nežika., ves svet bo najini imeni čital - skupaj! * „Skupaj I« In iznova sta se začeli objemati in poljubljati. „Da, skupaj, a ne samo pri igranju na klavirju,« je rekla zopet zdravnica, ko je poleglo ganjenje. „Kje pa še? — Moj Bog, kje pa še?!« sta izpra-ševali; tedaj pa so se odprla vrata, in v sobo sta prihrumeli lekarnarjeva Karla in kavarnarjeva Tončka. Obe sta bili še kratkokrili deklici z velikanskima slamnikoma na plavolasih glavah. „O, gospa, — papa mi je naročil dolgo, do tal segajočo krem-obleko! To bom lepa!« —je hitela pripovedovat Karla razžarjenih lic. „In jaz tudi!'1 je dejala naglo Tončka. „Sedaj pa nisva nič več deklici, ampak gospodčni, kaj ne?« „In vikati naju mora vsakdo, kaj ne, gospa?« „In ne sme mi reči: „ti — Tončka,« — nego „prosim, gospica Seidel«, — kaj ne?« „Da, da, z dolgo toaleto postaneta celi dami!« jima je pritrjevala smejaje zdravnica. „In vajin dvo-spev?« je vprašala dalje srečni punčiki. „Gospod Kočevar naju je grozno pohvalil,« je odgovorila Tončka, stoječa pred zrcalom. „Veste, kaj mi je dejal? — Da bom še druga Adelina Pati!« „Jojmene!« se je začudila Pavlinka. „Ali je res tako rekel?« „Res, res, gospa, — Karla je bila poleg, ko mi je dejal tako ... Ali tista Pati lepo poje?« „Prislužila si je s svojim petjem milijone!« „Jedetka! — jaz — pa milijoni!« je vzkliknila Tončka ter se zavrtela na peti. „In kaj je meni rekel — ne poveš?!« se je vtek-nila naglo Karla z rahlo nevoščljivostjo. „Meni je pa dejal, da postanem slovenska Materna.« „Joj, joj, ta gospod Kočevar! Kaj si vsega ne izmisli!« se je smejala Pavlinka, videča kako resno smatrata naivni deklici Kočevarjevo šaljivo laskanje. „Želim ti tudi toliko sreče, kakor jo je imela slavna Materna!« „Ali si je Matšrna tudi prislužila milijone?« „Milijon cekinov, pa osvojila si milijon moških src!-1 je pretiravala šaleča se zdravnica. „Ah!« je vzdihnila vsa blažena Karla. To bo življenje! — Milijon cekinov! — Vsak dan si pojdem kupit najmanj deset krofov!« „Jaz pa dvajset makovih rogov!« je dejala Tončka, in oči so se jima bliskale v zavesti nepopisne bodoče sreče, ko bosta pojeli na dan toliko krofov in toliko sladkih rogov. Tedaj pa so vstopili Kresova Minka, Kres, Kočevar in odgojitelj Muhovnik. „Gospa kontrolorka se opravičuje, da ne more priti ... da pa se z vsem strinja, kar sklenemo,« je sporočil Kočevar. Kres pa je opravičil Ano DolžanovO, ki ima preveč opravka. Sedli so torej za mizo v krogu. Tajnica Malka je položila važno pred se snopič popirja in svinčnik, blagajnica Nežika pa drobno knjižico in mošnjico. In Pavlinka je vstala ter izpregovorila: „Otvor-jajoč nocojšnjo deveto sejo, pozdravljam vse gospice odbornice in gospode odbornike slavne čitalnice. Mnogo truda nas stane ta veselica, katero smo sklenile prirediti v korist ubogim, zapuščenim črvičem. A zavest, da bo blagoslovljeno naše delo, naj nas navdušuje i nadalje!« Zatem sta čitali tajnica in blagajnica vsaka svoje poročilce, ki se je odobrilo brez ugovora. Potem pa je zopet vstala Pavlinka: „Po dogovoru z navzočnimi gospodi odborniki čitalnice vam sporočam nocoj še nekaj novega. Gospod Kočevar mi je svetoval, naj sprejmemo v spored namesto igre novo točko: Živa podoba.« „Krasno — divno!« sta vzdihnili hkrati Malka in Nežika. „Ker sta za to idejo tudi gospod Kres in gospod Muhovnik, bom predlagala pozneje, da se sprejme,« je govorila dalje Pavlinka. „Sedaj pa prosim gospoda Kočevarja, naj nam ponovi še jedenkrat svojo idejo!« „Gospice, moja ideja je za to priliko prav umestna ter bo napravila na naše občinstvo izvestno velik vtisek,« je začel Kočevar. „Mislim si jo pa v izvršitvi tako-le: Na siromašni postelji leži mrtva mati bledih, prepadlih lic; vsa bolest prebitih muk in vsa tuga radi osirotelih otrok se ji čita raz obraz. Nad njenim zaglavjem plove ,angelj smrti', kažoč z jedno roko proti nebu, z drugo pa na tri angelje, ki drže, stoječ ob njenem ležišču, v svojih naročjih njene trojčke. — To bi bila moja ideja, gospice!« „Divna — krasna — zares lepa,« so se odzvale gospice odbornice. „Menim torej, da se že nocoj pomenimo o posameznih vlogah in kostumih v tej živi sliki,« je izpre-govorila iznova gospa predsednica. „Dobro, gospod pesnik bo smrtni angelj!« je zinila porogljivo Prelesnikova Nežika. „Ne, gospod pesnik bo imel svojo važno vlogo za kulisami,« je priteknil Kres. „Za kulisami? — Kakor želi gospoda,« je dejal ponižno Muhovnik. „Da, tam bodete prižigali rdeč in zelen bengalični ogenj ter tako obdajali z bajnim čarom uprav poetično vso sliko,« je razlagal Kočevar. „Divno — krasno!« sta javkali stari devici ter se pritiskali druga k drugi. „Pa odkod bomo vzeli mrtvo mater?« je vprašala skrbljivo lekarnarjeva Karla. „Stara Babnikovka je danes umrla — morda bi jo nam posodili za jeden večer,« je svetovala Tončka. Vsi so se zasmejali. Kočevar pa je dejal: „Vloge sem razdelil tako-le, gospice! — Mrtvo delavko bo predstavljala gospica Malka . . .« „Jaz pa angelja?« je vprašala naglo Nežika s svojim ptičjim obrazom. „Ne, gospica Nežika bo tretji angelj,« je odgovoril Kočevar. „O, o, potem pa ne nastopiva!« sta javkali prijateljici. „Midve sva vedno skupaj.« „Bodi torej, ker ne gre drugače.« je pristal nejevoljno Kočevar. „Gospica Malka bo delavka in gospica Nežika smrtni angelj. Prvi angelj ob vznožju postelje bo gospa Pavlinova, drugi gospica Karla, tretji pa gospica Tončka.« Zadovoljne so bile. „Ali bi ne bilo dobro za povzdigo celotnega vtiska, da bi igral za kulisami gospod Kočevar na harmoniju žalostinko ,Nad zvezdami'?« je pristavil idejalni Muhovnik. „Da, to bi bilo krasno!« sta vzkliknili prijateljici. „Je li kdo proti predlogu gospoda pesnika? — Nihče. Gospod Kočevar bo torej moral prevzeti vlogo orkestra,« je dosodila predsednica. Kočevar se je porogljivo namuzal ter se molče naklonil. Zatem so se domenili glede kostumov. Ko se je še jedenkrat dvignila predsednica ter se zahvalila odbornicam in odbornikom, je sejo zaključila. Poslovili so se. Drug za drugim so stopali navzdol po ozkih stopnicah, katere je pičlo razsvetljevala oljnata leščrba. Prišedši na ulice, so si zaklicali ,Lahko noč!' ter še razšli. Kres je šel še pogledat k Dolžanovim. Pridružil se mu je Muhovnik. „In Vaš prolog, gospod pesnik? — O njem se nismo nocoj kar nič menili,« je dejal Kres mej potjo. „O, oddal sem ga gospš predsednici že pred jednim tednom: tristo stihov v jambični in anapestični meri, z zgodovinskimi vpletki in modroslovskimi refleksijami,« je odgovoril učitelj. „Pa tako naglo ste ga spisali?! se je čudil Kres. „Tristo stihov — to ni igrača.« „Komur je vdihnila Muza pesniškega duha, tistemu je vse igrača . . . Sicer pa imam pripravljene vedno tri prologe. In iz teh sestavim za vsako priliko novega. Navadno napišem le nov začetek in nov konec — pa je!« „Zakaj pa ničesar ne objavite?« „I, saj bi, saj bi!« je hitel Muhovnik. „Pa kaj hočem ! — Nove talente povsod zatirajo in preganjajo iz zavisti in bojazni, da bi ne otemnela slava starim literatom. Razen tega pa se še zahteva : ,bodi modern ! — bodi realist !' — Vidite, tega pa nočem. Jaz sem in ostanem idealist!« — In razkačeno se je zaganjal v moderne realiste in naturaliste; Kres pa ga je smehljaje molčč poslušal . . . Za Kresovim vrtom v senci košatega kostanja pa sta stala Minka in Kočevar. „Minka, ali me imaš res rada?« jo je vpraševal Kočevar ter jo božal po licih. „Saj veš!« mu je odgovorila Minka in sklonila glavico. „Vem, vem, Minka ... pa vendar . . , reci mi še jedenkrat, še jedenkrat: „„Fran, jaz te imam rada!«» No, daj . . . reci mi!« „Kako si otročji, dragi moj Fran!« se je nasmehnila Minka ter dvignila glavico. Zdajci pa ga je objela ter ga poljubila, šepetaje: „Fran, Fran, nepopisno te ljubim ! In Kočevar jo je držal v svojem objetju ter ji šepetal: „Dekle moje, tudi jaz sem tvoj — ves tvoj!' — O, zakaj se še ne smeva vzeti! — Pa potopiva! Še par let — ko postanem oficijal potem . .. potem ...« „Srečna bova, presrečna!« mu je odgovorila Minka,. pritiskajoča se k ljubimcu. In še dolgo sta šepetala o svoji skrivni ljubezni in o svoji bodočnosti, o kateri sta začela sanjati pred jednim letom . . . „Danes teden torej se bo odločilo,« je dejal Orožen, vihaje svoje mogočne brke, sedeč za navadno mizo pri Potokarju. „V soboto . . . baš k veselici dobimo brzojavko o posledku,« je pristavil Kočevar. „Čudim se, da je Dolžan povsem obmoknil,« je menil Kres. „Ničesar več mi ne piše. Tudi „Braniku« ne. Marsikaj zanimivega bi mi mogel sporočiti, . . . tako pa moram sestavljati članke po tujih listih.« „Zadnjič je dobro govoril o nedostatku ljudskih in srednjih šol po Slovenskem . . . minister mu je celo dokaj ugodno odgovoril,« je rekel Kočevar. „Dobro ... a vendar premalo . . . kako bi rekel? — premalo samozavestno, premalo rezko,« je ugovarjal pritrjaje Orožen. „Njegov govor je bil gola prošnja, naj se vendar za Boga milega slavna vlada blagohotno ozira na želje toli lojalnih in ponižnih Slovencev . . . Takemu načinu govorov naših državnih poslancev pa bi jaz odločno ugovarjal. Zahtevati, ne pa prositi mora narodni zastopnik! S skromnim klečeplazenjem ne dosežemo ničesar ... ali pa le ma-lovredne drobtinice, za katere pa bi morali naši poslanci slavni vladi še nekako tlačaniti! — Slovenci plačujemo pošteno, voljnejši nego Lahi, Nemci in Madjari svojemu cesarju davek . . . Slovenci smo prelili že toliko in toliko krvi v iskreni obrambi Avstrije... Slovenci smo najzvestejši in najvernejši narod . . . zato pa zahtevajmo, da se nam ne kratijo prava za življenje in napredek! — Zahtevajmo, pravim, pa ne prosjačimo! Ah, da, kako prav poje Aškerc: ,,Oh, ti dišeča rožica Cvetoča v rajskem logi! Hvaležnost tebi je ime, Poznajo dobri te ljudjč, A nikdar ne trinogi . . . „Če svojih iščeš ti pravic, Pokonci glavo nosi! Ponižnika ves svet tepta, In le za norca ga ima . . . Zahtevaj, nič ne prosi!