Wikivir

Zlate bukve slovenskega vedeža: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Eri92 (pogovor | prispevki)
256 urejanj
Brez povzetka urejanja
Eri92 (pogovor | prispevki)
256 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 14:
 
==I. Večer.==
 
 
'''O nebeškem poslopju.'''
Vrstica 19 ⟶ 20:
Častiti bravec! Dobro ti je pri sercu, če sediš domá med znanimi gorami in drevesi sredi svojih ljudi, ali pa pri županu za poličem letošnjega; dobro ti je, in ne misliš zraven še, Bog ve, kaj druzega. Če pa zjutraj zarano vzhaja solnce v tihi krasoti in zvečer za gore zaide, ne veš, kam gre, ne kam se po noči skrije s svojo svitlo lučjo; tudi ne veš, po kteri skrivni stezi najde zopet gore svojega vshoda. Ali če se luna vozi zdaj bleda in tanka, zdaj okrogla in polna, zopet ne veš, odkod je ta prememba. In če pogledaš gori proti nebu, polnem zvezd, kjer se ena lepše blišči od druge, tedaj si misliš, da je vse le zavoljo tebe in vendar ne veš, kaj pomenijo vse te luči. Dobri prijatelj! takó ni prav, da to vsak dan vidiš in se vendar ne vprašaš , kaj pomeni. Nebesa so velike odperte bukve, ki pričajo o božjej slavi in moči. Veliko skušenih pripomočkov zoper prazno vero in zoper greh je v teh bukvah, zvezde pa so sreberne čerke. Pisano je pa po arabsko in kdor nima tolmača, ne more umeti. Kdor pa zna v teh bukvah brati in tudi res bere, ne bo mu dolg čas, če gre po noči sam po cesti, ali če ga hoče temota zapeljati, kaj hudega storiti, ni mu mogoče.
 
Slovenski Vedež bode tedaj pridigoval najprej o z e m l j i in s o l n c u, po tem o l u n i in o drugih z v e z d a h.
 
 
'''Zemlja in solnce.'''
Vrstica 27 ⟶ 29:
To bi bilo vse prav in dobro, ko bi nihče kaj boljšega ne vedel. Toda mi zvezdogledi in pratikarji vemo te reči bolje.
 
1. Če gre kdo od doma popotovat do roba zemlje, do roba, kjer bi uzhajajočo zvezdo lahko z roko zagrabil in jo v žep del, če gre pervega aprila od doma, tak si je izvolil pravi dan. Če bi hotel, popotoval bi lahko po Nemškem, Poljskem, Ruskem noter v Azijo, po deželah muhamedanskih in poganskih, z suhega šel bi na (mokro) morje, z morja zopet na suho in takó naprej. Toda naenkrat, ko si je natlačil pipico in hoče premisliti, kako dolgo je že od doma oddaljen in kako daleč mu je še iti, da pride do kraja zemlje in potem zopet nazaj, naenkrat mu je čudno pri sercu, naenkrat je vse tako, kakor je bilo doma, sliši domač jezik govoriti, nazadnje zagleda od daleč zvonik, ki ga je tudi že videl, in če se k njemu napoti, pride v dobro znano vas, še dve ali tri ure mu je iti, prišel je domu, kraja zemlje pa ni videl. Popotoval je namreč krog zemlje, kakor bi potegnil čerto s kredo okoli krogle, in prišel je zopet nazaj na isto mesto, odkoder je izišel.
 
Več ko stokrat so ljudje tako popotovali okoli zemlje na raznotere strani. V treh do štirih letih je vse pri kraju. Angleški kapitan Kook je prijadral v svojem življenju dvakrat okoli zemlje, tretjič pa so ga divjaki na otoku Ovai potolkli in ga požerli.
Vrstica 44 ⟶ 46:
To so učenjaki natančno premerili in govoré o tem, kakor o vsakdanjih rečeh. Nihče pa ne more dovolj občudovati božje vsegamogočnosti, ki derži to velike kroglo z nevidno roko in vsakej živalci in rastlini njeno rast dá, in rojenemu detetu vdihne dih življenja. Preračunilo se je, da živi po tisoč milijonov ljudi na zemlji, kterim vsim Bog jedi pripravlja; živali ne štejemo sem-kaj.
 
2. Solnce se nam tudi zdi prav blizo, kadar zjutraj za gorami v čisti jutranji zrak gleda; vendar je čez 20 milijonov milj od zemlje oddaljeno. Ker se pa taka številka urneje izreče, kakor pa razume in spozna, toraj pomni: Če bi stal na solncu terdo nabit top ali kanon, in bi vojak, ki za njim stoji in ga nastavlja, ravno na te pomeril in na nikogar druzega, smel bi ti v tistem trenutju, ko bi ga uni zasmodil, serčno začeti novo hišo zidati; jedel in pil bi v njej in spal, zredil otroke, jih dal učiti rokodelstva; lahko bi jih oženil in bi nemara še vnuke dočakal. Kajti naj bi krogla v ravnej čerti vedno enako letela in letela, dospela bi še le v 25 letih na zemljo, dasi ravno topova kroglja takó urno leti.
 
Da solnce ni samo svitla ščipa na nebu, ampak da, kakor naša zemlja, prosto plava, to se že ložej razume. Toda komu je mogoče zapopasti, kako veliko da je solnce; kako da v tako neznano daljavo tako svitle in vroče žarke pošilja in vse blagoslovi, kar njegovo milo lice obsije.
Vrstica 60 ⟶ 62:
 
Mogoče je, da je solnce terdo z milo lučjo obdano nebesno truplo, in da cvetó na njem leto za letom čuda lepo binkoštne rožice, pa da žive tam mesto ljudi pobožni angeljci in je tam, kakor v novem Jeruzalemu dan brez noči in leto brez zime, večna veseljapolna nedelja in veliki praznik. —
 
 
'''Zdravnika za zobe.'''
Vrstica 75 ⟶ 78:
 
Zapomni: Kdor kaj zna, ki bi mu tudi drugod neslo, ne leta bos po vaseh in sejmih, ali pa z razterganimi čevlji, kojih eden je na kveder, drugi pa na bogve kaj.
 
 
'''Kaj so strahovi?'''
Vrstica 80 ⟶ 84:
Preteklo zimo se je peljal ptuj gospod skoz Dobrujino, lep in prijazen kraj. Navkreber je pa šel peš, ker so se mu smilili konji, in potoma je pripovedoval to le, kar je sam doživel.
 
