Šopek samotarke: Razlika med redakcijama

dodanih 4.987 zlogov ,  pred 6 leti
 
===Gospod Dominik===
 
Mlada Kajževka je bila pridna in skrbna žena. Odkar je bival njen mož že dve leti v Ameriki, obdelovala je sama vso zemljo, ki je pripadala k bajtici in redila pri tem dvoje glav goveje živine in enega ščetinca. Imela je dvoje otrok, ki sta jo pri njenem delu že itak preobilnem le ovirala, kajti sinčku Ivanu je bilo pet, hčerki Miciki pa šele tri leta.
 
Toda Kajževka je znala premagati vse težkoče in bila je zadovoljna. Kadar ji je soprog poročal, da je zdrav in da mnogo zasluži, in če ji je s pismom vred poslal še zavitek amerikanskih tolarjev, tedaj je bila Kajževka brezdvomno najsrečnejša žena na svetu.
 
Za družbo, zlasti za klepetave ženice ni marala, edino z mlado Žagarico je rada pokramljala. To menda zato, ker ju je vezala enaka usoda. Žagar je namreč z Kajževcem vred odšel v Ameriko, kjer sta varčna gospodarja ves čas skupno trdo služila ameriške tolarje. In kakor sta bila moža vedno dobra prijatelja, prav tako je tudi med ženama vladala vedno močnejša prijateljska vez. Imeli sta obe enake skrbi, kajti tudi Žagarica je morala oskrbovati hišo z nedoraslimi otroci. Pomeniti sta se torej imeli vedno dosti, sedaj o otrocih, sedaj zopet o svojih soprogih in tako naprej.
 
Tako je poteklo pet let.
 
Nekega večera pa, bilo je v zgodnji pomladi, dobi Kajževka od moža pismo, v katerem jo obvešča, da se skoro snideta. Kot vzrok navaja neodoljivo željo, da vidi zopet enkrat po dolgem času njo, svoja otroka in domačo grudo. Zraven je pripomnila, da se tudi Žagar resno odpravlja, vendar šele jeseni, ko bo dovršena neka stavba, pri kateri je zdaj zaposlen.
 
Kdo je bil tega poročila bolj vesel kakor Kajževka. V eni sapi je letela k svoji prijateljici Žagarici, da čimpreje naznani preveselo novico. In potem sta se skupaj radovali. Saj sta si pridna moža v teh petih letih toliko prihranila, da so bili dolgi obeh hiš poplačani in še celo nekaj denarja je bilo naloženega v hranilnici.
 
Zakaj bi se torej naenkrat ne odpočila na dragi zemlji domači, med ljubljenimi svojci! Pa kako lahko jima bo sedaj gospodariti! Do sedaj sta bili revici za vsako najtežje delo sami, a odslej jima bodo povsod v pomoč krepke moške roke. In poleg tega tudi ne bo več treba zbirati težko prisluženega denarja za obresti, ampak vse, kar se bo pridelalo se lahko proda, denar pa se naloži v hranilnico. Oj, to bo življenje!
 
Štirinajst dni pozneje je bil Kajževec doma. O, koliko so si imeli povedati! In Žagarica, ki je bila prva dva dni po njegovem prihodu več pri Kajževih kot doma, se kar ni mogla utruditi s vprašanji. Ubogi Kajževec je mnogo pretrpel, predno je bil s pripovedovanjem gotov. Za Kajževko so nastopili zdaj boljši časi, pa tudi za Žagarico, kajti Kajževec je na prijazno prigovarjanje svoje žene rad pomagal svoji sosedi pri težjih opravilih.
 
Tako se je čas Žagarjevega prihoda vedno bolj bližal. Kajževka pa je z začudenjem opazovala, da se Žagarica svidenja s svojim možem nič več tako ne veseli kakor v začetku. In ko je nekoč omenila svojemu soprogu, se je ta okrenil, kakor bi je ne slišal in je hitro zasukal pogovor na druge reči.
 
Nekega popoldne — Kajževec je bil za par dni odsoten na nekem oddaljenem semnju — pridrvel je Kajževček Ivanček veselja žareč mamici povedat, da je Žagarjev ata doma.
 
Kajževka je bila silno radovedna videti in slišati svojega amerikanskega soseda. Ko bi ne slučajno bila z otroci sama doma, gotov o bi stekla še isti večer k sosedu.
 
Pa saj je revica morala drugi dan slišati dovolj, še mnogo preveč!
 
Naslednje jutro, ko je nič hudega sluteč pripravljala zajtrk, prirobanti k njej v kuhinjo Žagar, ozre se divje naokrog in brez pozdrava zarehči:
 
»Kje je?«
 
»Kdo?«
 
»Kdo, in ti še vprašaš, kdo! Tvoj ničvredni mož, ta slepar ciganski! Kje je, pravim, oni razbojnik, zanikarnež, svetohlinec, da ga raztrgam na tisoč koscev! Hinavec grdi, ki mi je zapeljal ženo, uničil mene in osramotil vso hišo! Ha, ha, skrila si ga kajneda, o, ne pomaga nič, prideva pa drugje skupaj in tedaj gorje mu!«
 
Nato je zbežal kakor obstreljena zver ven na prosto in dalje, dalje — —
 
Z nesrečno Kajževko je bil ta udarec strašen. Kakor brez življenja se je sesedla na tla. V duši ji je vstal grozen vihar. Skušala je trezno premisliti, kaj se je zgodilo, a ni imela moči.
 
KO se je slednjič vendarle nekoliko umirila, je bila prva njena pot k domačemu župniku, kateremu je odkritosrčno razodela vse gorje.
 
Župnik ni bil eden tistih, ki grešnika v takem in podobnem slučaju kar na prvi hip križajo. Poznal je dobro Kajževca, kakor tudi Žagarico, imel je oba za poštenjaka in vedel je takoj, da je tej pregrehi bila največ priložnost kriva. Z milimi besedami je skušal tolažiti ubogo ženo, naj se voljno vda v svojo usodo ter naj skuša spraviti moža na pravo pot. In slednjič ji je dobri duhovnik obljubil, da zastavi vse svoje moči, da se stvar kolikor mogoče mirno poravna.
164

urejanj