Ljubezen in rodoljubje: Razlika med redakcijama

Ona pa se je dvignila na prste, položila mu dlani na ramena, zamižala ter blaženo se smehljaje prosila: »Josip ... poljubi me!«
 
In pritisnil ji je ustna v vroč poljub ... Ko pa sta odmeknila usta, sta si zrla iskro drug drugemu oči, objemala in nasmihala se, pa se iznova in iznova poljubila ...
In pritisnil ji je ustna v vroč poljub ... Ko pa sta odmeknila usta, sta si zrla iskro drug drugemu oči, objemala in nasmihala se, pa se iznova in iznova poljubila „Sedaj pa treba iti,« je izpregovorila končno Minka, vrnivši se v Melanijino sobico, iz katere se je bila umeknila po bratovem prihodu. „Pojdi sem, Minka!« jo je poklical Kres, in Minka je pristopila. „Si li že videla kdaj dva zares srečna človeka?« — „Še nikdar . . . nocoj ju vidim prvič,« je odgovorila Minka, naslonivši se ljubeznivo ob ramo ljubljenega brata. Kres je zrl nekaj časa sestri v čiste, dobre, rjave oči, ki so tako jasno odsevale čednosti njenega skromnega, mirnega, za vsako žrtev pripravljenega srca. Potem pa je dejal, pritisnivši rahlo sestro in nevesto nase: „Srečen sem ... osrečiti hočem tudi vaju! Melaniji prisegam, da ji ne bom le ljubeč soprog, ampak tudi najboljši prijatelj do smrti . . . tebi, sestra, pa hočem v kratkem pomoči do one sreče, za katero hlepiš že toliko časa! — Ne čudi se, — ne sramuj se tega, Minka! — Poznam tvojo skromnost, pa tudi Franovo poštenost . . . zato pa hočem skrbeti, da bo-deta v Taboru vsaj po novem letu že dva povsem srečna para: Melanija in Josip . . . Minka in Fran!« „Ti dragi moj Josip!« Hkrati sta ga objeli in poljubili, razrešivši roke, pa padli i druga drugi v naročje ter od veselja za-plakali . . . Malo pozneje je oddrdrala kočija izpred Dolžanove hiše. V nji so sedeli Ana, Minka, Melanija in Kres. Za nekaj hipov so se ustavili pred dvonadstropno hišo. Kres je pomagal damam iz kočije. Potem jih je peljal, Melanijo ob desnici vodeč, v prvo nadstropje. V prvih dveh sobah, kjer so bile postavljene mize, in v dvorani je bilo že polno občinstva, meščanstva, delavcev in okoličanov. Spoštljivo, prijazno in občuduje so ju pozdravljali od vseh strani. Nasproti jima je prihitel Orožen z belo pentljo na fraku in svileno trobojnico preko prs z napisom „Slovenija«. Prerivajoč se skozi tesno drug poleg drugega stoječih gostov, ki so se postavili za vrstami stolov, jih je pri vedel do prvih sedežev ter ondi nakazal vsem štirim prostore. „Dober, izredno dober obisk imamo nocoj,« je dejal Kresu. „Veliko posla imam. ker sem sam . . . Vitavšek se je nekam zapoznil, Muhovnik je pri bla-gajnici, Kočevar ima pa še na odru z notami in tam-buricami polno dela ... Po sporedu se vidimo, li ne ? — vsaj za malo časa! — mizo sem že pripravil za našo družbo . . . pod Bleiweissovo sliko . . . Torej do svidenja! Klanjam se, gospice!« Odhitel je. — Za malo trenotkov pa se je vrnil, vodeč gospo kontrolorko. Jedva z veliko silo sta se prerinila do prostora. Za njima je prišel suhi go-spodek Megla. „Ah, hvala Bogu! — mislila sem, da me starejo!« je vzdihnila kontrolorka, položivša svojo debelost na stol tik Melanije. Vsa je bila zaripljena v tolsti obraz. „Jej, jej, dober večer!« se je obrnila potem k sosedi. „Kako ste pa lepa nocoj! — Kaj takega ne poznamo v Taboru!« Sapa jo je še vedno mučila. Ogromno oprsje se ji je dvigalo in padalo, velika slonokoščena broša z neokusnim monogramom pa ji je vsak hipec izginila pod trojno brado . . . Oblečena je bila v zoprno, svetlo-vijoličasto toaleto iz merveljeja ter bogato pošito z belimi čipkami in temno vijolčastim trakom iz baršuna. Njen možiček je čepel na stolu nalik bojazljivemu gimnazijalcu. strahopetno razmišljeno zroč predse v pisan zastor, okoli sebe po ogledujočih se in pre-sladko ogovarjajočih se damah, poklanjajočih se gospodih in po lestencu, katerega je videl le deloma v zrcalu na desnici. Tesno, vroče mu je bilo v zastareli suknji in strašno neprijetno se je počutil. „Saj sem rekla, da prideva prezgodaj!« — seje togotila žena poleg njega. „Ob osmih je naznanjen začetek, pa vendar se bo dvignil zastor jedva ob pol devetih. — Ta grda navada!« „Potrpi malo ... saj dvorana je menda že nabito polna,« jo je tolažil mož ter potegnil manšete izpod rokava, da so se videle. „Koga pa zopet čakajo? — Ph, ph! — ta strašna vročina! — Veš, lahko bi bila še prej večerjala v stranski sobi. . . ph! ph! — koliko časa bo zopet trajal ta program! — že sedaj omedlevam od lakote!« Tedaj je pripuhtel od nekod tudi gospod notar Škorec. Sedel je baš za kontrolorko. „O, gospod notar . . . pozni ste, pozni! — Pa vroče je, kaj?« »A-hm! — Vroče!« ji je odgovoril notar lakonično, segel v žep po robec, razprostrl ga ter si začel energično drgniti potni obraz z obema rokama. Tu je zapel zvonec. Šum in govorjenje je potihnilo — zastor se je dvignil. Špored se je začel vršiti Pod Kočevarjevim vodstvom je udarjala dvajse-torica čitalničarjev, tamburašev, delavcev in obrtnikov, med katerimi sta bila tudi Orožen in Muhovnik. Za tem je govorila Kastelčeva Franica oni ogromni prolog, katerega je bil zložil Muhovnik. Do konca ga ni poslušala živa duša; notar Škorec pa je med deklamacijo polgasno zazdehal. Vendar so poslušavci burno ploskali v priznanje marljivi delavki, ki se je naučila tolik pesmotvor ... Po moškem zboru sta nastopili idealni prijateljici, notarjeva Malka in davkarjeva Nežika v jednakili svetlomodrih krilih in s temno rdečemi vrtnicami v laseh. Tudi njima se je ploskalo, da je grmelo, zorni devi pa sta se klanjali z najmodnejšimi, poskakujoče cincajočimi pokloni ... Za njima sta pritekli na pozornico dve ljubki dekletci, nežni plavo-laski v rumenkasto belih toaletah: lekarnarjeva Karla in kavarnarjeva Tončka. Nji zvonka glaska sta donela tako naravno, prisrčno in ganljivo, — spremljevanje Kočevarja na klavirju je bilo tako umerjeno in umetno, da je bilo glasno odobravanje, ko sta končali svoj spev, resnično in zasluženo, pa tudi iskreno. Dekletci sta bili tega toli veseli, da sta glasno se smeje zbežali za kulise ... In zopet je nastopil moški zbor ter zapel krepko, čustveno in razumno svojo pesem . . . Nato je bil kratek odmor. Gospicam, sodelujočim pri živi podobi, predstavljajoči!« usmiljenje in skrb božjo do osirotelih trojčkov nesrečne delavke, se je bilo treba kostumirati. Nastalo je zopet zgovorno pomenkovanje v dvorani. Vse je hvalilo spored, posebno pa odbor, ki ga je sestavil. Vsem se je zdel ravno primerno dolg in zanimivo raznovrsten. „Vaša gospodična hčerka je pravcata umetnica, gospod notar,« se je obrnila kontrolorka k dremajo-čemu sosedu. „A-hm! — Vroče! — Zapanec me lomi,« je odgovoril notar mežeče ter si gladil plešo. „Ah, hvala Bogu! — konec je tu! — Potem pa mi pojdi takoj dol v kuhinjo naročit kos svinjske pečenke,« je dejala kontrolorka svojemu možičku. „Pa reci kuharici, ki me pozna, da je zame . . . potem dobiš še jedenkrat večjo porcijo! — Ali si razumel?« „Bom . . . bom!« je odgovoril Megla ter obupano strmel v zastor. Tedaj pa je zapel zvonček in zastor je šinil kvišku. Ljudstvo je bilo očarano. Na bornem ležišču je ležala bleda ženska z zaprtimi očmi; nad njeno glavo je navidezno letel angelj smrti v črnem vihrajočem krilu in s črnimi, velikimi perotnicami, pa mrtvaško belim obrazom. Z desnico je kazal proti nebu, z levico pa na tri lepe angelje v snežnobelih tunikah, z malimi belimi perotnicami, razpletenimi lasmi in zlatim obročkom nad čelom. Vsak je držal v svojih rokah po jednega povitega otročička. Izza kulis je padala na skupino čarobna zelena in rdeča luč, obdajajoča vse z nekim tajin-stvenim svitom. Od nekod pa je donela počasno, pretresljivo, rastoče in pojemajoče turobna žalostinka. Nekaj hipov je vse molčalo. Potem pa so se za-čuli vzkliki: „Krasno! — ah! — divno!« In istinito je bila ljubezniva, vznesljiva, lepa ta živa slika. Vtisek njen je bil mogočen. Ko je padel zastor, je zadonelo iznova viharno ploskanje . . . občinstvo je vstalo . . . sililo k vhodu . . . izpraznilo dvorano . . . hitelo v garderobo in sedalo za mize v sosednih sobah. Točajke so začele prinašati pijače in jedila. Prva, ki je jedla, pa je bila gospa Megla . . . Kres je peljal svojo družbo k mizi, katero mu je osvojil Orožen. Vročina v dvorani je užejala tudi njega in njegove. Prinesli so jim piva . . . Melanija ni mogla prehvaliti lepega sporeda ter je iskreno čestitala gospe Pavlinki, ki je prišla izza kulis, na pre-ugodnem uspehu. Pavlinki je Melanijina pohvala jako laskala. „Prav vesela sem,« je dejala; „ubogim trojčkom bo vsaj za prvo silo pomagano. Dohodki so nocoj izredno veliki, kakor mi je pravil gospod pesnik . . . Tudi sicer nam je došlo dokaj in izdatnih daril; seveda največje in najbogatejše pa je bilo Vaše, gospica, in gospoda Kresa. Bog vama plačaj!« „Kje imate gospoda soproga, gospa?« je vprašal Kres. „Nisem ga mogla pregovoriti . . . Oh, ta norček! Moral je iti še jedenkrat k dvema bolnikoma . . . Morda pride okoli polnoči. Oh, ta norček!« „Vaš gospod soprog je pač vzoren zdravnik, gospa.. . zato pa smete biti nanj še ponosna!« je dejal Kres. Tu je prišlo k mizi več meščanov, ki so govorili s Kresom o večeru, čitalnici, hvalili tamburaše in pevce ter povpraševali, kdaj se oživotvorita posojilnica in hranilnica. K Melaniji in Minki pa so prišle Malka, Nežika, Karla in Tončka, približala se jim je celo Kastelčeva Franica, ki jima je povedala, da se poroči še ta teden, in mnoge druge, ki so poznale Ano ali Minko. Po čitalnici je nastalo živo govorjenje . . . trkanje kupic se je čulo . . . ropot, smeh, vzkliki in nerazločno mrmranje. Tu je zadonel iz dvorane vesel, zibajoč valček. „Gospa predsednica te prosi, da otvoriš ples,« mu je sporočil Orožen vodeč ob roki lepo Pavlinko. „Hvala, milostiva!« je odgovoril Kres, vstal ter se naklonil Melaniji Kot vrtnica je zardela Melanija in odšla, držeč se ga za roko, naglo pred njim v dvorano. In Kres je objel svojo vitko nevesto ter se zazibal ž njo v lahen valček. Takoj nato sta se zavrtela še dva lepa para: Orožen s Pavlinko in Kočevar z Minko. Kmalu pa se jim je pridružilo še mnogo drugih . . . razvnelo se je najživahnejše rajanje. In plesali so, ne oziraje se na stanove, — ne oziraje se na imetek . . . Kres je plesal največ z Melanijo; prepustivši jo pa svojima prijateljema, je plesal tudi s sestro ter znanimi gospemi in gospicami . . . potem pa je šel tudi k delavkam ter se vrtil in zabaval z njimi, da je bil v zgled vsem. In drugi so ga posnemali. Tako se je zgodilo kmalu, da je prišel k Melaniji preprost, čedno oblečen in lepo vzrasel delavec ter jo poprosil plesu. Čuden čut se je je polastil v prvem hipu ... ko pa je videla, kako ji je namignil Kres, ki je baš švignil mimo nje s Franico Kastelčevo, vstala je naglo in, prijazno na-smehnivši se, zaplesala z delavcem ... Ko pa jo je privedel delavec nazaj ter se ji lepo zahvalil, se ji je zazdelo, da je storila zopet nekaj, na kar more biti ponosna ... — — Bilo pa je že blizu polnoči ko je prišel v dvorano urednik Vitavšek. Bled je bil . . . njegova obleka je bila delavna. Zagledavši Kresa in Orožna, ju je poklical takoj iz dvorane. „Propali smo . . . izgubljeni smo!« so bile njegove prve besede. „Torej je vlada zmagala?« je vprašal hlastno Kres. „Še več! Doživeli smo največji škandal: ... izdajstvo moža, za katerega smo se navduševali in trudili!« je odgovoril Vitavšek in zaškrtal z zobmi. Kres je pobledel kakor smrt ... v glavi se mu je zvrtelo . . . nasloniti se je moral na steno in hrop6 je zinil: „Dolžan — izdajnik!?« „Moj Bog, saj ni možno . . . Dolžan — izdajnik!« je ječal Orožen močno zardelega obraza. „Izdajnik!« je ponovil Vitavšek in pripovedoval. „Čakal sem v uredništvu brzojavnega poročila. In dobil sem je: „Vladna predloga je prodrla zve- liko večino. Na splošno iznenadenje se je pridružilo vladi v poslednjem hipu nad dvajset poslancev iz opozicije. Sodi se, da jih je vlada podkupila. . In takoj se me je polotila grozna slutnja: Dolžan je med podkupljenci! — Njegovo čudno vedenje, njegova nerazumljiva poročila, njegov molk, njegovo preprijazno občevanje z ministerstvom in plemiči . . . vse, vse to mi je vršalo po glavi . . . Pohitel sem na brzojavni urad, da bi brzojavil Dolžanu na stanovanje ... na poti tja pa sem srečal barona Ruhbacha, ki mi je že iz dalje kričal nasproti: „Škandal! — škandal!1 — Srce mi je strepetalo — slutnja se je uresničila. Pokazal mi je brzojavko, na kateri so bila imena vseh onih nezvestih poslancev, med njimi pa skoro na prvem mestu ime Dolžanovo. „,Ha, ha! To je narodnjak — to je poslanec, ki zastopa koristi večine volivcev... obrtnikov in kmetov', se je rogal baron spakovaje se, ,ha, ha! — prodal se je . . . napravil je krasno kupčijo! Zdaj pa bomo govorili mi — mi — ter pokazali narodu, kdo ga je osleparil, da napolni svoj žep ter nasiti — svojo časti-hlepnost!'» „Tako je govoril baron . . . Nisem vedel, kaj bi storil. Obvestiti vaju je moja prva dolžnost. — Tako sem si mislil. A veselica se je jedva začela. Počakati sem hotel . . . jeze in žalosti bomo imeli odslej v pre-izobilju. Dirjal sem torej po okolici do zdaj, ko vaju vprašam: kaj zdaj?« „Kaj zdaj?« je odgovoril Kres. „Naša vloga je odigrana — zastor je že padel. Izgubljeno je vse — — celo naša čast. . . Toda priboriti si jo hočemo nazaj! Varali smo se v svojem prijatelju — varal sem se v pobratimu, a narod bo zvedel, da se ni varal v nas! — Prični se torej boj za našo čast, za čast Dolžanovih volivcev, za čast naroda! Jaz bom tudi sedaj na svojem mestu.« „In midva tudi!« sta izpregovorila prijatelja. „Sedaj pa na poslednji ples! .. . Poslej bodo plesali drugi morda,« je še dejal cinično Kres ter krenil v dvorano. Pohitel je k Melaniji. „Bled si... Kaj ti je, Josip?' gaje vprašala naglo, skrbljivo. „Slabe politične vesti mi je prinesel Vitavšek... Oprosti torej, če predlagam, da gremo domov . . . Samo jedenkrat še zaplešiva!« „Kakor hočeš,« je dejala ona ter mu položila levico na ramo. In zaplesala sta . . . plesala sta dolgo . . . nežno jo je časih pritisnil nase . . . potem pa jo je odvedel raz plesišče. Tudi Minka in Ana sta bili kmalu pripravljeni na odhod . . . Malo hipov pozneje je zopet drdrala Kresova kočija proti domu. Kres je molčal vso pot; le Minka in Ana sta se pogovarjali, hvaleči koncert in ples. Melanija pa je tiho stiskala ženinovo roko pod svojim plaščkom, a Kresova roka se ni zgenila. Mračno je strmel skozi kočij no okno ... v temo . . . Mračna je bila njegova duša . . . obupano njegovo srce zaradi sramote, prizadete domovini, katero je ljubil bolj nego samega sebe, bolj nego mater . . . nevesto . . . XIV. Molče sta se pripeljala Minka in Josip do doma. „Lahko noč, Minka!« je dejal Kres dospevši do svojih sob. „Lahko noč, Josip! — Umiri se . . . potolaži se . . . dež za soncem mora biti ... saj veš!