Ko je pred polletom popotoval po Danskem, prišel je že pozno zvečer v terg, pri kojem je stal ne daleč na višavi lep gradič, tam hoče prenočiti. Kerčmar mu pravi, da zanj ni več prostora. Jutri bodo nekoga obesili, in zdaj so trije rabeljni že v gornjih sobah. Gospod mu odgovori: Bodem pa prenočil v onem-le gradu. Baron, ali čegar je grajšina, vem, da mi ne bode branil, in imel kako posteljo za-me. Kerčmar pravi: Postljana je marsiktera lepa postelja, s svilenimi zagrinjali gori v sobi. Ključe imam pa jaz spravljene. Toda jaz bi vam ne svetoval. Milostljivi gospod šli so že pred polletom z gospo in sinom popotovat, in od tistega časa razsajajo po gradu s t r a h o v i. Oskerbnik in družina je zbežala in kdor je od tedaj šel v grad, v drugič ni šel več. Temu se ptujec posmehuje, kajti bil je serčen mož, ki se ni bal strahov, ter pravi: Poskusil bodem pa vendar-le. Da tudi se kerčmar brani, mora mu dati ključe. Ko si je preskerbel vse potrebno za obiskanje strahov, gre s svojim služabnikom v grad. V grad prišedši se ne sleče, tudi noče spati, temveč čaka, kaj se bode zgodilo. Zato postavi dve sveči na mizo, položi zraven dva nabita samokresa, ter prebira neke bukve, ki so visele obešene pod ogledalom. Dolgo časa se ne gane nič. Ko pa o polnoči ura biti začne, (gost oblak vlačil se je nad gradom in padati so jele debele kaplje na okno), poterka nekdo trikrat na vrata, in strašna pošast, černih skilastih oči, pol vatla dolzega nosu, prikaže se skoz vrata in mermra s strašnim glasom: »Jaz sem veliki gospod Mefistofeles. Dobro došli v mojem gradu, ste se pa poslovili tudi pri ženi in otrocih?« Od glave do nog prehaja gospoda zona, na služabnika se pa še misliti ne sme. Ko se mu pa Mefistofeles, strašna spaka, približuje, misli si ubogi gospod: Naj bode v božjem imenu, kakor če, stopi serčno na noge, ter pokaže vragu samokres pod nos: »Stoj, če ne — strelim.« Kaj tacega se vsak strah ne boji, kajti, ko bi tudi kdo ustreliti hotel, ne more, ali pa odskoči krogla in ne rani strahu, ampak strelca. Toda Mefistofeles dvigne žugaje kazavec kviško, oberne se počasi, in odide, ravno tako kakor je prišel. Ko pa ptujec vidi, da tej hudobi smodnik smerdi, misli si: Zdaj ni nikakoršne nevarnosti, vzame luč in gre za strahom, ki stopa počasno po mostovžu; služabnik jo pa pobriše, kar naj urnejo more, iz grada, in teče doli v terg, ter si misli, rajši prenočim pri rabeljnih, kakor pri duhovih.
Ko je pred polletom popotoval po Danskem, prišel je že pozno zvečer v terg, pri kojem je stal ne daleč na višavi lep gradič, tam hoče prenočiti. Kerčmar mu pravi, da zanj ni več prostora. Jutri bodo nekoga obesili, in zdaj so trije rabeljni že v gornjih sobah. Gospod mu odgovori: Bodem pa prenočil v onem-le gradu. Baron, ali čegar je grajšina, vem, da mi ne bode branil, in imel kako posteljo za-me. Kerčmar
pravi: Postljana je marsiktera lepa postelja, s svilenimi zagrinjali gori v sobi. Ključe imam pa jaz spravljene. Toda jaz bi vam ne svetoval. Milostljivi gospod šli so že pred polletom z gospo in sinom popotovat, in od tistega časa razsajajo po gradu s t r a h o v i. Oskerbnik in družina je zbežala in kdor
je od tedaj šel v grad, v drugič ni šel več. Temu se ptujec posmehuje, kajti bil je serčen mož, ki se ni bal strahov, ter pravi: Poskusil bodem pa vendar-le. Da tudi se kerčmar brani, mora mu dati ključe. Ko si je preskerbel vse potrebno za obiskanje strahov, gre s svojim služabnikom v grad. V grad prišedši se ne sleče, tudi noče spati, temveč čaka, kaj se bode zgodilo. Zato postavi dve sveči na mizo, položi zraven dva nabita samokresa, ter prebira neke bukve, ki so visele obešene pod ogledalom. Dolgo časa se ne gane nič. Ko pa o polnoči ura biti začne, (gost oblak vlačil se je nad gradom in padati so jele debele kaplje na okno), poterka nekdo trikrat na vrata, in strašna pošast, černih skilastih oči, pol vatla
dolzega nosu, prikaže se skoz vrata in mermra s strašnim glasom: »Jaz sem veliki gospod Mefistofeles. Dobro došli v mojem gradu, ste se pa poslovili tudi pri ženi in otrocih?« Od glave do nog prehaja gospoda zona, na služabnika se pa še misliti ne sme. Ko se mu pa Mefistofeles, strašna spaka,
približuje, misli si ubogi gospod: Naj bode v božjem imenu, kakor če, stopi serčno na noge, ter pokaže vragu samokres pod nos: »Stoj, če ne — strelim.« Kaj tacega se vsak strah ne boji, kajti, ko bi tudi kdo ustreliti hotel, ne more, ali pa odskoči krogla in ne rani strahu, ampak strelca. Toda Mefistofeles dvigne žugaje kazavec kviško, oberne se počasi, in odide, ravno tako kakor je prišel. Ko pa ptujec vidi, da tej hudobi smodnik smerdi, misli si: Zdaj ni nikakoršne nevarnosti, vzame luč in gre za strahom, ki stopa počasno po mostovžu; služabnik jo pa pobriše, kar naj urnejo more, iz grada, in teče doli v terg, ter si misli, rajši prenočim pri rabeljnih, kakor pri duhovih.
 
— Na mostovžu pa zgine duh naenkrat pred serčnim preganjavcem, in ni se moglo misliti kaj druzega, kakor da se je vderl v zemljo. Ko pa meni gospod še nekolikokrat prestopiti, da bi pogledal, kam je strah zginil, zmanjka mu stopinje, in on pade v neko ljuknjo, iz ktere se mu je svetil ogenj, in res je mislil, da je neki drugej. Padel je skoro deset čevljev globoko, vendar je obležal nepoškodovan na kupu merve, v nekem podzemeljskem hramu. Pa stalo je krog ognja šest čudnih bratcev, in Mefistofeles je bil tudi med njimi. Vsakoverstne stvari so ležale po tleh raztrošene in miza je bila napolnjena s šmarnimi tolarji, eden je bil lepši, ko drugi. Zdaj še-le je ptujec spoznal, kaj in kako. Zbrana je bila namreč druščina ponarejavcev tolarjev, ne pa strahov, imeli so meso in kosti. Vedeli so, da gospoda grajščaka ni doma, napravili so v njegovem gradu skrivno delavnico, in so bili berž ko ne domačini, kterim je bilo po gradu vse znano. Da bi pa dedali svoja dela nemoteni in brez strahu, jeli so strašiti, in kdor je prišel pervič v grad, ostrašili so ga tako, da ga v drugič ni bilo več nazaj. — Zdaj pa ni obžaloval ptujec zastonj svoje neprevidnosti, in da ni ubogal, kakor mu je pravil kerčmar. Zaperli so ga namreč v tesno ljuknjo in dobro je slišal, ko so delali njegovo sodbo. »Najboljše bode, če ga umorimo.« Eden pa vendar le pravi: »Izprašajmo ga najpervo, kdo je, kako se zove in odkod je prišel.« Ko so pa slišali, da je imeniten gospod, da gre h kralju v Kodanj, pogledali so se in si djali: »Huda nam prede. Če ga pogrešé, in če zvedó po kerčmarju, da je šel v grad, iz gradu pa ne prišel, mila nam majka, pridejo po noči husarji, nas polove, in če se je lan obnesel še tako slabo, verv ne bode veljala preveč, da ne bi nas obesili.«— Torej pomilosté jetnika, ko jim priseže, da ne bo izdal nobene reči, in mu protijo, da bodo pazili v Kodanju nanj. Povedati jim je moral, kje stanuje, ter priseči, da je res. Na to mu natočijo kozarec najboljšega vina za zajuterk; gleda jih do jutra, kako ponarejajo tolarje. Ko dan prisveti skoz kletna okna, in po cesti vozniki začnó pokati, in ko žene čednik na pašo, poslovi se ptujec pri svojej tovaršiji, zahvali se za dobro postrežbo, ter gre veselega serca zopet v kerčmo, ne spominjaje se, da je pozabil uro, pipo in samokresa v gradu. »Hvala Bogu,« pravi kerčmar, »da vas zopet vidim, vso noč nisem zatisnil očesa. Kako se vam je godilo?« Ptujec pa si misli: Prisega ostane le prisega, in ne sme se zanemarjati božje ime, če se s tem ohrani življenje. Zato je rajši zamolčal, in ker je ravno zvon zapel, in so peljali grešnika k vislicam, derli so ljudje tje. Tudi v Kodanju je molčal
bila napolnjena s šmarnimi tolarji, eden je bil lepši, ko drugi. Zdaj še-le je ptujec spoznal, kaj in kako. Zbrana je bila namreč druščina ponarejavcev tolarjev, ne pa strahov, imeli so meso in kosti. Vedeli so, da gospoda grajščaka ni doma, napravili so v njegovem gradu skrivno delavnico, in so bili berž ko ne
domačini, kterim je bilo po gradu vse znano. Da bi pa dedali svoja dela nemoteni in brez strahu, jeli so strašiti, in kdor je prišel pervič v grad, ostrašili so ga tako, da ga v drugič ni bilo več nazaj. — Zdaj pa ni obžaloval ptujec zastonj svoje neprevidnosti, in da ni ubogal, kakor mu je pravil kerčmar. Zaperli so ga namreč v tesno ljuknjo in dobro je slišal, ko so delali njegovo sodbo. »Najboljše bode, če ga umorimo.« Eden pa vendar le pravi: »Izprašajmo ga najpervo, kdo je, kako se zove in odkod je prišel.« Ko so pa slišali, da je imeniten gospod, da gre h kralju v Kodanj, pogledali so se in si djali: »Huda nam prede. Če ga pogrešé, in če zvedó po kerčmarju, da je šel v grad, iz gradu pa ne prišel, mila nam majka, pridejo po noči husarji, nas polove, in če se je lan obnesel še tako slabo, verv ne bode veljala preveč, da ne bi nas obesili.«— Torej pomilosté jetnika, ko jim priseže, da ne bo izdal nobene reči, in mu protijo, da bodo pazili v Kodanju nanj. Povedati jim je moral, kje stanuje, ter priseči, da je res. Na to mu natočijo kozarec najboljšega vina za zajuterk; gleda jih do jutra, kako ponarejajo tolarje. Ko dan prisveti skoz kletna okna, in po cesti vozniki začnó pokati, in ko žene čednik na pašo, poslovi se ptujec pri svojej tovaršiji, zahvali se za dobro postrežbo, ter gre veselega serca zopet v kerčmo, ne spominjaje se, da je pozabil uro, pipo in samokresa v gradu. »Hvala Bogu,« pravi kerčmar, »da vas zopet vidim, vso noč nisem zatisnil očesa. Kako se vam je godilo?« Ptujec pa si misli: Prisega ostane le prisega, in ne sme se zanemarjati božje ime, če se s tem ohrani življenje. Zato je rajši zamolčal, in ker je ravno zvon zapel, in so peljali grešnika k vislicam, derli so ljudje tje. Tudi v Kodanju je molčal
o tej stvari, in kmalo se sam na to ni spominjal. Pa čez nekoliko dni prišla je zanj škrinjica, v kterej sta bila dva, s srebrom drago okovana samokresa, zlata ura, nasajena z demanti, turška pipa z zlato verižico, in svilen, z zlatom prešit mehur in pismo. V pismu se je bralo: To vam pošljemo za strah, ki ste ga prestali pri nas; in pa za zahvalo, ker ste molčali. Zdaj je vse pri kraju, in zdaj smete praviti, komur hočete. Zato je gospod pravil Dobrujčanu, in gori na hribu je potegnil iz žepa ravno tisto uro , ko je pri sv. Lenartu poldne zvonilo, in se je hotel prepričati, če gre šent lenarska ura tako, kakor njegova. V Bazelu je pozneje nek francoski general ponujul za-njo 75 velikih cekinov, pa je ni dal.
 
