Zlate bukve slovenskega vedeža: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Eri92 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Eri92 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 16:
 
 
==='''O nebeškem poslopju.'''===
 
Častiti bravec! Dobro ti je pri sercu, če sediš domá med znanimi gorami in drevesi sredi svojih ljudi, ali pa pri županu za poličem letošnjega; dobro ti je, in ne misliš zraven še, Bog ve, kaj druzega. Če pa zjutraj zarano vzhaja solnce v tihi krasoti in zvečer za gore zaide, ne veš, kam gre, ne kam se po noči skrije s svojo svitlo lučjo; tudi ne veš, po kteri skrivni stezi najde zopet gore svojega vshoda. Ali če se luna vozi zdaj bleda in tanka, zdaj okrogla in polna, zopet ne veš, odkod je ta prememba. In če pogledaš gori proti nebu, polnem zvezd, kjer se ena lepše blišči od druge, tedaj si misliš, da je vse le zavoljo tebe in vendar ne veš, kaj pomenijo vse te luči. Dobri prijatelj! takó ni prav, da to vsak dan vidiš in se vendar ne vprašaš , kaj pomeni. Nebesa so velike odperte bukve, ki pričajo o božjej slavi in moči. Veliko skušenih pripomočkov zoper prazno vero in zoper greh je v teh bukvah, zvezde pa so sreberne čerke. Pisano je pa po arabsko in kdor nima tolmača, ne more umeti. Kdor pa zna v teh bukvah brati in tudi res bere, ne bo mu dolg čas, če gre po noči sam po cesti, ali če ga hoče temota zapeljati, kaj hudega storiti, ni mu mogoče.
Vrstica 23:
 
 
==='''Zemlja in solnce.'''===
 
Sploh so ljudi mislili in na pervi pogled je tudi tako, kakor da bil bila zemlja z vsemi svojimi dolinami velika okrogla ravnina, enaka neznano veliki ščipi. Tje čez rob ni ničesa več, tam je nebo tako rekoč na njo poveznjeno in stoji nad njo ter jo pokriva kot velika votla polukrogla. Tam po dnevi solnce vzhaja in zahaja zdaj prej, zdaj pozneje, zdaj na levi kake znane gore ali hiše, zdaj na desni, in nareja noč pa dan, leto in zimo; po noči pripelje luno in zvezdo in zdi se nam, da stojijo neizrečeno visoko nad nami.
Vrstica 64:
 
 
==='''Zdravnika za zobe.'''===
 
Dva potepuha, ki sta se že dolgo klatila po svetu, ker sta bila za delo prelena, ali pa preokorna, jela sta slednjič vendar-le terpeti pomanjkanje, kajti denarja nista imela, vedela pa tudi nista, kje bi ga dobila. Kar jo tako-le zvijeta: Naprosita pri nekterih hišah kruha, pa ne da bi si potolažila ž njim želodec, ampak porabita ga v goljufijo. Zgnjeteta namreč in zvaljata iz njega majhne krogljice in jih potrosita s červino moko iz červivega lesa, da so bile ravno take, kakor rumene zdravniške krogljice. Kupita si pri bukvovezu za par krajcarjev rudečega papirja, (lepa barva pomaga pri vsaki goljufiji) ga razrežeta in zavijeta vanj krogljice, po šest do osem skupaj. Eden gre pred drugim v majhen terg, kjer je bil ravno somenj, in meni pri »rudečem levu« dobiti mnogo gostov. Pokliče polič vina, pa ga ne pije, ampak sedi žalosten v enem kotu, podpre z roko čeljusti, stoka na tihem in se zvija zdaj tako sem, zdaj tako tje. Pošteni kmetje in mestjani v kerčmi so si domišljevali, da ubozega človeka strašno bole zobje. Po kaj so hoteli? Pomilovali so ga, tolažili, da mu bode kmalo prešlo, pili so kakor prej, in delali svoje kupčije. Med tem pride pa tudi drugi postopač. Hlinita se, kot bi se še nikoli ne bila videla: Ne pogledata se, dokler ne oberne uni v kotu stokaje pozornosti na-se.
Vrstica 80:
 
 
==='''Kaj so strahovi?'''===
 
Preteklo zimo se je peljal ptuj gospod skoz Dobrujino, lep in prijazen kraj. Navkreber je pa šel peš, ker so se mu smilili konji, in potoma je pripovedoval to le, kar je sam doživel.
Vrstica 90:
 
 
==='''Pridiga na zelniku.'''===
 
Le pokrite se dobri prijatelji in sosedje, ter se ne pomišljajte. Povedal Vam bodem nekaj o rastlinah, zlasti o tem, kako rodovitne so rastline in kako nagloma se razplodijo. »Šel je sejavec sejat semena, in nekaj ga je padlo na dobro zemljo.«
Vrstica 118:
 
 
==='''Cenó kosilo.'''===
 
Star pregovor pravi: kdor drugim jamo koplje, sam v njo pade. — Nek kerčmar je bil pa že prej v nji. Prišel je k njemu dobro opravljen gost. Na kratko in osorno tirja dobro juho za s v o j denar. Potem tirja še kos govejega mesa in salato, vse za s v o j denar. Vljudno ga popraša kerčmar: ne mara se mu dopade tudi kozarec vina. Se ve da, pravi gost, če dobim kaj dobrega za svoj denar. Ko se je dobro
Vrstica 140:
 
 
==='''Rudniški škorec.'''===
 
Še škorcu včasih koristi, če se je kaj naučil, kako ne bi človeku.
Vrstica 151:
 
 
==='''Zapravljivost in lakomnost.'''===
 
Lakomnež spravlja brez namena denar in blago skupaj, zapravljivec zapravi ga brez namena.
Vrstica 172:
 
 
==='''Žena častnikova rešena.'''===
 
Včasih godé se čudne reči na svetu, da se pokaže blago serce človeško, ko ne bi se nadejali.
Vrstica 193:
 
 
==='''Dobro ga je plačal.'''===
 
V nekej vasi, ktero lehko z imenom povem, pelje steza skoz pokopališče in od tod čez njivo nekega moža, ki stanuje zraven cerkve. Steza je bila vsakemu prosta. Ko so pa postale steze ob njivah o mokrem vremenu spolzke, hodili so ljudje po nji zraven steze, pohodili setev, tako da je bila o
Vrstica 201:
so ljudje ščasoma populili, ali pa pohodili; marsikteri nemara nalašč. —
 
Kar se spomni mož. Naenkrat postalo je nevarno na pokopališču, kodar je peljala pot. O lepem vremenu in jasnih nočeh videli so stopati dolgo, belo pošast po grobih. Kedar je deževalo ali pa kedar je bila tema, slišalo se je v mertvaški shrambi ječanje in stokanje, ali je pa ropotalo, kot bi se oživele mertvaške glave in kosti. Kdor je to slišal, stekel je trepetajoč skoz perva vrata; vkratkem ni bilo gotovo več videti nobenega človeka na pokopališču, potem ko se je storil mrak in zginila zadnja lastovica z zraka, dokler se ni nek razumen in serčen mož iz bližnje vasi v tem kraju predolgo zamudil in šel po najbližnji poti mimo razvpitega kraja in čez ječmenovo njivo domu. Prijatelji so mu seveda pravili o nevarnosti in mu branili; pa zastonj; slednjič jim pravi: »Ako je duh, in če je najhujši med vsemi, ne more mi nič žalega storiti; hudega nisem nič storil in z božjo pomočjo prišel bom po najkrajši poti k ženi in otrokom. Če ima pa meso in kosti, ne bojte se, saj imam dve pesti, ki so že tudi vajene tacih reči.« In šel je.
mertvaške glave in kosti. Kdor je to slišal, stekel je trepetajoč skoz perva vrata; vkratkem ni bilo gotovo več videti nobenega človeka na pokopališču, potem ko se je storil mrak in zginila zadnja lastovica z zraka, dokler se ni nek razumen in serčen mož iz bližnje vasi v tem kraju predolgo
zamudil in šel po najbližnji poti mimo razvpitega kraja in čez ječmenovo njivo domu. Prijatelji so mu seveda pravili o nevarnosti in mu branili; pa zastonj; slednjič jim pravi: »Ako je duh, in če je najhujši med vsemi, ne more mi nič žalega storiti; hudega nisem nič storil in z božjo pomočjo prišel bom po najkrajši poti k ženi in otrokom. Če ima pa meso in kosti, ne bojte se, saj imam dve pesti, ki so že tudi
vajene tacih reči.« In šel je.
 