« je rekla Minka, stopajoča jedno nadstropje višje. Brat ji ni odgovoril. „Tako potrtega še nisem videla . . . Pred par urami je bil še najsrečnejši človek . . . sedaj pa je tak ! — kaj se je neki zgodilo?« je ugibala Minka. „Tudi Fran je bil nazadnje tako čuden in redkobeseden; — kaj bi to bilo?« Tiho je odprla vrata, vodeča v materino sobo, skozi katero je morala iti, ker je imela svojo spalnico za njo. Počasi je dvignila svečo, stopivši v sobo, da bi videla mater. Kako pa se je začudila videča, da je postelj prazna in nedotaknjena. V istem hipu skoro pa je viknila, da je zadonelo po vsi hiši. „Mati! - Mati!« Poleg naslonjača tik okna je ležala njena mati na obrazu in ni se genila. Minka je planila k nji, prijela jo za glavo . .. glava je bila mrzla. „Mati! — Mrtva! Mrtva!« je vikala obupano, skušala dvigniti truplo, pa brez uspeha. Obupana se je zgrudila poleg njega ter glasno, krčevito jokala. Josip je čul Minkino vikanje. Prestrašen je tekel gor v drugo nadstropje . . . našel je mater in sestro na tleh. „Minka, ne joči! — Se ni morda prepozno . . .!« je dejal. „Pomagaj . . . primi . . . položiva jo na posteljo!« In krepko je prijel za materin život, Minka pa je dvignila njene noge . . . tako sta jo dejala na posteljo. Ko pa se je nagnil Kres k materinemu srcu, da posluša, li še bije, ni čul nič več. Materin obraz, njene roke so bile mrzle . . . Mati je bila mrtva . . . „Mrtva je!« je šepetal Kres ter — zaihtel. Minka pa ga je objela in plakala sta in plakala . . . brat in sestra ... sin in hči. . . srce na srcu . . . Potem pa se je spomnila Minka svojega očeta. Brzo je prižgala še jedno svečo ter ga hitela ihte klicat v pritličje. Kres pa je stopil k materinemu stolu. Mizica tik njega je bila prevrnjena . . . mašne knjige, škapu-lirji, svetinje, fotografije in podobice so ležale raztresene in razmetane po tleh. Sklonil se je, postavil mizico pokonci ter začel pobirati materine relikvije. Vsem se je poznalo, da so bile često v potnih, morda tudi od solz mokrih rokah ... Kres je položil vse na mizo .. . zamislil se . . . a se zdajci zopet zbudil iz svojih misli, pohitel k materi, objel ji sivo glavo ter jo poljubil na usta še-petaje: „Ti uboga, dobra moja mamica!« Tedaj pa je začul težke očetove korake in Minkino ihtenje. Naglo si je otrl solzne oči ter jima šel nasproti. V tem sta prišla v sobo oče in sestra. Oče je bil jedva na pol oblečen, bled, a miren. „Tako si torej zdihnila sama, zapuščena, kakor si živela, svojo dušo! — Počivaj v miru, draga Marica!« je dejal starec ter jo prekrižal. „Ah, umrla je nama mati med tem, ko sva plesala!« je ihtela Minka. „Kakor ji je bilo usojeno, Minka! . . . Brez božje volje se ne zgodi ničesar; zato ne plači!« jo je tolažil oče; Josip pa je stal molčž ob materinem znožju. V sobo so hiteli od vseh strani hlapci in dekle. Ženske so jokale in glasno javkale, moški pa so stali na strani ter na pol zvedavo, na pol turobno zrli na mrtvo. Kmalu so se začeli meniti o mrtvaškem odru. Minka je izročila kuharici ključe do shrambe za perilo, hlapci pa so začeli prestavljati in odnašati pohištvo ter donašati deske. Kres je peljal očeta in sestro počivat, potem pa se je vrnil v svojo sobo. Več ur je stopal po stanovanju gori in doli. Misli in čuti so se drvili ter izpre-minjali v njegovem srcu z neznansko hitrostjo. Ni se mogel umiriti. Prevara, nezvestoba, izdajstvo prijatelja Dolžana ga je pretresla do dna duše . . . Vedno in vedno si je prigovarjal, da ta vest morda vendar ni resnična, ali pa vsaj pretira,na . . . Spomnivši se pa Ruhbachovega triumfiranja, njegove grožnje in samozavesti, je izgubil zopet vsako, najmanjšo nado . . . „Podpiral, delal sem za neznačajneža, ki se je okoristil, kdo ve kako, ob velikanski škodi narodovi!« — Ta misel ga je pekla, grizla, bodla in trapila, da je zdihoval zaradi nje, kakor bi bil privezan na mu-čeniško kolo. Pobegnil bi, sam sebi bi se rad skril — če bi mogel ... če bi smel! — A ne sme. Čast njegova in njegovih prijateljev, čast in ugled njegove stranke zahteva, da vztraja kot hraber vojščak do zadnjega trenotka, do smrti na svojem mestu . . . Ostal bo, boril se, zmagal, ali padel . . . Čast pa si hoče rešiti, naj velja, kar hoče . . .! In spomnil se je zopet svoje matere. Izgubil jo je najedenkrat, kakor bi mu jo kdo ubil- — Spominjal se je potem vseh dogodkov od prve zavedne mladosti do današnjih dni, v katerih je bila središče mati. __ Šele pozno v jutro je zadremal, sedeč oblečen na zofi ... A le za nekaj ur. Že sredi dopoldneva sta prihitela Kočevar in Orožen k njemu, sporočajoč mu, da je sklical baron Ruhbach z županovim dovoljenjem že za danes popoldne v gostilni „Pri novem svetu« shod Dolžanovih volivcev. Agitatorji da letajo po hišah, vabeč ljudi na shod, in pisani plakati da so nabiti po uličnih stenah, ki naznanjajo ,velike politične zanimivosti' . . . Ker je ravno nedelja, se snide izvestno veliko naroda. Ruvalo se bo proti Dolžanu, proti narodni stranki, „Braniku«, proti Kresu in prijateljem... Treba se pripraviti na velike škandale; saj nasprotniki bodo kaj lahko nahujskali narod, ki je bil osleparjen za vse, kar so mu obljubljali prijatelji . . . „Čim prej, tem bolje«, je dejal Kres. „Narod naš ni tako nerazsoden, da bi tudi v tem slučaju ne razločeval med odkritosrčnimi prijatelji in hinavskimi komedijanti. Pripravimo se, da mu povemo vso resnico, potem pa naj sodi! — Veliko krivic je že zadelo Slovence, mnogokdo je obupaval o bodočnosti, a preživeli so vse neprilike, polagoma iznova si priborili, kar jim je bilo z zvijačo ali s silo vzeto. Napredovali smo in napredovali bomo nevzdržno, dokler bo živel v narodovem telesu čut ponosa in moralnosti . . . Mi-nisterstvo bo padlo za ministerstvom, naš narod pa bode stal vedno čil in krepak, v popolni zavesti svoje žalostne, a slavne zgodovine, svoje duševne, ošabne nemške, madjarske in italijanske sosede daleko nad-kriljajoče zmožnosti in jeklene volje . . . Tudi ta vihar pomine in iznova posije na nas sonce miru in zado-voljnosti.« Po velikanski razburjenosti se je naselil v Kre-sovo srce popolen mir. Tešil in navduševal je torej prijatelja, ki sta obupavala, ter si z lastnimi besedami množil čim dlje tudi svoj pogum. Domenili so se, da pojdejo skupaj k shodu in se bodo podpirali ondi z vsemi sredstvi. Zlasti pa so sklenili, krepko staviti se v bran, če bi hotela izzivati Ruhbachova stranka med narodom neslogo in prepir. Kres sam hoče predlagati nezaupnico poslancu Dolžanu v dokaz, da obsoja dejanje njegovo in da ni ž njim v nikakem soglasju. Orožen in Kočevar sta šla potem kropit Kre-sovko ter tolažit Minko in starega Kresa; Josip pa je šel v župnišče dogovorit se zaradi materinega pokopa. Župnik ga je sprejel že na stopnicah, izražajoč mu svoje iskreno sožalje. Potem ga je peljal v svojo pisarno, kjer sta se domenila glede maš, zvonjenja in sprevoda. Pokoplje naj se mati z največjo svečanostjo. „Tako je torej vse v redu . . . Sedaj pa poslušajte še mene, ki Vam moram povedati po želji blage pokojnice njene poslednje želje«, je dejal končno stari gospod. Vstal je, odprl v svoji pisalni mizi s ključkom malo predalo ter vzel iz njega veliko kuverto z velikim pečatom. „To pismo mi je izročila Vaša mati že pred tremi leti z naročilom, da je odprem takoj po njeni smrti ter je izročim Vam ali pa gospodični Minki,« je govoril župnik ter vzel iz kuverte velik list. „Evo, oporoke Vaše gospe matere . . . napravila jo je ob popolni zavednosti v pričo mene in gospoda kaplana tule, v tej sobi.« In izročil mu je pismo. Kres pa je čital, da zapušča mati vsakemu svojih treh otrok jednako svoto dvajsetih tisoč . . . cerkvi za maše dve tisoč ... siromakom v Taboru pa tri tisoč goldinarjev . . . Solze so se mu silile v oči . . . otrl si jih je ter se naglo poslovil. XV. Vsi gostilniški prostori „Pri novem svetu« so bili natlačeno polni ljudi. Glasno razgovarjanje, grohot, prepir, vzkliki in udarci po mizah in tleh so se čuli daleč po okolici, V veži so stali trije veliki sodi piva in vina . . . ljudje pa so si točili sami ter si na- ll* pivali ... Že ni bilo dobiti nobenega stola več, a vendar so prihajali še vedno novi gostje. Ruhbachovi agitatorji in skrivnostni plakati so imeli torej velik uspeh. Kres je s prijatelji sedel v mali družbi čitalni-čarjev v predzadnji sobi. Čakali so radovedno, kaj do-žive . . . Ruhbacha še ni bilo v gostilni. Okoli štirih pa je prišel v družbi mnogih prijateljev, veleposestnikov in upokojenih višjih uradnikov, samih bivših članov razpadle kazine. Ko je šel mimo Kresove družbe, je stegnil vrat nazaj k svojim ter dejal porogljivo: ,.Bravo! — tudi njegovi mešetarji so tu!« Potem pa je stopil naglo v drugo sobo. Gostje so večinoma vstajali ter pozdravljali barona, ki je, milostno se muza,je, stisnil temu in onemu roko. Orožen pa je planil, od jeze se tresoč in divje zroč izza mize ter hropel: „Ali niste culi?! — Žalil nas je! — Prokleto, jaz hočem naučiti tega barončka dostojnosti!« In hotel je za baronom. Kres pa ga je prijel krepko za roko. ,,Stoj!« mu je dejal napol tiho. „Ako je aristo-krat sirov, bodimo mi tem finejši . . . ako so Ruh-bachovci osebni, bodimo mi tem stvarnejši!« „Poravnamo se drugo pot . . . Danes nas čaka kaj nujnejšega!« je miril tudi Kočevar razkačenega prijatelja. Tedaj pa se je začul zvonec. Iz vseh sob so drli ljudje v dvorano, kjer je stal baron Ruhbach na stolu ter čakal, da nastane mir . . . Tudi Kres in tovariši so se prerinili v prvo sobo. Potem pa je začel govoriti baron: „Dra£i rojaki! — Preljubi prijatelji! — Zahvaljujem vas, da ste se odzvali v tako obilnem številu mojemu povabilu. To je dokaz, da ste politično zreli in nenavadno prosvetljeni možje. Vsa čast vam! — Sklical sem ta shod. s privoljenjem velezasluženega gospoda župana tako nenadoma zato, ker se je prizadela še bolj nepričakovano vam vsem, predragi prijatelji, ravno včeraj nezaslišana krivica . . . Človek, kateremu ste s svetim zaupanjem izročili največje dostojanstvo, da zastopa vaše koristi, brani vaše pravice ter vam izvojuje nove dobrote ... ta človek vas je včeraj nesramno izdal in zatajil.« „Kdo ? - kdo ? — Dolžana menite ? — To je laž! — Dokazi!« so se začuli vzkliki in množica je začela nejevoljna mrmrati. Baron je pozvonil in nastala je tišina. „Dokaze vam podam takoj, predragi rojaki,« je začel samozavestno baron. , Kakor je menda večini znano, je izdelalo sedanje ministerstvo na Dunaju predlogo, ki bi bila v največjo škodo masi naroda,, t. j. kmetom, obrtnikom in delavcem. Korist od nje pa bi imeli le nekateri. Proti tej predlogi so vstali vsi pošteni in zares narodni zastopniki ter jo pobijali, kakor so le mogli. Mesece dolgo so se pripravljali na odločilen boj proti ministerstvu in njegovi predlogi ... Agitirali so po časnikih, shodih, društvih . . . storili vse, da le obvarujejo svoje volivce ogromne krivice, nepovračljive škode. In njihov rodoljubni trud je imel velike uspehe. Večina državnih poslancev je bila pridobljena proti vladi ... Z mirno vestjo so zasedli včeraj vestni in pravični narodni zastopniki svoje sedeže v parlamentu, pričakujoč brez skrbi glasovanja. Ko pa se je izglasovalo, so zvedeli, da so vendar propadli, da je predloga sprejeta.« „Sramota! — Fej!« so vzkliknili nekateri. „Da, sramota in fej onim, ki so zadali svojemu narodu največjo rano ... ki so obljubili svojim volivcem kruha, a jim dali kamen! — Izdajavci so, ki ne zaslužijo imena poslancev, pač pa najostrejše kazni. — In glejte, med temi izdajavci, ki so se izneverili v zadnji minuti svoji častni besedi; ki so zatajili vse poštenje; ki so mislili le nase, na svojo korist; med izdajavci, ki se bodo greli zdaj ob krivici, prizadeti volivcem, med temi propalicami je tudi naš poslanec, gospod Božidar Dolžan!« „Ali je mogoče? — Škandal! — Fej! — Slepar! — Hinavec! — Krvoses! — Fej, fej!-' Vseh prisotnikov se je polastilo velikansko vznemirjenje. Glasno so se začeli razgovarjati . . . čuli so se ogorčeni vzkliki, psovke, grožnje in kletvice. Baron pa je pozvonil ter nadaljeval: „Zaman iščem besede, da bi prav označil vedenje našega poslanca; zakaj kaj sličnega še ne pozna zgodovina našega naroda. Zgražam se le v dnu srca, ko pregledam vse velikanske škode, katere bodete morali nositi vi. Zaslepljeni od ljudi, ki žive vedno v vaši sredi, ki se vam hlinijo prave prijatelje, a vas le izrabljajo za to, da jih slavite in bogatite, goljufani od takih Efijaltov, ste izvolili moža, ki vas sedaj tepe, ki vam sedaj pljuje v obraz! — Radi onih sleparjev niste hoteli poslušati glasu moža, ki ni sicer vaše narodnosti, a ki bi delal noč in dan za vašo duševno in telesno blaginjo. No, izvolili ste si rajši Dolžana, — jaz pa sem propadel ... V dokaz pa, da vas še vedno ljubim, da mi je sveta vaša čast, vam svetujem javno sredstvo, s katerim pred vsem svetom ožigosate sleparja ter mu užgete na čelu pečat izdajavca: . . . izrecite mu soglasno nezaupnico! — To je moj predlog, gospoda moja!« „Bravo! — Dobro! — Živel baron Ruhbach! — Na dan z nezaupnico!« so vikali kazinotje, drugi so pa ploskali viharno. Tedaj pa se je oglasil Kres. „Prosim besede, gospod baron!« „Ne . . . nihče nima besede,« je odgovoril rezko baron. „Sklicujem se na Vašo poštenost ... na Vaše kavalirstvo, gospod baron! — Napadali ste čast mojo in mojih prijateljev . . .« Baron je zgrabil zvonec ter silno zvonil, njegovi pristaši pa so zagnali velik hrup, potiskajoči Kresa iz dvorane. Kres pa je povzdignil svoj glas ter mogočno zavpil: „Shod je javen ... po zakonu smem govoriti in bom govoril! — Gospod vladni zastopnik, Vaša dolžnost je, da mi branite to pravo!« Nastal je nepopisen vrišč. Ruhbachovci so kričali, zmerjali, tulili, teptali z nogami, bili ob mize, Kre-sovci so silili k vladnemu zastopniku . . . nastalo je opasno prerivanje in suvanje . . . „Gospod Kres ima besedo,« je spregovoril tedaj baron, divje zroč na Kresa, ki je že stopil na mizo. Kres je bil smrtno bled, a miren. Oči so mu žarele kot oglje in črni lasje, črni brki in brada so dajali njegovemu voščeno belemu obrazu nekak grozen značaj. Orožen, Kočevar, Vitavšek in čitalničarji so se postavili okoli njega. „Gospoda! Moje besede bodo danes kratke. Ne-značajnost gospoda državnega poslanca Dolžana obsojam istotako, odločno iz dna svojega srca, kakor vi. Ravnotako odločno pa zavračam nesramne napade, kakršne si je mogel dovoliti le kak baron, zaklet sovražnik moj in narodne stranke.« „Doli! — Vun! — Vun! — Predrznost!« so zatulili Ruhbachovci ter navalili na Kresovo mizo, ho-teči ga pehniti raz njo. Orožen pa je razprostrl svoje roke in z vso silo butil najbližje nazaj, da so se opotekli. „Gospoda! Pustili ste govoriti baronu Ruhbachu. ko nas je ometal z najostudnejšimi lažmi . . . pustite torej govoriti še meni, da vam povem resnico!