 
'''Pridiga na zelniku.'''
Vrstica 117 ⟶ 116:
 
Drugič je pa koristila človeku že marsiktera rastlina, ki je ni sam vsejal, ki je ni sam vsadil, je ni odeval v zimi, in je polival ob suši. Ena sama nedozdevna in zaničevana rastlina, ki je celila rano tebi ali tvojim otrokom ali vsaj tvoji živini, poplača ti obilno trud in škodo, ki jo prizadene tisoč druzih. Pa kdo zadovolji človeku? Če bi narava ne bila taka, kakor je, če bi kozlik (špajk, motavilec) in jeterčnik, smetliko in kamilice in vse rastline po polju in gozdu, ki so nam o zdravih in bolnih časih potrebne in koristne, morali sami sejati in gojiti, kako bi tožili še le potem zoper trude in skerbi neveselega življenja?
 
 
'''Cenó kosilo.'''
Vrstica 138:
 
Sloga jači, nesloga tlači.
 
 
'''Rudniški škorec.'''
Vrstica 145 ⟶ 146:
V premožni vasi, rekel bom v Rudniku, če tudi se ni tam zgodilo, ampak pri nas, in tisti, ki se mu je to zgodilo, bere morda ravno zdaj, ne škorec, ampak človek.
 
Rudniški črevljar je imel škorca, kterega je črevljarski učenec vadil govoriti. Škorec se ni naučil samo tistih besed, ki jih je učil njegov učenik, govoril je tudi, kar je vjel od svojega gospodarja; p. l a l a l a, ali pa; »g l i h a v k u p š t r i h a,« ali pa: »n a j b o k a k o r B o g h o č e,« ali pa: »t i, T e l e b a n.« Tako namreč je počastil večkrat gospodar svojega učenca, kadar je kerpo narobe prišil, ali če je potegnil z nožem mesto po usnji, le po lesu, ali če je zlomil šilo. Sčasoma si je zapomnil škorec vse te govore. Ker je bilo dan na dan mnogo ljudi pri črevljarju (kajti točil je tudi žganje), bilo je včasih mnogo smeha, če so se gostje resno pogovarjali in je škorec včasih kakošno vmes zinil, ki je bila na pravem mestu, kot bi vedel, kaj govoré. Včasih če ga je deček poprašal: »A n ž e k, k a j p o č n e š ,« je odgovoril: »T i T e l e b a n,« in ljudje v okolici so si vedeli mnogo povedati o Anžku. Nekega dne pa si misli škorec, ko so mu pristrižene perute zopet zrastle, in je bilo okno odperto in zunaj lepo vreme: Naučil sem se že toliko, da bodem živel z lahka na svetu, in smuk jo potegne skoz okno. Zletel je na polje, kjer se je pomešal med druge ptiče, in ko se dvignejo kviško, zleti tudi on ž njimi, misleč: Le ž njimi, ti vedó bolj, kako mora biti. Pa po nesreči zleté vsi pod neko mrežo. Škorec pravi: N a j b o, k a k o r B o g h o č e. Ko ptičar pride in vidi, kako dober lov je dobil, vzame ptiča za ptičem iz mreže, jim zavije vratove in jih pomeče na tla. Ko seže zopet z moraželjnimi persti po enem jetniku in na nič ne misli, zakriči jetnik: »T i T e l e b a n . J a z s e m R u d n i š k i š k o r e c.« Kot bi vedel, da ga bode to rešilo. Ptičar se ustraši in misli, da to ni samo na sebi; ko se pa oddahne, samega smehu bi kmalo počil. »E Anžek,« pravi mu, »tukaj bi te ne iskal, kako si prišel v moje zanjke?« »G l i h a v k u p š t r i h a,« mu Anžek odgovori. Ptičar nese škorca gospodarju nazaj in dobi dobro nagrado. Črevljar je pa dobil mnogo obiskovalcev, kajti vsak je hotel videti čudnega Anžka, in kdor potrebuje črevljev, pride od daleč k Rudniškemu črevljarju.
Naučil sem se že toliko, da bodem živel z lahka na svetu, in smuk jo potegne skoz okno. Zletel je na polje, kjer se je pomešal med druge ptiče, in ko se dvignejo kviško, zleti tudi on ž njimi, misleč: Le ž njimi, ti vedó bolj, kako mora biti. Pa po nesreči zleté vsi pod neko mrežo. Škorec pravi: N a j
b o , k a k o r B o g h o č e. Ko ptičar pride in vidi, kako dober lov je dobil, vzame ptiča za ptičem iz mreže, jim zavije vratove in jih pomeče na tla. Ko seže zopet z moraželjnimi persti po enem jetniku in na nič ne misli, zakriči jetnik: »T i T e l e b a n . J a z s e m R u d n i š k i š k o r e c.« Kot bi vedel, da ga bode to rešilo. Ptičar se ustraši in misli, da to ni samo na sebi; ko se pa oddahne, samega smehu bi
kmalo počil. »E Anžek,« pravi mu, »tukaj bi te ne iskal, kako si prišel v moje zanjke?« »G l i h a v k u p š t r i h a,« mu Anžek odgovori. Ptičar nese škorca gospodarju nazaj in dobi dobro nagrado. Črevljar je pa dobil mnogo obiskovalcev, kajti vsak je hotel videti čudnega Anžka, in kdor potrebuje črevljev, pride od daleč k Rudniškemu črevljarju.
 
Zapomni: Kaj tacega se škorcu pripeti redkokrat. M a r s i k a k m l a d č l o v e k p a, k i se j e k l a t i l r a j š i p o s v e t u , k o t b i d o m a o s t a l, z a m o t a l s e j e v z a n j k e , i z m o t a l s e p a n i i z n j i h.
 
 
'''Zapravljivost in lakomnost.'''
Vrstica 170 ⟶ 169:
Lakomneža tare skerb, zapravljivca strasti. Unega poplača slednjič sad, tega žalost.
 
Mnogokrat je zapravljivec v mladosti, lakomnež v starosti. Mnogokrat dobe premoženje Iakomneževolakomneževo zapravljivi dediči.
 
 
'''Žena častnikova rešena.'''
Vrstica 180:
»Da, pravi eden med njimi, ki je bil najserditeji, vašega življenja odkupiti ni več mogoče, in vaš sinek tukaj-le ima tudi bavarsko kri v svojih žilah. Čez eno uro vam je umreti, najpervo ta-le mali, po tem vi. Uro imate še čas.« »Pustite jo,« pravi drugim, »da bode še molila; je kristijana.« —
 
Čez eno uro, ko je bila sama in molila, pride zopet in pravi: Milostljiva gospa; me še poznate. Prosim vas, nikar se ne vstrašite in ne slutite v tem kaj hudega, kar sem izgovoril v dobrem smislu. Dajte mi dete pod plašč, rešil ga bodem in dal svojej materi; vi pa oblecite med tem časom to-le staro capo, (ktero ji pomoli izpod plašča). Poskusil bodem, morda vas rešim z božjo pomočjo in s pomočjo Matere božje. —
božje. —
 
Ko je odnesel otroka in zopet nazaj prišel, stala je že pred njim, oblečena kakor Tirolec. On jej potisne klobuk malo v obraz, popravi malo preramnice, ter jej da v roko gnojne vile, kot bi bila ona vojak tirolske garde.
Vrstica 192 ⟶ 191:
 
Srečno jo je Tirolec rešil z božjo pomočjo iz rok njenih morivcev, spremljal jo je po noči po skrivnih potih in dospela je o solnčnem vzhodu na bavarsko zemljo.
 