Ko pride na pokopališče, ravno do druzega groba, zasliši za sabo tesno stokanje in ječanje, in ko se ozré, vzdigne se kakor iz groba neka dolga bela prikazen. Luna je posvetila po žalostnih grobéh. Mertva tihota je krog in krog, le nekteri netopirji ferfotajo semtertje. Dobrega moža obidejo težave, kakor je pozneje sam djal; rad bi bil šel nazaj, ko bi mu ne bilo treba mimo prikazni iti. Kaj je bilo pač storiti? Počasen in tih gre svojo pot mimo grobov in černih mertvaških križev. Počasno in stokajoče mu je sledila, v veliko njegovo grozo dolga prikazen do konca pokopališča. To je bilo prav, prav pa ni bilo, da je šla tudi vun pred pokopališče. Bilo je nespametno.
Vrstica 215 ⟶ 212:
 
 
==='''O zemlji in solncu.'''===
 
'''(Dalje.)'''
Vrstica 269 ⟶ 266:
 
 
==='''Kosilo na dvorišču.'''===
 
Mnogokrat se toži, kako težko in nemogoče je, nekterim ljudem zadostiti. Se ve da res je. Včasih je pa mnogo tacih ljudi samo čudnih, ne pa hudobnih, in marsikterega bi lahko poboljšali, ko bi ga poznali od znotraj in zunaj, in bi ž njimi prav ravnali, ne pretermasti in tudi ne predobri.
Vrstica 282 ⟶ 279:
 
 
==='''Koristni nauki.'''===
 
1.
Vrstica 323 ⟶ 320:
 
 
==='''Dolga vožnja.'''===
 
Neka vojska trajala je dobrih trideset let. Najstareji sedaj živečih se je ne spominja.
Vrstica 374 ⟶ 371:
 
 
==='''Najslajša smert.'''===
 
Če me ustrelé! bi kdo mislil, najložje bi umerl. Kot bi pihnil, tako naglo je. — Taka smert res ni britka, najlažja pa ni. —
Vrstica 385 ⟶ 382:
 
 
==='''Nesreče na Švicarskem.'''===
 
Vsaka dežela ima svoje prijetnosti in svoje reve, in kdor je zvedel in okusil, kako je drugej, pač je zadovoljen in vesel domá in nima nikakoršnega veselja zapustiti svojo domačijo. Švica na pr. je bogata pašnih planin, sira, masla in prostosti; pa tam so tudi lavine, plazovi snega. 12. gruden 1809 leta pripeljal je s sabo za visoke gorske doline te dežele strašno noč, in opomnil Švicarje, da mora človek misliti vedno na izrek: »Čujte in molite, ker ne veste ne dneva ne ure, kdaj pride sin človekov.«
Vrstica 406 ⟶ 403:
 
 
==='''Tri želje.'''===
 
Prav srečna in vesela živela sta mlada zakonska, in imela sta le to napako, ki je doma v vsakih človeških persih: Če je komu dobro, želi si še boljše. Iz tega pa nastane mnogo neumnih želj in manjkalo jih ni tudi našemu Janezu in Mini. Zdaj si voščita Toninovo njivo, zdaj krčmarjev denar zdaj sosedovo hišo, polje in živino, zdaj zopet skratka 500 tisoč goldinarjev. Nekega večera, ko sta ravno orehe lušila in tolkla že precej veliko ljukno v ognjišče, odpró se vrata in v kuhinjo stopi bela, komaj pel pedi dolga ženica. Bila je neizrekljivo lepa in hiša napolnila se je z dišavami. Lešcerba ugasne, pa žar, podoben jutranji zori, ko se jame že prikazovati solnce, obsije lesene stene. Če tudi je ta razsvitljava neizrečeno lepa, prestrašita se vendar oba: pa mine jih kmalo strah, ko začne govoriti mlada gospa s čudno sladkim, in kakor bron čistim glasom. »Vajina prijateljica sem, ki prebivam v steklenem gradu sredi gore, začne govoriti Vila, in zapovedujem sedem sto duhovom. Voščita si kar hočeta, tri želje hočem vama spolniti.«
Vrstica 443 ⟶ 440:
 
 
==='''Računska naloga.'''===
 
Skoro neverjetno je, da je človek, ki išče sreče po nepravih potih, vendar le na zgubi, če tudi vedno dobiček spravlja, in da slednjič zgubi vse premoženje. Vendar je res. Pripovedujejo o človeku, ki se je živel rajši z nedopuščenim blagom postopaje, kakor pa s pridnostjo in delom. Pravijo, da se je zapisal zlodeju. — Ta človek je stanoval pri vodi, zlodej mu je obljubil, da mu bode ves denar pomnožil, da ga bode imel še enkrat toliko, ako bo šel ž njim čez most. Zato pa ne tirja druzega, kakor da verže vsakikrat 24 krajcarjev v vodo, kadar pojde zopet nazaj čez most; iti pa sme, kolikorkrat se mu poljubi. Neumnež v dari koj na roko, poišče denar po vseh kotih, poskusi, in zlodej ostal je mož beseda, on pa se ve da tudi.
Vrstica 454 ⟶ 451:
 
 
==='''Luna.'''===
 
Častiti bravec želi tudi o luni kaj novega zvedeti, ktera mu po noči sveti, gredočemu iz mesta ali pa iz kerčme.
Vrstica 485 ⟶ 482:
 
 
==='''Trije tatovi.'''===
 
Ni verjetno vse, kar pripoveduje ta povest. Vendar je pa zapisana v lepih bukvah in zdelana v verzih.
Vrstica 531 ⟶ 528:
 
 
==='''Znamenitosti jutrove dežele.'''===
 
1.
Vrstica 566 ⟶ 563:
 
 
==='''Sedajni modrijani.'''===
 
Včasih se posreči kaka smešnica, včasih pa je treba suknjo sleči, včasi pa še kožo. V tej povesti le samo suknjo.
 
Če tudi ga niso imeli beliča, kajti vse je šlo žabam gost in rakom žvižgat, vsedejo se vendar-le trije dijaki (študentje) v kerčmo, ter si mislijo, si bomo že kako pomagali, in jo ne pobrali, kakor kaki potepuhi. Pogovore imajo jako učene, in ni jim všeč, da jih posluša samo kerčmarica; menijo se češ, da je svet star že več tisoč let, in da bode stal tudi še toliko časa, da se naklepeti; čez 6000 let tistega leta, tistega dne, tiste ure in minute vse tako, kakor je bilo ravno pred 6000 leti. —«
da je svet star že več tisoč let, in da bode stal tudi še toliko časa, da se naklepeti; čez 6000 let tistega leta, tistega dne, tiste ure in minute vse tako, kakor je bilo ravno pred 6000 leti. —«
 
»Da,« pravi eden kerčmarici, ki je pri oknu sede pletla in pazljivo poslušala, »da, to vemo mi iz naših učenih bukev.« Eden je bil še celo tako prederzen, da je terdil, da se nekako spominja, kot bi bil že pred 6000 leti v ravno tej kerčmi, in kerčmarico pozna že po obrazu. Govorili so še dalje, in kolikor bolj se jim je videlo, da verjame kerčmarica, toliko bolj jim diši pečenka, vino in masleni kruh, račun se pa zredi do 5 fl. 16 kr. Ko se napijó in najedó, pa poskusijo z zvijačo, na ktero so nakladali.
bolj se jim je videlo, da verjame kerčmarica, toliko bolj jim diši pečenka, vino in masleni kruh, račun se pa zredi do 5 fl. 16 kr. Ko se napijó in najedó, pa poskusijo z zvijačo, na ktero so nakladali.
 
»Kerčmarica,« pravi nekdo, »denarja nimamo mnogo, ker preveč je kerčem ob cesti. Ker pa vidimo, da ste pametna žena, upamo, da imamo še vero pri vas, kakor dobri prijatelji, če vam je prav v 6000 letih pridemo zopet, in takrat bomo plačali. Kerčmarici je bilo po volji in jo veseli, da je gospodom tako dopadlo, vstopi se pa pred vrata ter prosi, naj bi gospod je blagovoli, plačati onih 5 fl. 16 kr., ki so jih dolžni od 6000 let, ker je bilo že vse nekdaj tako kakor je sedaj. V nesrečo je vstopil ravno okrajni glavar z nekterimi druzimi poštenimi možmi, da bi skupaj popili kak kozarec. Vjetim tičkom to ni bilo po volji. Uredoma se je sklenilo, da je popolnoma v redu, ako se plača dolg, ki ga je kdo naredil pred 6000 leti. Tedaj naj gospodje urno plačajo, ali pa naj zastavijo svoje še precej dobre suknje. Zadnja se je zgodila in kerčmarica obljubila, da bo dala čez 6000 let vse nazaj , kadar pridejo zopet in bode imeli malo več krajcarjev v žepu.
ni bilo po volji. Uredoma se je sklenilo, da je popolnoma v redu, ako se plača dolg, ki ga je kdo naredil pred 6000 leti. Tedaj naj gospodje urno plačajo, ali pa naj zastavijo svoje še precej dobre suknje. Zadnja se je zgodila in kerčmarica obljubila, da bo dala čez 6000 let vse nazaj , kadar pridejo zopet in bode imeli malo več krajcarjev v žepu.
 