«» „Prav ima vrli pesnik, prijatelj,« mu je pritrdil Kres. „Tudi jaz nisem bil zadovoljen z obliko Dolža-novega govora No, potrpimo! Bil je pač njegov prvi govor v parlamentu ... s časom se že naredi.« „V odsekih je baje sila marljiv... tako je čitati,« je govoril Kočevar. „Čast mu! Baje bode celó poročevavec.« „I seve, spreten strokovnjak je in star, izveden izkušenec.« „Vsekako čutim, da ima zaupanje celó v mini-sterstvu.« „Njegov nastop — njegova politična zrelost — mirnost — pa tudi ugledno socijalno stališče mu pač pomorejo še do velike veljave.« „Ne bo nam žal, ne, da smo se toli potezali za njegovo izvolitev . . . baš takega smo potrebovali,« je dejal Kres. „O tem sem preverjen,« je pritrdil Kočevar . . . Prijatelji so sedeli po dolgem času zopet v svoji sobici pri „Novem svetu«. Prejšnje čase, predno so bile volitve in predno je prišla v Tabor Melanija Dol-žanova, so se shajali redno vsak večer. Pogovarjaje se o politiki, socijalnih vprašanjih, o literarnih in dnevnih dogodkih, so preživeli skupaj v gostilni najlepše ure. Navduševali so se ondi za narodne vzore, debatirali o vsem in vsakem odkritosrčno, brez zadržka. Časih so se v svoji razgretosti tudi malo sprli; no, končno so se vendar vselej zjedinili za mnenje, ki se jim je zdelo najbolj pravo. Dočim je bil Orožen nagel,- oster v besedi in dejanju, je bil Kres premišljen in zmeren, vendar pa odločen. Kočevar je moral zato večkrat posredovati med mnenji prijateljev, kar mu je bilo tem lažje, ker je bil sam izobražen mož, ki je s svojo mirno ljubeznivostjo vplival blažilno na vse strasti. „Veš, da sem se že parkrat prav pošteno jezil nad teboj, Kres!« je izpregovoril zopet Orožen, izprazni vši naglo svoj vrček. „In zakaj, prijatelj?« „Vraga, naši jour-fixi so povsem zaspali! Sam presedam tu cele večere, pa popijam iz same nejevolje, prav kakor Kraljevič Marko.« „Torej kar na čebre? Ha! ha!« „No. malo manj pa venderle,« seje smejal Orožen, poznat pivec. „Bojim se le, da te lepe Melanijine oči tako osvoje, da ne prideš kot pater familias kar nič več k nama,« je dejal dalje Orožen. „Torej ti misliš, da slečem hlače? — Ha! ha! Ne boj se!« ga je tolažil smeje Kres. „Morda res ne bom hodil več tolikokrat v to ljubo mi sobico, kjer smo prežili toliko prijetnih trenotkov ... no, pa prideta vidva k nama. Radi spretne gostoljubnosti moje ženke se ne bosta mogla pritoževati.« „Verujem . . . verujem, da ne,« je pritrdil naglo Orožen. „In kam se popelješ po poroki s svojo soprogo?« je vpraševal Kočevar. „Kamor bo hotela Melanija . . . nisva se še menila o tem,« je odgovoril Kres. „V Italijo, na Grško, v Nico ali pa preko Dunaja v Prago. Sicer pa bi ostal najrajši doma. S hranilnico in posojilnico bomo imeli dovelj opravka, da ju spravimo še letos pod streho.« „Da, da . . . hranilnica in posojilnica je našim ljudem nujno potrebna,« je pritrdil Kočevar. „To se je pokazalo posebno pri Dolžanovi volitvi. Kmetovstvo propada . . . izrabljajo je brezvestni oderuhi, da se potaplja bolj in bolj . . . kakor žival, ki je zašla v blatno močvirje Čim bolj rine in koplje, tem bolj se vdira, dokler se povsem ne pogrezne.« „Ko pa propade naš kmet, naš obrtnik, proda svojo rodno zemljo tujcu ter gre v Ameriko v sužnost, kjer se navadno izgubi in bedno pogine.« „Narod pa ima tako dvojno škodo: njegova last pride v roko sovražnih nam — tujcev, morda celo Židov, in število Slovencev se zmanjša za veliko glav.« „Zato pa me je resna volja, da zasnujem s pomočjo Dolžanovo, očetovo in še nekaterih posojilnico in hranilnico, ki bo nepregledne važnosti za naše ljudstvo,« je dejal Kres navdušeno. Potem pa si je pogladil svoje male črne brkice in kratko francosko brado ter namežikuje še pristavil: „Ko se mi obnese to, osrečim takoj še dva človeka, ki sta mi jako draga.« „In ta dva sta?« je vpraševal Orožen. „Uganeš li?« Orožen je skomizgnil z ramami. „In ti tudi ne, Fran? — Ha! ha! — Pa čuj, da ti povem! — Jedna oseba je moja sestra Minka in druga? — in druga? — kaj misliš li, dragi prijatelj? — Ha, ha! — Le poglej ga, Orožen, kako izpreminja barve! — Ha! ha! — Sram ga je, upravičeno sram, da se je zatajeval prijateljema!« „Ti torej veš?« je dahnil Kočevar. „Slutil sem že dolgo . . . preveril pa sem se šele snoči, ko sem videl in slišal parček v vrtu za našo hišo.« „Oj, ti hinavec!« se je zadri v šali Orožen. „In kaj takega nama zamolčiš ?! . . . O, o! — To je prijatelj, to! — Sramota!« „Oprostita! — bal sem se, da postanem smešen, noseč tako breznadne načrte v svojem srcu. Ubog uradnik sem ... za Minko pa se potezajo bogatini in veljaki!« „Katere pa ona radi tebe odločno odbija ... ta ubožica! — In še nekaj let se mislita mučiti in tra-piti . . . No, no, iz tega že ne bo nič. Slovesno ugovarjam! — Prerad imam svojo sestro.« „Pa kaj naj storim?« „Do novega leta se vzameta!« je dejal Kres. „Prijatelj! — pomisli! . . . jaz sem še neznaten asistent . . . tvoj oče me zapodi . . .!« „Odkod li veš to? — Glej ga, saj še nisi poskusil! — Ha! — Pa čuj moj predlog! Ko ustanovimo hranilnico in posojilnico, treba nam bo upravnega osobja . . . Jurist si bil nekaj let, dokler nisi moral izpreči . . . ostalo pa ti je menda vendar še marsikaj . . . Kar še treba, se priučiš v kratkem.« „Ti torej misliš, da bi potem opustil svojo dosedanjo službo?« „Seveda mislim to! . . . Karijere itak ne napraviš v nji posebne nikoli. Vladne jasli niso in ne bodo za Slovence nikdar polne!« je dejal Kres. „Ti vstopiš torej v hranilnico . . . plačo boš imel takoj boljšo, nego jo imaš sedaj ... pa sestro mi rešiš tihega, uničujočega hrepenja iz samstva!« Ganjen mu je podal Kočevar roko ter dejal : „Ti si mi največji dobrotnik! — Bog te blagoslovi za to !« — — In še dolgo so se pomenkovali prijatelji o srečni svoji bodočnosti. Orožen se je kanil nastaniti že čez leto dni kot samostojen zdravnik. In tudi on si bo pripeljal svojo Josipino iz Novega mesta ... In trije pari bodo živeli v starem, nikdar ne skaljenem prijateljstvu, pa v vztrajnem delu domovini v čast in korist. . . Bilo je že prav pozno, ko so legli k počitku, v katerem so jih razveseljevale lepe sanje iz bajno blaženih dni najkrasnejše prihodnosti. . . XIII. „Nocoj je hotela Melanija svojemu ženinu posebno ugajati. Vse popoldne je primerjala krila, ogledavala se v velikem zrcalu, popraševala teto Ano, kaj jo bolje krije, a odločiti se ni mogla za nobeno toaleto svojega bogatega izbora „Kolika nečimernost!« je vzdihnila končno Ana nejevoljna. „In to je greh, da veš! — Pa čemu tolika skrb? — Vsako krilo ti lepo stoji.« „Ali ne vidiš, kako stara sem v temle? — kako neokretno debela v temle? — v temle sem pa prav taka ko gospodična Prelesnikova! — Oh, moj Bog!« je javkala Melanija ter prelagala svoja krila. Ana pa se ji je smejala. „Domišljija, nič kakor domišljija, dragica! — Melanija bi ostala lepa tudi v grdo našemarjeni toaleti in gospod Kres ne bi bil za to prav nič manj zaljubljen v njene oči.« Melanija je bila sedaj huda. Toliko skrbi ima človek, pa se še norčuje iz nje! Najrajša bi kar doma ostala. — A ne sme. Obljubila j% Kresu, da pojdeta nocoj prvič na javno zabavo skupaj. Kako se je veselila tega dne že nekaj tednov ! V duhu se je videla stopajočo ob roko ženinovo naslonjeno, v razsvetljeno dvorano — vse oči se obrnejo vanja — vse ju pozdravlja prijazno — tamkaj zadaj pa šepečejo: ,Lep par! — ponosen par! — kako bodeta srečna! — ljubita se'. — In v srcu jima bodo čestitali . . . nekateri pa bodo tudi zavidali njiju sreči. In baš radi te zavisti bo njeno veselje tem večje . . . Tako je sanjarila Melanija že dolgo pred današnjim dnem . . . sedaj pa je priplul najedenkrat ta oblak nejevolje, ki ji krati vse veselje. Še vedno je tekala semtertjžt, ne še docela gotova s svojo toaleto . . . dan se je pa že nagibal. Še jedno uro, in Kres pride ponj o. Tedaj pa je pritekel nekdo po stopnicah. Takoj nato pa je potrkal na vrata Melanijine sobice, in začul se je Minkin glas: „Melanija, ali si že oblečena?« Naglo ji je odprla Melanija vrata. „Vsa sem nesrečna, ker mi ne ugaja ni jedno mojih kril . . . kar doma ostanem.« In Melanija je sedla na stolec, sklenila roke v naročju ter nabrala svoj obrazek na jok. „Ali ni res, da je nocoj strašno sitna Melanija?« se je jezila Ana. „Zaman ji dopovedujem, daje vedno lepa . . . nocoj je najedenkrat vsa drugačna. — O, ta ženska nečimernost! — Niti najpametnejša je ni prosta.« „Pred plesom je vsaka ženska sitna, gospodična! To nam je menda prirojeno. Jedni bolj, drugi manj. S potrpljenjem pa se ta sitnoba najprej uduši,« je govorila Minka, ki je bila že pripravljena za veselico. Oblečena je bila v elegantno toaleto iz, lahke svetlo zelene svile s finimi, okusno aranžiranimi kreme-čipkami po životu. V laseh se ji je gibal dra-žesten, iz pristnih smaragdov sestavljen metuljček. Minka je pristopila k Melanijinim krilom, ležečim po foteljih, zofi in mizi ter je pregledovala. In ko je našla, kar je iskala: „V tem le krilu boš najlepša.« Melanija je skočila na noge ter stekla k nji. „Tudi meni se zdi . . . Josip me še ni videl v tem.« „A videl te je v sličnem . . . ugajala si mu tedaj najbolj . . . tedaj si ga povsem osvojila.« „Kdaj je bilo to?« „Ko te je vodil po predilnici . . . povedal mi je snoči sam.« „Oj, ti draga, draga moja Minka!« — je vzkliknila Melanija ter poljubila svojo prijateljico. In Melanijina skrb je bila pri kraju. Z Minkino pomočjo se je začela naglo oblačiti, izginile so raz čelo vse gubice jeze in nejevolje . . . zopet je bilo gladko . . . ličeca so bila zopet rožnato nadahnjena, napeta ... oči so se ji iskrile . . . ustnice pa so ji kar žarele. Ana se je šla sama oblačit. „Nocoj boš krasna, Melanija . . . Josip bo za-divljen,« je dejala Minka, občuduje prijateljičino lepoto. „Laskačica!