Šopek samotarke: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.858:
 
Župnik ni bil eden tistih, ki grešnika v takem in podobnem slučaju kar na prvi hip križajo. Poznal je dobro Kajževca, kakor tudi Žagarico, imel je oba za poštenjaka in vedel je takoj, da je tej pregrehi bila največ priložnost kriva. Z milimi besedami je skušal tolažiti ubogo ženo, naj se voljno vda v svojo usodo ter naj skuša spraviti moža na pravo pot. In slednjič ji je dobri duhovnik obljubil, da zastavi vse svoje moči, da se stvar kolikor mogoče mirno poravna.
 
Kajževka se je vrnila precej pomirjena domov. A čim bolj je premišljevala vso to nesrečno zadevo, tem bolj je bila uverjena, da je moževemu padcu tudi sama kriva. »Priložnost celo največje poštenjake zapelje«, je rekel župnik. A ona je nič hudega sluteč, mnogokrat silila svojega moža naj pomaga svoji sosedi pri tem in onem delu.
 
Po Kajževkinem odhodu je začel župnik misliti, ali bi ne bilo dobro stopiti do Žagarja. Bal se je namreč, da bi se razburjeni mož ne maščeval nad svojo nezvesto ženo.
 
A ni dolgo časa premišljeval: Vrata se nenadoma odpro in pred njimi stoji — Žagar.
 
»Veste gospod župnik,« je začel s trepetajočim glasom, »prišel sem vam potožit —« »Vse vem, vse, prijatelj moj«, mu je župnik naglo segel v besedo.
 
{{prelom strani}}