 
'''Dobro ga je plačal.'''
Vrstica 212:
Zdaj je bilo vsega konec. Slišalo se ni nič druzega, kakor da je hodil posestnik one njive par tednov z višnjevimi in rumenimi progami ozaljšan po vasi, o strahu se pa od tedaj ni več slišalo. Taki ljudje, kakor je bil naš krepki poštenjak, so pravi zarotniki duhov in želeti je, da bi ga staknil vsak goljuf in glumač, ki bi mu bil kos.
 
==II. Večer.==
 
 
'''O zemlji in solncu.'''
Vrstica 229 ⟶ 230:
D r u g i č: v 24 urah se zasuče zemlja enkrat okoli sebe. Mislimo si namreč, kot bi pretaknili zemljo od ene pike skoz sredo do druge, enako vretenu z dolgim drogom. Te dve piki zovete se tečaja ali pola. Krog te osi suče se zemlja v 24 urah, ne proti solncu, ampak od solnca. Če bi segel dolg rudeč trak, postavim 21. marca od solnca na zemljo, in bi se privezal opoldne na kako drevo ali na križ na polju, ovila bi se zemlja v 24 urah enkrat s tem trakom, in tako vsak dan.
 
Na ta priprosti način godi se ravno to, kot bi se godilo, ako bi moralo solnce v ravno tistem času preteči 132 milj dolgo pot krog mirno stoječe zemlje. Ena zemeljna polovica obernjena je k solncu, in sveti jej dan, druga od solnca tje proti zvezdam in pokriva jo noč, pa ne vedno eno in isto; ker se zemlja suče krog svoje osi, razpehli vedno malo noči na robu temne polovice v mrak, dokler ne vidimo tam pervih žarkov, in mislimo, da nam solnce vzhaja; na drugi polovici razsvitljene krogle postaja vedno kasneje in hladneje, dokler se solnce nič več ne vidi, in ljudje mislijo, da je zašlo. Jutro in opoldne, večer in noč, velikanoč in njeno zvonenje hodi vsacih 24 ur krog zemlje, in se ne začne nikjer ob enem času, ampak na Dunaju postavim 24 minut prej kakor v Parizu.
in opoldne, večer in noč, velikanoč in njeno zvonenje hodi vsacih 24 ur krog zemlje, in se ne začne nikjer ob enem času, ampak na Dunaju postavim 24 minut prej kakor v Parizu.
 
T r e t j i č pravi Kopernik: Medtem ko se ovije zemlja v 24 urah z jutrom in večerom, in ob svojem času z velikonočjo, ne stoji vedno na enem kraju v nezmernem nebesnem prostoru, ampak suče se neprestano z nerazumljivo urnostjo v velikem krogu med solncem in zvezdami in pride v 365 dneh in 6 urah okrog solnca zopet na staro mesto.
in 6 urah okrog solnca zopet na staro mesto.
 
Zavoljo tega in pa zato, ker postane vse v 365 dnéh in 6 urah tako, kakor je bilo pred ravno toliko časom, šteje leto 365 dni, šest ur pa shranimo 4 leta, da se narasejo v tem času do 24 ur, kajti nič ne smemo zgubiti od drazega časa. Zato se šteje vsako četerto leto po en dan več in se imenuje prestopno leto.
Vrstica 241 ⟶ 240:
Č e t e r t i č Vedež: Vozovega premikanja, na kterem se pelje, človek ne more spoznati na vozu samem, ampak le po drevji in rečeh na levi in desni, po hišah in cerkvenih zvonikih, ki stojé mirno na enem kraju, in mimo kterih se peljamo. Če se peljate na rahlodirjajočem vozu, ali pa rajše na ladiji, in če zatisnete oči ali pa pogledate vašemu sosedu nepremakljivo v oči, ne spoznate, greste li dalje ali stojite mirno. Če se pa ozrete po rečeh, ki niso z vami na ladiji, bliža sem vam daljava vedno bolj in bolj, kar je blizo, pa zginja za herbtom in po tem še le spoznate, da se peljete dalje. Tako je tudi zemlja.
 
Po zemlji in vseh stvareh na nji se ne more sklepati njeno premikanje (kajti zemlja je največi voz in vse, kar je na nji, pelje se ž njo), ampak gledati nam je kako reč, ki stoji mirno in se ne pelje z nami in to so solnca in zvezde, na primer: tako zvani »zverinski krog.« — Kajti 12 velikih ozvezdij, ki jih zovemo nebeška znamnja, stoji v krogu okoli zemlje na nebu. Zovemo jih: Kozel, Junec, Dvojčiči, Rak, Lev, Devica, Vaga, Škorpijon, Strelec, Divji kozel, Vodnar in Ribe.
Lev, Devica, Vaga, Škorpijon, Strelec, Divji kozel, Vodnar in Ribe.
 
Eno sledi za drugim in zadnje stika se zopet s pervim. To se imenuje Codiak ali zverinski krog. Stoji pa še veliko viši na nebu ko solnce, ki je, ako ga pogledamo od tod, vedno med dvema čertama, ki zaznamujejo kraj ali rob ednega znamenja. Če stoji danes solnce v znamenju divjega kozla, ga v 30 dnéh ni v ravno tistem znamenju, ampak v naslednjem, in vsacih 30 dnéh premakne se v naslednjo znamenje in na tem se spozná, da se je premikala zemlja med tem v krogu. Drugače ne more biti. Na vse to pravi
Vrstica 269 ⟶ 267:
 
Čudežno veselje bi bilo videti zemljo potujočo po nebu med drugimi zvezdami verstnicami, in to veselje je pripravil Vedež ukaželjnemu bravcu v sèstavku o premičnicah ali planetih.
 
 
'''Kosilo na dvorišču.'''
Vrstica 281 ⟶ 280:
 
Saj je vergel juho samo zdaj doli, a potem ne več! Gospod je spoznal svojo napako, v pogledu lepega pomladnega dneva se mu lice razvedri, in na tihem se smeja urni misli svojega strežaja in se mu zahvali v sercu za dober nauk.
 
 
'''Koristni nauki.'''
Vrstica 321:
 
Vedež nekaj misli, pa ne pové kaj.
 
 
'''Dolga vožnja.'''
Vrstica 371 ⟶ 372:
 
Zapomnite si vi gospodarji: Pravični in dobri posli so vaš blagoslov. Nikar jim ne bodite prehudi in preostri, ako imate pobožne posle, dal vam bode Bog srečo pri živini in na polju. Poterpite rajši ter prideržite dobre posle pri hiši.
 
 
'''Najslajša smert.'''
Vrstica 381 ⟶ 383:
Na to pravi obsojenec: »Ni drugače, umreti moram. Smert na kolesu je gibčna smert, na vislicah je pa premakljiva in gugajoča, posebno če vleče kak veter. Vi pa vendar-le tega ne razumite; kakor jaz menim, dejal bi, da najlažje bi umerl za starostjo; in to si bodem volil, ker mi je dal na voljo moj kralj; druge pa nečem,« in pri tem tudi ostane in se ne da pregovoriti. Spustili so ga, dokler ni umerl sam za
starostjo, ker djal je kralj: »Rekel sem mu, in ostal bom mož beseda.«
 
 
'''Nesreče na Švicarskem.'''
Vrstica 401 ⟶ 404:
S kratka, v enej sami noči pomečkalo je na Švicarskem več družin eno in isto uro, razrušilo je več hlevov s čedami vred, posnelo in odneslo je cele grede in vertove, ter pokončalo gozde, da so zderčala debla v dolino, ter ležala eno verh druzega nakopičena, kakor po toči slamnate bilke na polju. V e n e m hipu pozginilo je samo v Uriskem okraju 11 ljudi zakopani so bili v sneg in več niso vstali; 30 hiš, 150 hlevov je bilo razrušenih, in poginilo je 350 živinčet, ni se vedelo, koliko sto tisoč škode je bilo, brez zgubljenih ljudi. Kajti ne plača se z zlatom življenje očetovo ali materno, ali moževo
ali pa sinovo.
 
 
'''Tri želje.'''
 