« ji je odgovorila Melanija s hvaležnim pogledom. In kmalu je bila opravljena, Zares elegantno princesno krilo iz kreme-grenadina je objemalo tesno tja doli čez široke boke vitke Melanijine ude; spodaj pa se je krilo čimdalje bolj širilo ter se končalo zadaj v kratko vlečko. Do komolca segajoči pariški rokavi, ovalna vstavka na prsih in ozka nabornica okrog vratu so bili iz finega, plisovanega gazeja slonokoščene barve. Nazaj, tja preko ušes počesani zva-lovljeni lasje so bili zaviti zadaj v umeten vozel in le na vratu, pa na sencih j.e sililo naprej par ko-derčkov. In baš ko si je natikala dolge rumenkaste rokavice, se je vstavila pred hišo kočija. Dva tri hipe pozneje je stal pred njo Kres v fraku, s klakom in belo kravato. Videč svojo dražestno nevesto tako krasno, zdravo in krepko, so zatrepetale od sreče in. hrepenenja vse mišice, vse čutnice po njem; oko mu je zažarelo in ljubeznivo se nagnivši k nji, je dejal: „Kako si lepa!« Ona pa se je dvignila na prste, položila mu dlani na ramena, zamižala ter blaženo se smehljaje prosila: „Josip . . . poljubi me!« In pritisnil ji je ustna v vroč poljub ... Ko pa sta odmeknila usta, sta si zrla iskro drug drugemu oči, objemala in nasmihala se, pa se iznova in iznova poljubila „Sedaj pa treba iti,« je izpregovorila končno Minka, vrnivši se v Melanijino sobico, iz katere se je bila umeknila po bratovem prihodu. „Pojdi sem, Minka!« jo je poklical Kres, in Minka je pristopila. „Si li že videla kdaj dva zares srečna človeka?« — „Še nikdar . . . nocoj ju vidim prvič,« je odgovorila Minka, naslonivši se ljubeznivo ob ramo ljubljenega brata. Kres je zrl nekaj časa sestri v čiste, dobre, rjave oči, ki so tako jasno odsevale čednosti njenega skromnega, mirnega, za vsako žrtev pripravljenega srca. Potem pa je dejal, pritisnivši rahlo sestro in nevesto nase: „Srečen sem ... osrečiti hočem tudi vaju! Melaniji prisegam, da ji ne bom le ljubeč soprog, ampak tudi najboljši prijatelj do smrti . . . tebi, sestra, pa hočem v kratkem pomoči do one sreče, za katero hlepiš že toliko časa! — Ne čudi se, — ne sramuj se tega, Minka! — Poznam tvojo skromnost, pa tudi Franovo poštenost . . . zato pa hočem skrbeti, da bo-deta v Taboru vsaj po novem letu že dva povsem srečna para: Melanija in Josip . . . Minka in Fran!« „Ti dragi moj Josip!« Hkrati sta ga objeli in poljubili, razrešivši roke, pa padli i druga drugi v naročje ter od veselja za-plakali . . . Malo pozneje je oddrdrala kočija izpred Dolžanove hiše. V nji so sedeli Ana, Minka, Melanija in Kres. Za nekaj hipov so se ustavili pred dvonadstropno hišo. Kres je pomagal damam iz kočije. Potem jih je peljal, Melanijo ob desnici vodeč, v prvo nadstropje. V prvih dveh sobah, kjer so bile postavljene mize, in v dvorani je bilo že polno občinstva, meščanstva, delavcev in okoličanov. Spoštljivo, prijazno in občuduje so ju pozdravljali od vseh strani. Nasproti jima je prihitel Orožen z belo pentljo na fraku in svileno trobojnico preko prs z napisom „Slovenija«. Prerivajoč se skozi tesno drug poleg drugega stoječih gostov, ki so se postavili za vrstami stolov, jih je pri vedel do prvih sedežev ter ondi nakazal vsem štirim prostore. „Dober, izredno dober obisk imamo nocoj,« je dejal Kresu. „Veliko posla imam. ker sem sam . . . Vitavšek se je nekam zapoznil, Muhovnik je pri bla-gajnici, Kočevar ima pa še na odru z notami in tam-buricami polno dela ... Po sporedu se vidimo, li ne ? — vsaj za malo časa! — mizo sem že pripravil za našo družbo . . . pod Bleiweissovo sliko . . . Torej do svidenja! Klanjam se, gospice!« Odhitel je. — Za malo trenotkov pa se je vrnil, vodeč gospo kontrolorko. Jedva z veliko silo sta se prerinila do prostora. Za njima je prišel suhi go-spodek Megla. „Ah, hvala Bogu! — mislila sem, da me starejo!« je vzdihnila kontrolorka, položivša svojo debelost na stol tik Melanije. Vsa je bila zaripljena v tolsti obraz. „Jej, jej, dober večer!« se je obrnila potem k sosedi. „Kako ste pa lepa nocoj! — Kaj takega ne poznamo v Taboru!« Sapa jo je še vedno mučila. Ogromno oprsje se ji je dvigalo in padalo, velika slonokoščena broša z neokusnim monogramom pa ji je vsak hipec izginila pod trojno brado . . . Oblečena je bila v zoprno, svetlo-vijoličasto toaleto iz merveljeja ter bogato pošito z belimi čipkami in temno vijolčastim trakom iz baršuna. Njen možiček je čepel na stolu nalik bojazljivemu gimnazijalcu. strahopetno razmišljeno zroč predse v pisan zastor, okoli sebe po ogledujočih se in pre-sladko ogovarjajočih se damah, poklanjajočih se gospodih in po lestencu, katerega je videl le deloma v zrcalu na desnici. Tesno, vroče mu je bilo v zastareli suknji in strašno neprijetno se je počutil. „Saj sem rekla, da prideva prezgodaj!« — seje togotila žena poleg njega. „Ob osmih je naznanjen začetek, pa vendar se bo dvignil zastor jedva ob pol devetih. — Ta grda navada!« „Potrpi malo ... saj dvorana je menda že nabito polna,« jo je tolažil mož ter potegnil manšete izpod rokava, da so se videle. „Koga pa zopet čakajo? — Ph, ph! — ta strašna vročina! — Veš, lahko bi bila še prej večerjala v stranski sobi. . . ph! ph! — koliko časa bo zopet trajal ta program! — že sedaj omedlevam od lakote!« Tedaj je pripuhtel od nekod tudi gospod notar Škorec. Sedel je baš za kontrolorko. „O, gospod notar . . . pozni ste, pozni! — Pa vroče je, kaj?« »A-hm! — Vroče!« ji je odgovoril notar lakonično, segel v žep po robec, razprostrl ga ter si začel energično drgniti potni obraz z obema rokama. Tu je zapel zvonec. Šum in govorjenje je potihnilo — zastor se je dvignil. Špored se je začel vršiti Pod Kočevarjevim vodstvom je udarjala dvajse-torica čitalničarjev, tamburašev, delavcev in obrtnikov, med katerimi sta bila tudi Orožen in Muhovnik. Za tem je govorila Kastelčeva Franica oni ogromni prolog, katerega je bil zložil Muhovnik. Do konca ga ni poslušala živa duša; notar Škorec pa je med deklamacijo polgasno zazdehal. Vendar so poslušavci burno ploskali v priznanje marljivi delavki, ki se je naučila tolik pesmotvor ... Po moškem zboru sta nastopili idealni prijateljici, notarjeva Malka in davkarjeva Nežika v jednakili svetlomodrih krilih in s temno rdečemi vrtnicami v laseh. Tudi njima se je ploskalo, da je grmelo, zorni devi pa sta se klanjali z najmodnejšimi, poskakujoče cincajočimi pokloni ... Za njima sta pritekli na pozornico dve ljubki dekletci, nežni plavo-laski v rumenkasto belih toaletah: lekarnarjeva Karla in kavarnarjeva Tončka. Nji zvonka glaska sta donela tako naravno, prisrčno in ganljivo, — spremljevanje Kočevarja na klavirju je bilo tako umerjeno in umetno, da je bilo glasno odobravanje, ko sta končali svoj spev, resnično in zasluženo, pa tudi iskreno. Dekletci sta bili tega toli veseli, da sta glasno se smeje zbežali za kulise ... In zopet je nastopil moški zbor ter zapel krepko, čustveno in razumno svojo pesem . . . Nato je bil kratek odmor. Gospicam, sodelujočim pri živi podobi, predstavljajoči!« usmiljenje in skrb božjo do osirotelih trojčkov nesrečne delavke, se je bilo treba kostumirati. Nastalo je zopet zgovorno pomenkovanje v dvorani. Vse je hvalilo spored, posebno pa odbor, ki ga je sestavil. Vsem se je zdel ravno primerno dolg in zanimivo raznovrsten. „Vaša gospodična hčerka je pravcata umetnica, gospod notar,« se je obrnila kontrolorka k dremajo-čemu sosedu. „A-hm! — Vroče! — Zapanec me lomi,« je odgovoril notar mežeče ter si gladil plešo. „Ah, hvala Bogu! — konec je tu! — Potem pa mi pojdi takoj dol v kuhinjo naročit kos svinjske pečenke,« je dejala kontrolorka svojemu možičku. „Pa reci kuharici, ki me pozna, da je zame . . . potem dobiš še jedenkrat večjo porcijo! — Ali si razumel?« „Bom . . . bom!« je odgovoril Megla ter obupano strmel v zastor. Tedaj pa je zapel zvonček in zastor je šinil kvišku. Ljudstvo je bilo očarano. Na bornem ležišču je ležala bleda ženska z zaprtimi očmi; nad njeno glavo je navidezno letel angelj smrti v črnem vihrajočem krilu in s črnimi, velikimi perotnicami, pa mrtvaško belim obrazom. Z desnico je kazal proti nebu, z levico pa na tri lepe angelje v snežnobelih tunikah, z malimi belimi perotnicami, razpletenimi lasmi in zlatim obročkom nad čelom. Vsak je držal v svojih rokah po jednega povitega otročička. Izza kulis je padala na skupino čarobna zelena in rdeča luč, obdajajoča vse z nekim tajin-stvenim svitom. Od nekod pa je donela počasno, pretresljivo, rastoče in pojemajoče turobna žalostinka. Nekaj hipov je vse molčalo. Potem pa so se za-čuli vzkliki: „Krasno! — ah! — divno!« In istinito je bila ljubezniva, vznesljiva, lepa ta živa slika. Vtisek njen je bil mogočen. Ko je padel zastor, je zadonelo iznova viharno ploskanje . . . občinstvo je vstalo . . . sililo k vhodu . . . izpraznilo dvorano . . . hitelo v garderobo in sedalo za mize v sosednih sobah. Točajke so začele prinašati pijače in jedila. Prva, ki je jedla, pa je bila gospa Megla . . . Kres je peljal svojo družbo k mizi, katero mu je osvojil Orožen. Vročina v dvorani je užejala tudi njega in njegove. Prinesli so jim piva . . . Melanija ni mogla prehvaliti lepega sporeda ter je iskreno čestitala gospe Pavlinki, ki je prišla izza kulis, na pre-ugodnem uspehu. Pavlinki je Melanijina pohvala jako laskala. „Prav vesela sem,« je dejala; „ubogim trojčkom bo vsaj za prvo silo pomagano. Dohodki so nocoj izredno veliki, kakor mi je pravil gospod pesnik . . . Tudi sicer nam je došlo dokaj in izdatnih daril; seveda največje in najbogatejše pa je bilo Vaše, gospica, in gospoda Kresa. Bog vama plačaj!« „Kje imate gospoda soproga, gospa?« je vprašal Kres. „Nisem ga mogla pregovoriti . . . Oh, ta norček! Moral je iti še jedenkrat k dvema bolnikoma . . . Morda pride okoli polnoči. Oh, ta norček!« „Vaš gospod soprog je pač vzoren zdravnik, gospa.. . zato pa smete biti nanj še ponosna!« je dejal Kres. Tu je prišlo k mizi več meščanov, ki so govorili s Kresom o večeru, čitalnici, hvalili tamburaše in pevce ter povpraševali, kdaj se oživotvorita posojilnica in hranilnica. K Melaniji in Minki pa so prišle Malka, Nežika, Karla in Tončka, približala se jim je celo Kastelčeva Franica, ki jima je povedala, da se poroči še ta teden, in mnoge druge, ki so poznale Ano ali Minko. Po čitalnici je nastalo živo govorjenje . . . trkanje kupic se je čulo . . . ropot, smeh, vzkliki in nerazločno mrmranje. Tu je zadonel iz dvorane vesel, zibajoč valček. „Gospa predsednica te prosi, da otvoriš ples,« mu je sporočil Orožen vodeč ob roki lepo Pavlinko. „Hvala, milostiva!