« Vladni zastopnik je vstal ter dejal, da razpusti shod, ako bodo skušali nekateri zabraniti svobodno besedo govorniku ... To je pomagalo. Pomirili so se vsaj nekoliko, in Kres je mogel govoriti. „Gospoda! Ko smo iskali kandidata za državno zbornico ter smo bili, kakor vam znano, radi obolelosti gospoda Vojnika in zaradi prisiljenega odstopa gospoda župnika Tomana v veliki zadregi, me je poklical gospod Dolžan k sebi ter mi dejal, da je pripravljen sprejeti mandat. Obljubil mi je, da se bo — če bi utegnil biti izvoljen - držal vestno in natanko programa narodne stranke, navodil njenega glasila „Slovenskega Branika«, pa volje svojih volivcev. Ker sem poznal gospoda Dolžana kot bistroumnega in vztrajnega moža z veliko naobraženostjo in čisto mi-nolostjo, sem bil te ponudbe prav vesel. Zdelo se mi je, da bo ravno bogati in ugledni tovarnar zastopal najlažje, najkrepkejše in najuspešnejše koristi tega volilnega okraja. V dogovoru z odborom narodne stranke smo torej proglasili gospoda Dolžana kandidatom . . . Verjemite mi, da sem bil tedaj preverjen o istinitosti in iskrenosti njegovih obljub ... da, preverjen sem še danes, da je imel Dolžan tedaj najboljšo voljo in najpoštenejše namene . . . Radi te preverjenosti pa sem storil vse, da je prodrl pri volitvi ter premagal nasprotnika, barona Ruhbacha, kandidata nemške, kapitalistične stranke ... Z najlepšimi nadami sem se poslovil od Dolžana kot prijatelj, kot pobratim njegov. No. varan sem bil jaz, varani so moji prijatelji, varani ste bili vi vsi! — Kaj je zmotilo gospoda Dolžana, da je postal nezvest svojemu programu in našim interesom . . . tega danes še ne vem. Vem pa, da sem te neznačajnosti ravno tako nedolžen, kakor ste je nedolžni vi. Ne, jaz in moji prijatelji vas nismo slepili in sleparili, agitujoči med vami za gospoda Dolžana... preslepljeni in osleparjeni smo bili najbolj mi sami. Skoda, ki zadene vas, zadene tudi nas. Zaradi tega bomo glasovali z vami, da se izreče poslancu Dolžanu nezaupnica. Zato pa vnovič z vso ogorčenostjo in naj-svečaneje zavračam napade barona Ruhbacha na našo čast ter ga javno poživljam, da svoje besede prekliče!« Kres je poskočil raz mizo, Ruhbachovci pa so iznova zagnali velikanski vrišč in grohot „Komedijant! — Pesek v oči! — Domišljuje si menda, da govori kmetom! — Pereat Kres!« Taki vzkliki so se čuli iz hruma in šuma. Ruhbach je zopet vstal, pozvonil ter začel s ciničnim nasmehom govoriti: „Predragi! Izgovorjena je bila beseda „komedijant« . . . in če kdaj, je bila umestna in zaslužena na tem mestu.« „Lažnivec! — Prekliči, — prekliči!« Bil je Orožen, ki je izustil te besede. Peneč se od silne togote, je planil k Ruhbachu, skrčil roke v pesti ter gledal besno baronu v prebledeli obraz. „Vun ž njim! — Vun! — Vun!« so zarjuli Ruhbachovci in v istem hipu je zgrabilo Orožna deset rok. Citalničarji so priskočili, hoteči ga oprostiti, a masa je bila že vinjena in omočena od baronovih besed ... in so bili potisnjeni takoj zopet v kot . . . Orožna pa so pehnili, dasi se je ruval ter podrl nekaj napadavcev na tla, z brutalno silo na cesto. „Take se zgodi vsakemu, ki se drzne tu kaliti red in mir,« je dejal grozeče baron. „Kdor neče slišati resnice, naj se sam takoj odstrani! . . . Radi nekaterih neomikancev ne bomo trpeli, da nam razpuste shod. — Resnica oči kolje, predragi! Tudi gospoda Kresa je oklala, da se je predrznil očitati meni laž, dasi ima sam presno maslo na glavi.« „Fej Vas bodi, nesramnik!« je zaupil Kres tedaj, baron pa se je pomilovalno smeje ozrl po njem ter dejal počasi naglašujoč vsako besedo: „Človek, ki dobi za to, da je pomagal izdati in kruto prekaniti svoj narod, od gospoda Dolžana lepo svotico pol milijona, pa še krasno dekle za ženo, tak človek me ne more razžaliti« . . . Kakor čar so vplivale te besede na vse prisot-nike. Vsi so jih verjeli . . . zdelo se jim je, da so jim padle luskine raz oči . . . Le za trenotek so molčali, potem pa je začela tuliti vsa upijanjena drhal, dvigati pesti ter rjoveti: „Fej! — Slepar! — Hinavec! — Lažnivec! — Sedaj je jasno vse! — Vun! Vun!« Kres je stal kakor okamenel. Kar razumeti ni mogel, da velja to kričanje in to pretenje njemu . . . verjeti ni mogel, da ga psujejo tako grdo, tako krivično oni, ravno oni, ki so še pred kratkim vikali navdušeni: „Živel! — Slava Kres!« Videč pa od jeze in vina zardele obraze, besno zroče oči, dvignjene pesti nad seboj, se mu je zgrozilo srce . . . onesvetil se je za hip . . . potem pa se je ozrl po neznatnem številu svojih pristašev ter dejal: „Pojdimo! — Tu ni več za nas prostora » In ponosno zravnan, prepadel, bled, ognjenega pogleda je zapustil ob strani Kočevarja ter Vitavška in v sredi čitalničarjev dvorano. Divji grohot je grmel za njimi. Ko pa so prišli v zadnjo sobo, je stopil Kresu nasproti stotnik pl. Braunseiss, ki ga je ondi oči vidno čakal. Porogljivo je krivil ustnice in s sa,tanskim naglasom je zinil besede: „Eh, gospod Kres, čestitam! — Kupčija z narodnostjo se Vam je obnesla pirami- dalno . . . eh, faktično kolosalno! Čestitam, gospod Kres!« In z brezprimerno nesramnostjo mu je ponudil desnico. „Gospod stotnik, Vi ste lažnik!« mu je dejal z mirnim glasom Kres v obraz ter šel mimo njega. „Lažnik?! — Ha, ha, ha! — Bravo, gospodine! — Na tej poti sem Vas hotel ravno srečati! — O, pomenimo se o tem drugje ... o, o, piramidalno . . . he, he, he!« . Tako je kričal stotnik za Kresom ter butal s sabljo ob tla . . . XVI. Bilo je že čez polnoč. V sobi mladega Kresa je stopal z globoko sklonjeno glavo bled mladenič — Josip, gor in dol . . . dol in gor . . . Časih je postal za trenotje, prijel se za čelo ter zdihnil glasno, bolestno, iz dna trpečega srca . . . potem pa je začel zopet svojo pot . . . Je li možno, da se mu je v jednem dnevi, v jedni uri podrla vsa prekrasna stavba lepe, srečne, plodonosne bodočnosti v grozen, strašen nič? — Pokopali so mu ljubljeno mater . . . proglasili ga izdajavcem naroda, za katerega razvoj in rast bi z radostjo žrtvoval zadnjo srago krvi . . , ognusili so mu s svojim blatnim jezikom najvzornejšo ljubezen do Melanije. njegove neveste . . . Nekoliko ur mu je ugrabilo vse, kar ga je povzdigovalo in veselilo . . . vrgli so ga v obup, v propast . .. Vse je izgubil . . . čast, nevesto, mater, prijatelje, vse, vse . . . Končano. Jutri stopi še pred morilno cev, da zadosti svojemu ponosu ... da kaznuje ostudnega obrekovavca... ali pa da pade sam, če mu je tako usojeno . . . Zadnja noč! — Morda bo ležal jutri že na odru nem . . . brezčuten . . . miren . . . srečen . . . mrtev . . . Morda! — — Življenje nima vrednosti itak zanj več . . . živ mrtvec bo sicer . . . telo brez srca . . . bitje brez duše ... Bi li ne bila zato zanj smrt le rešitev — svoboda — nova sreča! — — — — — — — — Po materinem pokopu sta prišla h Kresu prijatelja, Kočevar in Orožen. „Vse v redu, kaj ne?« je vprašal hlastno Kres. Prijatelja sta molče prikimala ter zdvojeno zrla v tla. Koliko sta si prizadela, da bi ga odvrnila . . . da bi ga rešila! Zaman. „Pustita me v miru, ljuba prijatelja!« jima je dejal odločno. „Da bi vedela, kako mi grmi po možganih, kako divja kri po mojih žilah, ne govorila bi tako! Ako bi občutila vidva kakor jaz vse one grozne bolesti v svojih srcih, bi ravnala, kakor ravnam jaz.« In prijatelja sta umolknila. „Kdaj se vidimo?« je vprašal nadalje Kres. „Jutri zarana v velikem logu,« je odgovoril Orožen. „Dobro . . . pustita me sedaj samega . . . pripraviti se moram.« „Prinesla sva ti troje samokresov . . . pojdi z nama v bližnji kamnolom!... je dejal Kočevar in pokazal na mal zabojček, katerega sta prinesla s seboj. „Da bi se vadili? — ah, to bi bilo grešno! . . . Vaditi se za uboj bližnjika . . . ne, ne! - Mirujta, dober strelec sem ... saj vesta, da nisem slab lovec!« Ni ga bilo mogoče pregovoriti . . . Prijatelja sta odšla še bolj bleda in prepala, kakor sta prišla. — Kres pa je takoj sedel ter napisal troje pisem. V prvem je sporočil Dolžanu v Trstu, da odstopa od poroke z njegovo hčerjo, ter mu natanko razložil, kaj ga sili, da mora ravnati tako, dasi mu od obupa poka srce. . . Drugo pismo je pisal svoji nevesti Melaniji. Ljubeznivo jo je prosil, naj mu odpusti, ker ga ni bilo k nji; nastali so čez noč odnošaji, ki mu branijo, da bi prišel sedaj . . . Prosil jo je zato, naj zapusti takoj Tabor ter se vrne k očetu, ki ji bo natančneje povedal vse, česar ji sam ne more in kar ve le njen oče. Uverjal jo je končno svoje vroče, nevenljive ljubezni in neomajne zvestobe ter ji zaklical: „Do svidenja, mila, zlata, nad vse ljubljena Melanija!« Ko je končal to pismo, je položil glavo na roko ter tiho zaihtel . . . „Do svidenja? — morda v večnosti . . .!« Ko pa se je nekoliko umiril, je napisal še tretji list — svojemu očetu „Oče moj! Ko Vam pride to le pismo pred oči, me že ne bo več med zemljani. Šel sem k svoji materi, tja gori, kjer ni sovraštva, ne obupa, ne zlobe ... Ko bodete čitali to le pismo, sem združen že s svojo mamico ter molim ž njo vred k Bogu, da pridete še Vi kmalu za nama . . . Odpustite mi bolesti, katere rodi moja smrt Vašemu srcu, ki še krvavi vsled poslednje izgube! — Bog mi je priča, da Vam jih nisem povzročil lehkomiselno, ampak p rimo ran vsled hudobnosti in nehvaležnosti ljudske! Zahvaljam Vas za vse, kar ste storili za me — svojega sina! Poljubljam Vas za to! — Prosim Vas pa, da mi izpolnite po moji smrti •še zadnjo, veliko prošnjo! Minka in Fran Kočevar se ljubita ... Že drugo leto ... Izpolnite mi torej željo: blagoslovite njiju zvezo, kakor jo blagoslavljam jaz ! — Izročite njima svoj imetek, katerega bi dobil po Vas sicer jaz! — V miznici najdete materino oporoko, katero mi je izročil včeraj gospod župnik. Svoj delež zapisujem bratu Tinetu. Sedaj izvršuje sedmo šolo . . . pustite mu svobodno voljo . . . naj si izbere sam stan, h kateremu ga kliče srce! — Pozdravite mi ljubljeno sestro in predragega brata! — pozdravite mi svaka Kočevarja in prijatelja Orožna, kateremu zapisujem v spomin vso svojo biblijoteko! — Zdravstvujte i Vi, oče moj, do--svidenja! Vas in vse drage poljublja V Taboru..........Josip.« Tako-je pisal Josip . . . Dolgo je pisal. Tudi svoje oporoke ni pozabil, katero je imel spisano že nekaj mesecev . . . Potem pa je hodil gor in dol, premišljajoč vse svoje življenje . . . misleč na bodočnost ... na večnost . . . Bilo je že blizu jutra, ko je utrujen zadremal na svoji zofi . . . * * * Jutro je bilo jasno, a skoraj mrzlo. Žarki počasi vzhajajočega sonca še niso imeli moči, da bi ogreli ohlajeni zrak. Na obširni planoti sredi velikega hrastovega loga se je sešla majhna družba. Ločena v dve skupini se je tiho pomenkovala med seboj. Na jedni strani sta stala pl. Braunseiss in baron Ruhbach z vojaškim nadzdravnikom, na drugi pa Kres s Kočevarjem in Orožnom. V bližini sta stali dve kočiji; kočijaža sta držala konja za uzdo. Razdalja med dvobojevnikoma je bila zaznamovana z dvema sabljama, ki sta bili zapičeni v zemljo. Premeril jo je mlad nadporočnik. „Gospoda — pripravl jeno je,« je dejal nadporočnik. Nepristranski, sekundanta in zdravnik so stopili na stran, za dva hrasta. Bojevnika pa sta si stopila nasproti. Vsak je držal v desnici nabito pištolo . . . Čakala sta znamenja. Oba sta bila bleda. In nadporočnik jima je dal znamenje. Kres je dvignil pištolo malo . . . višje ... še višje . . . potem pa je nagnil zopet cev, mereč na stot-nikove prsi . . . „Ne streljaj! — Ne ubijaj!« mu je branila vest. „Melanija! — Ubije me sicer on,« mu je govorilo nekaj drugega ... In ustrelil je . . . pl. Braunseiss je stal neranjen pokonci... Jedva pa se razkadi dim, poči nasprotnikova pištola. rMelanija!« je kriknil Kres, dvignil obe roke . . . lovil se po zraku ter se zgrudil na obraz — od nekod pa se je začul hudoben smeh . . . „Kres... Kres! — Li čuješ, Kres!?« je vpil obupano Kočevar, kleče ob nezavestnem prijatelju ter mu majal glavo. Orožen in nadzdravnik sta klečala na drugi strani ranjenca ter mu slačila obleko. Kres pa je hropel in bolestno ječal . . . Krogla mu je prodrla život pod prsmi nad trebuhom ter prišla na hrbtni plati iz njega. Kri je vrela iz rane . . . „Ali je smrtno ranjen?« je vpraševal Kočevar trepetaje. Nadzdravnik je molče skomizgnil z ramami ter mašil rano; Orožen pa je strmel obupano pred se v okrvavljeno, v smrtnem boju se zvijajoče telo prijateljevo . . . pomagal ni več . . . vedel je, da je vse zaman . . . Malo kesneje so dvignili nezavestnega Kresa v kočijo . . . vanj sta sedla Kočevar in Orožen . . . počasi so se peljali v mesto. Sonce je posijalo . . . rosa po travi se je blestela, iskrila in svetila . . . ptički so veselo popevaje pole-tavali med gostim vejevjem . . . Kres pa je hropel in hropel . . . „Umrje nama ... ah, predno • ga pripeljeva do doma!« je dejal Kočevar ter božajoč prijatelja neprestano tiho klical: „Kres! — Josip! — Li čuješ? — Moj Bog, pomagaj!« Orožen pa je držal ranjenca v naročju. „Ustavimo se pri Dolžanu . . . vožnja ga strašno trpinči ... do doma je še daleč,« je svetoval Orožen. „Da, da, pri Dolžanu se ustavimo . . . oče, starec bi se preveč prestrašil . . . Melanijin glas ga prebudi morda preje!« je pritrdil Kočevar. Na ulicah je bilo videti le malo ljudi. Meščani so še večinoma spali, le delavci in rokodelci so hiteli na delo. Ko so prišli na trg, je bil še prazen. Ustavili so se pred Dolžanovo hišo. Kočevar je stopil iz kočije ter stekel v hišo. V pritličju je bila kuhinja in soba za posle. Šel je v kuhinjo . . . prestrašena mu je pritekla nasproti Ana. „Moj Bog, kaj Vam je, gospod Kočevar!? — Bled . . . okrvavljen ste!« je zavpila. „Kres je nevarno ranjen . . . dalje ne moremo... prineseva ga z Orožnom na posteljo sem,« je dejal Kočevar ter zopet hitel nazaj h kočiji. In dvignila sta Kresa ter ga naslanjaje njegovo telo ob se, nesla v sobo za posle, kjer sta ga položila na prvo posteljo. Ana je začela glasno jokati, vpiti, — treti roke ter klicati: „Kres! — Moj Bog, Kres!« Mrtvaška bledota se je razlila po lepem ranjen-čevem obrazu ... še vedno je ječal . . . hropel, da so se mu težko dvigale široke prsi. „Umrl bo . . . ubili so nam ga!« je zaihtel Kočevar ter omahnil na stol. Tedaj pa je planila v sobo Melanija . . . jedva na pol oblečena... z razpletenimi lasmi . . . „Josip! — Moj Josip!« je kriknila, da je pretreslo kosti in mozeg vsem pričujočim ter se vrgla tik ljubega. „Josip!« je klicala neprestano ter mu poljubljala usta, oči, čelo, lice . . . „Josip! — Josip!«--- In najedenkrat se je zgenil njegov obraz, globoko je zdihnil, odprl trepalnice ter zaječal: „Melanija!« „Josip! — Ah, čuj me, dragi, ljubi! — živi! — ne umiraj! — Saj si moj, moj ... ah, Josip, Josip!« „Melanija — odpusti!« je šepetal Kres in solza se mu je zablestela v očesi, ona pa ga je poljubovala in ihtela in ihtela . . . „Ah, umreti moram . . . Melanija! - ah, kako boli! — grozno trpim, Melanija! ah, umreti, umreti!