Prav srečna in vesela živela sta mlada zakonska, in imela sta le to napako, ki je doma v vsakih človeških persih: Če je komu dobro, želi si še boljše. Iz tega pa nastane mnogo neumnih želj in manjkalo jih ni tudi našemu Janezu in Mini. Zdaj si voščita Toninovo njivo, zdaj krčmarjev denar zdaj sosedovo hišo, polje in živino, zdaj zopet skratka 500 tisoč goldinarjev. Nekega večera, ko sta ravno orehe lušila in tolkla že precej veliko ljukno v ognjišče, odpró se vrata in v kuhinjo stopi bela, komaj pel pedi dolga ženica. Bila je neizrekljivo lepa in hiša napolnila se je z dišavami. Lešcerba ugasne, pa žar, podoben jutranji zori, ko se jame že prikazovati solnce, obsije lesene stene. Če tudi je ta razsvitljava neizrečeno lepa, prestrašita se vendar oba: pa mine jih kmalo strah, ko začne govoriti mlada gospa s čudno sladkim, in kakor bron čistim glasom. »Vajina prijateljica sem, ki prebivam v steklenem gradu sredi gore, začne govoriti Vila, in zapovedujem sedem sto duhovom. Voščita si kar hočeta, tri želje hočem vama spolniti.«
zdaj sosedovo hišo, polje in živino, zdaj zopet skratka 500 tisoč goldinarjev. Nekega večera, ko sta ravno orehe lušila in tolkla že precej veliko ljukno v ognjišče, odpró se vrata in v kuhinjo stopi bela, komaj pel pedi dolga ženica. Bila je neizrekljivo lepa in hiša napolnila se je z dišavami. Lešcerba ugasne, pa žar, podoben jutranji zori, ko se jame že prikazovati solnce, obsije lesene stene. Če tudi je ta razsvitljava neizrečeno lepa, prestrašita se vendar oba: pa mine jih kmalo strah, ko začne govoriti mlada gospa s čudno sladkim, in kakor bron čistim glasom. »Vajina prijateljica sem, ki prebivam v
steklenem gradu sredi gore, začne govoriti Vila, in zapovedujem sedem sto duhovom. Voščita si kar hočeta, tri želje hočem vama spolniti.«
 
Juri podrega s komolcem svojo ženo, kakor bi hotel reči: Ni preslabo ne, in Mina že odpira usta, naj bi ji Vila dala par tucatov svilenih rut in jopičev dobrega blaga, ali kaj enacega, toda Vila dvigne perst posvarivši ju: »Osem dni vama je pomiselka. Pomislita dobro, ter se ne prenaglita.«
 
»Nij napčno, nij«, pravi Juri, ter dene ženi roko na usta: »Stara molči.« — Vila, pa zgine. Luč začne zopet goreti, ko prej, in mesto dišav, ziba se zopet gost leščerbin dim po tesni hišici. Če tudi sta bila dobra človeka v nadi tega, kar se ima zgoditi, neznano srečna in nista videla na nočnem nebu druzega kakor mesto zvezd tolarje, bilo jima je vendar tesno pri sercu, ker nista vedela, kaj bi neki voščila; prav za prav se nista upala na to resno misliti in govoriti, ker bila sta v vednem strahu: Predno se nemara do dobrega premisliva, zgodilo se nama nemara bode, kakor sva si voščila. Mina pravi: Imam še čas do petka.
še čas do petka.
 
Drugi večer pečeta krompir in vesela stojita mož in žena pri ognju, ter gledata, kako se vnemajo plamenčki, zdaj pa ugašajo, zatopljena sta v prihodnjo srečo, da se jima samega veselja še govoriti ne ljubi. — Ko je krompir pečen, izberska ga Mina iz pepela, ter ga po ognjišču razlomi. Ko jo pošegače duh pečenega krompirja, pravi, ne misle, kaj je izrekla, »ko bi imela zraven krompirja še eno pečeno klobasico« — in joj perva želja je izpolnjena. Tako urno, kakor se posveti in zgine blisek, prišla je kakor zora in cvetličen duh skoz dimnik in obležala na krompirju najlepša klobasica. Kakor je želela, zgodilo se ji je. Kdo bi se ne jezil nad tako željo in njenim uresničenjem. Kter mož bi ne godernjal nad svojo ženo zavoljo take neprevidnosti.
Vrstica 440 ⟶ 441:
 
Zadnji ni plačal pijače.
 
 
'''Računska naloga.'''
Vrstica 449 ⟶ 451:
Rešitev te naloge sledi kmalo.
 
==III. Večer.==
 
 
'''Luna.'''
Vrstica 455 ⟶ 458:
Častiti bravec želi tudi o luni kaj novega zvedeti, ktera mu po noči sveti, gredočemu iz mesta ali pa iz kerčme.
 
I. Luna je tudi velika, v nezmernem prostoru plavajoča krogla; pa je 50 krat manjši od zemlje in ne čez 50 tisoč milj od nje oddaljena. Iz tega se vidi, da si slovenski Vedež ne polni rad ust z velikimi številkami, kadar nij treba, češ da bi dobrega bravca v številenju vadil, ampak on ostane vedno pri tem, kar je res.
 
II. Kakor zemlja okoli solnca, suče se luna okoli zemlje, toda nam se zdi, da je narobe. Tudi ona dobiva svojo luč in rast od solnca. Ena polovica in sicer k solncu obernjena, je svitla, druga pa temna. Da ni vedno ena polovica svitla in druga pa temna, verti se luna enako zemlji krog same sebe ali krog svoje osi, in sicer v 29 dneh in pol. Iz tega sledi, da v tem času noč in dan samo enkrat okoli lune gresta. En dan traja tam tako dolgo, kakor pri nas dva tedna, in ravno takó dolgo noč, in ponočnemu čuvaju je treba paziti, de se ne zmoti, če začne ura 220 ali še clo 310 biti. Toda
osi, in sicer v 29 dneh in pol. Iz tega sledi, da v tem času noč in dan samo enkrat okoli lune gresta. En dan traja tam tako dolgo, kakor pri nas dva tedna, in ravno takó dolgo noč, in ponočnemu čuvaju je treba paziti, de se ne zmoti, če začne ura 220 ali še clo 310 biti. Toda
 
III. Luna suče se v ravno taistem času tudi krog zemlje. To se zopet na zvezdah vidi. Če opazujemo počasen poštin voz na cesti, se nam zdi, da stoji miren vedno na enem mestu; ko pa opazimo, da vendar le ni vedno pri tistem drevesu na cesti, ampak čez par minut že pri drugem, tedaj spoznamo, da ne stoji mirno, ampak da se bliža postaji, če bi se pa v velikem krogu krog č. bravca peljal, moral bi
slednjič zopet k tistemu drevesu priti, pri kterem je s konca stal; po teh naznanilih bi spoznal, da je prišel enkrat na okrog. Ravno taka je tudi z luno. Ne mudi se vsako noč enako pri eni zvezdici, naj je še tako lepa, ampak premika se dalje, od ene do druge. Drug večer je ob tistem času že precej dalje: in v 29 ½ dneh, ali pa še malo prej, pride zopet k taisti zvezdi, kjer je prej stala in tako je dokončala svoj tek okoli zemlje.
 
IV. Ker se luna na tak način krog zemlje suče, ni nam težko razumeti, kako je z lunino spremembo. Mlaj je tedaj, kadar se vstopi luna med solnce in zemljo, toda malo višje ali nižje. Takrat je vsa njena polovica razsvitljena, ali njen dan k solncu obernjen, njena noč pa gleda doli na nas. Po mlaju, kadar se pomakne luna v svojem teku med solncem in zemljo zopet dalje, in ž njima trivogelnik napravi, zagledamo le vozko čert razsvitljene lunine krogle, ki se vedno vekša do pervega krajca.
 
P e r v i k r a j e c je tedaj, kadar je luna tako obernjena, da vidimo ravno polovico njene razsvitljene polukrogle; ali četerti del cele lune, polovico temne polukrogle pa v senci. Tukaj se dobro vidi, kako zamore Bog luč od teme ločiti, kako stanuje na svetovnih truplih dan zraven noči, in kako dan premaga noč, dokler ni polna luna.
Vrstica 471 ⟶ 473:
Z a d n j i krajec je, kadar se zopet ena polovica stemni, druga pa razsvitli in zdaj vidimo, kako noč premaga dan, dokler je zopet mlaj ne prežene. To je prememba lunina.
 