« je odgovoril Kres, vstal ter se naklonil Melaniji Kot vrtnica je zardela Melanija in odšla, držeč se ga za roko, naglo pred njim v dvorano. In Kres je objel svojo vitko nevesto ter se zazibal ž njo v lahen valček. Takoj nato sta se zavrtela še dva lepa para: Orožen s Pavlinko in Kočevar z Minko. Kmalu pa se jim je pridružilo še mnogo drugih . . . razvnelo se je najživahnejše rajanje. In plesali so, ne oziraje se na stanove, — ne oziraje se na imetek . . . Kres je plesal največ z Melanijo; prepustivši jo pa svojima prijateljema, je plesal tudi s sestro ter znanimi gospemi in gospicami . . . potem pa je šel tudi k delavkam ter se vrtil in zabaval z njimi, da je bil v zgled vsem. In drugi so ga posnemali. Tako se je zgodilo kmalu, da je prišel k Melaniji preprost, čedno oblečen in lepo vzrasel delavec ter jo poprosil plesu. Čuden čut se je je polastil v prvem hipu ... ko pa je videla, kako ji je namignil Kres, ki je baš švignil mimo nje s Franico Kastelčevo, vstala je naglo in, prijazno na-smehnivši se, zaplesala z delavcem ... Ko pa jo je privedel delavec nazaj ter se ji lepo zahvalil, se ji je zazdelo, da je storila zopet nekaj, na kar more biti ponosna ... — — Bilo pa je že blizu polnoči ko je prišel v dvorano urednik Vitavšek. Bled je bil . . . njegova obleka je bila delavna. Zagledavši Kresa in Orožna, ju je poklical takoj iz dvorane. „Propali smo . . . izgubljeni smo!« so bile njegove prve besede. „Torej je vlada zmagala?« je vprašal hlastno Kres. „Še več! Doživeli smo največji škandal: ... izdajstvo moža, za katerega smo se navduševali in trudili!« je odgovoril Vitavšek in zaškrtal z zobmi. Kres je pobledel kakor smrt ... v glavi se mu je zvrtelo . . . nasloniti se je moral na steno in hrop6 je zinil: „Dolžan — izdajnik!?« „Moj Bog, saj ni možno . . . Dolžan — izdajnik!« je ječal Orožen močno zardelega obraza. „Izdajnik!« je ponovil Vitavšek in pripovedoval. „Čakal sem v uredništvu brzojavnega poročila. In dobil sem je: „Vladna predloga je prodrla zve- liko večino. Na splošno iznenadenje se je pridružilo vladi v poslednjem hipu nad dvajset poslancev iz opozicije. Sodi se, da jih je vlada podkupila. . In takoj se me je polotila grozna slutnja: Dolžan je med podkupljenci! — Njegovo čudno vedenje, njegova nerazumljiva poročila, njegov molk, njegovo preprijazno občevanje z ministerstvom in plemiči . . . vse, vse to mi je vršalo po glavi . . . Pohitel sem na brzojavni urad, da bi brzojavil Dolžanu na stanovanje ... na poti tja pa sem srečal barona Ruhbacha, ki mi je že iz dalje kričal nasproti: „Škandal! — škandal!1 — Srce mi je strepetalo — slutnja se je uresničila. Pokazal mi je brzojavko, na kateri so bila imena vseh onih nezvestih poslancev, med njimi pa skoro na prvem mestu ime Dolžanovo. „,Ha, ha! To je narodnjak — to je poslanec, ki zastopa koristi večine volivcev... obrtnikov in kmetov', se je rogal baron spakovaje se, ,ha, ha! — prodal se je . . . napravil je krasno kupčijo! Zdaj pa bomo govorili mi — mi — ter pokazali narodu, kdo ga je osleparil, da napolni svoj žep ter nasiti — svojo časti-hlepnost!'» „Tako je govoril baron . . . Nisem vedel, kaj bi storil. Obvestiti vaju je moja prva dolžnost. — Tako sem si mislil. A veselica se je jedva začela. Počakati sem hotel . . . jeze in žalosti bomo imeli odslej v pre-izobilju. Dirjal sem torej po okolici do zdaj, ko vaju vprašam: kaj zdaj?« „Kaj zdaj?« je odgovoril Kres. „Naša vloga je odigrana — zastor je že padel. Izgubljeno je vse — — celo naša čast. . . Toda priboriti si jo hočemo nazaj! Varali smo se v svojem prijatelju — varal sem se v pobratimu, a narod bo zvedel, da se ni varal v nas! — Prični se torej boj za našo čast, za čast Dolžanovih volivcev, za čast naroda! Jaz bom tudi sedaj na svojem mestu.« „In midva tudi!« sta izpregovorila prijatelja. „Sedaj pa na poslednji ples! .. . Poslej bodo plesali drugi morda,« je še dejal cinično Kres ter krenil v dvorano. Pohitel je k Melaniji. „Bled si... Kaj ti je, Josip?' gaje vprašala naglo, skrbljivo. „Slabe politične vesti mi je prinesel Vitavšek... Oprosti torej, če predlagam, da gremo domov . . . Samo jedenkrat še zaplešiva!« „Kakor hočeš,« je dejala ona ter mu položila levico na ramo. In zaplesala sta . . . plesala sta dolgo . . . nežno jo je časih pritisnil nase . . . potem pa jo je odvedel raz plesišče. Tudi Minka in Ana sta bili kmalu pripravljeni na odhod . . . Malo hipov pozneje je zopet drdrala Kresova kočija proti domu. Kres je molčal vso pot; le Minka in Ana sta se pogovarjali, hvaleči koncert in ples. Melanija pa je tiho stiskala ženinovo roko pod svojim plaščkom, a Kresova roka se ni zgenila. Mračno je strmel skozi kočij no okno ... v temo . . . Mračna je bila njegova duša . . . obupano njegovo srce zaradi sramote, prizadete domovini, katero je ljubil bolj nego samega sebe, bolj nego mater . . . nevesto . . . XIV. Molče sta se pripeljala Minka in Josip do doma. „Lahko noč, Minka!« je dejal Kres dospevši do svojih sob. „Lahko noč, Josip! — Umiri se . . . potolaži se . . . dež za soncem mora biti ... saj veš!« je rekla Minka, stopajoča jedno nadstropje višje. Brat ji ni odgovoril. „Tako potrtega še nisem videla . . . Pred par urami je bil še najsrečnejši človek . . . sedaj pa je tak ! — kaj se je neki zgodilo?« je ugibala Minka. „Tudi Fran je bil nazadnje tako čuden in redkobeseden; — kaj bi to bilo?« Tiho je odprla vrata, vodeča v materino sobo, skozi katero je morala iti, ker je imela svojo spalnico za njo. Počasi je dvignila svečo, stopivši v sobo, da bi videla mater. Kako pa se je začudila videča, da je postelj prazna in nedotaknjena. V istem hipu skoro pa je viknila, da je zadonelo po vsi hiši. „Mati! - Mati!« Poleg naslonjača tik okna je ležala njena mati na obrazu in ni se genila. Minka je planila k nji, prijela jo za glavo . .. glava je bila mrzla. „Mati! — Mrtva! Mrtva!« je vikala obupano, skušala dvigniti truplo, pa brez uspeha. Obupana se je zgrudila poleg njega ter glasno, krčevito jokala. Josip je čul Minkino vikanje. Prestrašen je tekel gor v drugo nadstropje . . . našel je mater in sestro na tleh. „Minka, ne joči! — Se ni morda prepozno . . .!« je dejal. „Pomagaj . . . primi . . . položiva jo na posteljo!« In krepko je prijel za materin život, Minka pa je dvignila njene noge . . . tako sta jo dejala na posteljo. Ko pa se je nagnil Kres k materinemu srcu, da posluša, li še bije, ni čul nič več. Materin obraz, njene roke so bile mrzle . . . Mati je bila mrtva . . . „Mrtva je!« je šepetal Kres ter — zaihtel. Minka pa ga je objela in plakala sta in plakala . . . brat in sestra ... sin in hči. . . srce na srcu . . . Potem pa se je spomnila Minka svojega očeta. Brzo je prižgala še jedno svečo ter ga hitela ihte klicat v pritličje. Kres pa je stopil k materinemu stolu. Mizica tik njega je bila prevrnjena . . . mašne knjige, škapu-lirji, svetinje, fotografije in podobice so ležale raztresene in razmetane po tleh. Sklonil se je, postavil mizico pokonci ter začel pobirati materine relikvije. Vsem se je poznalo, da so bile često v potnih, morda tudi od solz mokrih rokah ... Kres je položil vse na mizo .. . zamislil se . . . a se zdajci zopet zbudil iz svojih misli, pohitel k materi, objel ji sivo glavo ter jo poljubil na usta še-petaje: „Ti uboga, dobra moja mamica!« Tedaj pa je začul težke očetove korake in Minkino ihtenje. Naglo si je otrl solzne oči ter jima šel nasproti. V tem sta prišla v sobo oče in sestra. Oče je bil jedva na pol oblečen, bled, a miren. „Tako si torej zdihnila sama, zapuščena, kakor si živela, svojo dušo! — Počivaj v miru, draga Marica!« je dejal starec ter jo prekrižal. „Ah, umrla je nama mati med tem, ko sva plesala!« je ihtela Minka. „Kakor ji je bilo usojeno, Minka! . . . Brez božje volje se ne zgodi ničesar; zato ne plači!« jo je tolažil oče; Josip pa je stal molčž ob materinem znožju. V sobo so hiteli od vseh strani hlapci in dekle. Ženske so jokale in glasno javkale, moški pa so stali na strani ter na pol zvedavo, na pol turobno zrli na mrtvo. Kmalu so se začeli meniti o mrtvaškem odru. Minka je izročila kuharici ključe do shrambe za perilo, hlapci pa so začeli prestavljati in odnašati pohištvo ter donašati deske. Kres je peljal očeta in sestro počivat, potem pa se je vrnil v svojo sobo. Več ur je stopal po stanovanju gori in doli. Misli in čuti so se drvili ter izpre-minjali v njegovem srcu z neznansko hitrostjo. Ni se mogel umiriti. Prevara, nezvestoba, izdajstvo prijatelja Dolžana ga je pretresla do dna duše . . . Vedno in vedno si je prigovarjal, da ta vest morda vendar ni resnična, ali pa vsaj pretira,na . . . Spomnivši se pa Ruhbachovega triumfiranja, njegove grožnje in samozavesti, je izgubil zopet vsako, najmanjšo nado . . . „Podpiral, delal sem za neznačajneža, ki se je okoristil, kdo ve kako, ob velikanski škodi narodovi!