« — Dvignil je roko ter jo položil Melaniji na sklonjeno glavo. A takoj se je iznova onesvestil . . . zopet ga je klicala nevesta . . . zopet je pogledal ter zaječal: „Melanija!« Potem pa je izgubil zavest... ni se prebudil več . . . začel se je smrtni boj . . . Melanija je klečala ob postelji ter ga držala za roko . . . Vstopil je župnik s sv. popotnico ... ni mu je mogel dati več . . . mazilil ga je s sv. oljem . . . zgrudil se na kolena ter tiho, vroče molil in molil . . . In še jedenkrat so se dvignile hropeče prsi. . . vse telo je strepetalo . . . stegnilo se ... in Kres je preminil . . . Tik postolje pa je ležala onesveščena Melanija, bleda in mrzla ko krasen kip . . . XVII. Minuli sta za tem dolgi dve leti. — Na spodnjem koncu dolge mize je sedel pesnik Muhovnik in sladko vznemirjen čakal, kdaj mu namigne doktor Pavlin. Ponosno, samozavestno je stresal nocoj svojo grivato glavo ter z vsemi desetimi prsti ril po svojih kodrastih, ženijalno kodrastih laseh. Danes je bil srečen in zadovoljen sam s seboj. Iz Ljubljane je dobil poročilo, da je sklenil odbor dramatičnega društva sprejeti njegovo biblično dramo „Pastrka«, igro v petih dejanjih, ako izpusti polovico oseb ter črta cel prvi in četrti akt. Razen tega zahteva odbor še, da prestavi pesnik dejanje iz Abrahamove dobe v sedanji čas, da zamenja biblične osebe z osebami iz domače družbe, izkratka: da vso snov temeljito predela in — modernizira . . . Nepopisno vesel je bil Muhovnik tega sporočila. Po dvajsetletnem napornem trudu vendar uspeh, — velikanski, ponosen, slaven uspeh! Vztrajnost, ženijalnost in idejalizem so torej zmagali vse ovire . . . Muhovnikova drama se bo igrala v slovenski metropoli, v krasnem, novem, velikem gledališču, pred najizbranejšo, najfinejšo, naj-elegantnejšo, najbogatejšo in najveljavnejšo slovensko gospodo! Muhovnik bo dosegel, kar se ni posrečilo doslej še nobenemu slovenskemu poetu . . . osvojil si bo občinstvo in dramatična tla trajno. Za „Pastrko« pride na vrsto dramatizirana „Tepka«, za to opera „Kralj Gubec«, žaloigra „Črtomir« in končno trilogija „Herbart Turjaški« . . . jedno delo za drugim, šireč čast in slavo toliko časa prezira nega Muhovnika . . . V duhu je že sanjal o svojem velikanskem životo-pisu v „Zgodovini slovenskega slovstva« . . . Res je, da ga čaka še mnogo, mnogo dela, — zlasti moderniziranje klasične snovi mu bo delalo precej preglavice, — toda Muza, ki ga ni zapustila tako dolgo, ne zapusti ga sedaj, ko je njen ljubimec že na pragu — nesmrtnosti! Pogumno in podjetno se je oziral zato Muhovnik po bučni in hrupni svatovski družbi ter si mislil: „O ve prozaične duše, ki živite le ob jedi in pijači. . . pa ne umejete žuborenja valčkov, šumenja drevesnih vrhov, kramljanja metuljčkov in hroščev s cvetkami, — ne umejete pihljanja vetrca, migljanja zvezdic in molka žalobne lune ... o vi nesrečneži, ne zavedate se, da ste v družbi ljubljenca Apolonovega, prijatelja Muz, genija, ki se dviga nad vami v sončno-jasnih višavah ter gleda na vas in na vaše nizkotne vzore le s tožnim, prizanesljivim pomilovanjem!« Sam sebi se je zdel oboževanja vreden, imeniten in nedosežen. Bil pa je tudi že sit in napojen tako, da si je želel le še trenotka, ko bo mogel prečitati svojo klasično zdravico srečnemu ženinu Kočevarju in zorni njegovi nevesti Minki. Poleg Muhovnika pa je sedela sramežljiva in še vedno nadebudna devica, notarjeva Malka. Na tihem se je togotila nad svojim sosedom pesnikom, ki ji ne zna kar nič dvoriti, ampak se le sam s seboj pomenkuje in nekako bedasto reži. Tak negalantnež in okornež! Saj bi vendar lahko rekel, da ima zopet krasno belo toaleto ... ali pa bi pohvalil njeno najmodernejšo frizuro ... ali pa jo vsaj podražil z njenim pikantnim izrezkom na prsih in na hrbtu! — Pa nič, — niti začeti, ne zna, ta pustež! Že ves večer more govoriti le s kontrolorjem Meglo, in še to le tedaj, če ju ne vidi njegova debeluha. „Jaz pa pravim, gospod notar, in gotovo ne lažem, da nisem bila še z nobenim ženitvanjem tako zadovoljna, kakor z nocojšnjim,« se je pogovarjala kontrolorka z notarjem Škorcem ter glodala debelo puranovo stegno „Toliko jedi in pijače še nisem videla nikdar na mizi; in vse tako izvrstno, fino, izbrano1. . . Ali ni res tako, gospod notar?' „A-hm . . . Samo vroče je . . . ph, ph!« je zinil notar in si brisal s servijeto zabuhli in zaripljeni obraz, na katerem je stala potna kapljica poleg kapljice. „Res je vroče . . . ph, ph! — oh, saj pa še nisem videla nobene svatbe s toliko gosti. Oh!« je zdihovala in ječala kontrolorka. Sedela je na dveh stoleh. „Pred dvema letoma smo se tudi dobro imeli, gospod notar ... ali se še spominjate?« Zaspano se je ozrl notar v kontrolorko in si tiščal servijeto na široko zevajoča usta; odgovoril pa ni nič. „Pri Dolžanu smo bili ... saj veste, li ne? — na zaroki rajnega Kresa ... saj se spominjate li ne ? — Oh, da je moralo tako priti! — To bi bila šele pojedina, ko bi se bila vzela Kres in Melanija . . . oh, oh!« je globoko zdihnila, da so se dvignile njene težke prsi in da je izginilo vse troje kontrolorkinih brad ter se je par hipov videlo le pol njenega rdečega, tolstega obraza . . . Potem pa se je zopet umirila ter si naložila na krožnik veliko porcij o'piščanca . . . „Na vsak način moramo pregovoriti Kočevarja, da kandidira za mandat!« je govoril Vitavšek preko mize s Pavlinom. „Z ustanovitvijo hranilnice in posojilnice po načrtu pokojnega Kresa in svojim lepim vodstvom vedno čilejše prospevajoče čitalnice si je pridobil vsa srca, ki so gorela nekdaj za njegovega nesrečnega prijatelja. Prepričan sem, da zmaga.« „Jaz takisto,« je odgovoril zdravnik. „Ne vem, zakaj se tako upira. Res, da ima sedaj, ko mora po smrti tastovi voditi sam obširno in veliko kupčijo, premnogo lastnih skrbi in del; a vedeti mora tudi, da pademo, če se izgovori on, zopet v iste sitnosti in morebiti tudi v iste boje, kot pred dvema letoma. Dolžan pl. Taborski sicer ne bo kandidiral več in menda tudi baron ne, saj sta sedaj debela prijatelja; toda konservativci in veleposestniki izvestno ne bodo mirovali.« „No, brez upa na zmago! Narod se je v zadnjih dveh letih marsičesa naučil. Sedaj vidijo vsi jasno in razločno, kje je pravica, resnica in čast, kje pa le izrabljevanje, sebičnost in sramota« . . . „In vidva se večkrat vidita?« je vpraševala Karla svojega soseda, mladega slovenskega tehnika Valentina Kresa. „O, večkrat, — vsak teden dvakrat gotovo!« je odgovoril iskreno Kres ter si popravil svileni trobojni trak „Slovenije« na sredo prsi. „Počakam jo navadno v „Ljudskem vrtu«, na klopi poleg Grillparzerjevega spomenika; potem pa jo spremim prav do konser-vartorija. Ker je gospa, pri kateri Tončka stanuje, vrla Čehinja ter ima dvoje možitveželjnih hčera, se snidemo večkrat tudi na zabavah in plesih češkega društva „Slovanska Beseda« ali pa pri koncertih „Slovanskega pevskega društva«. „Blagor vama! — Kako rada bi se šla tudi jaz na Dunaj izobraževat . . . o! Odkar sem ostala sama v Taboru, sem vsa nesrečna! — Kako lepi časi so minili ... o, o!« Smehljaje je zrl Kres na svojo družico, ki se je razcvela v vitko, vendar pa bujnorastlo devo, ter, gladeč svoje male črne brčice, dejal z rahlim posmehom : „Gospica, Vi ste nesrečna!? In vendar Vam gleda iz oči, iz vsakega Vašega uda, vsakega Vašega kretanja zdravje in hrepenenje po življenju! — Nesrečen človek nima tako iskrečih se oči, tako polnih lic in ne tako zapeljivo rdečih ustnic . . o gospica, Vi niste iskrena!« „Verujte mi, gospod Valentin, verujte! — res, prav res sem nesrečna ... o, tako nesrečna!« je hitela zardela Karla ter se silila otožno gledati. No, ni se ji posrečilo. Njen pogled je bil zato le poreden in ko-keten. „Vi bi torej radi šli tudi na konservatorij ? — na Dunaj? „Takoj bi šla, takoj... z Vami bi se peljala .. .« „In kaj bi dejal potem gospod profesor Flerin?! — 0. vi grda hinavka! Mislili ste menda, da se na Dunaj ničesar ne zve izza kulis v domovini ... a zmotili ste se! — Gorje Vam, če Vas zatožim gospoda profesorju!« sklonivši se k nji, ji je pošepetal: „Tri dni Vas ne bi poljubil!« . . . „Mislite?« — ga je šegavo pogledala. „Ali pa bi me kaznoval s sredstvom, ki je temu baš nasprotno . . . ha, ha!« „O Vi porednica, Vi porednica!« . . . „Dr. Orožen nama je brzojavno čestital. Obžaluje, da ne more priti, dasi mi je bil obljubil,« je pripovodoval Kočevar zali Pavlinki. „Pa zakaj ni prišel? — Iz Štajerskega do nas vendar ni tako daleč . . . gospa Minka bi imela lepšega tovariša ...« „No, no, gospa nikar ne zabavljajte svojemu soprogu, ko Vas ne sliši! — Pa ne zapeljujte mi moje Minke že prvi dan hvaliti — druge! Ha! ha! — Dr. Orožen zato ni mogel priti na najino poroko, ker mu je njegova gospa Josipina povila predvčerajšnim dvojčka, dva fantka. Prosil je naju za botra.« „O, imenitno, imenitno!« je vikala ,Micika' ter ploskala. „Dvojčka, tako je prav ... pri nas smo jih imeli doslej že dvakrat! — Čuj, norček, čuj!« je klicala in drezala svojega soproga, ki se je zatopil z urednikom Vitavškom v političen razgovor, „Orožnova imata dvojčka in Kočevarjeva jima bosta botra!« „Bravo! — Drugo leto osorej pa dal Bog, da Orožnovi in Kočevarjevi vloge zamenjajo! Ha! ha! — Ali bi ti ne bilo prav, Kočevar? Ha, ha! — Bog te živi, pa Vas, gospa Minka!« Minke je bilo neizrečeno sram zaradi zdravnikovega šaljenja, vendar je trkala z njegovo in ,Mic-kino' kupico; j>a tudi ostali svatje so začeli trkati in nazdravljati: Živela nevesta! — Živel ženin!■* Potem so zapeli čitalničarji krepak zbor; vodil jih je Zagorjan. Po polnoči kmalu po Muhovnikovi idealni na-pitnici, se je začel v sosednji dvorani ples . . . Tudi Minka in Kočevar sta plesala; proti jutru pa sta zapustila veselo družbo ter se odpeljala z vlakom na slovanski jug .. . * * * Tistega večera, ko so se veselili v Taboru Minkine in Kočevarjeve poroke, je slonela v Trstu v širokem in visokem, mehkem stolu, ki je bil postavljen blizu okna pred veliko portretno sliko Josipa Kresa v zlatem, bogatem, okroglem okviru, bleda in upadla Melanija Dolžanova. Upirajoča svoje nekdaj tako bistre, očarjajoče, sedaj pa motne, otožne, a neizrečeno mile oči v sliko svojega pokojnega ženina, je presiónela tako ure in ure, dan za dnem, naslajajoč svojo dušo s spomini nedavno minulih dni, premišljajoč, plačoč in moleč za njega, za Josipa. Pred Kresovo sliko je živela svoje žalostne dni jednolično brez premene, ne želeč si ničesar od sveta. V svojem stolu sedé je marljivo vezla in kačkala ubožcem v korist, čitala, pa sanjarila . . . Zaman jo je snubilo že toliko veljavnih, lepih in poštenih mladeničev; Melanijina zvestoba se je ohranila tudi mrtvecu . . . Sklenila je ostati doma do očetove smrti; potem pa pojde v samostan, kjer se naj med molitvijo, delom za reveže in s poučevanjem sirot skonča njeno žitje . . . Zaman sta jo prosila in vabila Minka in Kočevar, da bi prišla na njiju svatbo ter bila Minkina družica. Odpovedala se je vsaki zabavi, vsaki veseli družbi . . . Sklenila je, da ne odloži nikdar več svojega črnega, preprostega žalnega krila, ter se je opravičila pri sestri svojega ženina, želeča jima vso srečo . . . In tako je sedela nocoj zopet sama v svoji sobici, podobni nunski celici, ter zroča na sliko, ki je bila zajedno jedini nakit preprostega pohišja, sanjarila o lastni izgubljeni sreči in o mladi sreči svojih dveh najboljših prijateljev . . . Vse bolesti, vse obupne misli so se začrtale globoko v njen obrazek. Ostra guba se ji je vrezala na vsaki strani ust, lice je postalo suho, bledo, ustna tanka, brez barve, roke koščene, vsa njena postava propadla, uničena . . . Moj Bog, koliko je pretrpela v zadnjih dveh letih! — Obupala bi bila, ako ne bi verovala v Boga in posmrtno življenje, kjer se ho zopet sešla in za večno . . . večno združila s svojim Josipom . . . Želela si je časih, da bi kmalu, čim prej umrla . . . molila je za to . . . žalovala, da se njene mladostne moči vendar še upirajo mogočnemu zobu globoke srčne toge, ki jo le počasi ugonablja, ter zavidala Josipovega starega očeta, ki ni mogel preboleti strašne izgube najbolj ljubljenega sina, njegovega ponosa, njegove nade, ter šel štiri mesece pozneje za njim v večnost... . „V medsebojni ljubezni, ustvarjajoča si čim dlje lepše in ugodnejše in varnejše domače ognjišče, delajoča za svoj narod in živeča sebi in svojim otrokom, katere jim da Bog, bosta pozabila Fran in Minka polagoma . . . vedno bolj . . . skoro popolnoma vse, kar sta nekdaj ljubila in po čemer sta plakala . . . Danes začenjata novo življenje . . . novo zgodovino . . . starega, minulega pa se bosta odslej spomnila le redkokdaj. In prav je tako! Kako li bi moglo prenašati človeško srce vse bolesti, vsa bridka razočaranja, vse grozne udarce toli krivične usode, ko bi ne bil ustvaril previdni Bog tudi dobrotne reke Lete, iz katere pijemo zdravilo, ali vsaj tešilo pozabljenju!? Pozabi! — živi trenotku! — in srečen boš . . . Če pa ne moreš pozabiti? — Tedaj prosi, prosi svojega Stvarnika, da te reši čim prej zemeljskih spon, ki te morejo gnati končno le v obup! — In hvala Bogu, da ima večina človeštva tako — pozabljivo srce! Večina, da a — jaz ne. Le zame ni tolažbe, le zame ni pozabe! — Le jaz bom mislila vedno in vedno nanj, hrepeneč in gineč za njim ... za njim!« — — Tako je razmišljala Melanija. Solze so se ji udrle in plakala je in — plakala . . . Tedaj pa je potrkal nekdo na duri. Vstopila je služkinja ter ji prinesla mal zavoj. Bila je poštna pošiljatev iz Ljubljane. Melanija je vzela zavoj in služkinja je šla zopet iz sobe. Poleg stola je ležala šivanjska canjica ... iz te je vzela Melanija nožek ter prerezala zavitek. Bile so v njem štiri slovenske knjige. Na najmanjši, a najličnejši je obstalo Melanijino oko. Bledo lice ji je mahoma zalila ljubka rdečica .. . ustna so ji zadrhtela . . . rahel, mil otožen, a blažen nasmehljaj je šinil preko njenega obrazka, ko je čitala naslov prve knjige, izdane s Kresovo ustanovo, imenovane z njegovim priimkom. Ko pa je odprla knjižico, je zagledala ljubimčevo fotografično sliko, pod njo pa njegov krepki avtogram . . . Stresnilo se je tedaj njeno telo . . . odpadla ji je knjiga ... z obema rokama si je zakrila obraz ter milo zajokala . . . Potem pa je pobrala knjigo, skočila k portretu, objela in poljubila ga ter dejala: „Josip! — tvoj spomin bo živel, dokler bode na tej božji zemlji Slovencev . .. narod te bo zahvaljal in blagoslavljal od roda do roda . . . Postavil si si sam najkrasnejši, najtrdnejši in sebe najdostojnejši spomenik, katerega ne razjč nobena rja, ne odnese noben naval, katerega ne uniči noben vihar . . . postal si in ostal boš vzor rodoljuba . . . In iznova je objela ter poljubila ljubimčevo sliko ter ihtela: „Moj Josip! — Moj Kres!«
 