 
==='''Nezvestoba se sama tepe.'''===
 
V zadnji francoski vojski, ko so priderli Francozje na Slovensko, od kodar so jih zapodili trinajstega leta, pride stanovat francoski častnik (oficir) k nekemu bogatemu gospodu. Gospodar mu odkaže sobo, v kterej so visele drage in lepe podobe po zidu. Zeló je dopadla častniku soba; ko je bil že nekaj dni pri tem gospodu in so mu dobro postregli, poprosil je nekega dne svojega gospodarja, naj mu podari eno teh podob v spomin. Gospod je privolil z veseljem ter prosil svojega gosta, naj si izbere sam, ktero hoče, in ktera ga bode najbolj veselila.
Vrstica 593 ⟶ 587:
 
 
==='''O kačah.'''===
 
1.
Vrstica 638 ⟶ 632:
 
 
==='''Rešitev perve naloge.'''===
 
Koliko je imel pač z začetka ogoljufani človek, ki smo ga videli prejšni večer iti trikrat čez most. Vsakikrat se je pomnožil njegov denar, vsakikrat je moral dati zlodeju 24 krajcarjev, kadar je šel zopet nazaj čez most. Odgovor: 21 krajcarjev je imel z začetka. Ko se mu je premoženje pomnožilo pervikrat, imel je 42 kr. odštej 24 ostane še 18. V drugič je imel 36 kr. odštej 24, ostane še 12. V tretjič 24 kr. in ravno toliko je moral imeti, da je ostal mož beseda zvitemu sovražniku. — Ta naloga ni bila težka, naslednja pa tirja malo večjega pomiselka.
Vrstica 648 ⟶ 642:
 
 
==='''Planeti ali premičnice.'''===
 
I.
Vrstica 686 ⟶ 680:
 
 
==='''Kmet pa lejblajtar.'''===
 
Lejblajtar koj pozna človeka in če ga le vidi, že ve ali mu sme zaupati ali ne. Deset nedolžnih spusti in jih ne preišče tako na tanko, enajstega pa ustavi, odveže vreče ali žaklje ter jih izprazni.
Vrstica 705 ⟶ 699:
 
 
==='''Človek, čudna stvar.'''===
 
Cesarski služabniki povedó francoskemu cesarju, da živi v mestu Parizu 75 let star človek, ki še svoj živ dan ni videl pariškega mesta od zunajne strani. Še danes ne ve, mu pravijo, kakošna je glavna cesta, ali njiva, ali kakošna je spomlad na kmetih. Če bi mu kdo pravil, da se je že pred 20 leti cel svet poderl razen glavnega mesta Pariza, verjel bi in priterdil: Da.
Vrstica 750 ⟶ 744:
 
 
==='''Kuščarji.'''===
 
1.
Vrstica 787 ⟶ 781:
 
 
==='''Kakó se pomaga kregu in tepenju.'''===
 
Dva zakonska živela sta v miru in ljubezni med sabo; le včasih je imel mož svoje muke; beseda je dala besedo; zadnja pa vselej černe proge po herbtu.
Vrstica 811 ⟶ 805:
 
 
==='''Širokoustneži.'''===
 
Znano je, da so nekteri ljudje takó vajeni vodé, da ne vtonejo v nobeni vodi, naj je še tako globoka.
Vrstica 822 ⟶ 816:
 
 
==='''Vojvoda Suvarov.'''===
 
Človek mora znati berzdati se samega sebe, če se ne zna, ni pošten in hvalevreden človek: in kar je zvedel, da je prav in dobro, mora vedno spolnjevati, ne pa enkrat, potem pa ne več. Ruski vojskovodja Suvarov, kojega so poznali dobro Turki in Polaki, Lahi in Švicarji, bil je oster in natančen v spolnovanji povelj. Najimenitnejše je pa to, da je ubogal lastna povelja, kot bi bil kak drugi, ne pa Suvarov sam, in mnogokrat so mu zapovedali njegovi adjutanti to ali uno v njegovem imenu, kar je potem spolnil natanko. Necega dne razdivjal se je nad nekim vojakom, ki se je pregrešil v vojni službi, in ga jel že pretepati. Kar se oserči nekdo izmed adjutantov. »Obema bom koristil,« si misli, »vojvodu in vojaku«, ter stopi k njemu; »General Suvarov je zapovedal, da se ne smemo nikdar jezi vdati.« Koj ga Suvarov spusti ter pravi: »Če je pa Suvarov zapovedal, treba je ubogati.«
Vrstica 843 ⟶ 837:
 
 
==='''Ptuj gospod.'''===
 
Nekemu mestnemu krojaču zarujovele so šivanke in spoprijele se škarje in živel je, kakor se je dalo. »Boter«, mu pravi nekega dne barovkar, »vi ne nosite radi težko. Ali bi ne hoteli nesti gospodu dekanu doli v vas novo barovko v škatljici? Lahka je in dobro vam bodo pot plačali.« — »Saj je ravno somenj v vasi, toraj kakor nalašč, ker na somenj grem jako rad,« odgovori krojač. »Posodite mi tisto obleko, ki jo je zastavil oni jezdec, ki vas je ogoljufal. Na sejmu se bom postavljal.«
Vrstica 866 ⟶ 860:
 
 
==='''Razen dež.'''===
 
Najboljši dež, meni Vedežev pomočnik, je vendar-le oni, s kterim poji nebo naše polje in vinograde, in pošilja blagoslov rodovitnih let. »Kaj pa porečemo k temu,« vpraša on, »če dežuje žveplo ali kri, žabe ali kamenje?«
 
1. Ž v e p l e n d e ž.
 
Po nevihtah v spomladi, ki so navadno združene s plohami, vidi se mnogokrat na kraju luž, ki so se naredile zavoljo dežja, rumen prah, ki je kakor drobno stolčeno žveplo. Še je mnogo ljudi, ki verjamejo, da se napravi nevihta iz žveplenih soparov v oblakih, ter si domišljajo, da je padlo z dežjem tako žveplo na zemljo, ter se sklicujejo na to, da je dežilo že tudi nekdaj ogenj iz neba na Sodomo in Gomoro. Pa rumen prah v deževnih lužah ni žveplo, če tudi se vžge na ognju, ampak je le cvetni prah z drevja. V tulipah je na okrog šest malih stebličkov: na koncu je videti čern prah. Kdor tulipo poduha, se mu nos počerni. Lilija ima lepo rumen prah in kdor poduha belo lilijo, se mu nos porumeni. To je cvetličen prah. Najde se v vseh cvetlicah in v vsakem cvetu, kajti neogibno je potreben, da se naredi iz cveta sad in seme.
Vrstica 876 ⟶ 870:
Če tedaj spomladi, kadar drevje cveté, močno dežuje, opere dež ta prah iz cvetja, kar je največji vzrok, da se včasih sadje slabo obnese, če je dolgo po cvetji deževalo. Kjer stoji mnogo cvetočih dreves, tam opere tudi dež mnogo takega cvetličnega prahú; nabira se na zemlji, in kadar voda spuhti, je videti po tleh, in to je domišljevanji žvepleni dež. Po leti in pozno v jeseni, kadar je vendar več neviht, ne bo nihče videl tak žveplen dež, ker je že vse odcvelo. Takrat deži sicer jabelka, orehe, želod, itd. s težkih drevesnih vej, ne pa domišljevan žveplen dež.
 
2. K e r v a v d e ž.
 
Včasih se zgodi spomladi in po leti, da zagledamo tu pa tam rudeče kapljice, še mokre ali pa že posušene, po listju ali kod drugod po rečeh, p. po platnu, ki je pogernjeno po vertih, da se ubeli. Ker ljudje ne vedó, odkod je pač to, in ker rajši verjamejo kaj neverjetnega, ali nenaravnega, ne ubijajo
Vrstica 883 ⟶ 877:
Pa, kakor ni vse žveplo, kar je rumeno, tako tudi ni vse kri, kar je rudeče barve. To se godi tako-le. Iz majhnega jajčeka, ki je viselo po zimi na kokošnem plotu, ali drevesu, izvali spomladi solnčna gorkota majhno živo gosenico. Čez nekaj tednov zleze, če se je gosenica nažerla in zredila, zopet kviško, se obesi na zadnji del života z glavo navzdol, sleče gosenično kožo, in se spremeni v oglato podobo, ki jo imenujemo bubo, brez glave, nog in perut. Kaj bo iz te stvarice, se ne more koj vedeti. Čez malo časa pa se zopet koža razkolje, in iz nje izleze živalica s tlačenemi perutnicami in debelim zadnjim životom, kteri je videti, da bi rada postala metuljček. Čez nekaj ur pa, ko je posedela, se perutnice razrasejo in razprostré. Iz zadnjega životovega dela pade na zemljo šest do osem rudečih kapljic in poleten tič je gotov, ki leta lahek in vesel po zraku, od cvetlice do cvetlice. Bog zamore narediti iz ostudne in zaničevane gosenice lepega in veselega metulja. Kjer so spomladi prepreženi celi plotovi ali drevesa s pajčevino, v kterej je skritih tisoč in tisoč takih jajec, tam izleže solnčna gorkota na enkrat vsa jajčeka. Vse gosenice dosežejo lahko svojo popolnost, ako dobé dovolj hrane, t ravno tistem času spremené se lahko v bube in postanejo vse naenkrat metulji. Kjer jih je več skupaj, oddajo tudi veliko rudečih kapljic, predno zleté. Stó metuljev v e n e m vertu dá že 6—800 kapljic, in to je potem dozdevni kervavi dež.
 