« — Ta misel ga je pekla, grizla, bodla in trapila, da je zdihoval zaradi nje, kakor bi bil privezan na mu-čeniško kolo. Pobegnil bi, sam sebi bi se rad skril — če bi mogel ... če bi smel! — A ne sme. Čast njegova in njegovih prijateljev, čast in ugled njegove stranke zahteva, da vztraja kot hraber vojščak do zadnjega trenotka, do smrti na svojem mestu . . . Ostal bo, boril se, zmagal, ali padel . . . Čast pa si hoče rešiti, naj velja, kar hoče . . .! In spomnil se je zopet svoje matere. Izgubil jo je najedenkrat, kakor bi mu jo kdo ubil- — Spominjal se je potem vseh dogodkov od prve zavedne mladosti do današnjih dni, v katerih je bila središče mati. __ Šele pozno v jutro je zadremal, sedeč oblečen na zofi ... A le za nekaj ur. Že sredi dopoldneva sta prihitela Kočevar in Orožen k njemu, sporočajoč mu, da je sklical baron Ruhbach z županovim dovoljenjem že za danes popoldne v gostilni „Pri novem svetu« shod Dolžanovih volivcev. Agitatorji da letajo po hišah, vabeč ljudi na shod, in pisani plakati da so nabiti po uličnih stenah, ki naznanjajo ,velike politične zanimivosti' . . . Ker je ravno nedelja, se snide izvestno veliko naroda. Ruvalo se bo proti Dolžanu, proti narodni stranki, „Braniku«, proti Kresu in prijateljem... Treba se pripraviti na velike škandale; saj nasprotniki bodo kaj lahko nahujskali narod, ki je bil osleparjen za vse, kar so mu obljubljali prijatelji . . . „Čim prej, tem bolje«, je dejal Kres. „Narod naš ni tako nerazsoden, da bi tudi v tem slučaju ne razločeval med odkritosrčnimi prijatelji in hinavskimi komedijanti. Pripravimo se, da mu povemo vso resnico, potem pa naj sodi! — Veliko krivic je že zadelo Slovence, mnogokdo je obupaval o bodočnosti, a preživeli so vse neprilike, polagoma iznova si priborili, kar jim je bilo z zvijačo ali s silo vzeto. Napredovali smo in napredovali bomo nevzdržno, dokler bo živel v narodovem telesu čut ponosa in moralnosti . . . Mi-nisterstvo bo padlo za ministerstvom, naš narod pa bode stal vedno čil in krepak, v popolni zavesti svoje žalostne, a slavne zgodovine, svoje duševne, ošabne nemške, madjarske in italijanske sosede daleko nad-kriljajoče zmožnosti in jeklene volje . . . Tudi ta vihar pomine in iznova posije na nas sonce miru in zado-voljnosti.« Po velikanski razburjenosti se je naselil v Kre-sovo srce popolen mir. Tešil in navduševal je torej prijatelja, ki sta obupavala, ter si z lastnimi besedami množil čim dlje tudi svoj pogum. Domenili so se, da pojdejo skupaj k shodu in se bodo podpirali ondi z vsemi sredstvi. Zlasti pa so sklenili, krepko staviti se v bran, če bi hotela izzivati Ruhbachova stranka med narodom neslogo in prepir. Kres sam hoče predlagati nezaupnico poslancu Dolžanu v dokaz, da obsoja dejanje njegovo in da ni ž njim v nikakem soglasju. Orožen in Kočevar sta šla potem kropit Kre-sovko ter tolažit Minko in starega Kresa; Josip pa je šel v župnišče dogovorit se zaradi materinega pokopa. Župnik ga je sprejel že na stopnicah, izražajoč mu svoje iskreno sožalje. Potem ga je peljal v svojo pisarno, kjer sta se domenila glede maš, zvonjenja in sprevoda. Pokoplje naj se mati z največjo svečanostjo. „Tako je torej vse v redu . . . Sedaj pa poslušajte še mene, ki Vam moram povedati po želji blage pokojnice njene poslednje želje«, je dejal končno stari gospod. Vstal je, odprl v svoji pisalni mizi s ključkom malo predalo ter vzel iz njega veliko kuverto z velikim pečatom. „To pismo mi je izročila Vaša mati že pred tremi leti z naročilom, da je odprem takoj po njeni smrti ter je izročim Vam ali pa gospodični Minki,« je govoril župnik ter vzel iz kuverte velik list. „Evo, oporoke Vaše gospe matere . . . napravila jo je ob popolni zavednosti v pričo mene in gospoda kaplana tule, v tej sobi.« In izročil mu je pismo. Kres pa je čital, da zapušča mati vsakemu svojih treh otrok jednako svoto dvajsetih tisoč . . . cerkvi za maše dve tisoč ... siromakom v Taboru pa tri tisoč goldinarjev . . . Solze so se mu silile v oči . . . otrl si jih je ter se naglo poslovil. XV. Vsi gostilniški prostori „Pri novem svetu« so bili natlačeno polni ljudi. Glasno razgovarjanje, grohot, prepir, vzkliki in udarci po mizah in tleh so se čuli daleč po okolici, V veži so stali trije veliki sodi piva in vina . . . ljudje pa so si točili sami ter si na- ll* pivali ... Že ni bilo dobiti nobenega stola več, a vendar so prihajali še vedno novi gostje. Ruhbachovi agitatorji in skrivnostni plakati so imeli torej velik uspeh. Kres je s prijatelji sedel v mali družbi čitalni-čarjev v predzadnji sobi. Čakali so radovedno, kaj do-žive . . . Ruhbacha še ni bilo v gostilni. Okoli štirih pa je prišel v družbi mnogih prijateljev, veleposestnikov in upokojenih višjih uradnikov, samih bivših članov razpadle kazine. Ko je šel mimo Kresove družbe, je stegnil vrat nazaj k svojim ter dejal porogljivo: ,.Bravo! — tudi njegovi mešetarji so tu!« Potem pa je stopil naglo v drugo sobo. Gostje so večinoma vstajali ter pozdravljali barona, ki je, milostno se muza,je, stisnil temu in onemu roko. Orožen pa je planil, od jeze se tresoč in divje zroč izza mize ter hropel: „Ali niste culi?! — Žalil nas je! — Prokleto, jaz hočem naučiti tega barončka dostojnosti!« In hotel je za baronom. Kres pa ga je prijel krepko za roko. ,,Stoj!« mu je dejal napol tiho. „Ako je aristo-krat sirov, bodimo mi tem finejši . . . ako so Ruh-bachovci osebni, bodimo mi tem stvarnejši!« „Poravnamo se drugo pot . . . Danes nas čaka kaj nujnejšega!« je miril tudi Kočevar razkačenega prijatelja. Tedaj pa se je začul zvonec. Iz vseh sob so drli ljudje v dvorano, kjer je stal baron Ruhbach na stolu ter čakal, da nastane mir . . . Tudi Kres in tovariši so se prerinili v prvo sobo. Potem pa je začel govoriti baron: „Dra£i rojaki! — Preljubi prijatelji! — Zahvaljujem vas, da ste se odzvali v tako obilnem številu mojemu povabilu. To je dokaz, da ste politično zreli in nenavadno prosvetljeni možje. Vsa čast vam! — Sklical sem ta shod. s privoljenjem velezasluženega gospoda župana tako nenadoma zato, ker se je prizadela še bolj nepričakovano vam vsem, predragi prijatelji, ravno včeraj nezaslišana krivica . . . Človek, kateremu ste s svetim zaupanjem izročili največje dostojanstvo, da zastopa vaše koristi, brani vaše pravice ter vam izvojuje nove dobrote ... ta človek vas je včeraj nesramno izdal in zatajil.« „Kdo ? - kdo ? — Dolžana menite ? — To je laž! — Dokazi!« so se začuli vzkliki in množica je začela nejevoljna mrmrati. Baron je pozvonil in nastala je tišina. „Dokaze vam podam takoj, predragi rojaki,« je začel samozavestno baron. , Kakor je menda večini znano, je izdelalo sedanje ministerstvo na Dunaju predlogo, ki bi bila v največjo škodo masi naroda,, t. j. kmetom, obrtnikom in delavcem. Korist od nje pa bi imeli le nekateri. Proti tej predlogi so vstali vsi pošteni in zares narodni zastopniki ter jo pobijali, kakor so le mogli. Mesece dolgo so se pripravljali na odločilen boj proti ministerstvu in njegovi predlogi ... Agitirali so po časnikih, shodih, društvih . . . storili vse, da le obvarujejo svoje volivce ogromne krivice, nepovračljive škode. In njihov rodoljubni trud je imel velike uspehe. Večina državnih poslancev je bila pridobljena proti vladi ... Z mirno vestjo so zasedli včeraj vestni in pravični narodni zastopniki svoje sedeže v parlamentu, pričakujoč brez skrbi glasovanja. Ko pa se je izglasovalo, so zvedeli, da so vendar propadli, da je predloga sprejeta.« „Sramota! — Fej!« so vzkliknili nekateri. „Da, sramota in fej onim, ki so zadali svojemu narodu največjo rano ... ki so obljubili svojim volivcem kruha, a jim dali kamen! — Izdajavci so, ki ne zaslužijo imena poslancev, pač pa najostrejše kazni. — In glejte, med temi izdajavci, ki so se izneverili v zadnji minuti svoji častni besedi; ki so zatajili vse poštenje; ki so mislili le nase, na svojo korist; med izdajavci, ki se bodo greli zdaj ob krivici, prizadeti volivcem, med temi propalicami je tudi naš poslanec, gospod Božidar Dolžan!« „Ali je mogoče? — Škandal! — Fej! — Slepar! — Hinavec! — Krvoses! — Fej, fej!-' Vseh prisotnikov se je polastilo velikansko vznemirjenje. Glasno so se začeli razgovarjati . . . čuli so se ogorčeni vzkliki, psovke, grožnje in kletvice. Baron pa je pozvonil ter nadaljeval: „Zaman iščem besede, da bi prav označil vedenje našega poslanca; zakaj kaj sličnega še ne pozna zgodovina našega naroda. Zgražam se le v dnu srca, ko pregledam vse velikanske škode, katere bodete morali nositi vi. Zaslepljeni od ljudi, ki žive vedno v vaši sredi, ki se vam hlinijo prave prijatelje, a vas le izrabljajo za to, da jih slavite in bogatite, goljufani od takih Efijaltov, ste izvolili moža, ki vas sedaj tepe, ki vam sedaj pljuje v obraz! — Radi onih sleparjev niste hoteli poslušati glasu moža, ki ni sicer vaše narodnosti, a ki bi delal noč in dan za vašo duševno in telesno blaginjo. No, izvolili ste si rajši Dolžana, — jaz pa sem propadel ... V dokaz pa, da vas še vedno ljubim, da mi je sveta vaša čast, vam svetujem javno sredstvo, s katerim pred vsem svetom ožigosate sleparja ter mu užgete na čelu pečat izdajavca: . . . izrecite mu soglasno nezaupnico! — To je moj predlog, gospoda moja!« „Bravo! — Dobro! — Živel baron Ruhbach! — Na dan z nezaupnico!« so vikali kazinotje, drugi so pa ploskali viharno. Tedaj pa se je oglasil Kres. „Prosim besede, gospod baron!« „Ne . . . nihče nima besede,« je odgovoril rezko baron. „Sklicujem se na Vašo poštenost ... na Vaše kavalirstvo, gospod baron! — Napadali ste čast mojo in mojih prijateljev . . .« Baron je zgrabil zvonec ter silno zvonil, njegovi pristaši pa so zagnali velik hrup, potiskajoči Kresa iz dvorane. Kres pa je povzdignil svoj glas ter mogočno zavpil: „Shod je javen ... po zakonu smem govoriti in bom govoril! — Gospod vladni zastopnik, Vaša dolžnost je, da mi branite to pravo!« Nastal je nepopisen vrišč. Ruhbachovci so kričali, zmerjali, tulili, teptali z nogami, bili ob mize, Kre-sovci so silili k vladnemu zastopniku . . . nastalo je opasno prerivanje in suvanje . . . „Gospod Kres ima besedo,« je spregovoril tedaj baron, divje zroč na Kresa, ki je že stopil na mizo. Kres je bil smrtno bled, a miren. Oči so mu žarele kot oglje in črni lasje, črni brki in brada so dajali njegovemu voščeno belemu obrazu nekak grozen značaj. Orožen, Kočevar, Vitavšek in čitalničarji so se postavili okoli njega. „Gospoda! Moje besede bodo danes kratke. Ne-značajnost gospoda državnega poslanca Dolžana obsojam istotako, odločno iz dna svojega srca, kakor vi. Ravnotako odločno pa zavračam nesramne napade, kakršne si je mogel dovoliti le kak baron, zaklet sovražnik moj in narodne stranke.« „Doli! — Vun! — Vun! — Predrznost!