V. Kadar pa stojijo vsi trije, solnce, zemlja in luna v ravni čerti eden za drugim, takrat se godé, kar ne vidimo vsak dan: namreč m r a k o v i. Kadar se temna pomlajena luna v svojem teku ravno med zemljo in solnce pomakne, ne više ne niže, takrat ne moremo pri belem dnevu solnca videti in to je solnčni mrak. Solnčni mrakovi so mogoči le ob mlaju. Kadar pa stopi o polni luni zemlja med solnce in luno, ne više, ne niže, ne more solnce obsijati cele polne lune, zato ker je zemlja njegovim žarkom na poti. To je lunin mrak. Tema, ki jo opazimo na luni, kaj je druzega, kakor senca naše zemlje? Lunini mrakovi so mogoči le o polni luni. Za vse te mrakove, ki jih uzrokuje samo premikanje zemlje in lune, vemo mi zvezdogledi in pratikarji že celo leto, in če je treba še več let poprej, in Vedež mu ne bode dal lepe besede, če kdo pride, ki noče verjeti, kar se je dozdaj o zemlji in solncu in luni govorilo, ali kar se še bo. »Od kod pa veste vse to?« vprašaš previden bravec. Odkod veste, da ste solnce in luna res tako velika, ali da sta tako daleč, ali da se zemlja in luna res tako sučete, kakor se vam dozdeva ? Kdo je bil tam in premeril? Odgovor: če bi tega ne vedeli gotovo in sicer do pičice, ne bi mogli mrak prerokovati že leto prej, ali če kdo želi, še več let prej, kteri dan, da, še celo ktero minuto se bode začel, in kako globoko se bode luna v solnce zajedla. Če pa ne vemo mi, pa povejte vi, če morete in zakaj iščete v pratiki in koledarju, če menite, da se motimo?
 
VI. Če se luna v svojem popolnem blesku na nebo pripelje, je vendar-le čudna videti s svojim tužnim obrazom, in s svojimi svitlimi in temnimi pegami. Kakor znano, se ne razprostira svitloba v enaki meri čez njo, ampak raznotero. S tem je luna dolgo časa učenjake za nos vodila, češ, svitli kraji so suha zemlja, od ktere odskočijo solnčni žarki, temni pa so voda, ki žarke v se potegne.
 
Toda z dostojnim daljevidom, kakoršnih v prejšnih dneh niso poznali, videl je neki pravi zvezdogled, po imenu Schröter, druge reči, ne pa suho zemljo in vodo; suho zemljo je sicer videl, a vode ne, mesto tega pa široke ravnine, visoke gore in globoke prepade s čudnimi podobami. Ali ni celo senco opazoval, in videl kako se od večera proti jutru premiče, se skrajša in zopet podaljša ? Ali ni slednjič po senci gor premeril njihovo visočino. Najviši gore na luni so viši, kakor najviši gore na zemlji, namreč 25.000. Vedež se boji zvezdogleda in božje vsegamogočnosti, ki je dala revnemu človeku um in moč, po 50 tisoč milj daleč gore izmeriti, kterih mi še celo ne vidimo.
Vrstica 481 ⟶ 483:
Zraven tega je pa tudi mogoče, da živé na njej raznotere umne in neumne stvari božje, strašnega života in lastnostij, ki bi nam mogle vse to bolj natanko povedati, in ktere se v temi veselé mile zemljine svitlobe. Morda tudi tam ljudje že dolgo časa verjamejo, da se zemlja krog lune suče, in je
le zavoljo njih na nebu; mi bi jim tudi lahko kaj boljšega povedali.
 
 
'''Trije tatovi.'''
Vrstica 526 ⟶ 529:
 
Prišedši do drugih vrat, zavpije Tone s krepkim glasom: »Kdo je?« ko sliši, da šumi vojak v utici. »Dober prijatelj,« mu odgovori stražar. Tako je prišel Tone Bet srečno iz mestica in čez mejo.
 
 
'''Znamenitosti jutrove dežele.'''
Vrstica 560 ⟶ 564:
 
Čudno je, da zamore včasih podučiti koga druzega tak človek, ki bi mu nihče ne zaupal, in sicer podučiti tacega, ki se meni bogve kako modrega in učenega.
 
 
'''Sedajni modrijani.'''
Vrstica 573 ⟶ 578:
»Kerčmarica,« pravi nekdo, »denarja nimamo mnogo, ker preveč je kerčem ob cesti. Ker pa vidimo, da ste pametna žena, upamo, da imamo še vero pri vas, kakor dobri prijatelji, če vam je prav v 6000 letih pridemo zopet, in takrat bomo plačali. Kerčmarici je bilo po volji in jo veseli, da je gospodom tako dopadlo, vstopi se pa pred vrata ter prosi, naj bi gospod je blagovoli, plačati onih 5 fl. 16 kr., ki so jih dolžni od 6000 let, ker je bilo že vse nekdaj tako kakor je sedaj. V nesrečo je vstopil ravno okrajni glavar z nekterimi druzimi poštenimi možmi, da bi skupaj popili kak kozarec. Vjetim tičkom to
ni bilo po volji. Uredoma se je sklenilo, da je popolnoma v redu, ako se plača dolg, ki ga je kdo naredil pred 6000 leti. Tedaj naj gospodje urno plačajo, ali pa naj zastavijo svoje še precej dobre suknje. Zadnja se je zgodila in kerčmarica obljubila, da bo dala čez 6000 let vse nazaj , kadar pridejo zopet in bode imeli malo več krajcarjev v žepu.
 
 
'''Nezvestoba se sama tepe.'''
Vrstica 585 ⟶ 591:
 
Obojno je bilo prav in želeti je, da bi dobil vsak, ki mora imeti vojake na stanovanji, tako poštenega gosta in vsak izdajavec tako plačilo.
 
 
'''O kačah.'''
Vrstica 592 ⟶ 599:
Še danes so ljudje, ki menijo, da pikajo kače z jeziki. Toda že dolgo dognana in gotova reč je, da imajo kače v gornih čeljustih dva strupena zoba, ktera lahko skrijejo v neko nožnico, pa je zopet pokažejo. Ti zobje so votli, na koncu preluknani, za vsakim zobom pa je mošnjiček, v kterem pripravljajo kače strup, in kadar hočejo pičiti, steče strup iz mošnjička v zob, in skoz luknjo konec zoba v rano. Bosa je tedaj, da spravijo kače strup pod kak kamen, predno gredó v vodo. Ako ta žival ni strupena v vodi, ni strupena tudi na suhem.
 
Po onih zobeh tedaj so spoznati nevarne kače od nedolžnih. Pa kako se jim more gledati v gobec, dokler so še žive in kdo bi tudi hotel? Bolj varno je, da se jim človek umakne ali jih ubije. Toda pobije se s tem tudi marsiktera neškodljiva in celo koristna žival. Kače namreč povžijejo mnogo škodljivega merčesa in nam tedaj pomagajo iztrebiti ga, in pameten preveden človek vendar le vedno rajši ohranuje in varuje, kakor razdeva brez potrebe in pravega namena; ljubše mu je, da živali živé. Saj je že samo to vredno, da se čudimo, ker se zamore ta žival brez nog tako urno pomikati, samo s svojimi mnogimi mičami. Kačja podoba je tako priprosta in vendar ji ne manjka nič, da si ohrani življenje. Kako urno in gibčno hitijo, po ravnini sem ter tje švigaje, dohité svoj plen, ali pa rešijo svoje življenje, kadar jih preganjamo. Kako gibčne se splazijo mimo toliko tisoč zaprek, ki jih ustavljajo v teku! Kdo je razverstil po vsem životu škit k škitu, luskino k luskini, ki se umika pri vsakem premikanju, se vda, se pomakne ena verh druge in vendar-le pokrivajo mehko truplo, in se vverste vsakikrat, kakor so bile prej. Kdo jih je ozalšal s tako lepimi in raznimi barvami ? V Ameriki nosijo neko kačo z rudečimi, černo obrobljenimi pegami in rumenimi progami na vratu kot lepotičje ali jo pa vpletajo med lase. Tudi nektere naše kače so lepe barve in lepo pisane, če se niso že majile pred dolgo časa in jih opazujemo brez strahu in studa.
merčesa in nam tedaj pomagajo iztrebiti ga, in pameten preveden človek vendar le vedno rajši ohranuje in varuje, kakor razdeva brez potrebe in pravega namena; ljubše mu je, da živali živé. Saj je že samo to vredno, da se čudimo, ker se zamore ta žival brez nog tako urno pomikati, samo s svojimi mnogimi mičami. Kačja podoba je tako priprosta in vendar ji ne manjka nič, da si ohrani življenje. Kako urno in gibčno hitijo, po ravnini sem ter tje švigaje, dohité svoj plen, ali pa rešijo svoje življenje, kadar jih preganjamo. Kako gibčne se splazijo mimo toliko tisoč zaprek, ki jih ustavljajo v teku! Kdo je razverstil po vsem životu škit k škitu, luskino k luskini, ki se umika pri vsakem premikanju, se vda, se pomakne ena verh druge in vendar-le pokrivajo mehko truplo, in se vverste vsakikrat, kakor so bile prej. Kdo jih je ozalšal s tako lepimi in raznimi barvami ? V Ameriki nosijo neko kačo z rudečimi, černo obrobljenimi pegami in rumenimi progami na vratu kot lepotičje ali jo pa vpletajo med lase. Tudi nektere naše kače so lepe barve in lepo pisane, če se niso že majile pred dolgo časa in jih opazujemo brez strahu in studa.
 