3. K a m n i t d e ž.
 
S tem je pa druga. Ni sama domišlija. Mnogo imamo namreč starodavnih, verjetnih sporočil in dokazov, ki nam pravijo, da so padli iz zraka zdaj posamezni težki kamni, zdaj več skupaj ne enake velikosti meni nič, tebi nič na zemljo. Najstareje sporočilo o teh stvari, seza daleč nazaj v 462. leto pr. Kr.
Vrstica 896 ⟶ 890:
 
 
==='''Zvit vojak.'''===
 
Nek huzar je vedel, da je kmet, ki mu gre po cesti nasproti, potegnil 100 gl. za senó in jih hoče sedaj domú nesti; torej ga poprosi majhnega darú za tabak in žganje. Kdo ve, morda bi bil zadovoljen s par krajcarji. Toda kmet ga zagotovi in se privezuje pri peklu in nebesih, da je izdal v bližnji vasi zadnji krajcar in da ga nima zdaj beliča.
Vrstica 913 ⟶ 907:
 
 
==='''Koristni nauki.'''===
 
1. Norec vpraša mnogo, čemur ne vedó odgovora vsi modrijani. To je dvakrat res. Pervič, zamore najneumniši človek vprašati čemur ne vé odgovoriti najbolj pameten, ker vprašati, je ložje, kakor odgovarjati, in tirjati je tudi ložje, kakor dati, poklicati ložje, ko priti. Drugič bi pa včasih lahko odgovoril moder človek, pa noče, ker je vprašanje neumno ali zamoteno, ali pa ne na pravem mestu. Mnogokrat se spozna brez velicega truda neumen človek po vprašanju in moder po odgovoru. Kdor molči, s tem že odgovori. Vprašali so nekega imenitnega moža, kaj je počel Bog celo dolgo večnost pred stvarjenjem sveta? »V nekem brezovem gozdu je sedel,« odgovori pobožni mož, »in je rezal šibe za take ljudi, ki nepotrebno vprašajo.«
Vrstica 928 ⟶ 922:
 
 
==='''Rešitev druge naloge.'''===
 
Druga naloga o jajcih je že davnó rešena. Misliti si je namreč številko neravno, da ostane vselej od kupljenih jajec neravna številka. In ta je '''31'''; polovica nam je 15 in pol, in še pol po verhu je ravno 16. Toliko jajec kupi perva gospodinja, in 15 jih še ostane. Polovica od teh je 7 in p o l še pol jajca po verhu je osem. Toliko jih kupi druga, ostane jih še 7. Polovica in pol so 4 in še ostanejo tri, polovica od treh s pol jajcem ste dve in tako ostanejo jajca cela, kokoščarici pa še eno.
treh s pol jajcem ste dve in tako ostanejo jajca cela, kokoščarici pa še eno.
 
==V. Večer.==
 
 
==='''Planeti ali premičnice.'''===
 
II.
Vrstica 964 ⟶ 957:
Tretja zvezda od solnca oddaljena je naša zemlja, z mescom ali luno. Na okrog meri 5400 nemških mil: oddaljena je od solnca 21 milijonov milj in vendar dobiva od njega tako močno vročino. 365 dni in 6 ur premika se krog solnca in pride v tem času 131 milijonov milj daleč in ne počije ne enkrat. Kar je še druzega o zemlji povedati treba, je, kaj bi morali storiti njeni prebivalci, da bi Gospodu dopadlo; in da včasih tudi storé, kar nam dopade; to pa je pisano v povestih slovenskega Vedeža.
 
Zdaj je Mart na versti, jako lepa premičnica, ki nima bele ali rumene luči, ampak ima rudečo, kot bi v njej vedno vesele gromade žgali. Od solnca je 32 miljonov oddaljen milj vendar pa potrebuje za svoj tek samo 1 leto in 322 dni in preleti v tem času 200 milijonov milj dolgo pot. Toda je petkrat manjši od zemlje in skoro dvakrat lajši, zató se pa premiče tudi urneje.
od zemlje in skoro dvakrat lajši, zató se pa premiče tudi urneje.
 
Perva premičnica za Martom, djalo se je dolgo dolgo časa, je Jupiter, kajti, če tudi bi jo radi, niso mogli najti kake druge. Toda serčni zvezdogledi so terdili, da med njima ene zvezde manjka, če tudi je ni videla živa duša. Morda je tako majhena, so djali, da je ne moremo videti. Ali je pa že doživela sodnji dan in vstajenje mesa, in je potem pogorela ali kam drugam zginila.
Vrstica 986 ⟶ 978:
je bilo že rečeno, na Marta v 38, Jupiterja v 130 letih. Do Saturna bi morala leteti 238, do Urana pa 479 let. Takó daleč so te zvezde od solnca, ki jim je tako rekoč mati in babica, in ono razpošilja na okrog in okrog od perve do zadnje toliko gorkote in blagoslova, kolikor ga je vsakej treba in nevidljivi Bog, ki jih je vstvaril, je s svojo vsegamogočnostjo in dobroto povsod pričujoč in poživlja ter hrani vse, kar živi in diha.
 
 
'''Kanitferštén.'''
==='''Kanitferštén.'''===
 
Vsak dan ima človek, če hoče, priložnost premišljevati nečimurnost pozemljskih reči, tako v majnih mestih, v Celju, Celovcu, Mariboru, Ljubljani, kakor v Amsterdamu in biti zadovoljen s svojo osodo, če mu tudi ne leté pečena piščeta v gerlo. Pa nek slovensk rokodelec je prišel po največih ovinkih v Amsterdamu po zmotah do resnice in spoznanja. Prišedši v veliko in bogato kupčijsko mesto, s krasnimi hišami in barkami in pridnimi ljudmi, ugledal je najpervo veliko inlepo hišo, kakoršnih ni videl od doma do tje. Občudovaje je dolgo gledal dragoceno poslopje, šestere dimnike na strehi, lep napis in visoka okna, večja kakor v očetovi hiši vrata. Ne more se premagati, da ne bi poprašal nekega mimogredočega: »Dobri prijatelj, mi morete povedati, čegava je ta hiša z visokimi okni, polnimi tulipanov, rumenih vijolic in božjih iskerc?«
Vrstica 1.002 ⟶ 995:
Tako premišljujoč gre za pogrebom, kot bi bil tudi on eden prijateljev, sprejmi jih do groba, vidi pokopati dozdevnega Kanitfersténa in holandska pridiga na grobu pokopanega ganila ga je bolj, kakor marsiktera domača, ki je ni pazno poslušal, če tudi ni razumel o njej besedice. Lahkega serca gre z drugimi dalje, povžije v nekej kerčmi, kjer so govorili nemški, svojo južino in kedar se mu pozneje ni hotlo dopasti, da je toliko bogatinov na svetu, da je pa on tako reven, spomnil se je gospoda Kanitfersténa v Amsterdamu, njegove velike hiše, njegove bogate ladije in njegovega tesnega groba.
 
 
'''Nekaj iz Turškega.'''
==='''Nekaj iz Turškega.'''===
 
Na Turškem je pravica domá. Neki kupčijski služen, ki ga je vjela noč na prostem, priveže konja, obloženega z dragim blagom ne daleč od stražne hiše k drevesu, se vleže pod drevo ter zaspi. Dobro se je naspal, ko ga zbudi jutranji zrak in pevajoča prepelica; toda konja ni bilo nikjer.
Vrstica 1.032 ⟶ 1.026:
Če tudi je bil ta primerlej poštenemu možu nevšečen, spoznal je vendar-le, da terdi zviti deček pravo, on pa ne. Pomiri se, ter dobro zapomni, nikdar se ne tako urno razgreti, ter pravi, dober nauk je več vreden, ko šest krajcarjev.
 
 
'''Tretja in četerta računska naloga.'''
==='''Tretja in četerta računska naloga.'''===
 
Na cesti se srečata dva pastirja. Jože pravi Mihu: Daj mi eno ovco, imel jih bodem potem še enkrat toliko kot ti.
Vrstica 1.040 ⟶ 1.035:
Ta naloga je lehka in majhna. Naslednja ni težka, pa je lepa. Le prav je treba računiti, ter se ne zmotiti, kar je zeló mogoče.
 
Neki človek je imel 7 otrok, pa 4900 gold. premoženja. Mlajši otroci so ga večkrat prosili, naj naredi pismo, in sicer takó, da bodo oni več dobili po njegovi smerti, kakor stareji. To je dobrega očeta bolelo, ker je vse enako rad imel, in ker je mislil, da bode Bog pomagal mlajšim, ako bodo pridni in se dobro vedli, kakor je starejim on pomagal.
se dobro vedli, kakor je starejim on pomagal.
 
Ker pa le niso mirovali, in je tudi starejšim vseč bilo, vravna vse tako:
Vrstica 1.049 ⟶ 1.043:
S tem so bili otroci zadovoljni. Po očetovi smerti se je spolnila njegova zadnja volja in zdaj naj se preračuni, koliko je dobil vsakteri.
 
 
'''Slab dobiček.'''
==='''Slab dobiček.'''===
 
Neki mlad človeček se je vpričo juda ustil, kako ima gotovo rokó, da v enem mahleju prekolje šivanko po dolgem.
Vrstica 1.061 ⟶ 1.056:
Marsikak pravdar bi tudi lahko tako dejal. Neki vojvoda naznanil je svojemu kralju dobljeno vojsko s temi besedami: »Če bom še enkrat takó zmagal, prišel bom sam domú!« — Z drugimi besedami se to pravi: »Jojmine, dobil sem vendar le jaz.«
 
 
'''Človek v mrazu in vročini.'''
==='''Človek v mrazu in vročini.'''===
 
Človek ne more nič koristnejega in boljšega spoznati, kakor samega sebe; marsikdo, ki pojema pri nas o vročih poletnih dnevih, ali se o novem letu ne upa od peči, mi bo komaj verjel, kar bodem sedaj povedal in vendar je res.
Vrstica 1.090 ⟶ 1.086:
Prijatelj! Če kaj tacega slišiš ali bereš, uči se iz tega in bodi domá zadovoljen, če tudi sploh ni vse takó, kakor si želiš.
 