»Sedaj pa treba iti,« je izpregovorila končno Minka, vrnivši se v Melanijino sobico, iz katere se je bila umeknila po bratovem prihodu.
 
»Pojdi sem, Minka!« jo je poklical Kres, in Minka je pristopila. »Si li že videla kdaj dva zares srečna človeka?« —
 
»Še nikdar ... nocoj ju vidim prvič,« je odgovorila Minka, naslonivši se ljubeznivo ob ramo ljubljenega brata.
 
Kres je zrl nekaj časa sestri v čiste, dobre, rjave oči, ki so tako jasno odsevale čednosti njenega skromnega, mirnega, za vsako žrtev pripravljenega srca. Potem pa je dejal, pritisnivši rahlo sestro in nevesto nase: »{{razprto|Srečen sem ... osrečiti hočem tudi vaju!}} Melaniji prisegam, da ji ne bom le ljubeč soprog, ampak tudi najboljši prijatelj do smrti ... tebi, sestra, pa hočem v kratkem pomoči do one sreče, za katero hlepiš že toliko časa! — Ne čudi se, — ne sramuj se tega, Minka! — Poznam tvojo skromnost, pa tudi Franovo poštenost ... zato pa hočem skrbeti, da bodeta v Taboru vsaj po novem letu že dva povsem srečna para: Melanija in Josip ... Minka in Fran!«
 
»Ti dragi moj Josip!«
 
Hkrati sta ga objeli in poljubili, razrešivši roke, pa padli i druga drugi v naročje ter od veselja zaplakali ...
 
Malo pozneje je oddrdrala kočija izpred Dolžanove hiše. V nji so sedeli Ana, Minka, Melanija in Kres. Za nekaj hipov so se ustavili pred dvonadstropno hišo.
 
Kres je pomagal damam iz kočije. Potem jih je peljal, Melanijo ob desnici vodeč, v prvo nadstropje. V prvih dveh sobah, kjer so bile postavljene mize, in v dvorani je bilo že polno občinstva, meščanstva, delavcev in okoličanov.
 
Spoštljivo, prijazno in občuduje so ju pozdravljali od vseh strani.
 
Nasproti jima je prihitel Orožen z belo pentljo na fraku in svileno trobojnico preko prs z napisom »Slovenija«. Prerivajoč se skozi tesno drug poleg drugega stoječih gostov, ki so se postavili za vrstami stolov, jih je pri vedel do prvih sedežev ter ondi nakazal vsem štirim prostore.
 
»Dober, izredno dober obisk imamo nocoj,« je dejal Kresu. »Veliko posla imam, ker sem sam ... Vitavšek se je nekam zapoznil, Muhovnik je pri blagajnici, Kočevar ima pa še na odru z notami in tamburicami polno dela ... Po sporedu se vidimo, li ne ? — vsaj za malo časa! — mizo sem že pripravil za našo družbo ... pod Bleiweissovo sliko ... Torej do svidenja! Klanjam se, gospice!«
 
Odhitel je. — Za malo trenotkov pa se je vrnil, vodeč gospo kontrolorko. Jedva z veliko silo sta se prerinila do prostora. Za njima je prišel suhi gospodek Megla.
 
»Ah, hvala Bogu! — mislila sem, da me starejo!« je vzdihnila kontrolorka, položivša svojo debelost na stol tik Melanije. Vsa je bila zaripljena v tolsti obraz.
 
»Jej, jej, dober večer!« se je obrnila potem k sosedi. »Kako ste pa lepa nocoj! — Kaj takega ne poznamo v Taboru!«
 
Sapa jo je še vedno mučila. Ogromno oprsje se ji je dvigalo in padalo, velika slonokoščena broša z neokusnim monogramom pa ji je vsak hipec izginila pod trojno brado ... Oblečena je bila v zoprno, svetlovijoličasto toaleto iz merveljeja ter bogato pošito z belimi čipkami in temno vijolčastim trakom iz baršuna.
 
Njen možiček je čepel na stolu nalik bojazljivemu gimnazijalcu, strahopetno razmišljeno zroč predse v pisan zastor, okoli sebe po ogledujočih se in presladko ogovarjajočih se damah, poklanjajočih se gospodih in po lestencu, katerega je videl le deloma v zrcalu na desnici. Tesno, vroče mu je bilo v zastareli suknji in strašno neprijetno se je počutil.
 
»Saj sem rekla, da prideva prezgodaj!« — se je togotila žena poleg njega. »Ob osmih je naznanjen začetek, pa vendar se bo dvignil zastor jedva ob pol devetih. — Ta grda navada!«
 
»Potrpi malo ... saj dvorana je menda že nabito polna,« jo je tolažil mož ter potegnil manšete izpod rokava, da so se videle.
 
»Koga pa zopet čakajo? — Ph, ph! — ta strašna vročina! — Veš, lahko bi bila še prej večerjala v stranski sobi ... ph! ph! — koliko časa bo zopet trajal ta program! — že sedaj omedlevam od lakote!«
 
Tedaj je pripuhtel od nekod tudi gospod notar Škorec. Sedel je baš za kontrolorko. »O, gospod notar ... pozni ste, pozni! — Pa vroče je, kaj?«
 
»A-hm! — Vroče!« ji je odgovoril notar lakonično, segel v žep po robec, razprostrl ga ter si začel energično drgniti potni obraz z obema rokama.
 
Tu je zapel zvonec. Šum in govorjenje je potihnilo — zastor se je dvignil. Špored se je začel vršiti.
 
Pod Kočevarjevim vodstvom je udarjala dvajsetorica čitalničarjev, tamburašev, delavcev in obrtnikov, med katerimi sta bila tudi Orožen in Muhovnik. Za tem je govorila Kastelčeva Franica oni ogromni prolog, katerega je bil zložil Muhovnik. Do konca ga ni poslušala živa duša; notar Škorec pa je med deklamacijo polgasno zazdehal. Vendar so poslušavci burno ploskali v priznanje marljivi delavki, ki se je naučila tolik pesmotvor ... Po moškem zboru sta nastopili idealni prijateljici, notarjeva Malka in davkarjeva Nežika v jednakih svetlomodrih krilih in s temno rdečemi vrtnicami v laseh. Tudi njima se je ploskalo, da je grmelo, zorni devi pa sta se klanjali z najmodnejšimi, poskakujoče cincajočimi pokloni ... Za njima sta pritekli na pozornico dve ljubki dekletci, nežni plavolaski v rumenkasto belih toaletah: lekarnarjeva Karla in kavarnarjeva Tončka. Nji zvonka glaska sta donela tako naravno, prisrčno in ganljivo, — spremljevanje Kočevarja na klavirju je bilo tako umerjeno in umetno, da je bilo glasno odobravanje, ko sta končali svoj spev, resnično in zasluženo, pa tudi iskreno. Dekletci sta bili tega toli veseli, da sta glasno se smejé zbežali za kulise ... In zopet je nastopil moški zbor ter zapel krepko, čustveno in razumno svojo pesem ... Nato je bil kratek odmor. Gospicam, sodelujočim pri živi podobi, predstavljajoči!« usmiljenje in skrb božjo do osirotelih trojčkov nesrečne delavke, se je bilo treba kostumirati. Nastalo je zopet zgovorno pomenkovanje v dvorani. Vse je hvalilo spored, posebno pa odbor, ki ga je sestavil. Vsem se je zdel ravno primerno dolg in zanimivo raznovrsten.
 
»Vaša gospodična hčerka je pravcata umetnica, gospod notar,« se je obrnila kontrolorka k dremajočemu sosedu.
 
»A-hm! — Vroče! — Zapanec me lomi,« je odgovoril notar mežeče ter si gladil plešo.
 
»Ah, hvala Bogu! — konec je tu! — Potem pa mi pojdi takoj dol v kuhinjo naročit kos svinjske pečenke,« je dejala kontrolorka svojemu možičku. »Pa reci kuharici, ki me pozna, da je zame ... potem dobiš še jedenkrat večjo porcijo! — Ali si razumel?«
 
»Bom ... bom!« je odgovoril Megla ter obupano strmel v zastor.
 
Tedaj pa je zapel zvonček in zastor je šinil kvišku. Ljudstvo je bilo očarano.
 
Na bornem ležišču je ležala bleda ženska z zaprtimi očmi; nad njeno glavo je navidezno letel angelj smrti v črnem vihrajočem krilu in s črnimi, velikimi perotnicami, pa mrtvaško belim obrazom. Z desnico je kazal proti nebu, z levico pa na tri lepe angelje v snežnobelih tunikah, z malimi belimi perotnicami, razpletenimi lasmi in zlatim obročkom nad čelom. Vsak je držal v svojih rokah po jednega povitega otročička. Izza kulis je padala na skupino čarobna zelena in rdeča luč, obdajajoča vse z nekim tajinstvenim svitom. Od nekod pa je donela počasno, pretresljivo, rastoče in pojemajoče turobna žalostinka.
 
Nekaj hipov je vse molčalo. Potem pa so se začuli vzkliki: »Krasno! — ah! — divno!«
 
In istinito je bila ljubezniva, vznesljiva, lepa ta živa slika. Vtisek njen je bil mogočen.
 
Ko je padel zastor, je zadonelo iznova viharno ploskanje ... občinstvo je vstalo ... sililo k vhodu ... izpraznilo dvorano ... hitelo v garderobo in sedalo za mize v sosednih sobah.
 
Točajke so začele prinašati pijače in jedila.
 
Prva, ki je jedla, pa je bila gospa Megla ...
 
Kres je peljal svojo družbo k mizi, katero mu je osvojil Orožen. Vročina v dvorani je užejala tudi njega in njegove. Prinesli so jim piva ... Melanija ni mogla prehvaliti lepega sporeda ter je iskreno čestitala gospe Pavlinki, ki je prišla izza kulis, na preugodnem uspehu.
 
Pavlinki je Melanijina pohvala jako laskala.
 
»Prav vesela sem,« je dejala; »ubogim trojčkom bo vsaj za prvo silo pomagano. Dohodki so nocoj izredno veliki, kakor mi je pravil gospod pesnik ... Tudi sicer nam je došlo dokaj in izdatnih daril; seveda največje in najbogatejše pa je bilo Vaše, gospica, in gospoda Kresa. Bog vama plačaj!«
 
»Kje imate gospoda soproga, gospa?« je vprašal Kres.
 
»Nisem ga mogla pregovoriti ... Oh, ta norček! Moral je iti še jedenkrat k dvema bolnikoma ... Morda pride okoli polnoči. Oh, ta norček!«
 
»Vaš gospod soprog je pač vzoren zdravnik, gospa ... zato pa smete biti nanj še ponosna!« je dejal Kres.
 
Tu je prišlo k mizi več meščanov, ki so govorili s Kresom o večeru, čitalnici, hvalili tamburaše in pevce ter povpraševali, kdaj se oživotvorita posojilnica in hranilnica.
 
K Melaniji in Minki pa so prišle Malka, Nežika, Karla in Tončka, približala se jim je celo Kastelčeva Franica, ki jima je povedala, da se poroči še ta teden, in mnoge druge, ki so poznale Ano ali Minko.
 
Po čitalnici je nastalo živo govorjenje ... trkanje kupic se je čulo ... ropot, smeh, vzkliki in nerazločno mrmranje.
 
Tu je zadonel iz dvorane vesel, zibajoč valček.
 
»Gospa predsednica te prosi, da otvoriš ples,« mu je sporočil Orožen vodeč ob roki lepo Pavlinko.
 
»Hvala, milostiva!« je odgovoril Kres, vstal ter se naklonil Melaniji. Kot vrtnica je zardela Melanija in odšla, držeč se ga za roko, naglo pred njim v dvorano.
 
In Kres je objel svojo vitko nevesto ter se zazibal ž njo v lahen valček. Takoj nato sta se zavrtela še dva lepa para: Orožen s Pavlinko in Kočevar z Minko. Kmalu pa se jim je pridružilo še mnogo drugih ... razvnelo se je najživahnejše rajanje.
 
In plesali so, ne oziraje se na stanove, — ne oziraje se na imetek ...
 
Kres je plesal največ z Melanijo; prepustivši jo pa svojima prijateljema, je plesal tudi s sestro ter znanimi gospemi in gospicami ... potem pa je šel tudi k delavkam ter se vrtil in zabaval z njimi, da je bil v zgled vsem.
 
In drugi so ga posnemali. Tako se je zgodilo kmalu, da je prišel k Melaniji preprost, čedno oblečen in lepo vzrasel delavec ter jo poprosil plesu. Čuden čut se je je polastil v prvem hipu ... ko pa je videla, kako ji je namignil Kres, ki je baš švignil mimo nje s Franico Kastelčevo, vstala je naglo in, prijazno nasmehnivši se, zaplesala z delavcem ... Ko pa jo je privedel delavec nazaj ter se ji lepo zahvalil, se ji je zazdelo, da je storila zopet nekaj, na kar more biti ponosna ... — —
 
Bilo pa je že blizu polnoči ko je prišel v dvorano urednik Vitavšek. Bled je bil ... njegova obleka je bila delavna. Zagledavši Kresa in Orožna, ju je poklical takoj iz dvorane.
 
»Propali smo ... izgubljeni smo!« so bile njegove prve besede.
 
»Torej je vlada zmagala?« je vprašal hlastno Kres.
 
»Še več! Doživeli smo največji škandal: ... {{razprto|izdajstvo}} moža, za katerega smo se navduševali in trudili!« je odgovoril Vitavšek in zaškrtal z zobmi.
 
Kres je pobledel kakor smrt ... v glavi se mu je zvrtelo ... nasloniti se je moral na steno in hropé je zinil:
 
»Dolžan — izdajnik!?«
 
»Moj Bog, saj ni možno ... Dolžan — izdajnik!« je ječal Orožen močno zardelega obraza.
 
»{{razprto|Izdajnik}}!« je ponovil Vitavšek in pripovedoval. »Čakal sem v uredništvu brzojavnega poročila. In dobil sem je: »Vladna predloga je prodrla {{razprto|z veliko večino}}. Na splošno iznenadenje se je pridružilo vladi v poslednjem hipu {{razprto|nad dvajset poslancev iz opozicije}}. Sodi se, da jih je {{razprto|vlada podkupila}} ...« In takoj se me je polotila grozna slutnja: Dolžan je med podkupljenci! — Njegovo čudno vedenje, njegova nerazumljiva poročila, njegov molk, njegovo preprijazno občevanje z ministerstvom in plemiči ... vse, vse to mi je vršalo po glavi ... Pohitel sem na brzojavni urad, da bi brzojavil Dolžanu na stanovanje ... na poti tja pa sem srečal barona Ruhbacha, ki mi je že iz dalje kričal nasproti: »Škandal! — škandal!« — Srce mi je strepetalo — slutnja se je uresničila. Pokazal mi je brzojavko, na kateri so bila imena vseh onih nezvestih poslancev, med njimi pa skoro na prvem mestu ime Dolžanovo.
 
»'Ha, ha! To je narodnjak — to je poslanec, ki zastopa koristi večine volivcev ... obrtnikov in kmetov,' se je rogal baron spakovaje se, 'ha, ha! — prodal se je ... napravil je krasno kupčijo! Zdaj pa bomo govorili mi — mi — ter pokazali narodu, kdo ga je osleparil, da napolni svoj žep ter nasiti — svojo častihlepnost!'«
 
»Tako je govoril baron ... Nisem vedel, kaj bi storil. Obvestiti vaju je moja prva dolžnost. — Tako sem si mislil. A veselica se je jedva začela. Počakati sem hotel ... jeze in žalosti bomo imeli odslej v preizobilju. Dirjal sem torej po okolici do zdaj, ko vaju vprašam: kaj zdaj?«
 
»Kaj zdaj?« je odgovoril Kres. »Naša vloga je odigrana — zastor je že padel. Izgubljeno je vse — — celó naša čast ... Toda priboriti si jo hočemo nazaj! Varali smo se v svojem prijatelju — varal sem se v pobratimu, a narod bo zvedel, da se ni varal v nas! — Prični se torej boj za našo čast, za čast Dolžanovih volivcev, za čast naroda! Jaz bom tudi sedaj na svojem mestu.«
 
»In midva tudi!« sta izpregovorila prijatelja.
 
»Sedaj pa na poslednji ples! ... Poslej bodo plesali drugi morda,« je še dejal cinično Kres ter krenil v dvorano. Pohitel je k Melaniji.
 
»Bled si ... Kaj ti je, Josip?« ga je vprašala naglo, skrbljivo.
 
»Slabe politične vesti mi je prinesel Vitavšek ... Oprosti torej, če predlagam, da gremo domov ... Samo jedenkrat še zaplešiva!«
 
»Kakor hočeš,« je dejala ona ter mu položila levico na ramo.
 
In zaplesala sta ... plesala sta dolgo ... nežno jo je časih pritisnil nase ... potem pa jo je odvedel raz plesišče.
 
Tudi Minka in Ana sta bili kmalu pripravljeni na odhod ...
 