2.
 
Če bi le poznali strupene med njimi! Učen mož je opazoval te živali in naznanil ta občna znamenja, ki se lahko zapomnijo. Če je glava široka in pokrita z majhnimi luskami, je kača sumljiva; ako je okrogla, pa ne. Če je konec života tanko ospičen, ji ni upati; ako je pa tumpast in okrogel, ni nevarna. Vendar pa sam pravi, da niso ta znamenja gotova in nepremotljiva, najboljše pri vsem tem pa je, da imamo malo strupenih kač, ki se lahko poznajo, da ne napadejo človeka samovoljno, ampak se le branijo, če se ne pusté pri miru, ali če se dražijo, če se nanje stopi ali poškodova.
malo strupenih kač, ki se lahko poznajo, da ne napadejo človeka samovoljno, ampak se le branijo, če se ne pusté pri miru, ali če se dražijo, če se nanje stopi ali poškodova.
 
Gad n. pr. ima sercu podobno glavo, je eden do dva čevlja dolg in na koncu špičast. Po mnogoterem levenju, je tudi mnogotere barve, zdaj sivorujav, zdaj rumenkasto rujav, zdaj černkast; spodaj je svitlo siv, ali višnjevkast. Na glavi ima veliko, sercu podobno rujavo pego, po vratu take pike v siksak, potem maroge in od srede naprej še nekaj večjih in malih posameznih peg, ki so tudi rujave. Slepec ima stlačeno okroglo glavo, tanek vrat je 6 do 8 čevljev dolg in ima ospičen rep. Zgoraj je rijasto rudeč, zdaj bolj, zdaj manj; na glavi ima v strani obernjena polukroga. Po herbtu se vleče temnorujav trak v siksak, ob straneh pa so rujave pike. Trebušje je sivo pepelnato z belimi progami, kjer so zopet černkaste pike, in konec je rujav.
Vrstica 631 ⟶ 636:
 
Poznajo tudi neko kačo, ki ima na glavi dva premična izrasteka podobna rožičkom, in zovejo jo zato rogato. Kaj spretno se skrije v travi, tako da molita iz nje samo rožička. Tiči menijo, da so červiči, prileti semkaj in ko jih hočejo snesti, v trenutku jih kača zgrabi in požre.
 
 
'''Rešitev perve naloge.'''
Vrstica 638 ⟶ 644:
O veliki noči, kadar razveselé matere svoje otroke z lepo barvanimi pirhi, proda kokoščarica svoji sosedi polovico jajec in še pol jajca po verhu. Toda pozor, ubiti in razdeliti se pa ne sme nobeno. Pride druga sosedinja, ki kupi tudi polovico od ostanka in še pol jajca. Ravno tako tretja in četerta, vselej polovico od ostanka in te pol jajca po verhu. Slednjič ostane kokoščarici še eno jajce. Vpraša se, koliko jajec je imela z začetka?
 
 
==IV. Večer.==
 
 
'''Planeti ali premičnice.'''
Vrstica 652 ⟶ 660:
Tem premičnicam so te le lastnosti:
 
1. One so med vsemi zvezdami najbližje naši zemlji, veliko bližje, kakor naj si bode ktera koli stalna zvezda.
 
2. Premičejo se v neznano velikih kolobarih in v ne enakih časih krog solnca, kar druge ne storé. Zavoljo tega preminja se njih stan vedno na nebu.
 
3. One so po naravi temna nebesna trupla. Svitlobo dobivajo od solnca, kakor naša zemlja. Kar vidimo, da se po noči na njih leskeče, to je solnčen blesk, ki doli k nam sveti, kakor odskočili žarki z ogledala; zato tudi v najtemneji jasni noči ne pogrešamo tega prijaznega svita. Vsaka premičnica je neznano velika krogla, ki se v enomer in brez prestanka suče. Le ena polovica, ki je k solncu obernjena, je svitla, druga pa temna. Zato imajo pa tudi noč in dan.
 
4. Premičnica ni v vedno enaki daljavi in enakem potu. Kakor naša zemlja imajo tudi one sebi primerne letne čase zimo in poletje, jesen in pomlad.
 
Napačna je misel, da je solnce samo tudi premičnica. Moralo bi se potem takim krog sebe sukati, imeti bi moralo dan, kadar bi se samo sebe obsevalo, noč tedaj, kedar bi se ne obsevalo. Moralo bi imeti leto in zimo, kadar bi dalje ali bližej od sebe stalo. To pa je navskriž beseda. Nasprotno pa so učenjaki našli, da je v neizmernem nebesnem prostoru, in med neštevilnimi kroglami, naša zemlja sama premičnica in da bi se onemu, ki bi na kakej drugi premičnici stal in več milijonov milj daleč gledal na zemljo, zdela naša zemlja majhna svitla zvezdica, kakor se nam zdaj vidi večernica. Ker od
Vrstica 665 ⟶ 673:
Bosa je, če kdo terdi, da je vreme, rodovitnost in mnogo druzega operto na druge premične zvezde, čeravno smo že skusili, da se čez sedem let zgodi marsikaj, kar se je pred sedmini leti godilo, če bi temu bilo tako, morala bi
 
1. Druga premičnica vladati drugo, ker naša zemlja je tudi premičnica, toda tak nered ni mogoč;
 
2. morala bi naša zemlja kako drugo premičnico vladati, to pa tudi ni mogoče, kajti o tem bi morali tudi mi kaj zvedeti;
 
3. pa tudi ni samo sedem premičnic, ampak z dobrimi daljevidi našli so jih že čez dve sto, tedaj ne more vedno ena in ista vladati.
 
Tudi luna ni premičnica, kakor je videti iz prešnjega, ampak je in ostane luna. Izmed pravih premičnic jih je mnogo že dolgo časa znanih. Najimenitniše so:
Vrstica 676 ⟶ 684:
 
V e n e r a je druga premičnica; pravi se jej v e č e r n i c a ali pa d a n i c a. Njen tek okoli solnca traja 224 dni; ker vshaja po dve uri pred solncem, zato nam je lepa d a n i c a.
 
 
'''Kmet pa lejblajtar.'''
Vrstica 687 ⟶ 696:
Neprestrašen in kar naravno bi moral naš kmet reči, kaj pelja, toda on odgovori tiho in s tresočim glasom: »Oves« ter pogleda boječe po svojih konjih. Lejblajtar misli, da kmet gleda na svoje žaklje; toraj pravi: »Kaj velja. Nekaj bo! Kontrabant! Ali druzega ni ničesa v žakljih razun ovsa?«
 
»Druzega čisto nič,« reče kmet kakor bi ga nekaj skerbelo. Noben kmet ni zavezan, da bi blago sam izložil, in ga potem zopet naložil, ako bi ga lejblajtar preiskati hotel, ampak to je njegovo delo, saj zato je postavljen. Toraj zakliče lejblajtar svoje pomočnike, ker dobile so se sumljive reči, ktere se morajo preiskati. Pomočniki se vsujejo okrog voza, ter pretipajo vse vreče, potem jih zložijo z voza, prebadajo jih z železnimi špicami: slednjič spraznijo vrečo za vrečo, v pervi ni bilo nič, v drugi nič, v tretji nič, v četerti nič, v vseh le oves pa zopet oves. Slednjič ga lejblajtarji še celo prerešetajo, če bi se morda vmes zmešalo proso, poper, ali kaj tacega, ki se v mesto ne sme peljati, če se ni prej plačala visoka daca. Pa tudi ni bilo ne prosa ne kaj druzega. Zdaj peprimejo lejblajtarji zopet žaklje, jih zvežejo, pomečejo jih zopet na voz in se poté, da jim teče pot po herbtu doli na pete. Ker niso mogli ničesa dobiti, oberne se pervi, ki ga je vstavil k našemu vozniku rekoč: »Prijatelj, pošten človek ste. Zakaj pa ste bili tako boječi in prestrašeni, ko sem vas vprašal, kaj peljate. Na tem spoznavamo mi nemirno vest in goljufe, in prav za terdno smo mislili, zdaj smo vjeli tako lep kontrabant, kakor že lep čas ne, zdaj je pa šlo po vodi naše upanje.«
ste bili tako boječi in prestrašeni, ko sem vas vprašal, kaj peljate. Na tem spoznavamo mi nemirno vest in goljufe, in prav za terdno smo mislili, zdaj smo vjeli tako lep kontrabant, kakor že lep čas ne, zdaj je pa šlo po vodi naše upanje.«
 
Kmetič pa potegne lejblajtarja na stran, ter mu skrivnostno na uho zašepeče: »Moral sem tako tiho ravnati, ker sem se bal, da bi konji ne slišali, da imam še kaj ovsa. Že 4 tedne ga jim nisem dal ne zerna.«
Vrstica 695 ⟶ 703:
 
»Saj je že to veliko, da ste me dobro uro zamudili!« —
 
 
'''Človek, čudna stvar.'''
Vrstica 739 ⟶ 748:
 
»Ne,« pravi ji mož merzlo in mirno. »Se bo že še pokazalo, če se peljeva ali ne. Če se jutri ne, peljava se pa pozneje,« in slednjič pravi ženi: »Kaj pa bova počela zunaj ? Pariz je najlepši od znotraj!« —
 
 
'''Kuščarji.'''
Vrstica 774 ⟶ 784:
Če mu pa kaka stara babica pripoveduje o zmajih, ki gnjezdijo po visokih pečinah in v razpadlih gradovih, in ogenj bljuvajoči dirjajo po zraku, da vodnjake ostrupé, in konja in konjika z ostrogami in podkvami požró, se mu zdi verjetno, zató ker ga preleti mraz od temena do nohta na palcu, kadar posluša.
 