 
'''Grozen boj z volkom.'''
==='''Grozen boj z volkom.'''===
 
Na Francoskem je kraj, ki se zove Zolije. Ta kraj obišče leta 1807 divja zver, kakoršne še niso videli v onih krajih, pa tudi pri nas še ne. Bila je podobna volku in morda je bil volk. Imela je pa krajši gobec kakor navadni volk, bila dolga in pretergana in pokrita s temnozeleno dlako. Več dni je razsajala divja in kervoločna zver po deželi v strah prebivalcem, napadala ljudi in živino in se lotila celo 30. marca pri belem dnevu na veliki cesti nekega popotnega človeka. Razmesarila je dve deklici in enega dečka, in je prenočila tisto noč blizo hiše nekega kmeta po imenu Machina. Dobri Machin, ki mu taka straža pred njegovo hišo še mar ni bila, gre zjutraj še pri temi iz hiše. Kar zasliši nek šum v germu; misli, da je mačka, ki je je zmanjkalo pred nekaj dni, ter zakliče ženi, da je mačka že zopet tukaj. Pa v tem trenutku skoči pošast razdražena nanj. Sune jo od sebe, pa koj pride zopet, stopi na zadnje noge, pritisne ga k zidu in se zagrize s svojimi ostrimi dvoverstnimi zobmi v njegove leve persi. Zastonj se skuša izmotati. Pošast vgriza se vedno bolj s svojimi zobmi vanj, ter mu napravlja neznane bolečine. Zdaj pa se je oklene močni Machin z obema rokama, tišči jo nase, dokler ni v hiši, pade ž njo na mizo, da je zver spodaj in zavpije svojej ženi, naj napravi luč. Toda žena in otroci se ne upajo se približati in zver vjeda se vedno bolj in bolj v persi nesrečnega moža; slednjič oserči se najstareja hči in priteče z lučjo in nožem. Oče tiščeči z životom koliko najbolj more pošast na mizo, ter pokaže z levo roko, kam naj sune, da bode zver gotovo poginila.
Vrstica 1.098 ⟶ 1.095:
Kakor reka bruhne černa vroča kri iz smertne rane; zver suče oči in ni se jej videlo, da bi rada raztergala še mnogo deklic in dečkov. Pa še le potem, ko ji je že kri odtekla, bilo je mogoče oprostiti persi hrabrega Machina, tako hudo se je zajedla s svojimi ostrimi zobmi vanje. Potem so jo popolnoma ubili in pokopali. Machina so pa bolele še dolgo časa potem persi in svoj dan je na to mislil.
 
 
'''Slab terg.'''
==='''Slab terg.'''===
 
V velikem mestu Londonu in krog njega je neznano mnogo norcev, ki se veselé prav po otročje denarja drugih ljudi in žepnih ur in dragocenih perstanov in ne mirujejo prej, da jih dobé. To doveršijo včasih po zvijači in goljufiji, še večkrat pa s prederznim napadom v časih pri belem dnevi in na veliki cesti. Temu se posreči, unemu ne. O tem vesta povedati jetničar in rabelj v Londonu.
Vrstica 1.106 ⟶ 1.104:
Kralj in mnogo visocih gospodov in gospá zbralo se je nek prijazen poleten dan v velikem kraljevem vertu; dolgein zvite njegove steze zgubile so se daleč v gozd. Bilo je pričujočih tudi mnogo druzih ljudi, ki jim ni bilo žal poti in par ur, da so videli ljubljenega kralja in njegovo družino vesele in srečne.
 
Pili so in jedli, igrali in plesali; šli so se sprehajat po lepih potih med dišečimi rožnimi germiči s parama, pa tudi samšni, kakor se je ravno primerilo. Ustopi se tudi nek dobro opravljen človek s samokresom pod suknjo v oddaljenem kraju k nekemu drevesu, kjer se vert gozda dotika ter pravi sam pri sebi: Bode že kdo prišel. In res pride nek gospod z leskečim perstanom, zvonečimi verižicami, in zlato zvezdo na persih, ter na nič misleč se gre sprehajat v hladno senco. Kar stopi rokovnjač izza drevesa, se dobremu gospodu ponižno prikloni, privleče izpod suknje samokres, nastavi ga gospodu na persi, ter ga vljudno prosi, naj ne začne razgrajati, ker nihče ne ve, kaj se menita. — Nič dobrega ni, če stoji človek pred samokresom in ne ve, kaj je notri.
na persi, ter ga vljudno prosi, naj ne začne razgrajati, ker nihče ne ve, kaj se menita. — Nič dobrega ni, če stoji človek pred samokresom in ne ve, kaj je notri.
 
»Življenje je dražje,« si misli pametni gospod, »boljše je perstan dati kakor perst,« in obljubi molčati.
Vrstica 1.119 ⟶ 1.116:
Ko slednjič potepuhu nič druzega ne ostane, kakor samokres in ko vidi, da ima gospod še nektere svitle cekine v zeleni mošnjici, pravi mu: »Žlahtnigospod, ali bi ne hoteli še za one denarje, ki jih imate v roki kupiti samokres? Najboljši puškar v Londonu ga je naredil, med brati je vreden 2 cekina!« — Gospod misli v naglici: »O neumni tat«, in kupi samokres. A zdaj pa pomeri on ter pravi: »Stoj fantalin; kar precej mi pojdi, kamor ti bodem velel, ali te pa vstrelim koj na tem mestu. — Ropar pa skoči v gozd ter pravi: »L e s t r e l j a j t e, s a j n i n a b i t.« Gospod sproži, toda samokres se ne vname. Ko vtakne basavnik v samokres, prepriča, se da ni zerna smodnika v njem. Tat pa je bil med tem že daleč v gozdu, in osramoten gre imenitni Anglež domu, očitaje si, da se je dal tako zeló ostrašiti in potoma je mnogo mislil.
 
 
'''Kert.'''
==='''Kert.'''===
 
Med vsemi doječimi živali je kert edina, ki išče svoje hrane v podzemeljskih temnih luknjah.
Vrstica 1.157 ⟶ 1.155:
Taka je tedaj s kertom.
 
 
'''Sreberna žlica.'''
==='''Sreberna žlica.'''===
 
Nek častnik je djal: Rad bi kosil tudi enkrat pri »Slonu«; torej gre v to gostilno. Zbrani so bili znani in neznani ljudje, revni in bogati, in kakor povsod bili so tudi tu pošteni in nepošteni. Pili in jedli so, eden več, drugi manj. Govorili so o tem in onem, o kamnitem dežju na Moravskem, o Machinu, ki se je metal z velikim volkom in o mnogo drugih rečéh.
Vrstica 1.180 ⟶ 1.179:
Pomni: Pravice še niso pokopali!
 
 
'''Premeteno deklé.'''
==='''Premeteno deklé.'''===
 
Nekega dne so se gostili bogati in častni gospodje. »Če zamorete danes kerčmarju in godcem dati zaslužka 150 gld.« pravi eden, »bilo bi lepó, če bi se spomnili tudi revežev!« Ko so bili gospodje najbolj veseli, pride lepo in dobro opravljena deklica s krožnikom v roki k gostom, ter jih prosi milega obraza in s sladkimi besedami daru za reveže. Dajó ji eden več, eden manj, kakoršno sercé ali mošnjak je kdo imel. Ozek, mošnjak in ozko sercé da malo. Dober mošnjak in dobro serce da veliko. Takega sercá je oni, h kteremu pride zdaj deklica. Ko ji pogleda v bistre ljubeznjive oči, topi se mu sercé milote; verže ji torej v skledico dva tolarja in ji zašepeta na uho: »N a, t o j e z a t v o j e l e p e v i š n j e v e o č i !« Mislil je pa takó-le: »Ker si ti, ki prosiš za reveža, takó lepih višnjevih oči, dam zató revežem dva tolarja; drugače bi bil tudi eden dovelj.« Premeteno deklé se pa dela, kot bi razumelo drugače; sramožljiva vzame tolarja iz skledice.
Vrstica 1.186:
»Hvala lepa! dobrotljivi gospod. Pa bodite še takó dobri ter mi dajte še za reveže kaj!« — Gospod verže ji še dva tolarja v skledico, poboža deklico po licih, ter jej pravi: »Ti mala nagajivka!« — Drugi pa so se mu neznansko smejali, izpili so kozarce deklici na zdravje; godci so pa zagodli.
 
 
'''Rešitev tretje naloge.'''
==='''Rešitev tretje naloge.'''===
 
Vem, da sem se zakasnil, in vsi oni, ki so se brigali za pervi račun, so že uganili. Da je imel Jože 7 ovac, Miha pa 5. Če bi dal zadnji pervemu eno ovco, imel bi Miha še štiri, Jože pa 8, tedaj še enkrat toliko. Če bi dal pa pervi zadnjemu 1 ovcó, ostalo bi jih Jožetu 6, Miha bi jih imel pa tudi 6. Tako se je glasil račun.
 
VI. Večer.
 
==VI. Večer.==
'''Repate zvezde.'''
 
 
==='''Repate zvezde.'''===
 
Dobri bralec je že ves drug mož, kakor pa malo prej, in kadar bodo od sedaj pri »debelem Tinetu« ali pri »treh kraljih« govorili o premičnicah, bode tudi on lahko ktero zinil za svojim poličem, in ni treba povedati, od kod jo je zvedel. Vedež tega ne tirja.
Vrstica 1.208 ⟶ 1.211:
Če se je 30 let ali še več sto let sukala vedno dalje in dalše, in ji na enkrat na misel pride, oberne se nazaj, da se ogreje zopet prav dobro pri ljubem solncu, ter potrebuje ravno toliko časa nazaj, in malo jih je, kteri jo zopet dočakajo. Zapisano je, da se je prikazala ena repatica 1456. leta, ena 1531, ena 1607, ena 1682. Ker je preteklo vselej skoro 76 leta, terdil je učen mož po imenu Halley, da je bila vselej ena in ravno tista, in da mora če ne prej, vsaj 1759. leta zopet priti, kar se je res zgodilo. Tako je bilo tudi leta 1830; okoli l. 1900 se mora tudi ena prikazati. Ravno tako je terdil nek učenjak, da je bila repatica 1532 in 1661. leta ena in ista, in da se mora prikazati tudi 1790. l., pa se vendar ni prikazala.
 