« so zatulili Ruhbachovci ter navalili na Kresovo mizo, ho-teči ga pehniti raz njo. Orožen pa je razprostrl svoje roke in z vso silo butil najbližje nazaj, da so se opotekli. „Gospoda! Pustili ste govoriti baronu Ruhbachu. ko nas je ometal z najostudnejšimi lažmi . . . pustite torej govoriti še meni, da vam povem resnico!« Vladni zastopnik je vstal ter dejal, da razpusti shod, ako bodo skušali nekateri zabraniti svobodno besedo govorniku ... To je pomagalo. Pomirili so se vsaj nekoliko, in Kres je mogel govoriti. „Gospoda! Ko smo iskali kandidata za državno zbornico ter smo bili, kakor vam znano, radi obolelosti gospoda Vojnika in zaradi prisiljenega odstopa gospoda župnika Tomana v veliki zadregi, me je poklical gospod Dolžan k sebi ter mi dejal, da je pripravljen sprejeti mandat. Obljubil mi je, da se bo — če bi utegnil biti izvoljen - držal vestno in natanko programa narodne stranke, navodil njenega glasila „Slovenskega Branika«, pa volje svojih volivcev. Ker sem poznal gospoda Dolžana kot bistroumnega in vztrajnega moža z veliko naobraženostjo in čisto mi-nolostjo, sem bil te ponudbe prav vesel. Zdelo se mi je, da bo ravno bogati in ugledni tovarnar zastopal najlažje, najkrepkejše in najuspešnejše koristi tega volilnega okraja. V dogovoru z odborom narodne stranke smo torej proglasili gospoda Dolžana kandidatom . . . Verjemite mi, da sem bil tedaj preverjen o istinitosti in iskrenosti njegovih obljub ... da, preverjen sem še danes, da je imel Dolžan tedaj najboljšo voljo in najpoštenejše namene . . . Radi te preverjenosti pa sem storil vse, da je prodrl pri volitvi ter premagal nasprotnika, barona Ruhbacha, kandidata nemške, kapitalistične stranke ... Z najlepšimi nadami sem se poslovil od Dolžana kot prijatelj, kot pobratim njegov. No. varan sem bil jaz, varani so moji prijatelji, varani ste bili vi vsi! — Kaj je zmotilo gospoda Dolžana, da je postal nezvest svojemu programu in našim interesom . . . tega danes še ne vem. Vem pa, da sem te neznačajnosti ravno tako nedolžen, kakor ste je nedolžni vi. Ne, jaz in moji prijatelji vas nismo slepili in sleparili, agitujoči med vami za gospoda Dolžana... preslepljeni in osleparjeni smo bili najbolj mi sami. Skoda, ki zadene vas, zadene tudi nas. Zaradi tega bomo glasovali z vami, da se izreče poslancu Dolžanu nezaupnica. Zato pa vnovič z vso ogorčenostjo in naj-svečaneje zavračam napade barona Ruhbacha na našo čast ter ga javno poživljam, da svoje besede prekliče!« Kres je poskočil raz mizo, Ruhbachovci pa so iznova zagnali velikanski vrišč in grohot „Komedijant! — Pesek v oči! — Domišljuje si menda, da govori kmetom! — Pereat Kres!« Taki vzkliki so se čuli iz hruma in šuma. Ruhbach je zopet vstal, pozvonil ter začel s ciničnim nasmehom govoriti: „Predragi! Izgovorjena je bila beseda „komedijant« . . . in če kdaj, je bila umestna in zaslužena na tem mestu.« „Lažnivec! — Prekliči, — prekliči!« Bil je Orožen, ki je izustil te besede. Peneč se od silne togote, je planil k Ruhbachu, skrčil roke v pesti ter gledal besno baronu v prebledeli obraz. „Vun ž njim! — Vun! — Vun!« so zarjuli Ruhbachovci in v istem hipu je zgrabilo Orožna deset rok. Citalničarji so priskočili, hoteči ga oprostiti, a masa je bila že vinjena in omočena od baronovih besed ... in so bili potisnjeni takoj zopet v kot . . . Orožna pa so pehnili, dasi se je ruval ter podrl nekaj napadavcev na tla, z brutalno silo na cesto. „Take se zgodi vsakemu, ki se drzne tu kaliti red in mir,« je dejal grozeče baron. „Kdor neče slišati resnice, naj se sam takoj odstrani! . . . Radi nekaterih neomikancev ne bomo trpeli, da nam razpuste shod. — Resnica oči kolje, predragi! Tudi gospoda Kresa je oklala, da se je predrznil očitati meni laž, dasi ima sam presno maslo na glavi.« „Fej Vas bodi, nesramnik!« je zaupil Kres tedaj, baron pa se je pomilovalno smeje ozrl po njem ter dejal počasi naglašujoč vsako besedo: „Človek, ki dobi za to, da je pomagal izdati in kruto prekaniti svoj narod, od gospoda Dolžana lepo svotico pol milijona, pa še krasno dekle za ženo, tak človek me ne more razžaliti« . . . Kakor čar so vplivale te besede na vse prisot-nike. Vsi so jih verjeli . . . zdelo se jim je, da so jim padle luskine raz oči . . . Le za trenotek so molčali, potem pa je začela tuliti vsa upijanjena drhal, dvigati pesti ter rjoveti: „Fej! — Slepar! — Hinavec! — Lažnivec! — Sedaj je jasno vse! — Vun! Vun!« Kres je stal kakor okamenel. Kar razumeti ni mogel, da velja to kričanje in to pretenje njemu . . . verjeti ni mogel, da ga psujejo tako grdo, tako krivično oni, ravno oni, ki so še pred kratkim vikali navdušeni: „Živel! — Slava Kres!« Videč pa od jeze in vina zardele obraze, besno zroče oči, dvignjene pesti nad seboj, se mu je zgrozilo srce . . . onesvetil se je za hip . . . potem pa se je ozrl po neznatnem številu svojih pristašev ter dejal: „Pojdimo! — Tu ni več za nas prostora » In ponosno zravnan, prepadel, bled, ognjenega pogleda je zapustil ob strani Kočevarja ter Vitavška in v sredi čitalničarjev dvorano. Divji grohot je grmel za njimi. Ko pa so prišli v zadnjo sobo, je stopil Kresu nasproti stotnik pl. Braunseiss, ki ga je ondi oči vidno čakal. Porogljivo je krivil ustnice in s sa,tanskim naglasom je zinil besede: „Eh, gospod Kres, čestitam! — Kupčija z narodnostjo se Vam je obnesla pirami- dalno . . . eh, faktično kolosalno! Čestitam, gospod Kres!« In z brezprimerno nesramnostjo mu je ponudil desnico. „Gospod stotnik, Vi ste lažnik!« mu je dejal z mirnim glasom Kres v obraz ter šel mimo njega. „Lažnik?! — Ha, ha, ha! — Bravo, gospodine! — Na tej poti sem Vas hotel ravno srečati! — O, pomenimo se o tem drugje ... o, o, piramidalno . . . he, he, he!« . Tako je kričal stotnik za Kresom ter butal s sabljo ob tla . . . XVI. Bilo je že čez polnoč. V sobi mladega Kresa je stopal z globoko sklonjeno glavo bled mladenič — Josip, gor in dol . . . dol in gor . . . Časih je postal za trenotje, prijel se za čelo ter zdihnil glasno, bolestno, iz dna trpečega srca . . . potem pa je začel zopet svojo pot . . . Je li možno, da se mu je v jednem dnevi, v jedni uri podrla vsa prekrasna stavba lepe, srečne, plodonosne bodočnosti v grozen, strašen nič? — Pokopali so mu ljubljeno mater . . . proglasili ga izdajavcem naroda, za katerega razvoj in rast bi z radostjo žrtvoval zadnjo srago krvi . . , ognusili so mu s svojim blatnim jezikom najvzornejšo ljubezen do Melanije. njegove neveste . . . Nekoliko ur mu je ugrabilo vse, kar ga je povzdigovalo in veselilo . . . vrgli so ga v obup, v propast . .. Vse je izgubil . . . čast, nevesto, mater, prijatelje, vse, vse . . . Končano. Jutri stopi še pred morilno cev, da zadosti svojemu ponosu ... da kaznuje ostudnega obrekovavca... ali pa da pade sam, če mu je tako usojeno . . . Zadnja noč! — Morda bo ležal jutri že na odru nem . . . brezčuten . . . miren . . . srečen . . . mrtev . . . Morda! — — Življenje nima vrednosti itak zanj več . . . živ mrtvec bo sicer . . . telo brez srca . . . bitje brez duše ... Bi li ne bila zato zanj smrt le rešitev — svoboda — nova sreča! — — — — — — — — Po materinem pokopu sta prišla h Kresu prijatelja, Kočevar in Orožen. „Vse v redu, kaj ne?« je vprašal hlastno Kres. Prijatelja sta molče prikimala ter zdvojeno zrla v tla. Koliko sta si prizadela, da bi ga odvrnila . . . da bi ga rešila! Zaman. „Pustita me v miru, ljuba prijatelja!« jima je dejal odločno. „Da bi vedela, kako mi grmi po možganih, kako divja kri po mojih žilah, ne govorila bi tako! Ako bi občutila vidva kakor jaz vse one grozne bolesti v svojih srcih, bi ravnala, kakor ravnam jaz.« In prijatelja sta umolknila. „Kdaj se vidimo?« je vprašal nadalje Kres. „Jutri zarana v velikem logu,« je odgovoril Orožen. „Dobro . . . pustita me sedaj samega . . . pripraviti se moram.« „Prinesla sva ti troje samokresov . . . pojdi z nama v bližnji kamnolom!... je dejal Kočevar in pokazal na mal zabojček, katerega sta prinesla s seboj. „Da bi se vadili? — ah, to bi bilo grešno! . . . Vaditi se za uboj bližnjika . . . ne, ne! - Mirujta, dober strelec sem ... saj vesta, da nisem slab lovec!« Ni ga bilo mogoče pregovoriti . . . Prijatelja sta odšla še bolj bleda in prepala, kakor sta prišla. — Kres pa je takoj sedel ter napisal troje pisem. V prvem je sporočil Dolžanu v Trstu, da odstopa od poroke z njegovo hčerjo, ter mu natanko razložil, kaj ga sili, da mora ravnati tako, dasi mu od obupa poka srce. . . Drugo pismo je pisal svoji nevesti Melaniji. Ljubeznivo jo je prosil, naj mu odpusti, ker ga ni bilo k nji; nastali so čez noč odnošaji, ki mu branijo, da bi prišel sedaj . . . Prosil jo je zato, naj zapusti takoj Tabor ter se vrne k očetu, ki ji bo natančneje povedal vse, česar ji sam ne more in kar ve le njen oče. Uverjal jo je končno svoje vroče, nevenljive ljubezni in neomajne zvestobe ter ji zaklical: „Do svidenja, mila, zlata, nad vse ljubljena Melanija!« Ko je končal to pismo, je položil glavo na roko ter tiho zaihtel . . . „Do svidenja? — morda v večnosti . . .!« Ko pa se je nekoliko umiril, je napisal še tretji list — svojemu očetu „Oče moj! Ko Vam pride to le pismo pred oči, me že ne bo več med zemljani. Šel sem k svoji materi, tja gori, kjer ni sovraštva, ne obupa, ne zlobe ... Ko bodete čitali to le pismo, sem združen že s svojo mamico ter molim ž njo vred k Bogu, da pridete še Vi kmalu za nama . . . Odpustite mi bolesti, katere rodi moja smrt Vašemu srcu, ki še krvavi vsled poslednje izgube! — Bog mi je priča, da Vam jih nisem povzročil lehkomiselno, ampak p rimo ran vsled hudobnosti in nehvaležnosti ljudske! Zahvaljam Vas za vse, kar ste storili za me — svojega sina! Poljubljam Vas za to! — Prosim Vas pa, da mi izpolnite po moji smrti •še zadnjo, veliko prošnjo! Minka in Fran Kočevar se ljubita ... Že drugo leto ... Izpolnite mi torej željo: blagoslovite njiju zvezo, kakor jo blagoslavljam jaz ! — Izročite njima svoj imetek, katerega bi dobil po Vas sicer jaz! — V miznici najdete materino oporoko, katero mi je izročil včeraj gospod župnik. Svoj delež zapisujem bratu Tinetu. Sedaj izvršuje sedmo šolo . . . pustite mu svobodno voljo . . . naj si izbere sam stan, h kateremu ga kliče srce! — Pozdravite mi ljubljeno sestro in predragega brata! — pozdravite mi svaka Kočevarja in prijatelja Orožna, kateremu zapisujem v spomin vso svojo biblijoteko! — Zdravstvujte i Vi, oče moj, do--svidenja! Vas in vse drage poljublja V Taboru..........Josip.