Malo hipov pozneje je zopet drdrala Kresova kočija proti domu. Kres je molčal vso pot; le Minka in Ana sta se pogovarjali, hvaleči koncert in ples. Melanija pa je tiho stiskala ženinovo roko pod svojim plaščkom, a Kresova roka se ni zgenila. Mračno je strmel skozi kočijno okno ... v temo ... Mračna je bila njegova duša ... obupano njegovo srce zaradi sramote, prizadete domovini, katero je ljubil bolj nego samega sebe, bolj nego mater ... nevesto ...
 
==XIV.==
 
Molčé sta se pripeljala Minka in Josip do doma.
 
„Lahko noč, Minka!« je dejal Kres dospevši do svojih sob. „Lahko noč, Josip! — Umiri se . . . potolaži se . . . dež za soncem mora biti ... saj veš!« je rekla Minka, stopajoča jedno nadstropje višje. Brat ji ni odgovoril. „Tako potrtega še nisem videla . . . Pred par urami je bil še najsrečnejši človek . . . sedaj pa je tak ! — kaj se je neki zgodilo?« je ugibala Minka. „Tudi Fran je bil nazadnje tako čuden in redkobeseden; — kaj bi to bilo?« Tiho je odprla vrata, vodeča v materino sobo, skozi katero je morala iti, ker je imela svojo spalnico za njo. Počasi je dvignila svečo, stopivši v sobo, da bi videla mater. Kako pa se je začudila videča, da je postelj prazna in nedotaknjena. V istem hipu skoro pa je viknila, da je zadonelo po vsi hiši. „Mati! - Mati!« Poleg naslonjača tik okna je ležala njena mati na obrazu in ni se genila. Minka je planila k nji, prijela jo za glavo . .. glava je bila mrzla. „Mati! — Mrtva! Mrtva!« je vikala obupano, skušala dvigniti truplo, pa brez uspeha. Obupana se je zgrudila poleg njega ter glasno, krčevito jokala. Josip je čul Minkino vikanje. Prestrašen je tekel gor v drugo nadstropje . . . našel je mater in sestro na tleh. „Minka, ne joči! — Se ni morda prepozno . . .!« je dejal. „Pomagaj . . . primi . . . položiva jo na posteljo!« In krepko je prijel za materin život, Minka pa je dvignila njene noge . . . tako sta jo dejala na posteljo. Ko pa se je nagnil Kres k materinemu srcu, da posluša, li še bije, ni čul nič več. Materin obraz, njene roke so bile mrzle . . . Mati je bila mrtva . . . „Mrtva je!« je šepetal Kres ter — zaihtel. Minka pa ga je objela in plakala sta in plakala . . . brat in sestra ... sin in hči. . . srce na srcu . . . Potem pa se je spomnila Minka svojega očeta. Brzo je prižgala še jedno svečo ter ga hitela ihte klicat v pritličje. Kres pa je stopil k materinemu stolu. Mizica tik njega je bila prevrnjena . . . mašne knjige, škapu-lirji, svetinje, fotografije in podobice so ležale raztresene in razmetane po tleh. Sklonil se je, postavil mizico pokonci ter začel pobirati materine relikvije. Vsem se je poznalo, da so bile često v potnih, morda tudi od solz mokrih rokah ... Kres je položil vse na mizo .. . zamislil se . . . a se zdajci zopet zbudil iz svojih misli, pohitel k materi, objel ji sivo glavo ter jo poljubil na usta še-petaje: „Ti uboga, dobra moja mamica!« Tedaj pa je začul težke očetove korake in Minkino ihtenje. Naglo si je otrl solzne oči ter jima šel nasproti. V tem sta prišla v sobo oče in sestra. Oče je bil jedva na pol oblečen, bled, a miren. „Tako si torej zdihnila sama, zapuščena, kakor si živela, svojo dušo! — Počivaj v miru, draga Marica!« je dejal starec ter jo prekrižal. „Ah, umrla je nama mati med tem, ko sva plesala!« je ihtela Minka. „Kakor ji je bilo usojeno, Minka! . . . Brez božje volje se ne zgodi ničesar; zato ne plači!« jo je tolažil oče; Josip pa je stal molčž ob materinem znožju. V sobo so hiteli od vseh strani hlapci in dekle. Ženske so jokale in glasno javkale, moški pa so stali na strani ter na pol zvedavo, na pol turobno zrli na mrtvo. Kmalu so se začeli meniti o mrtvaškem odru. Minka je izročila kuharici ključe do shrambe za perilo, hlapci pa so začeli prestavljati in odnašati pohištvo ter donašati deske. Kres je peljal očeta in sestro počivat, potem pa se je vrnil v svojo sobo. Več ur je stopal po stanovanju gori in doli. Misli in čuti so se drvili ter izpre-minjali v njegovem srcu z neznansko hitrostjo. Ni se mogel umiriti. Prevara, nezvestoba, izdajstvo prijatelja Dolžana ga je pretresla do dna duše . . . Vedno in vedno si je prigovarjal, da ta vest morda vendar ni resnična, ali pa vsaj pretira,na . . . Spomnivši se pa Ruhbachovega triumfiranja, njegove grožnje in samozavesti, je izgubil zopet vsako, najmanjšo nado . . . „Podpiral, delal sem za neznačajneža, ki se je okoristil, kdo ve kako, ob velikanski škodi narodovi!« — Ta misel ga je pekla, grizla, bodla in trapila, da je zdihoval zaradi nje, kakor bi bil privezan na mu-čeniško kolo. Pobegnil bi, sam sebi bi se rad skril — če bi mogel ... če bi smel! — A ne sme. Čast njegova in njegovih prijateljev, čast in ugled njegove stranke zahteva, da vztraja kot hraber vojščak do zadnjega trenotka, do smrti na svojem mestu . . . Ostal bo, boril se, zmagal, ali padel . . . Čast pa si hoče rešiti, naj velja, kar hoče . . .! In spomnil se je zopet svoje matere. Izgubil jo je najedenkrat, kakor bi mu jo kdo ubil- — Spominjal se je potem vseh dogodkov od prve zavedne mladosti do današnjih dni, v katerih je bila središče mati. __ Šele pozno v jutro je zadremal, sedeč oblečen na zofi ... A le za nekaj ur. Že sredi dopoldneva sta prihitela Kočevar in Orožen k njemu, sporočajoč mu, da je sklical baron Ruhbach z županovim dovoljenjem že za danes popoldne v gostilni „Pri novem svetu« shod Dolžanovih volivcev. Agitatorji da letajo po hišah, vabeč ljudi na shod, in pisani plakati da so nabiti po uličnih stenah, ki naznanjajo ,velike politične zanimivosti' . . . Ker je ravno nedelja, se snide izvestno veliko naroda. Ruvalo se bo proti Dolžanu, proti narodni stranki, „Braniku«, proti Kresu in prijateljem... Treba se pripraviti na velike škandale; saj nasprotniki bodo kaj lahko nahujskali narod, ki je bil osleparjen za vse, kar so mu obljubljali prijatelji . . . „Čim prej, tem bolje«, je dejal Kres. „Narod naš ni tako nerazsoden, da bi tudi v tem slučaju ne razločeval med odkritosrčnimi prijatelji in hinavskimi komedijanti. Pripravimo se, da mu povemo vso resnico, potem pa naj sodi! — Veliko krivic je že zadelo Slovence, mnogokdo je obupaval o bodočnosti, a preživeli so vse neprilike, polagoma iznova si priborili, kar jim je bilo z zvijačo ali s silo vzeto. Napredovali smo in napredovali bomo nevzdržno, dokler bo živel v narodovem telesu čut ponosa in moralnosti . . . Mi-nisterstvo bo padlo za ministerstvom, naš narod pa bode stal vedno čil in krepak, v popolni zavesti svoje žalostne, a slavne zgodovine, svoje duševne, ošabne nemške, madjarske in italijanske sosede daleko nad-kriljajoče zmožnosti in jeklene volje . . . Tudi ta vihar pomine in iznova posije na nas sonce miru in zado-voljnosti.« Po velikanski razburjenosti se je naselil v Kre-sovo srce popolen mir. Tešil in navduševal je torej prijatelja, ki sta obupavala, ter si z lastnimi besedami množil čim dlje tudi svoj pogum. Domenili so se, da pojdejo skupaj k shodu in se bodo podpirali ondi z vsemi sredstvi. Zlasti pa so sklenili, krepko staviti se v bran, če bi hotela izzivati Ruhbachova stranka med narodom neslogo in prepir. Kres sam hoče predlagati nezaupnico poslancu Dolžanu v dokaz, da obsoja dejanje njegovo in da ni ž njim v nikakem soglasju. Orožen in Kočevar sta šla potem kropit Kre-sovko ter tolažit Minko in starega Kresa; Josip pa je šel v župnišče dogovorit se zaradi materinega pokopa. Župnik ga je sprejel že na stopnicah, izražajoč mu svoje iskreno sožalje. Potem ga je peljal v svojo pisarno, kjer sta se domenila glede maš, zvonjenja in sprevoda. Pokoplje naj se mati z največjo svečanostjo. „Tako je torej vse v redu . . . Sedaj pa poslušajte še mene, ki Vam moram povedati po želji blage pokojnice njene poslednje želje«, je dejal končno stari gospod. Vstal je, odprl v svoji pisalni mizi s ključkom malo predalo ter vzel iz njega veliko kuverto z velikim pečatom. „To pismo mi je izročila Vaša mati že pred tremi leti z naročilom, da je odprem takoj po njeni smrti ter je izročim Vam ali pa gospodični Minki,« je govoril župnik ter vzel iz kuverte velik list. „Evo, oporoke Vaše gospe matere . . . napravila jo je ob popolni zavednosti v pričo mene in gospoda kaplana tule, v tej sobi.« In izročil mu je pismo. Kres pa je čital, da zapušča mati vsakemu svojih treh otrok jednako svoto dvajsetih tisoč . . . cerkvi za maše dve tisoč ... siromakom v Taboru pa tri tisoč goldinarjev . . . Solze so se mu silile v oči . . . otrl si jih je ter se naglo poslovil. XV. Vsi gostilniški prostori „Pri novem svetu« so bili natlačeno polni ljudi. Glasno razgovarjanje, grohot, prepir, vzkliki in udarci po mizah in tleh so se čuli daleč po okolici, V veži so stali trije veliki sodi piva in vina . . . ljudje pa so si točili sami ter si na- ll* pivali ... Že ni bilo dobiti nobenega stola več, a vendar so prihajali še vedno novi gostje. Ruhbachovi agitatorji in skrivnostni plakati so imeli torej velik uspeh. Kres je s prijatelji sedel v mali družbi čitalni-čarjev v predzadnji sobi. Čakali so radovedno, kaj do-žive . . . Ruhbacha še ni bilo v gostilni. Okoli štirih pa je prišel v družbi mnogih prijateljev, veleposestnikov in upokojenih višjih uradnikov, samih bivših članov razpadle kazine. Ko je šel mimo Kresove družbe, je stegnil vrat nazaj k svojim ter dejal porogljivo: ,.Bravo! — tudi njegovi mešetarji so tu!« Potem pa je stopil naglo v drugo sobo. Gostje so večinoma vstajali ter pozdravljali barona, ki je, milostno se muza,je, stisnil temu in onemu roko. Orožen pa je planil, od jeze se tresoč in divje zroč izza mize ter hropel: „Ali niste culi?! — Žalil nas je! — Prokleto, jaz hočem naučiti tega barončka dostojnosti!« In hotel je za baronom. Kres pa ga je prijel krepko za roko. ,,Stoj!« mu je dejal napol tiho. „Ako je aristo-krat sirov, bodimo mi tem finejši . . . ako so Ruh-bachovci osebni, bodimo mi tem stvarnejši!« „Poravnamo se drugo pot . . . Danes nas čaka kaj nujnejšega!« je miril tudi Kočevar razkačenega prijatelja. Tedaj pa se je začul zvonec. Iz vseh sob so drli ljudje v dvorano, kjer je stal baron Ruhbach na stolu ter čakal, da nastane mir . . . Tudi Kres in tovariši so se prerinili v prvo sobo. Potem pa je začel govoriti baron: „Dra£i rojaki! — Preljubi prijatelji! — Zahvaljujem vas, da ste se odzvali v tako obilnem številu mojemu povabilu. To je dokaz, da ste politično zreli in nenavadno prosvetljeni možje. Vsa čast vam! — Sklical sem ta shod. s privoljenjem velezasluženega gospoda župana tako nenadoma zato, ker se je prizadela še bolj nepričakovano vam vsem, predragi prijatelji, ravno včeraj nezaslišana krivica . . . Človek, kateremu ste s svetim zaupanjem izročili največje dostojanstvo, da zastopa vaše koristi, brani vaše pravice ter vam izvojuje nove dobrote ... ta človek vas je včeraj nesramno izdal in zatajil.« „Kdo ? - kdo ? — Dolžana menite ? — To je laž! — Dokazi!« so se začuli vzkliki in množica je začela nejevoljna mrmrati. Baron je pozvonil in nastala je tišina. „Dokaze vam podam takoj, predragi rojaki,« je začel samozavestno baron. , Kakor je menda večini znano, je izdelalo sedanje ministerstvo na Dunaju predlogo, ki bi bila v največjo škodo masi naroda,, t. j. kmetom, obrtnikom in delavcem. Korist od nje pa bi imeli le nekateri. Proti tej predlogi so vstali vsi pošteni in zares narodni zastopniki ter jo pobijali, kakor so le mogli. Mesece dolgo so se pripravljali na odločilen boj proti ministerstvu in njegovi predlogi ... Agitirali so po časnikih, shodih, društvih . . . storili vse, da le obvarujejo svoje volivce ogromne krivice, nepovračljive škode. In njihov rodoljubni trud je imel velike uspehe. Večina državnih poslancev je bila pridobljena proti vladi ... Z mirno vestjo so zasedli včeraj vestni in pravični narodni zastopniki svoje sedeže v parlamentu, pričakujoč brez skrbi glasovanja. Ko pa se je izglasovalo, so zvedeli, da so vendar propadli, da je predloga sprejeta.« „Sramota! — Fej!« so vzkliknili nekateri. „Da, sramota in fej onim, ki so zadali svojemu narodu največjo rano ... ki so obljubili svojim volivcem kruha, a jim dali kamen! — Izdajavci so, ki ne zaslužijo imena poslancev, pač pa najostrejše kazni. — In glejte, med temi izdajavci, ki so se izneverili v zadnji minuti svoji častni besedi; ki so zatajili vse poštenje; ki so mislili le nase, na svojo korist; med izdajavci, ki se bodo greli zdaj ob krivici, prizadeti volivcem, med temi propalicami je tudi naš poslanec, gospod Božidar Dolžan!« „Ali je mogoče? — Škandal! — Fej! — Slepar! — Hinavec! — Krvoses! — Fej, fej!-' Vseh prisotnikov se je polastilo velikansko vznemirjenje. Glasno so se začeli razgovarjati . . . čuli so se ogorčeni vzkliki, psovke, grožnje in kletvice. Baron pa je pozvonil ter nadaljeval: „Zaman iščem besede, da bi prav označil vedenje našega poslanca; zakaj kaj sličnega še ne pozna zgodovina našega naroda. Zgražam se le v dnu srca, ko pregledam vse velikanske škode, katere bodete morali nositi vi. Zaslepljeni od ljudi, ki žive vedno v vaši sredi, ki se vam hlinijo prave prijatelje, a vas le izrabljajo za to, da jih slavite in bogatite, goljufani od takih Efijaltov, ste izvolili moža, ki vas sedaj tepe, ki vam sedaj pljuje v obraz! — Radi onih sleparjev niste hoteli poslušati glasu moža, ki ni sicer vaše narodnosti, a ki bi delal noč in dan za vašo duševno in telesno blaginjo. No, izvolili ste si rajši Dolžana, — jaz pa sem propadel ... V dokaz pa, da vas še vedno ljubim, da mi je sveta vaša čast, vam svetujem javno sredstvo, s katerim pred vsem svetom ožigosate sleparja ter mu užgete na čelu pečat izdajavca: . . . izrecite mu soglasno nezaupnico! — To je moj predlog, gospoda moja!« „Bravo! — Dobro! — Živel baron Ruhbach! — Na dan z nezaupnico!« so vikali kazinotje, drugi so pa ploskali viharno. Tedaj pa se je oglasil Kres. „Prosim besede, gospod baron!« „Ne . . . nihče nima besede,« je odgovoril rezko baron. „Sklicujem se na Vašo poštenost ... na Vaše kavalirstvo, gospod baron! — Napadali ste čast mojo in mojih prijateljev . . .« Baron je zgrabil zvonec ter silno zvonil, njegovi pristaši pa so zagnali velik hrup, potiskajoči Kresa iz dvorane. Kres pa je povzdignil svoj glas ter mogočno zavpil: „Shod je javen ... po zakonu smem govoriti in bom govoril! — Gospod vladni zastopnik, Vaša dolžnost je, da mi branite to pravo!