Drugič. Repatica nima tako terde in jedernate tvarine kakor zemlja, ali kaka druga premičnica. Nektere so podobne megli, takó da se je djalo,da se zvezdice zanjo lahko vidijo. Nektere so sicer gosteje, vendar je videti, kot bi se ne deržale vse skupaj. Nekteri učenjaki pa pravijo, da se repatica na dolgej poti bolj in bolj zgosti, če se ji ne pripeti kaka nezgoda, in poslednjič spremeni v premičnico. Mogoče, da je bila tudi naša zemlja kdaj meglena krogla, ki je več tisoč milj obsegala, da je postala vedno bolj vodena, da se je naredila suha zemlja, da se je ločila voda od kopnega, in da je slednjič iz nje nastalo to, kar je zdaj. Bojé se Božje vsegamogočnosti se Vedež ne meša v ta prepir.
nje nastalo to, kar je zdaj. Bojé se Božje vsegamogočnosti se Vedež ne meša v ta prepir.
 
Tretjič. Repatice ozaljšane so z lepim svitlim repom, pa ne vse. Nektere imajo krog in krog stremenat venec žarkov, kot bi bile ovite z bliščečimi lasmi, kakor v zgodbah svetega pisma glave evangelistov in aposteljnov in Janeza kerstnika. Če ima pa taka zvezda rep, podoben je vselej megli z žarki, skozi se vidijo zvezde, mimo kterih se suče. Vselej je rep nekoliko skrivljen, zdaj velik, zdaj majhen, zdaj svitel, zdaj temen. Nikoli ne derži proti solncu, ampak je vedno proč od solnca obernjen, na uni strani repatice. Vedežu se včasih dozdeva, da je rep le odsevanje solnčnih žarkov, ki prederó megleno repatico. Dobri bralec naj pa skriva to skrivnost, kajti dozdaj tega še ne vedo vsi ljudje.
Vrstica 1.230 ⟶ 1.232:
»Ni se ne!« odgovori pomočnik, in začne igrati, s psičkom, ki je pritekel za njim, češ, saj Vedež ne vé, kaj delam. Vedež si je pa mislil; »Pomočnik, tebe pa je sram.« — Častiti bravec pa sedaj prav za prav vendar le ne vé, kaj so repatice. Odgovor: Zvezdogledec tudi ne ve prav natanko, takó da bi zamogel staviti na svojo vednost. Kar se je zvedelo in iznašlo o zvezdah repaticah, je to:
 
1. Repatic ne obseva solnce tako, kakor našo zemljo, ampak one imajo svojo lastno luč.
 
2. Repatice niso takó zgoščene s terdim krajem kakor druge zvezde, ampak so razpuščene v tanko svitlo meglo.
 
3. One se dokaz božje vsegamogočnosti.
 
Toliko za zdaj o teh zvezdah. One, ki se bodo opisovale prihodnji zvečer, pomenijo v obče mir in ljubezen in varstvo božje.
 
 
'''Selski brivec.'''
==='''Selski brivec.'''===
 
Boga ne smemo skušati, pa tudi ljudi ne.
Vrstica 1.250 ⟶ 1.253:
Straha in groze obledi gospod pri teh besedah, spomnivši se v kakej smertni nevarnosti je visel, ter da dečku še en tolar po verhu, in nikdar ni nobenemu brivcu več rekel: »Če me vrežeš, te prebodem.«
 
 
'''Prebrisani Štajerc.'''
==='''Prebrisani Štajerc.'''===
 
Malo vstran od velike ceste premišljeval je v neki vasi na Štarjerskem bogat kmet, kako bi skril svoje križavce in cekine o hudem vojskinem času. »Cesarico Marijo Terezijo imam tako rad, Bog jej daj dobro, in cesarja Jožefa in cesarja Franca, Bog jih ohrani še dolgo žive in zdrave.« *)*) Na denarju so bile namreč vpodobljene te glave!
Vrstica 1.266 ⟶ 1.270:
Vojaki ogledajo zelnik in res najdejo vse tako, kakor jim je kmetič pravil, in nihče se ne spomni, da leži denar pod perstenim kupom, ampak gledajo v prazno luknjo, ter si voščijo: Ko bi bili le prej prišli. »Pa da bi mi vragi vsaj teh-le cvetlic in boba in fižola tako ne pohodili,« pravi kmet, ter na ta način zvije té in vse druge, ki so prišli za njimi; rešil je tedaj vso cesarsko rodovino, cesarja Franca, Marijo Terezijo in Jožefa, ter jih obderžal srečno domá.
 
 
'''Pajki.'''
==='''Pajki.'''===
 
Pajek je zaničevana žival; mnogo ljudi se ga celo boji, če tudi je znamenita stvar božja in nam donaša svojo korist.
Vrstica 1.294 ⟶ 1.299:
Komu se je bolj čuditi, velikemu pajku ali malim ptičem ?
 
 
'''Cesar Napoleon in brienska branjevka.'''
==='''Cesar Napoleon in brienska branjevka.'''===
 
Cesar Napoleon je preživel svojo mladost v vojaški šoli; kako? povedó nam njegove pozneje vojske in njegova dela. Ker je rad jedel sadje, kakor mladost sploh, zaslužila je ondotna branjevka marsikter denar. Če mu je kdaj pošel denar, posodila ga mu je ona. Zapustivši šolo, da pokaže, kaj se je v šoli naučil, ostal jej je dolžan nekoliko goldinarjev. Ko mu prinese zadnjič na krožniku sočnatih breskev in sladkega grozdja, reče jej Napoleon: »Mati, proč mi je iti, toda ne morem vam plačati. Pa ne bojte se, ne bom vas pozabil.«
Vrstica 1.322 ⟶ 1.328:
In res preskerbel je njeno hčer, sin pa se je na cesarske stroške šolal v ravni tisti sobi, kjer nekdaj Napoleon.
 
 
'''Pravda brez postave.'''
==='''Pravda brez postave.'''===
 
Ker ne manjka v nobenem stanu neumnih ljudi, dobe se toraj tudi med spoštovanim kmetskim stanom.
Vrstica 1.350 ⟶ 1.357:
Takó se pravde dobé. Blagor mu, ki se mu ni treba bati, da ktero zgubi.
 
 
'''Čern mož v beli megli.'''
==='''Čern mož v beli megli.'''===
 
Vedež se ni bal nikdar strahov in ni veroval, da so kje, a enkrat mu je pa vendar le kropa prilivalo. Nedavno, bilo je že pozno po noči, gre s svojim pomočnikom in še nekim drugim imenitnim gospodom domu; kajti vedite, da se visoki gospodje ne sramujejo ž njim hoditi in sklepati prijateljstva, posebno po noči, ko jih nihče ne vidi in so sami veseli, da imajo koga, ki jih spremlja domú.
Vrstica 1.402 ⟶ 1.410:
»Prav pošteno ste me ostrašili!« pravi Pavle: »gotovo sem mislil, da me kliče kaka pošast, ali kaj tacega. Drug pot pustite take norčije.«
 
 
'''Skopuh.'''
==='''Skopuh.'''===
 
Neki lakomen človek je imel v mestu kupčijo, ki se mu je dobro obnašala. Ko je bilo pa v mestu drago živeti, stanoval je pol ure proč od mesta v neki vasi; zjutraj je hodil v mesto, zvečer pa nazaj v vas. Če ga je kdo sosedov poprosil: Bodite tako dobri, pa opravite to in to mesto mene, drugače moram sam iti, je djal: »Ali ni dovolj, da tergam podplate za svoje opravke, zdaj bi jih pa še za ptuje?«
Vrstica 1.408 ⟶ 1.417:
Če mu je sosed dejal: »Saj morate vendar le pot v mesto storiti, ako opravite moje opravke ali ne,« odgovoril mu je: »In če jaz mesto vas ne opravim, morate pa vi iti v mesto.« — Še le, ko mu je sosed djal: »Veste kaj, posodim vam svoje čevlje,« storil mu je, kar je želel, in če bi mu ne bil sosed posodil čevljev, ne bil bi mu tudi opravil naročila.
 
 
'''Malo in veliko.'''
==='''Malo in veliko.'''===
 
Po azijskem gorovju »Turje« in drugih krajih živi neka divja koza, Argali imenovana, sila velika, močna in plašna, ki ima zeló velike rogé. Če zgubi v boju ali po kakej drugi nesreči kak rog, kar se včasih zgodi, obernejo si ga ondotne lesice v prid. Ni jim potem treba kopati luknje v zemljo, ker menijo, da je rog zavoljo njih tu, zlezejo va-nj in stanujejo v njem. Komu se je bolj čuditi, velikemu rogu ali majheni lesici?
Vrstica 1.432 ⟶ 1.442:
Še en zgled. Na Škotskem dosežejo nekteri ljudje visoko starost. Nek popotnik pripoveduje, da je srečal jokajočega šestdeset let starega človeka. Ko ga vpraša, kaj se mu je zgodilo, toži mu, da ga je oče uhal. Popotniku se je skoro neverjetno zdelo, da ima mož šestdesetih letih še živega očeta, ki ima še šibo v roci za svojega sina. Ko ga pa vpraša po vzroku, mu pove, da ga je zato, ker mu je stari oče iz rok se izmuznil, ko mu je pomagal na posteljo. Zaslišavši ptujec prosi starčeka, naj ga pelje domov, da bode videl, če je tudi res, kar mu pripoveduje. In bilo je res. Pobič je bil star 62 let, oče 92, stari oče pa 130. Popotnik je pa pozneje dejal, ko je to pripovedoval, da je človeku čudno pri sercu, ako vidi 288 let pod tremi klobuki.
 