« Tako-je pisal Josip . . . Dolgo je pisal. Tudi svoje oporoke ni pozabil, katero je imel spisano že nekaj mesecev . . . Potem pa je hodil gor in dol, premišljajoč vse svoje življenje . . . misleč na bodočnost ... na večnost . . . Bilo je že blizu jutra, ko je utrujen zadremal na svoji zofi . . . * * * Jutro je bilo jasno, a skoraj mrzlo. Žarki počasi vzhajajočega sonca še niso imeli moči, da bi ogreli ohlajeni zrak. Na obširni planoti sredi velikega hrastovega loga se je sešla majhna družba. Ločena v dve skupini se je tiho pomenkovala med seboj. Na jedni strani sta stala pl. Braunseiss in baron Ruhbach z vojaškim nadzdravnikom, na drugi pa Kres s Kočevarjem in Orožnom. V bližini sta stali dve kočiji; kočijaža sta držala konja za uzdo. Razdalja med dvobojevnikoma je bila zaznamovana z dvema sabljama, ki sta bili zapičeni v zemljo. Premeril jo je mlad nadporočnik. „Gospoda — pripravl jeno je,« je dejal nadporočnik. Nepristranski, sekundanta in zdravnik so stopili na stran, za dva hrasta. Bojevnika pa sta si stopila nasproti. Vsak je držal v desnici nabito pištolo . . . Čakala sta znamenja. Oba sta bila bleda. In nadporočnik jima je dal znamenje. Kres je dvignil pištolo malo . . . višje ... še višje . . . potem pa je nagnil zopet cev, mereč na stot-nikove prsi . . . „Ne streljaj! — Ne ubijaj!« mu je branila vest. „Melanija! — Ubije me sicer on,« mu je govorilo nekaj drugega ... In ustrelil je . . . pl. Braunseiss je stal neranjen pokonci... Jedva pa se razkadi dim, poči nasprotnikova pištola. rMelanija!« je kriknil Kres, dvignil obe roke . . . lovil se po zraku ter se zgrudil na obraz — od nekod pa se je začul hudoben smeh . . . „Kres... Kres! — Li čuješ, Kres!?« je vpil obupano Kočevar, kleče ob nezavestnem prijatelju ter mu majal glavo. Orožen in nadzdravnik sta klečala na drugi strani ranjenca ter mu slačila obleko. Kres pa je hropel in bolestno ječal . . . Krogla mu je prodrla život pod prsmi nad trebuhom ter prišla na hrbtni plati iz njega. Kri je vrela iz rane . . . „Ali je smrtno ranjen?« je vpraševal Kočevar trepetaje. Nadzdravnik je molče skomizgnil z ramami ter mašil rano; Orožen pa je strmel obupano pred se v okrvavljeno, v smrtnem boju se zvijajoče telo prijateljevo . . . pomagal ni več . . . vedel je, da je vse zaman . . . Malo kesneje so dvignili nezavestnega Kresa v kočijo . . . vanj sta sedla Kočevar in Orožen . . . počasi so se peljali v mesto. Sonce je posijalo . . . rosa po travi se je blestela, iskrila in svetila . . . ptički so veselo popevaje pole-tavali med gostim vejevjem . . . Kres pa je hropel in hropel . . . „Umrje nama ... ah, predno • ga pripeljeva do doma!« je dejal Kočevar ter božajoč prijatelja neprestano tiho klical: „Kres! — Josip! — Li čuješ? — Moj Bog, pomagaj!« Orožen pa je držal ranjenca v naročju. „Ustavimo se pri Dolžanu . . . vožnja ga strašno trpinči ... do doma je še daleč,« je svetoval Orožen. „Da, da, pri Dolžanu se ustavimo . . . oče, starec bi se preveč prestrašil . . . Melanijin glas ga prebudi morda preje!« je pritrdil Kočevar. Na ulicah je bilo videti le malo ljudi. Meščani so še večinoma spali, le delavci in rokodelci so hiteli na delo. Ko so prišli na trg, je bil še prazen. Ustavili so se pred Dolžanovo hišo. Kočevar je stopil iz kočije ter stekel v hišo. V pritličju je bila kuhinja in soba za posle. Šel je v kuhinjo . . . prestrašena mu je pritekla nasproti Ana. „Moj Bog, kaj Vam je, gospod Kočevar!? — Bled . . . okrvavljen ste!« je zavpila. „Kres je nevarno ranjen . . . dalje ne moremo... prineseva ga z Orožnom na posteljo sem,« je dejal Kočevar ter zopet hitel nazaj h kočiji. In dvignila sta Kresa ter ga naslanjaje njegovo telo ob se, nesla v sobo za posle, kjer sta ga položila na prvo posteljo. Ana je začela glasno jokati, vpiti, — treti roke ter klicati: „Kres! — Moj Bog, Kres!« Mrtvaška bledota se je razlila po lepem ranjen-čevem obrazu ... še vedno je ječal . . . hropel, da so se mu težko dvigale široke prsi. „Umrl bo . . . ubili so nam ga!« je zaihtel Kočevar ter omahnil na stol. Tedaj pa je planila v sobo Melanija . . . jedva na pol oblečena... z razpletenimi lasmi . . . „Josip! — Moj Josip!« je kriknila, da je pretreslo kosti in mozeg vsem pričujočim ter se vrgla tik ljubega. „Josip!« je klicala neprestano ter mu poljubljala usta, oči, čelo, lice . . . „Josip! — Josip!«--- In najedenkrat se je zgenil njegov obraz, globoko je zdihnil, odprl trepalnice ter zaječal: „Melanija!« „Josip! — Ah, čuj me, dragi, ljubi! — živi! — ne umiraj! — Saj si moj, moj ... ah, Josip, Josip!« „Melanija — odpusti!« je šepetal Kres in solza se mu je zablestela v očesi, ona pa ga je poljubovala in ihtela in ihtela . . . „Ah, umreti moram . . . Melanija! - ah, kako boli! — grozno trpim, Melanija! ah, umreti, umreti!« — Dvignil je roko ter jo položil Melaniji na sklonjeno glavo. A takoj se je iznova onesvestil . . . zopet ga je klicala nevesta . . . zopet je pogledal ter zaječal: „Melanija!« Potem pa je izgubil zavest... ni se prebudil več . . . začel se je smrtni boj . . . Melanija je klečala ob postelji ter ga držala za roko . . . Vstopil je župnik s sv. popotnico ... ni mu je mogel dati več . . . mazilil ga je s sv. oljem . . . zgrudil se na kolena ter tiho, vroče molil in molil . . . In še jedenkrat so se dvignile hropeče prsi. . . vse telo je strepetalo . . . stegnilo se ... in Kres je preminil . . . Tik postolje pa je ležala onesveščena Melanija, bleda in mrzla ko krasen kip . . . XVII. Minuli sta za tem dolgi dve leti. — Na spodnjem koncu dolge mize je sedel pesnik Muhovnik in sladko vznemirjen čakal, kdaj mu namigne doktor Pavlin. Ponosno, samozavestno je stresal nocoj svojo grivato glavo ter z vsemi desetimi prsti ril po svojih kodrastih, ženijalno kodrastih laseh. Danes je bil srečen in zadovoljen sam s seboj. Iz Ljubljane je dobil poročilo, da je sklenil odbor dramatičnega društva sprejeti njegovo biblično dramo „Pastrka«, igro v petih dejanjih, ako izpusti polovico oseb ter črta cel prvi in četrti akt. Razen tega zahteva odbor še, da prestavi pesnik dejanje iz Abrahamove dobe v sedanji čas, da zamenja biblične osebe z osebami iz domače družbe, izkratka: da vso snov temeljito predela in — modernizira . . . Nepopisno vesel je bil Muhovnik tega sporočila. Po dvajsetletnem napornem trudu vendar uspeh, — velikanski, ponosen, slaven uspeh! Vztrajnost, ženijalnost in idejalizem so torej zmagali vse ovire . . . Muhovnikova drama se bo igrala v slovenski metropoli, v krasnem, novem, velikem gledališču, pred najizbranejšo, najfinejšo, naj-elegantnejšo, najbogatejšo in najveljavnejšo slovensko gospodo! Muhovnik bo dosegel, kar se ni posrečilo doslej še nobenemu slovenskemu poetu . . . osvojil si bo občinstvo in dramatična tla trajno. Za „Pastrko« pride na vrsto dramatizirana „Tepka«, za to opera „Kralj Gubec«, žaloigra „Črtomir« in končno trilogija „Herbart Turjaški« . . . jedno delo za drugim, šireč čast in slavo toliko časa prezira nega Muhovnika . . . V duhu je že sanjal o svojem velikanskem životo-pisu v „Zgodovini slovenskega slovstva« . . . Res je, da ga čaka še mnogo, mnogo dela, — zlasti moderniziranje klasične snovi mu bo delalo precej preglavice, — toda Muza, ki ga ni zapustila tako dolgo, ne zapusti ga sedaj, ko je njen ljubimec že na pragu — nesmrtnosti! Pogumno in podjetno se je oziral zato Muhovnik po bučni in hrupni svatovski družbi ter si mislil: „O ve prozaične duše, ki živite le ob jedi in pijači. . . pa ne umejete žuborenja valčkov, šumenja drevesnih vrhov, kramljanja metuljčkov in hroščev s cvetkami, — ne umejete pihljanja vetrca, migljanja zvezdic in molka žalobne lune ... o vi nesrečneži, ne zavedate se, da ste v družbi ljubljenca Apolonovega, prijatelja Muz, genija, ki se dviga nad vami v sončno-jasnih višavah ter gleda na vas in na vaše nizkotne vzore le s tožnim, prizanesljivim pomilovanjem!« Sam sebi se je zdel oboževanja vreden, imeniten in nedosežen. Bil pa je tudi že sit in napojen tako, da si je želel le še trenotka, ko bo mogel prečitati svojo klasično zdravico srečnemu ženinu Kočevarju in zorni njegovi nevesti Minki. Poleg Muhovnika pa je sedela sramežljiva in še vedno nadebudna devica, notarjeva Malka. Na tihem se je togotila nad svojim sosedom pesnikom, ki ji ne zna kar nič dvoriti, ampak se le sam s seboj pomenkuje in nekako bedasto reži. Tak negalantnež in okornež! Saj bi vendar lahko rekel, da ima zopet krasno belo toaleto ... ali pa bi pohvalil njeno najmodernejšo frizuro ... ali pa jo vsaj podražil z njenim pikantnim izrezkom na prsih in na hrbtu! — Pa nič, — niti začeti, ne zna, ta pustež! Že ves večer more govoriti le s kontrolorjem Meglo, in še to le tedaj, če ju ne vidi njegova debeluha. „Jaz pa pravim, gospod notar, in gotovo ne lažem, da nisem bila še z nobenim ženitvanjem tako zadovoljna, kakor z nocojšnjim,« se je pogovarjala kontrolorka z notarjem Škorcem ter glodala debelo puranovo stegno „Toliko jedi in pijače še nisem videla nikdar na mizi; in vse tako izvrstno, fino, izbrano1. . . Ali ni res tako, gospod notar?' „A-hm . . . Samo vroče je . . . ph, ph!« je zinil notar in si brisal s servijeto zabuhli in zaripljeni obraz, na katerem je stala potna kapljica poleg kapljice. „Res je vroče . . . ph, ph! — oh, saj pa še nisem videla nobene svatbe s toliko gosti. Oh!« je zdihovala in ječala kontrolorka. Sedela je na dveh stoleh. „Pred dvema letoma smo se tudi dobro imeli, gospod notar ... ali se še spominjate?