« Nastal je nepopisen vrišč. Ruhbachovci so kričali, zmerjali, tulili, teptali z nogami, bili ob mize, Kre-sovci so silili k vladnemu zastopniku . . . nastalo je opasno prerivanje in suvanje . . . „Gospod Kres ima besedo,« je spregovoril tedaj baron, divje zroč na Kresa, ki je že stopil na mizo. Kres je bil smrtno bled, a miren. Oči so mu žarele kot oglje in črni lasje, črni brki in brada so dajali njegovemu voščeno belemu obrazu nekak grozen značaj. Orožen, Kočevar, Vitavšek in čitalničarji so se postavili okoli njega. „Gospoda! Moje besede bodo danes kratke. Ne-značajnost gospoda državnega poslanca Dolžana obsojam istotako, odločno iz dna svojega srca, kakor vi. Ravnotako odločno pa zavračam nesramne napade, kakršne si je mogel dovoliti le kak baron, zaklet sovražnik moj in narodne stranke.« „Doli! — Vun! — Vun! — Predrznost!« so zatulili Ruhbachovci ter navalili na Kresovo mizo, ho-teči ga pehniti raz njo. Orožen pa je razprostrl svoje roke in z vso silo butil najbližje nazaj, da so se opotekli. „Gospoda! Pustili ste govoriti baronu Ruhbachu. ko nas je ometal z najostudnejšimi lažmi . . . pustite torej govoriti še meni, da vam povem resnico!« Vladni zastopnik je vstal ter dejal, da razpusti shod, ako bodo skušali nekateri zabraniti svobodno besedo govorniku ... To je pomagalo. Pomirili so se vsaj nekoliko, in Kres je mogel govoriti. „Gospoda! Ko smo iskali kandidata za državno zbornico ter smo bili, kakor vam znano, radi obolelosti gospoda Vojnika in zaradi prisiljenega odstopa gospoda župnika Tomana v veliki zadregi, me je poklical gospod Dolžan k sebi ter mi dejal, da je pripravljen sprejeti mandat. Obljubil mi je, da se bo — če bi utegnil biti izvoljen - držal vestno in natanko programa narodne stranke, navodil njenega glasila „Slovenskega Branika«, pa volje svojih volivcev. Ker sem poznal gospoda Dolžana kot bistroumnega in vztrajnega moža z veliko naobraženostjo in čisto mi-nolostjo, sem bil te ponudbe prav vesel. Zdelo se mi je, da bo ravno bogati in ugledni tovarnar zastopal najlažje, najkrepkejše in najuspešnejše koristi tega volilnega okraja. V dogovoru z odborom narodne stranke smo torej proglasili gospoda Dolžana kandidatom . . . Verjemite mi, da sem bil tedaj preverjen o istinitosti in iskrenosti njegovih obljub ... da, preverjen sem še danes, da je imel Dolžan tedaj najboljšo voljo in najpoštenejše namene . . . Radi te preverjenosti pa sem storil vse, da je prodrl pri volitvi ter premagal nasprotnika, barona Ruhbacha, kandidata nemške, kapitalistične stranke ... Z najlepšimi nadami sem se poslovil od Dolžana kot prijatelj, kot pobratim njegov. No. varan sem bil jaz, varani so moji prijatelji, varani ste bili vi vsi! — Kaj je zmotilo gospoda Dolžana, da je postal nezvest svojemu programu in našim interesom . . . tega danes še ne vem. Vem pa, da sem te neznačajnosti ravno tako nedolžen, kakor ste je nedolžni vi. Ne, jaz in moji prijatelji vas nismo slepili in sleparili, agitujoči med vami za gospoda Dolžana... preslepljeni in osleparjeni smo bili najbolj mi sami. Skoda, ki zadene vas, zadene tudi nas. Zaradi tega bomo glasovali z vami, da se izreče poslancu Dolžanu nezaupnica. Zato pa vnovič z vso ogorčenostjo in naj-svečaneje zavračam napade barona Ruhbacha na našo čast ter ga javno poživljam, da svoje besede prekliče!« Kres je poskočil raz mizo, Ruhbachovci pa so iznova zagnali velikanski vrišč in grohot „Komedijant! — Pesek v oči! — Domišljuje si menda, da govori kmetom! — Pereat Kres!« Taki vzkliki so se čuli iz hruma in šuma. Ruhbach je zopet vstal, pozvonil ter začel s ciničnim nasmehom govoriti: „Predragi! Izgovorjena je bila beseda „komedijant« . . . in če kdaj, je bila umestna in zaslužena na tem mestu.« „Lažnivec! — Prekliči, — prekliči!« Bil je Orožen, ki je izustil te besede. Peneč se od silne togote, je planil k Ruhbachu, skrčil roke v pesti ter gledal besno baronu v prebledeli obraz. „Vun ž njim! — Vun! — Vun!« so zarjuli Ruhbachovci in v istem hipu je zgrabilo Orožna deset rok. Citalničarji so priskočili, hoteči ga oprostiti, a masa je bila že vinjena in omočena od baronovih besed ... in so bili potisnjeni takoj zopet v kot . . . Orožna pa so pehnili, dasi se je ruval ter podrl nekaj napadavcev na tla, z brutalno silo na cesto. „Take se zgodi vsakemu, ki se drzne tu kaliti red in mir,« je dejal grozeče baron. „Kdor neče slišati resnice, naj se sam takoj odstrani! . . . Radi nekaterih neomikancev ne bomo trpeli, da nam razpuste shod. — Resnica oči kolje, predragi! Tudi gospoda Kresa je oklala, da se je predrznil očitati meni laž, dasi ima sam presno maslo na glavi.« „Fej Vas bodi, nesramnik!« je zaupil Kres tedaj, baron pa se je pomilovalno smeje ozrl po njem ter dejal počasi naglašujoč vsako besedo: „Človek, ki dobi za to, da je pomagal izdati in kruto prekaniti svoj narod, od gospoda Dolžana lepo svotico pol milijona, pa še krasno dekle za ženo, tak človek me ne more razžaliti« . . . Kakor čar so vplivale te besede na vse prisot-nike. Vsi so jih verjeli . . . zdelo se jim je, da so jim padle luskine raz oči . . . Le za trenotek so molčali, potem pa je začela tuliti vsa upijanjena drhal, dvigati pesti ter rjoveti: „Fej! — Slepar! — Hinavec! — Lažnivec! — Sedaj je jasno vse! — Vun! Vun!« Kres je stal kakor okamenel. Kar razumeti ni mogel, da velja to kričanje in to pretenje njemu . . . verjeti ni mogel, da ga psujejo tako grdo, tako krivično oni, ravno oni, ki so še pred kratkim vikali navdušeni: „Živel! — Slava Kres!« Videč pa od jeze in vina zardele obraze, besno zroče oči, dvignjene pesti nad seboj, se mu je zgrozilo srce . . . onesvetil se je za hip . . . potem pa se je ozrl po neznatnem številu svojih pristašev ter dejal: „Pojdimo! — Tu ni več za nas prostora » In ponosno zravnan, prepadel, bled, ognjenega pogleda je zapustil ob strani Kočevarja ter Vitavška in v sredi čitalničarjev dvorano. Divji grohot je grmel za njimi. Ko pa so prišli v zadnjo sobo, je stopil Kresu nasproti stotnik pl. Braunseiss, ki ga je ondi oči vidno čakal. Porogljivo je krivil ustnice in s sa,tanskim naglasom je zinil besede: „Eh, gospod Kres, čestitam! — Kupčija z narodnostjo se Vam je obnesla pirami- dalno . . . eh, faktično kolosalno! Čestitam, gospod Kres!« In z brezprimerno nesramnostjo mu je ponudil desnico. „Gospod stotnik, Vi ste lažnik!« mu je dejal z mirnim glasom Kres v obraz ter šel mimo njega. „Lažnik?! — Ha, ha, ha! — Bravo, gospodine! — Na tej poti sem Vas hotel ravno srečati! — O, pomenimo se o tem drugje ... o, o, piramidalno . . . he, he, he!« . Tako je kričal stotnik za Kresom ter butal s sabljo ob tla . . . XVI. Bilo je že čez polnoč. V sobi mladega Kresa je stopal z globoko sklonjeno glavo bled mladenič — Josip, gor in dol . . . dol in gor . . . Časih je postal za trenotje, prijel se za čelo ter zdihnil glasno, bolestno, iz dna trpečega srca . . . potem pa je začel zopet svojo pot . . . Je li možno, da se mu je v jednem dnevi, v jedni uri podrla vsa prekrasna stavba lepe, srečne, plodonosne bodočnosti v grozen, strašen nič? — Pokopali so mu ljubljeno mater . . . proglasili ga izdajavcem naroda, za katerega razvoj in rast bi z radostjo žrtvoval zadnjo srago krvi . . , ognusili so mu s svojim blatnim jezikom najvzornejšo ljubezen do Melanije. njegove neveste . . . Nekoliko ur mu je ugrabilo vse, kar ga je povzdigovalo in veselilo . . . vrgli so ga v obup, v propast . .. Vse je izgubil . . . čast, nevesto, mater, prijatelje, vse, vse . . . Končano. Jutri stopi še pred morilno cev, da zadosti svojemu ponosu ... da kaznuje ostudnega obrekovavca... ali pa da pade sam, če mu je tako usojeno . . . Zadnja noč! — Morda bo ležal jutri že na odru nem . . . brezčuten . . . miren . . . srečen . . . mrtev . . . Morda! — — Življenje nima vrednosti itak zanj več . . . živ mrtvec bo sicer . . . telo brez srca . . . bitje brez duše ... Bi li ne bila zato zanj smrt le rešitev — svoboda — nova sreča! — — — — — — — — Po materinem pokopu sta prišla h Kresu prijatelja, Kočevar in Orožen. „Vse v redu, kaj ne?« je vprašal hlastno Kres. Prijatelja sta molče prikimala ter zdvojeno zrla v tla. Koliko sta si prizadela, da bi ga odvrnila . . . da bi ga rešila! Zaman. „Pustita me v miru, ljuba prijatelja!« jima je dejal odločno. „Da bi vedela, kako mi grmi po možganih, kako divja kri po mojih žilah, ne govorila bi tako! Ako bi občutila vidva kakor jaz vse one grozne bolesti v svojih srcih, bi ravnala, kakor ravnam jaz.« In prijatelja sta umolknila. „Kdaj se vidimo?« je vprašal nadalje Kres. „Jutri zarana v velikem logu,« je odgovoril Orožen. „Dobro . . . pustita me sedaj samega . . . pripraviti se moram.« „Prinesla sva ti troje samokresov . . . pojdi z nama v bližnji kamnolom!... je dejal Kočevar in pokazal na mal zabojček, katerega sta prinesla s seboj. „Da bi se vadili? — ah, to bi bilo grešno! . . . Vaditi se za uboj bližnjika . . . ne, ne! - Mirujta, dober strelec sem ... saj vesta, da nisem slab lovec!« Ni ga bilo mogoče pregovoriti . . . Prijatelja sta odšla še bolj bleda in prepala, kakor sta prišla. — Kres pa je takoj sedel ter napisal troje pisem. V prvem je sporočil Dolžanu v Trstu, da odstopa od poroke z njegovo hčerjo, ter mu natanko razložil, kaj ga sili, da mora ravnati tako, dasi mu od obupa poka srce. . . Drugo pismo je pisal svoji nevesti Melaniji. Ljubeznivo jo je prosil, naj mu odpusti, ker ga ni bilo k nji; nastali so čez noč odnošaji, ki mu branijo, da bi prišel sedaj . . . Prosil jo je zato, naj zapusti takoj Tabor ter se vrne k očetu, ki ji bo natančneje povedal vse, česar ji sam ne more in kar ve le njen oče. Uverjal jo je končno svoje vroče, nevenljive ljubezni in neomajne zvestobe ter ji zaklical: „Do svidenja, mila, zlata, nad vse ljubljena Melanija!« Ko je končal to pismo, je položil glavo na roko ter tiho zaihtel . . . „Do svidenja? — morda v večnosti . . .!« Ko pa se je nekoliko umiril, je napisal še tretji list — svojemu očetu „Oče moj! Ko Vam pride to le pismo pred oči, me že ne bo več med zemljani. Šel sem k svoji materi, tja gori, kjer ni sovraštva, ne obupa, ne zlobe ... Ko bodete čitali to le pismo, sem združen že s svojo mamico ter molim ž njo vred k Bogu, da pridete še Vi kmalu za nama . . . Odpustite mi bolesti, katere rodi moja smrt Vašemu srcu, ki še krvavi vsled poslednje izgube! — Bog mi je priča, da Vam jih nisem povzročil lehkomiselno, ampak p rimo ran vsled hudobnosti in nehvaležnosti ljudske! Zahvaljam Vas za vse, kar ste storili za me — svojega sina! Poljubljam Vas za to! — Prosim Vas pa, da mi izpolnite po moji smrti •še zadnjo, veliko prošnjo! Minka in Fran Kočevar se ljubita ... Že drugo leto ... Izpolnite mi torej željo: blagoslovite njiju zvezo, kakor jo blagoslavljam jaz ! — Izročite njima svoj imetek, katerega bi dobil po Vas sicer jaz! — V miznici najdete materino oporoko, katero mi je izročil včeraj gospod župnik. Svoj delež zapisujem bratu Tinetu. Sedaj izvršuje sedmo šolo . . . pustite mu svobodno voljo . . . naj si izbere sam stan, h kateremu ga kliče srce! — Pozdravite mi ljubljeno sestro in predragega brata! — pozdravite mi svaka Kočevarja in prijatelja Orožna, kateremu zapisujem v spomin vso svojo biblijoteko! — Zdravstvujte i Vi, oče moj, do--svidenja! Vas in vse drage poljublja V Taboru..........Josip.« Tako-je pisal Josip . . . Dolgo je pisal. Tudi svoje oporoke ni pozabil, katero je imel spisano že nekaj mesecev . . . Potem pa je hodil gor in dol, premišljajoč vse svoje življenje . . . misleč na bodočnost ... na večnost . . . Bilo je že blizu jutra, ko je utrujen zadremal na svoji zofi . . . * * * Jutro je bilo jasno, a skoraj mrzlo. Žarki počasi vzhajajočega sonca še niso imeli moči, da bi ogreli ohlajeni zrak. Na obširni planoti sredi velikega hrastovega loga se je sešla majhna družba. Ločena v dve skupini se je tiho pomenkovala med seboj. Na jedni strani sta stala pl. Braunseiss in baron Ruhbach z vojaškim nadzdravnikom, na drugi pa Kres s Kočevarjem in Orožnom. V bližini sta stali dve kočiji; kočijaža sta držala konja za uzdo. Razdalja med dvobojevnikoma je bila zaznamovana z dvema sabljama, ki sta bili zapičeni v zemljo. Premeril jo je mlad nadporočnik. „Gospoda — pripravl jeno je,« je dejal nadporočnik. Nepristranski, sekundanta in zdravnik so stopili na stran, za dva hrasta. Bojevnika pa sta si stopila nasproti. Vsak je držal v desnici nabito pištolo . . . Čakala sta znamenja. Oba sta bila bleda. In nadporočnik jima je dal znamenje. Kres je dvignil pištolo malo . . . višje ... še višje . . . potem pa je nagnil zopet cev, mereč na stot-nikove prsi . . . „Ne streljaj! — Ne ubijaj!« mu je branila vest. „Melanija! — Ubije me sicer on,« mu je govorilo nekaj drugega ... In ustrelil je . . . pl. Braunseiss je stal neranjen pokonci... Jedva pa se razkadi dim, poči nasprotnikova pištola. rMelanija!« je kriknil Kres, dvignil obe roke . . . lovil se po zraku ter se zgrudil na obraz — od nekod pa se je začul hudoben smeh . . . „Kres... Kres! — Li čuješ, Kres!?« je vpil obupano Kočevar, kleče ob nezavestnem prijatelju ter mu majal glavo. Orožen in nadzdravnik sta klečala na drugi strani ranjenca ter mu slačila obleko. Kres pa je hropel in bolestno ječal . . . Krogla mu je prodrla život pod prsmi nad trebuhom ter prišla na hrbtni plati iz njega. Kri je vrela iz rane . . . „Ali je smrtno ranjen?« je vpraševal Kočevar trepetaje. Nadzdravnik je molče skomizgnil z ramami ter mašil rano; Orožen pa je strmel obupano pred se v okrvavljeno, v smrtnem boju se zvijajoče telo prijateljevo . . . pomagal ni več . . . vedel je, da je vse zaman . . . Malo kesneje so dvignili nezavestnega Kresa v kočijo . . . vanj sta sedla Kočevar in Orožen . . . počasi so se peljali v mesto. Sonce je posijalo . . . rosa po travi se je blestela, iskrila in svetila . . . ptički so veselo popevaje pole-tavali med gostim vejevjem . . . Kres pa je hropel in hropel . . . „Umrje nama ... ah, predno • ga pripeljeva do doma!« je dejal Kočevar ter božajoč prijatelja neprestano tiho klical: „Kres! — Josip! — Li čuješ? — Moj Bog, pomagaj!« Orožen pa je držal ranjenca v naročju. „Ustavimo se pri Dolžanu . . . vožnja ga strašno trpinči ... do doma je še daleč,« je svetoval Orožen. „Da, da, pri Dolžanu se ustavimo . . . oče, starec bi se preveč prestrašil . . . Melanijin glas ga prebudi morda preje!« je pritrdil Kočevar. Na ulicah je bilo videti le malo ljudi. Meščani so še večinoma spali, le delavci in rokodelci so hiteli na delo. Ko so prišli na trg, je bil še prazen. Ustavili so se pred Dolžanovo hišo. Kočevar je stopil iz kočije ter stekel v hišo. V pritličju je bila kuhinja in soba za posle. Šel je v kuhinjo . . . prestrašena mu je pritekla nasproti Ana. „Moj Bog, kaj Vam je, gospod Kočevar!? — Bled . . . okrvavljen ste!« je zavpila. „Kres je nevarno ranjen . . . dalje ne moremo... prineseva ga z Orožnom na posteljo sem,« je dejal Kočevar ter zopet hitel nazaj h kočiji. In dvignila sta Kresa ter ga naslanjaje njegovo telo ob se, nesla v sobo za posle, kjer sta ga položila na prvo posteljo. Ana je začela glasno jokati, vpiti, — treti roke ter klicati: „Kres! — Moj Bog, Kres!