 
'''Po nedolžnem obešen.'''
==='''Po nedolžnem obešen.'''===
 
Naslednja nesrečna zgodba veršila se je na Spesartu.
Vrstica 1.446 ⟶ 1.457:
To je resnoben svar. Sodnika so zaperli tri tedne v ječo, rabeljna pa šest. Da je bil pa divji merjasec hudobni duh, se pozneje ni poterdilo; lovci so ga vstrelili in ga oddali gojzdni gosposki. Hudobec pa živi še danes.
 
''Kakor boš komu napil, —
 
==='''Kakor boš komu napil, —
Tako bode ti odpil.'''
 
Tako bode ti odpil.'''===
 
Neki veljaven človek, ki se pa ni rad priklanjal, pride v kerčmo. Kolikor je bilo gostov v kerčmi, vzemó vljudno klobuke in kapice z glav, le eden ne, ki ga ni videl, ker je ravno štel, za koliko je preigral svojega soseda. Ravno je dejal, 52 in 11 je 63, (še dozdaj ni zagledal prišleca,) ko stopi ptuji k njemu ter ga vpraša: »Gospod, kdo pa menite da sem?« Gost odgovori: »Pošten in prijazen človek. Kaj vem kdo ste?« — Ptujec mu reče: »Za to naj se vam zahvali kdo drug.« — Zdaj pa vstane izza mize ter vpraša: »Kdo pa menite, da sem jaz?« — »Zarobljen cepec«, odgovori ptujec.
Vrstica 1.462 ⟶ 1.474:
Hišnik stopi par korakov nazaj k vratom ter pravi: »Prosim, odpustite mi mojo napako: obleko cenil sem nekoliko više, drugače ne bi spravil na toliko ceno.«
 
'''Rešitev tretje in četerte naloge.'''
 
==='''Rešitev tretje in četerte naloge.'''===
Če ima človek samo pet ali sedem ovac, ni mala reč eno dati kakemu drugemu. Sploh pa, kjer je treba in mogoče, je vedno bolje, da so prijatelji vsi eden, tako da so deli enaki, bolje je, kakor da ima ta vse in oni nič. Premožen stori človeka prevzetnega in silovitega, revščina pa malomarnega. Kjer pa se vgnjezdite malomarnost in prevzetnost, — za Boga, da je s prijateljstvom pri kraju. To je razumni oče
 
dobro premislil, ki je v prejšnji nalogi svoje premoženje sedmerim otrokom razdelil. Kdor je namreč preračunil in se ob nikaki napaki ni spodtaknil, zvedel je, da so dobili vsak po 700 gold., ne krajcarja več ali tudi manj.
Če ima človek samo pet ali sedem ovac, ni mala reč eno dati kakemu drugemu. Sploh pa, kjer je treba in mogoče, je vedno bolje, da so prijatelji vsi eden, tako da so deli enaki, bolje je, kakor da ima ta vse in oni nič. Premožen stori človeka prevzetnega in silovitega, revščina pa malomarnega. Kjer pa se vgnjezdite malomarnost in prevzetnost, — za Boga, da je s prijateljstvom pri kraju. To je razumni oče dobro premislil, ki je v prejšnji nalogi svoje premoženje sedmerim otrokom razdelil. Kdor je namreč preračunil in se ob nikaki napaki ni spodtaknil, zvedel je, da so dobili vsak po 700 gold., ne krajcarja več ali tudi manj.
 
Če bi bili vsi starši tako razumni, in bi svojim otrokom, ki zaslužijo enako ljubezen, tudi enako skazali, koliko nemira in nesreče bi se ne zgodilo, in koliko uric bi šli lehko gospodje jezični doktorji sprehajat se in vživat zdrav zrak, in marsikomu doktorju bi ohranili mirno vest, da bi jim ne bilo treba tako ravnati, kakor doktorju Zaverinu, ki je na smertni postelji naložil ves svoj denar v podporo norih ljudi. Iz spoštljivosti do marsikterega razumnega in poštenega bralca, ki je morda iz dolžnosti in pravega prepričanja zakopan v kako pravdo, noče Vedež razodeti, kakošno tolaživno misel je imel doktor; mogoče, da se je zmotil v svojem namenu, a vendar je mislil, da mora biti tako.
 
VII. Večer
 
==VII. Večer==
'''Stalne zvezde.'''
 
 
==='''Stalne zvezde.'''===
 
Vedež vidi sedaj-Ie v duhu, da prebira častiti bralec še enkrat spis o repaticah, da bo ložej razumel, kar se bode še reklo o stalnih zvezdah. Vedež vidi v duhu, da prešteva razumni bralec premičnice na pamet in da mora z Uranom zopet nazaj na palec priti, ker ima za 11 zvezd le deset perstov.
Vrstica 1.521 ⟶ 1.535:
Zvezde, ktere se bodo zdaj razlagovale, oznanjajo vse mir in ljubezen in božje vsegamogočno varstvo. Tako je Vedež pisal, in vé, kaj je pisal.
 
 
'''Sreča pa nesreča.'''
==='''Sreča pa nesreča.'''===
 
Sreča in nesreča — kako čudno ste pač zvezani obe! Malokedaj se je nesreča s srečo vjemala, kakor v življenju dveh mornarjev v vojski z Rusi in Turki.
 
V nekem morskem boju tepli so se jako razluteni, kroglje so žvižgale, deske in jambori so pokali, ognjeni venci ferčali, tu pa tam vnela se je kaka barka, in se ni pogasila. Strašno je pač, če človeku ni druzega dano, ali skočiti v morje smer ti nasproti, ali pa zgoreti v ognju. Toda našima ruskima vojakoma ni bilo treba voliti. Njuna barka se vname, smodnik v kamri se vžgé in s strašnim pokom je zletela barka v zrak. Vojaka bila sta dvignjena kviško, vertela sta se po zraku, zdaj je bil eden zgoraj, zdaj drugi, ter padeta blizo za sovražnim brodovjem v morje. Bila sta še živa in nepoškodovana, i n t o j e b i l a n j u n a s r e č a.
j e b i l a n j u n a s r e č a.
 
Toda Turki zapodé se na nju, kakor zmaji, izvlečejo ju iz vode, mokra ko miši, ter ju denejo v barko. Ker sta bila sovražnika, bil je sprejem kratek. Niso ju dolgo popraševali, sta li pred odhodom ruske barke kaj kosila ali ne, ampak vergli so ju v spodnje mokre in temne predale barbine, ju vklenili i n t o n i b i l a s r e č a.
Vrstica 1.538 ⟶ 1.552:
To zgodbo povedal je zanesljiv človek, ki je sam videl obá mornarja brez nog in pripoved slišal iz njunih ust.
 
 
'''Oblega v Kodanju.'''
==='''Oblega v Kodanju.'''===
 
V nekem nevarnem času krog 1789. leta, ko so poplavile deželo za deželo punti in vojske, ubranila se jih je le samo Danija deloma z modrim gospodarstvom, deloma s svojo lego. Brigala se ni za nikogar, skerbela je le, da se je množilo blagostanje podložnih in vse deržave so jo zato slavile.
Vrstica 1.561 ⟶ 1.576:
Nihče ne bi mislil, da se bode granata, ki so jo vergli v nesrečnih dneh septembrovih 1807. leta, razstrelila še le v juliju 1808. leta. Našla sta jo dva dečka v zemlji. Eden jo hoče osnažiti persti z žebljem. Na enkrat se vname, razpoči, ubije enega dečkov na mestu, odterga drugemu noge, in stré materi, ki je z dojenčkom v naročju neskerbna gledala, rokó.
 
 
'''Eden ali drugi.'''
==='''Eden ali drugi.'''===
 
Ni ga lepšega, kakor če se včasih kronane glave ponižajo k revnemu kmetu, kakor je storil nekdajni francoski kralj Henrik.
Vrstica 1.589 ⟶ 1.605:
Od tod je znani pregovor, če kdo v gosposki druščini, bodi si iz pozabljivosti ali nespameti, ne sname klobuka z glave, vprašajo ga: Ali ste kmet ali kralj?
 
 
'''Stroji ali mašine.'''
==='''Stroji ali mašine.'''===
 
Marsikteri bralec, p. kak tkalec, ali barvar ali krojač ne bi verjel, če bi mu človek dejal, da je imela ovca zjutraj še volno na sebi, kupec pa zvečer že sukneno suknjo. Ta ali oni si bo mislil, zdaj-le je Vedež eno istih povedal, pri kterih se človek kaj lahko vjame. Saj verjamemo, pravi ta ali oni, da je imela ovca zjutraj volno na sebi, in da se je kupec zvečer oblekel v suknjo, suknja pa ni bila iz tiste volne, ali je bila pa še celó platnena. — »Nisi jo zadel,« pravi drugi, »bila je ena in ista volna; če je kupec pogernil suknjo na ovco, imela je toraj tudi volno na sebi in sicer isto, iz ktere je bila suknja narejena. Ali niso nosili v zadnji francoski vojski huzarski konji škornje? Pa kako? Nosili so škornje jezdecev.«
Vrstica 1.599 ⟶ 1.616:
Ne mara še zdaj vsak ne verjame, toda zapomni si:
 
1. Vse, kar se dela na mašini, zverši se veliko prej, in ravno to je hotel gospod pokazati.
 
2. Vsaka reč je bila že prej pripravljena in delo je šlo iz rok v roke.
 
3. Pri vsacem delu je bilo toliko rok, kolikor največ mogoče in kolikor je bilo prostora.
 
4. Malo blagá je končano prej, kakor veliko. Nobena roka ni tako urna in nobena mašina takó umetna, da v enej uri naredi 100 vatlov.
 