Pri vsem tem je pa vendar le res, da živé v Aziji in drugih delih sveta kuščarji eden do poldrugi črevelj dolgi, ki se nahajajo po drevji, kakor pri nas zelene žabe in se zamorejo s pripomočjo nekih kosmatih izrastkov ob obeh straneh života vzdigniti v zrak in sikati z enega drevesa na drugo. Nekteri imajo po dvoje, drugi po čvetero nog, so neškodljivi in se živé, kakor drugi kuščarji z merčesi. Drugih baziliskov in zmajev pa v Aziji ni, razun med ljudmi, ko bi drug druzega rad s pogledom prebodel in ostrupil, ko razlije čez svojega bližnjega strupeno obrekovanje in zmirjanje; kakoršnih je pa, kakor se pripoveduje, tudi v Evropi in ob Savi mnogo.
 
in zmajev pa v Aziji ni, razun med ljudmi, ko bi drug druzega rad s pogledom prebodel in ostrupil, ko razlije čez svojega bližnjega strupeno obrekovanje in zmirjanje; kakoršnih je pa, kakor se pripoveduje, tudi v Evropi in ob Savi mnogo.
 
'''Kakó se pomaga kregu in tepenju.'''
Vrstica 799 ⟶ 809:
 
Žena uboga, kar so ji gospod fajmošter rekli in sosedje si večkrat pravijo: Naša soseda sta drugačna postala. Ničesa ni več slišati! — Zapomnite si!
 
 
'''Širokoustneži.'''
Vrstica 809 ⟶ 820:
 
Zdaj se oglasi tretji: »Ali je to tako čudno? Saj so prehodili tisti dan, da so prišli do Rena, več kakor 20 ur. Zato so se jim naredili taki mehurji na nogah, da se niso dalej pogrezli v vodo, kakor do kolen.« — Dobro jim je vernil.
 
 
'''Vojvoda Suvarov.'''
Vrstica 829 ⟶ 841:
 
Tako je živel vojvoda in knez Suvarov.
 
 
'''Ptuj gospod.'''
Vrstica 851 ⟶ 864:
 
Pomni: Ne kaži se večjega kakor si, da bodeš mogel ostati v prihodnje tak.
 
 
'''Razen dež.'''
Vrstica 880 ⟶ 894:
 
To je tedaj zgodba. Kaj pa nam je misliti o tem kamenji, ki pada z nebá, o tej stvari učenjaki molčé in skrivajo svoje mnenje, ter odgovoré, ako jih vprašate, da ne vedó.
 
 
'''Zvit vojak.'''
Vrstica 896 ⟶ 911:
 
To je bilo zvito in dobro napravljeno, vendar pa ne prav, posebno, ker je bilo v kapelici.
 
 
'''Koristni nauki.'''
 
1. Norec vpraša mnogo, čemur ne vedó odgovora vsi modrijani. To je dvakrat res. Pervič, zamore najneumniši človek vprašati čemur ne vé odgovoriti najbolj pameten, ker vprašati, je ložje, kakor odgovarjati, in tirjati je tudi ložje, kakor dati, poklicati ložje, ko priti. Drugič bi pa včasih lahko odgovoril moder človek, pa noče, ker je vprašanje neumno ali zamoteno, ali pa ne na pravem mestu. Mnogokrat se spozna brez velicega truda neumen človek po vprašanju in moder po odgovoru. Kdor molči, s tem že odgovori. Vprašali so nekega imenitnega moža, kaj je počel Bog celo dolgo večnost pred stvarjenjem sveta? »V nekem brezovem gozdu je sedel,« odgovori pobožni mož, »in je rezal šibe za take ljudi, ki nepotrebno vprašajo.«
 
2. »K a r s e n e p o č n e, t o s e n e k o n č a.« Zato se tudi pravi: kdor ne vaga, je tudi brez blaga. Pa tudi se lahko zgodi, da kdor vaga, tudi omaga. Kaj dá tedaj kaki reči vspeh? Poskus, imamo li k temu moči; premislek, kako začeti; — poraba ugodnega časa in ugodnih razmer, in slednjič je treba dognati, ker se začne. Res pa mora vedno ostati: Če pa se lotimo, kake »vagane« reči, ker drugače ne more biti, torej le pogum, in ta mora dognati delo. Če pa le vedno hočeš in »bi«, pa ne začneš nikoli, ali si pa že začel in se potem kesáš, in hočeš, kakor se pravi, na suhem utoniti, tedaj prijatelj, bodeš tudi slabo končal, kakor si slabo začel.
 
3. N i v s e z l a t ó, k a r s e s v e t i. Marsikdo se ogoljufa, komur ni mar ta pregovor. Pa še neka skušnja se mnogokrat pozabi: Marsikaj se ne sveti, pa je vendar-le zlató, in kdor tega ne verjame in mu ni mar, godi se mu slabše. V dobro obdelani njivi, v dobro vredjenem gospodarstvu je mnogo denarja skritega; in pridna roka ga tudi najde; mirna vest in dobro serce se tudi ne sveti, pa je še več vredno, kot zlato. Največkrat je ravno tam najmanj zlata, kjer je največi blišč in bahanje. Z velikega oblaka je navadno mali dež. Kdor mnogo govori o svojih tolarjih, malo jih ima. Nekdo se je hvalil, da ima doma poln mernik cekinov. Ko mu jih je bilo pokazati, se dolgo časa ne more pripraviti. Slednjič pokaže majhno okroglo škatljico, ki se je pokrila lahko z roko. Pa vendar se je dobro izmotal, češ, mera za cekine je drugačna kakor za žito.
 
4. G o s p o d a r j e v e o č i k o n j e p a s e j o. Kdor sam dela, obogati; kdor ne ogleduje z lastnimi očmi dela, ampak se zanaša na druge, in kdor sam ne dela, kjer je tretja, ampak drugim veli, kar bi moral sam, ne bo si opomogel.
 
Nek drug pregovor pravi: če se o volku meni, pa volk pride, če se večkrat misli kaj hudobnega, ali če se dolgo govori o tem, prikrade se slednjič želja in hudo se stori, če nočeš, da volk pride, ne govori o njem. Če nočeš hudega storiti, ne misli nanj, kjer koli si, in govori o njem, kot bi bilo kaj prijetnega in lepega.
 
5. Ali e n k r a t a l i p a n o b e n k r a t , (je vse eno). Ta pregovor jo najlažnjiviši in hujši med vsemi. E n k r a t je vendar le enkrat, in nič se od tega ne odvzame. Kdor je e n k r a t ukradel, vse svoje življenje ne more več z dobro vestjo in veselim sercem reči: hvala Bogu! nisem še segel po ptujem blagu; in če tatu vjamejo in ga obesijo, potem ni enkrat ali pa nobenkrat vse eno. Pa s tem še ni vse rečeno. Večjidel se po vsej pravici lahko reče: Enkrat je desetkrat, sto- tisočkrat. Kdor je s hudobijami začel, nadaljuje tudi navadno in slednjič se uresniči pregovor: v e r č n o s i t o l i k o č a s a v o d ó, d a s e r a z b i j e.
 
blagu; in če tatu vjamejo in ga obesijo, potem ni enkrat ali pa nobenkrat vse eno. Pa s tem še ni vse rečeno. Večjidel se po vsej pravici lahko reče: Enkrat je desetkrat, sto- tisočkrat. Kdor je s hudobijami začel, nadaljuje tudi navadno in slednjič se uresniči pregovor: v e r č n o s i t o l i k o č a s a v o d ó, d a s e r a z b i j e.
 
'''Rešitev druge naloge.'''
Vrstica 917 ⟶ 933:
treh s pol jajcem ste dve in tako ostanejo jajca cela, kokoščarici pa še eno.
 
==V. Večer.==
 
 
'''Planeti ali premičnice.'''
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Zlate_bukve_slovenskega_vedeža«