« Zaspano se je ozrl notar v kontrolorko in si tiščal servijeto na široko zevajoča usta; odgovoril pa ni nič. „Pri Dolžanu smo bili ... saj veste, li ne? — na zaroki rajnega Kresa ... saj se spominjate li ne ? — Oh, da je moralo tako priti! — To bi bila šele pojedina, ko bi se bila vzela Kres in Melanija . . . oh, oh!« je globoko zdihnila, da so se dvignile njene težke prsi in da je izginilo vse troje kontrolorkinih brad ter se je par hipov videlo le pol njenega rdečega, tolstega obraza . . . Potem pa se je zopet umirila ter si naložila na krožnik veliko porcij o'piščanca . . . „Na vsak način moramo pregovoriti Kočevarja, da kandidira za mandat!« je govoril Vitavšek preko mize s Pavlinom. „Z ustanovitvijo hranilnice in posojilnice po načrtu pokojnega Kresa in svojim lepim vodstvom vedno čilejše prospevajoče čitalnice si je pridobil vsa srca, ki so gorela nekdaj za njegovega nesrečnega prijatelja. Prepričan sem, da zmaga.« „Jaz takisto,« je odgovoril zdravnik. „Ne vem, zakaj se tako upira. Res, da ima sedaj, ko mora po smrti tastovi voditi sam obširno in veliko kupčijo, premnogo lastnih skrbi in del; a vedeti mora tudi, da pademo, če se izgovori on, zopet v iste sitnosti in morebiti tudi v iste boje, kot pred dvema letoma. Dolžan pl. Taborski sicer ne bo kandidiral več in menda tudi baron ne, saj sta sedaj debela prijatelja; toda konservativci in veleposestniki izvestno ne bodo mirovali.« „No, brez upa na zmago! Narod se je v zadnjih dveh letih marsičesa naučil. Sedaj vidijo vsi jasno in razločno, kje je pravica, resnica in čast, kje pa le izrabljevanje, sebičnost in sramota« . . . „In vidva se večkrat vidita?« je vpraševala Karla svojega soseda, mladega slovenskega tehnika Valentina Kresa. „O, večkrat, — vsak teden dvakrat gotovo!« je odgovoril iskreno Kres ter si popravil svileni trobojni trak „Slovenije« na sredo prsi. „Počakam jo navadno v „Ljudskem vrtu«, na klopi poleg Grillparzerjevega spomenika; potem pa jo spremim prav do konser-vartorija. Ker je gospa, pri kateri Tončka stanuje, vrla Čehinja ter ima dvoje možitveželjnih hčera, se snidemo večkrat tudi na zabavah in plesih češkega društva „Slovanska Beseda« ali pa pri koncertih „Slovanskega pevskega društva«. „Blagor vama! — Kako rada bi se šla tudi jaz na Dunaj izobraževat . . . o! Odkar sem ostala sama v Taboru, sem vsa nesrečna! — Kako lepi časi so minili ... o, o!« Smehljaje je zrl Kres na svojo družico, ki se je razcvela v vitko, vendar pa bujnorastlo devo, ter, gladeč svoje male črne brčice, dejal z rahlim posmehom : „Gospica, Vi ste nesrečna!? In vendar Vam gleda iz oči, iz vsakega Vašega uda, vsakega Vašega kretanja zdravje in hrepenenje po življenju! — Nesrečen človek nima tako iskrečih se oči, tako polnih lic in ne tako zapeljivo rdečih ustnic . . o gospica, Vi niste iskrena!« „Verujte mi, gospod Valentin, verujte! — res, prav res sem nesrečna ... o, tako nesrečna!« je hitela zardela Karla ter se silila otožno gledati. No, ni se ji posrečilo. Njen pogled je bil zato le poreden in ko-keten. „Vi bi torej radi šli tudi na konservatorij ? — na Dunaj? „Takoj bi šla, takoj... z Vami bi se peljala .. .« „In kaj bi dejal potem gospod profesor Flerin?! — 0. vi grda hinavka! Mislili ste menda, da se na Dunaj ničesar ne zve izza kulis v domovini ... a zmotili ste se! — Gorje Vam, če Vas zatožim gospoda profesorju!« sklonivši se k nji, ji je pošepetal: „Tri dni Vas ne bi poljubil!« . . . „Mislite?« — ga je šegavo pogledala. „Ali pa bi me kaznoval s sredstvom, ki je temu baš nasprotno . . . ha, ha!« „O Vi porednica, Vi porednica!« . . . „Dr. Orožen nama je brzojavno čestital. Obžaluje, da ne more priti, dasi mi je bil obljubil,« je pripovodoval Kočevar zali Pavlinki. „Pa zakaj ni prišel? — Iz Štajerskega do nas vendar ni tako daleč . . . gospa Minka bi imela lepšega tovariša ...« „No, no, gospa nikar ne zabavljajte svojemu soprogu, ko Vas ne sliši! — Pa ne zapeljujte mi moje Minke že prvi dan hvaliti — druge! Ha! ha! — Dr. Orožen zato ni mogel priti na najino poroko, ker mu je njegova gospa Josipina povila predvčerajšnim dvojčka, dva fantka. Prosil je naju za botra.« „O, imenitno, imenitno!« je vikala ,Micika' ter ploskala. „Dvojčka, tako je prav ... pri nas smo jih imeli doslej že dvakrat! — Čuj, norček, čuj!« je klicala in drezala svojega soproga, ki se je zatopil z urednikom Vitavškom v političen razgovor, „Orožnova imata dvojčka in Kočevarjeva jima bosta botra!« „Bravo! — Drugo leto osorej pa dal Bog, da Orožnovi in Kočevarjevi vloge zamenjajo! Ha! ha! — Ali bi ti ne bilo prav, Kočevar? Ha, ha! — Bog te živi, pa Vas, gospa Minka!« Minke je bilo neizrečeno sram zaradi zdravnikovega šaljenja, vendar je trkala z njegovo in ,Mic-kino' kupico; j>a tudi ostali svatje so začeli trkati in nazdravljati: Živela nevesta! — Živel ženin!■* Potem so zapeli čitalničarji krepak zbor; vodil jih je Zagorjan. Po polnoči kmalu po Muhovnikovi idealni na-pitnici, se je začel v sosednji dvorani ples . . . Tudi Minka in Kočevar sta plesala; proti jutru pa sta zapustila veselo družbo ter se odpeljala z vlakom na slovanski jug .. . * * * Tistega večera, ko so se veselili v Taboru Minkine in Kočevarjeve poroke, je slonela v Trstu v širokem in visokem, mehkem stolu, ki je bil postavljen blizu okna pred veliko portretno sliko Josipa Kresa v zlatem, bogatem, okroglem okviru, bleda in upadla Melanija Dolžanova. Upirajoča svoje nekdaj tako bistre, očarjajoče, sedaj pa motne, otožne, a neizrečeno mile oči v sliko svojega pokojnega ženina, je presiónela tako ure in ure, dan za dnem, naslajajoč svojo dušo s spomini nedavno minulih dni, premišljajoč, plačoč in moleč za njega, za Josipa. Pred Kresovo sliko je živela svoje žalostne dni jednolično brez premene, ne želeč si ničesar od sveta. V svojem stolu sedé je marljivo vezla in kačkala ubožcem v korist, čitala, pa sanjarila . . . Zaman jo je snubilo že toliko veljavnih, lepih in poštenih mladeničev; Melanijina zvestoba se je ohranila tudi mrtvecu . . . Sklenila je ostati doma do očetove smrti; potem pa pojde v samostan, kjer se naj med molitvijo, delom za reveže in s poučevanjem sirot skonča njeno žitje . . . Zaman sta jo prosila in vabila Minka in Kočevar, da bi prišla na njiju svatbo ter bila Minkina družica. Odpovedala se je vsaki zabavi, vsaki veseli družbi . . . Sklenila je, da ne odloži nikdar več svojega črnega, preprostega žalnega krila, ter se je opravičila pri sestri svojega ženina, želeča jima vso srečo . . . In tako je sedela nocoj zopet sama v svoji sobici, podobni nunski celici, ter zroča na sliko, ki je bila zajedno jedini nakit preprostega pohišja, sanjarila o lastni izgubljeni sreči in o mladi sreči svojih dveh najboljših prijateljev . . . Vse bolesti, vse obupne misli so se začrtale globoko v njen obrazek. Ostra guba se ji je vrezala na vsaki strani ust, lice je postalo suho, bledo, ustna tanka, brez barve, roke koščene, vsa njena postava propadla, uničena . . . Moj Bog, koliko je pretrpela v zadnjih dveh letih! — Obupala bi bila, ako ne bi verovala v Boga in posmrtno življenje, kjer se ho zopet sešla in za večno . . . večno združila s svojim Josipom . . . Želela si je časih, da bi kmalu, čim prej umrla . . . molila je za to . . . žalovala, da se njene mladostne moči vendar še upirajo mogočnemu zobu globoke srčne toge, ki jo le počasi ugonablja, ter zavidala Josipovega starega očeta, ki ni mogel preboleti strašne izgube najbolj ljubljenega sina, njegovega ponosa, njegove nade, ter šel štiri mesece pozneje za njim v večnost... . „V medsebojni ljubezni, ustvarjajoča si čim dlje lepše in ugodnejše in varnejše domače ognjišče, delajoča za svoj narod in živeča sebi in svojim otrokom, katere jim da Bog, bosta pozabila Fran in Minka polagoma . . . vedno bolj . . . skoro popolnoma vse, kar sta nekdaj ljubila in po čemer sta plakala . . . Danes začenjata novo življenje . . . novo zgodovino . . . starega, minulega pa se bosta odslej spomnila le redkokdaj. In prav je tako! Kako li bi moglo prenašati človeško srce vse bolesti, vsa bridka razočaranja, vse grozne udarce toli krivične usode, ko bi ne bil ustvaril previdni Bog tudi dobrotne reke Lete, iz katere pijemo zdravilo, ali vsaj tešilo pozabljenju!? Pozabi! — živi trenotku! — in srečen boš . . . Če pa ne moreš pozabiti? — Tedaj prosi, prosi svojega Stvarnika, da te reši čim prej zemeljskih spon, ki te morejo gnati končno le v obup! — In hvala Bogu, da ima večina človeštva tako — pozabljivo srce! Večina, da a — jaz ne. Le zame ni tolažbe, le zame ni pozabe! — Le jaz bom mislila vedno in vedno nanj, hrepeneč in gineč za njim ... za njim!« — — Tako je razmišljala Melanija. Solze so se ji udrle in plakala je in — plakala . . . Tedaj pa je potrkal nekdo na duri. Vstopila je služkinja ter ji prinesla mal zavoj. Bila je poštna pošiljatev iz Ljubljane. Melanija je vzela zavoj in služkinja je šla zopet iz sobe. Poleg stola je ležala šivanjska canjica ... iz te je vzela Melanija nožek ter prerezala zavitek. Bile so v njem štiri slovenske knjige. Na najmanjši, a najličnejši je obstalo Melanijino oko. Bledo lice ji je mahoma zalila ljubka rdečica .. . ustna so ji zadrhtela . . . rahel, mil otožen, a blažen nasmehljaj je šinil preko njenega obrazka, ko je čitala naslov prve knjige, izdane s Kresovo ustanovo, imenovane z njegovim priimkom. Ko pa je odprla knjižico, je zagledala ljubimčevo fotografično sliko, pod njo pa njegov krepki avtogram . . . Stresnilo se je tedaj njeno telo . . . odpadla ji je knjiga ... z obema rokama si je zakrila obraz ter milo zajokala . . . Potem pa je pobrala knjigo, skočila k portretu, objela in poljubila ga ter dejala: „Josip! — tvoj spomin bo živel, dokler bode na tej božji zemlji Slovencev . .. narod te bo zahvaljal in blagoslavljal od roda do roda . . . Postavil si si sam najkrasnejši, najtrdnejši in sebe najdostojnejši spomenik, katerega ne razjč nobena rja, ne odnese noben naval, katerega ne uniči noben vihar . . . postal si in ostal boš vzor rodoljuba . . . In iznova je objela ter poljubila ljubimčevo sliko ter ihtela: „Moj Josip! — Moj Kres!«
4.933

urejanj