5. Vse se je veršilo mirno in počasno.
 
Zapomni: Pri vsem tem je bila pa suknja vendar le draga.
Vrstica 1.624 ⟶ 1.641:
Pa kaj je bilo v njej? Pol bokala leče, ki mu je podaril modri papež v plačilo in spodbujo njegove pridnosti, naj bi se še dalje vadil v svojej umetnosti in bi bil vedno bolj popolnoma.
 
 
'''Zvezdin utrinek.'''
==='''Zvezdin utrinek.'''===
 
»Zvezda se je uternila«, pravijo ljudje, »zopet je nekdo umerl.«
Vrstica 1.634 ⟶ 1.652:
»Tri sto kapunov!« zavpije glasno, »ta pa zna, ta!« — Mislil je namreč vojak, da je pomeril zvezdogledec zvezdo in jo zbil z neba, kakor vrabca s strehe. »Tej zvezdi jo je že zagodel,« pravi za se, »nje ne bo več nazaj na nebó.«
 
 
'''Koristni nauki.'''
==='''Koristni nauki.'''===
 
1.
Vrstica 1.659 ⟶ 1.678:
Komaj odgerne ena teh oseb svojo jezo in sovraštvo, zakriva jo tudi druga težko pred tretjim človekom.
 
 
'''Še nekaj o Betovem Tonetu.'''
==='''Še nekaj o Betovem Tonetu.'''===
 
Ko je Tone že vse zvijače in smešnice doprinesel, in se mu ničesa več ni ljubilo; kajti on ni nikoli kradel iz potrebe, ali zavoljo dobička, ali hudobije, o né, ampak vselej iz ljubezni do umetnosti in zató, da si izuri svojo bistro glavico; ali ni privezal Bizovičarjevemu Luku njegovega konja k mlinskim vratam, kaj hoče razumni bralec še več? — Nekega večera, ko je že vse zvijače storil, kakor je bilo že rečeno, pravi sam pri sebi: Nocoj hočem slednjič poskusiti, kako daleč se pride s spoštenjem. Toraj ukrade še tisto noč kozo, 3 korake od čuvaja na straži. Drug dan obstane gosposki vse svoje zvitosti. Ko pa zapazi, da bi mu jih sodnik dal rad 25 za spomin, pravi sami pri sebi: »Nisem bil pošten.«
Vrstica 1.681 ⟶ 1.701:
»Gospod bratec,« odgovori kovač, »kakor je tebi prav, je tudi meni.«
 
Toraj pijeta skupno iz ednega poliča, potem ga spijeta še en poliček in potem še eden, Betov Tone pa eno na drugo pripoveduje o svojih vojaških dogodkih, dokler kovač od vina in dolge poti presiljen ne zaspi. Ko se čez eno uro zbudi in Toneta nikjer ne vidi, je njegova perva misel: »Kaj velja, bratec je šel že naprej!« — »Ne, ni šel, ampak stal je zvunaj pred vrati, kajti Betov Tone gre nerad prazen proč. Ko zopet nazaj pride v sobo, pravi kovaču: »Bratec, mesec se že pomika na nebó; če ti je prav ostaniva tukaj čez noč!« — Kovač je bil zaspán in truden, toraj pravi: »Da, kakor gospod bratec hočeš.« Po noči, ko je kovač terdno spál in vse stopnje od najnižje presmerčal, in Betov Tone pa ni spati mogel, vstane in preišče za kratek čas bratove žepe, najde med drugim pisanje svojega brateca, ki so ga dali mestnemu vojaku zastran Toneta in ki je bilo namenjeno oskerbniku kaznilnice. Potem si pomeri za kratek čas vojakovo novo opravo, škornje, pomeri si čepico in drugo potrebno. — Bilo je vse prav. Potem gre vún, gre dalje, kakor daleč mu je mesec svetil. Ko se kovač prebudi in zapazi, da ga zopet ni v sobi, si misli. »Je že morda zopet šel malo vun na prosto.« Seveda je bil zunaj na prostem, in ko se zdaní in pride v pervo vas, ki je bila pri roki, pravi ondi: »Pripetila se mu je velika nesreča. Vojak, ki bi me moral spremljati v kaznilnico, se mi je zgubil. Denarja nimam, dajte mi juhe na deržavne stroške, in dobite kje človeka, da mi pokaže pot v mesto.« — Župan spiše listeč za kerčmarja, naj da Tonetu juhe in maselc vina, in pokliče fanta, ki naj kaže pot jetniku v mesto. — Po zajuterku napravita se na pot. Ko prideta iz gozda na plan, pravi Tone ugledavši zvonike na ravnini pred sabo: »Fantiček, sedaj pa le idi domu; sedaj ne bom zgrešil pota.« — V mestu vpraša pervega dečka, ki ga dobi: »Fantič, kje je jetnišnica?« — Ko jo je našel in prišel k oskerbniku, poda mu pisanje, ki ga je vzel kovača: oskerbnik bere in bere in napenja oči, slednjič pogleda Toneta jako debelo: »To je prav; pa jetnika oddajte!« — Tone odgovori ves začuden; da jetnik je on sam. — Oskerbnik pravi: »Dobri prijatelj, zdi se mi, da se hočete norčevati. Pri nas se ne norčujemo. Le obstanite, da ste jetnika spustili.« — »Pa, saj vam povém.« — »Jaz spoznam iz vsega, daste ga izpustili.« Betov Tone pravi k oskerbniku: »Če vaša visokost vidite in spoznate, toraj že ne morem tajiti. Če pa bi mi hoteli dati kakega konjika, upam se rokovnjača še doteči in ga vjeti. Komaj je četert ure, da mi je ušel.« — »Bebec neumni!« pravi oskerbnik, kaj koristi konjiku urnost konjeva, če mu je teči s pešcem. »Ali nisem služil tri leta cesarja pri konjicih?« — »Dobro!« pravi oskerbnik, »toraj se bo tudi za vas osedlal en konj, in sicer za vaš denar, drugi pot pa bolj pazite.« Urno pripravijo Tonetu konja, in na vse strani razpošljejo se pisma, naj pomagajo ljudje Tonetu, če bi potreboval sile. —
bere in bere in napenja oči, slednjič pogleda Toneta jako debelo: »To je prav; pa jetnika oddajte!« — Tone odgovori ves začuden; da jetnik je on sam. — Oskerbnik pravi: »Dobri prijatelj, zdi se mi, da se hočete norčevati. Pri nas se ne norčujemo. Le obstanite, da ste jetnika spustili.« — »Pa, saj vam povém.« — »Jaz spoznam iz vsega, daste ga izpustili.« Betov Tone pravi k oskerbniku: »Če vaša visokost vidite in spoznate, toraj že ne morem tajiti. Če pa bi mi hoteli dati kakega konjika, upam se rokovnjača še doteči in ga vjeti. Komaj je četert ure, da mi je ušel.« — »Bebec neumni!« pravi oskerbnik, kaj koristi konjiku urnost konjeva, če mu je teči s pešcem. »Ali nisem služil tri leta cesarja pri konjicih?« — »Dobro!« pravi oskerbnik, »toraj se bo tudi za vas osedlal en konj, in sicer za vaš denar, drugi pot pa bolj pazite.« Urno pripravijo Tonetu konja, in na vse strani razpošljejo se
pisma, naj pomagajo ljudje Tonetu, če bi potreboval sile. —
 
Toraj jezdita konjik in Tone nekoliko časa, drug tik drugega, da bi vlovila Betovega Toneta. Na razpotju pravi Tone svojemu pajdašu, ki ga vpraša, po kteri poti naj gre on, in po kteri Tone sam. — »V starem produ prideva zopet skupaj,« pravi Betov Tone. Ko se pa razideta in zgubita drug druzega izpred oči, oberne se Tone na levo; in spravi s svojim iskanjem in vpitjem ves kraj na noge, Betovega Toneta zopet iščejo, kajti pokazal se je zopet v deželi. Tako je počenjal, dokler ni prišel do meje. Na meji pa spodbode svojega konja in prejezdi mejo; briči ga pa iščejo še danes, če se niso že naveličali.
Vrstica 1.689 ⟶ 1.707:
Kaj tacega bi se ne moglo pri nas zgoditi.
 
 
'''Kažipot'''
==='''Kažipot'''===
 
Tožil je župan svojej ženi, da ga bode še pod zemljo spravila njega francoščina. Moral je namreč nekemu ubežnemu Francozu kazati pot, ker ga pa ni dobro razumel in mu ne prav odgovarjal, je dobil dovolj udarcev v zahvalo. Drugače se je pa zdela ta stvar nekemu drugemu. Kazati je moral namreč tropi vojakov pot čez hribe, znal pa ni druzega kakor O u i, kar se pravi: »Da« in b o u g r e , gerdo ime. Te dve besedi je večkrat slišal in si jih zapomnil, ne vedé, kaj se pravi po slovenski.