« Mrtvaška bledota se je razlila po lepem ranjen-čevem obrazu ... še vedno je ječal . . . hropel, da so se mu težko dvigale široke prsi. „Umrl bo . . . ubili so nam ga!« je zaihtel Kočevar ter omahnil na stol. Tedaj pa je planila v sobo Melanija . . . jedva na pol oblečena... z razpletenimi lasmi . . . „Josip! — Moj Josip!« je kriknila, da je pretreslo kosti in mozeg vsem pričujočim ter se vrgla tik ljubega. „Josip!« je klicala neprestano ter mu poljubljala usta, oči, čelo, lice . . . „Josip! — Josip!«--- In najedenkrat se je zgenil njegov obraz, globoko je zdihnil, odprl trepalnice ter zaječal: „Melanija!« „Josip! — Ah, čuj me, dragi, ljubi! — živi! — ne umiraj! — Saj si moj, moj ... ah, Josip, Josip!« „Melanija — odpusti!« je šepetal Kres in solza se mu je zablestela v očesi, ona pa ga je poljubovala in ihtela in ihtela . . . „Ah, umreti moram . . . Melanija! - ah, kako boli! — grozno trpim, Melanija! ah, umreti, umreti!« — Dvignil je roko ter jo položil Melaniji na sklonjeno glavo. A takoj se je iznova onesvestil . . . zopet ga je klicala nevesta . . . zopet je pogledal ter zaječal: „Melanija!« Potem pa je izgubil zavest... ni se prebudil več . . . začel se je smrtni boj . . . Melanija je klečala ob postelji ter ga držala za roko . . . Vstopil je župnik s sv. popotnico ... ni mu je mogel dati več . . . mazilil ga je s sv. oljem . . . zgrudil se na kolena ter tiho, vroče molil in molil . . . In še jedenkrat so se dvignile hropeče prsi. . . vse telo je strepetalo . . . stegnilo se ... in Kres je preminil . . . Tik postolje pa je ležala onesveščena Melanija, bleda in mrzla ko krasen kip . . . XVII. Minuli sta za tem dolgi dve leti. — Na spodnjem koncu dolge mize je sedel pesnik Muhovnik in sladko vznemirjen čakal, kdaj mu namigne doktor Pavlin. Ponosno, samozavestno je stresal nocoj svojo grivato glavo ter z vsemi desetimi prsti ril po svojih kodrastih, ženijalno kodrastih laseh. Danes je bil srečen in zadovoljen sam s seboj. Iz Ljubljane je dobil poročilo, da je sklenil odbor dramatičnega društva sprejeti njegovo biblično dramo „Pastrka«, igro v petih dejanjih, ako izpusti polovico oseb ter črta cel prvi in četrti akt. Razen tega zahteva odbor še, da prestavi pesnik dejanje iz Abrahamove dobe v sedanji čas, da zamenja biblične osebe z osebami iz domače družbe, izkratka: da vso snov temeljito predela in — modernizira . . . Nepopisno vesel je bil Muhovnik tega sporočila. Po dvajsetletnem napornem trudu vendar uspeh, — velikanski, ponosen, slaven uspeh! Vztrajnost, ženijalnost in idejalizem so torej zmagali vse ovire . . . Muhovnikova drama se bo igrala v slovenski metropoli, v krasnem, novem, velikem gledališču, pred najizbranejšo, najfinejšo, naj-elegantnejšo, najbogatejšo in najveljavnejšo slovensko gospodo! Muhovnik bo dosegel, kar se ni posrečilo doslej še nobenemu slovenskemu poetu . . . osvojil si bo občinstvo in dramatična tla trajno. Za „Pastrko« pride na vrsto dramatizirana „Tepka«, za to opera „Kralj Gubec«, žaloigra „Črtomir« in končno trilogija „Herbart Turjaški« . . . jedno delo za drugim, šireč čast in slavo toliko časa prezira nega Muhovnika . . . V duhu je že sanjal o svojem velikanskem životo-pisu v „Zgodovini slovenskega slovstva« . . . Res je, da ga čaka še mnogo, mnogo dela, — zlasti moderniziranje klasične snovi mu bo delalo precej preglavice, — toda Muza, ki ga ni zapustila tako dolgo, ne zapusti ga sedaj, ko je njen ljubimec že na pragu — nesmrtnosti! Pogumno in podjetno se je oziral zato Muhovnik po bučni in hrupni svatovski družbi ter si mislil: „O ve prozaične duše, ki živite le ob jedi in pijači. . . pa ne umejete žuborenja valčkov, šumenja drevesnih vrhov, kramljanja metuljčkov in hroščev s cvetkami, — ne umejete pihljanja vetrca, migljanja zvezdic in molka žalobne lune ... o vi nesrečneži, ne zavedate se, da ste v družbi ljubljenca Apolonovega, prijatelja Muz, genija, ki se dviga nad vami v sončno-jasnih višavah ter gleda na vas in na vaše nizkotne vzore le s tožnim, prizanesljivim pomilovanjem!« Sam sebi se je zdel oboževanja vreden, imeniten in nedosežen. Bil pa je tudi že sit in napojen tako, da si je želel le še trenotka, ko bo mogel prečitati svojo klasično zdravico srečnemu ženinu Kočevarju in zorni njegovi nevesti Minki. Poleg Muhovnika pa je sedela sramežljiva in še vedno nadebudna devica, notarjeva Malka. Na tihem se je togotila nad svojim sosedom pesnikom, ki ji ne zna kar nič dvoriti, ampak se le sam s seboj pomenkuje in nekako bedasto reži. Tak negalantnež in okornež! Saj bi vendar lahko rekel, da ima zopet krasno belo toaleto ... ali pa bi pohvalil njeno najmodernejšo frizuro ... ali pa jo vsaj podražil z njenim pikantnim izrezkom na prsih in na hrbtu! — Pa nič, — niti začeti, ne zna, ta pustež! Že ves večer more govoriti le s kontrolorjem Meglo, in še to le tedaj, če ju ne vidi njegova debeluha. „Jaz pa pravim, gospod notar, in gotovo ne lažem, da nisem bila še z nobenim ženitvanjem tako zadovoljna, kakor z nocojšnjim,« se je pogovarjala kontrolorka z notarjem Škorcem ter glodala debelo puranovo stegno „Toliko jedi in pijače še nisem videla nikdar na mizi; in vse tako izvrstno, fino, izbrano1. . . Ali ni res tako, gospod notar?' „A-hm . . . Samo vroče je . . . ph, ph!« je zinil notar in si brisal s servijeto zabuhli in zaripljeni obraz, na katerem je stala potna kapljica poleg kapljice. „Res je vroče . . . ph, ph! — oh, saj pa še nisem videla nobene svatbe s toliko gosti. Oh!« je zdihovala in ječala kontrolorka. Sedela je na dveh stoleh. „Pred dvema letoma smo se tudi dobro imeli, gospod notar ... ali se še spominjate?« Zaspano se je ozrl notar v kontrolorko in si tiščal servijeto na široko zevajoča usta; odgovoril pa ni nič. „Pri Dolžanu smo bili ... saj veste, li ne? — na zaroki rajnega Kresa ... saj se spominjate li ne ? — Oh, da je moralo tako priti! — To bi bila šele pojedina, ko bi se bila vzela Kres in Melanija . . . oh, oh!« je globoko zdihnila, da so se dvignile njene težke prsi in da je izginilo vse troje kontrolorkinih brad ter se je par hipov videlo le pol njenega rdečega, tolstega obraza . . . Potem pa se je zopet umirila ter si naložila na krožnik veliko porcij o'piščanca . . . „Na vsak način moramo pregovoriti Kočevarja, da kandidira za mandat!« je govoril Vitavšek preko mize s Pavlinom. „Z ustanovitvijo hranilnice in posojilnice po načrtu pokojnega Kresa in svojim lepim vodstvom vedno čilejše prospevajoče čitalnice si je pridobil vsa srca, ki so gorela nekdaj za njegovega nesrečnega prijatelja. Prepričan sem, da zmaga.« „Jaz takisto,« je odgovoril zdravnik. „Ne vem, zakaj se tako upira. Res, da ima sedaj, ko mora po smrti tastovi voditi sam obširno in veliko kupčijo, premnogo lastnih skrbi in del; a vedeti mora tudi, da pademo, če se izgovori on, zopet v iste sitnosti in morebiti tudi v iste boje, kot pred dvema letoma. Dolžan pl. Taborski sicer ne bo kandidiral več in menda tudi baron ne, saj sta sedaj debela prijatelja; toda konservativci in veleposestniki izvestno ne bodo mirovali.« „No, brez upa na zmago! Narod se je v zadnjih dveh letih marsičesa naučil. Sedaj vidijo vsi jasno in razločno, kje je pravica, resnica in čast, kje pa le izrabljevanje, sebičnost in sramota« . . . „In vidva se večkrat vidita?« je vpraševala Karla svojega soseda, mladega slovenskega tehnika Valentina Kresa. „O, večkrat, — vsak teden dvakrat gotovo!« je odgovoril iskreno Kres ter si popravil svileni trobojni trak „Slovenije« na sredo prsi. „Počakam jo navadno v „Ljudskem vrtu«, na klopi poleg Grillparzerjevega spomenika; potem pa jo spremim prav do konser-vartorija. Ker je gospa, pri kateri Tončka stanuje, vrla Čehinja ter ima dvoje možitveželjnih hčera, se snidemo večkrat tudi na zabavah in plesih češkega društva „Slovanska Beseda« ali pa pri koncertih „Slovanskega pevskega društva«. „Blagor vama! — Kako rada bi se šla tudi jaz na Dunaj izobraževat . . . o! Odkar sem ostala sama v Taboru, sem vsa nesrečna! — Kako lepi časi so minili ... o, o!« Smehljaje je zrl Kres na svojo družico, ki se je razcvela v vitko, vendar pa bujnorastlo devo, ter, gladeč svoje male črne brčice, dejal z rahlim posmehom : „Gospica, Vi ste nesrečna!? In vendar Vam gleda iz oči, iz vsakega Vašega uda, vsakega Vašega kretanja zdravje in hrepenenje po življenju! — Nesrečen človek nima tako iskrečih se oči, tako polnih lic in ne tako zapeljivo rdečih ustnic . . o gospica, Vi niste iskrena!« „Verujte mi, gospod Valentin, verujte! — res, prav res sem nesrečna ... o, tako nesrečna!« je hitela zardela Karla ter se silila otožno gledati. No, ni se ji posrečilo. Njen pogled je bil zato le poreden in ko-keten. „Vi bi torej radi šli tudi na konservatorij ? — na Dunaj? „Takoj bi šla, takoj... z Vami bi se peljala .. .« „In kaj bi dejal potem gospod profesor Flerin?! — 0. vi grda hinavka! Mislili ste menda, da se na Dunaj ničesar ne zve izza kulis v domovini ... a zmotili ste se! — Gorje Vam, če Vas zatožim gospoda profesorju!« sklonivši se k nji, ji je pošepetal: „Tri dni Vas ne bi poljubil!« . . . „Mislite?« — ga je šegavo pogledala. „Ali pa bi me kaznoval s sredstvom, ki je temu baš nasprotno . . . ha, ha!« „O Vi porednica, Vi porednica!« . . . „Dr. Orožen nama je brzojavno čestital. Obžaluje, da ne more priti, dasi mi je bil obljubil,« je pripovodoval Kočevar zali Pavlinki. „Pa zakaj ni prišel? — Iz Štajerskega do nas vendar ni tako daleč . . . gospa Minka bi imela lepšega tovariša ...« „No, no, gospa nikar ne zabavljajte svojemu soprogu, ko Vas ne sliši! — Pa ne zapeljujte mi moje Minke že prvi dan hvaliti — druge! Ha! ha! — Dr. Orožen zato ni mogel priti na najino poroko, ker mu je njegova gospa Josipina povila predvčerajšnim dvojčka, dva fantka. Prosil je naju za botra.« „O, imenitno, imenitno!« je vikala ,Micika' ter ploskala. „Dvojčka, tako je prav ... pri nas smo jih imeli doslej že dvakrat! — Čuj, norček, čuj!« je klicala in drezala svojega soproga, ki se je zatopil z urednikom Vitavškom v političen razgovor, „Orožnova imata dvojčka in Kočevarjeva jima bosta botra!« „Bravo! — Drugo leto osorej pa dal Bog, da Orožnovi in Kočevarjevi vloge zamenjajo! Ha! ha! — Ali bi ti ne bilo prav, Kočevar? Ha, ha! — Bog te živi, pa Vas, gospa Minka!« Minke je bilo neizrečeno sram zaradi zdravnikovega šaljenja, vendar je trkala z njegovo in ,Mic-kino' kupico; j>a tudi ostali svatje so začeli trkati in nazdravljati: Živela nevesta! — Živel ženin!■* Potem so zapeli čitalničarji krepak zbor; vodil jih je Zagorjan. Po polnoči kmalu po Muhovnikovi idealni na-pitnici, se je začel v sosednji dvorani ples . . . Tudi Minka in Kočevar sta plesala; proti jutru pa sta zapustila veselo družbo ter se odpeljala z vlakom na slovanski jug .. . * * * Tistega večera, ko so se veselili v Taboru Minkine in Kočevarjeve poroke, je slonela v Trstu v širokem in visokem, mehkem stolu, ki je bil postavljen blizu okna pred veliko portretno sliko Josipa Kresa v zlatem, bogatem, okroglem okviru, bleda in upadla Melanija Dolžanova. Upirajoča svoje nekdaj tako bistre, očarjajoče, sedaj pa motne, otožne, a neizrečeno mile oči v sliko svojega pokojnega ženina, je presiónela tako ure in ure, dan za dnem, naslajajoč svojo dušo s spomini nedavno minulih dni, premišljajoč, plačoč in moleč za njega, za Josipa. Pred Kresovo sliko je živela svoje žalostne dni jednolično brez premene, ne želeč si ničesar od sveta. V svojem stolu sedé je marljivo vezla in kačkala ubožcem v korist, čitala, pa sanjarila . . . Zaman jo je snubilo že toliko veljavnih, lepih in poštenih mladeničev; Melanijina zvestoba se je ohranila tudi mrtvecu . . . Sklenila je ostati doma do očetove smrti; potem pa pojde v samostan, kjer se naj med molitvijo, delom za reveže in s poučevanjem sirot skonča njeno žitje . . . Zaman sta jo prosila in vabila Minka in Kočevar, da bi prišla na njiju svatbo ter bila Minkina družica. Odpovedala se je vsaki zabavi, vsaki veseli družbi . . . Sklenila je, da ne odloži nikdar več svojega črnega, preprostega žalnega krila, ter se je opravičila pri sestri svojega ženina, želeča jima vso srečo . . . In tako je sedela nocoj zopet sama v svoji sobici, podobni nunski celici, ter zroča na sliko, ki je bila zajedno jedini nakit preprostega pohišja, sanjarila o lastni izgubljeni sreči in o mladi sreči svojih dveh najboljših prijateljev . . . Vse bolesti, vse obupne misli so se začrtale globoko v njen obrazek. Ostra guba se ji je vrezala na vsaki strani ust, lice je postalo suho, bledo, ustna tanka, brez barve, roke koščene, vsa njena postava propadla, uničena . . . Moj Bog, koliko je pretrpela v zadnjih dveh letih! — Obupala bi bila, ako ne bi verovala v Boga in posmrtno življenje, kjer se ho zopet sešla in za večno . . . večno združila s svojim Josipom . . . Želela si je časih, da bi kmalu, čim prej umrla . . . molila je za to . . . žalovala, da se njene mladostne moči vendar še upirajo mogočnemu zobu globoke srčne toge, ki jo le počasi ugonablja, ter zavidala Josipovega starega očeta, ki ni mogel preboleti strašne izgube najbolj ljubljenega sina, njegovega ponosa, njegove nade, ter šel štiri mesece pozneje za njim v večnost... . „V medsebojni ljubezni, ustvarjajoča si čim dlje lepše in ugodnejše in varnejše domače ognjišče, delajoča za svoj narod in živeča sebi in svojim otrokom, katere jim da Bog, bosta pozabila Fran in Minka polagoma . . . vedno bolj . . . skoro popolnoma vse, kar sta nekdaj ljubila in po čemer sta plakala . . . Danes začenjata novo življenje . . . novo zgodovino . . . starega, minulega pa se bosta odslej spomnila le redkokdaj. In prav je tako! Kako li bi moglo prenašati človeško srce vse bolesti, vsa bridka razočaranja, vse grozne udarce toli krivične usode, ko bi ne bil ustvaril previdni Bog tudi dobrotne reke Lete, iz katere pijemo zdravilo, ali vsaj tešilo pozabljenju!? Pozabi! — živi trenotku! — in srečen boš . . . Če pa ne moreš pozabiti? — Tedaj prosi, prosi svojega Stvarnika, da te reši čim prej zemeljskih spon, ki te morejo gnati končno le v obup! — In hvala Bogu, da ima večina človeštva tako — pozabljivo srce! Večina, da a — jaz ne. Le zame ni tolažbe, le zame ni pozabe! — Le jaz bom mislila vedno in vedno nanj, hrepeneč in gineč za njim ... za njim!« — — Tako je razmišljala Melanija. Solze so se ji udrle in plakala je in — plakala . . . Tedaj pa je potrkal nekdo na duri. Vstopila je služkinja ter ji prinesla mal zavoj. Bila je poštna pošiljatev iz Ljubljane. Melanija je vzela zavoj in služkinja je šla zopet iz sobe. Poleg stola je ležala šivanjska canjica ... iz te je vzela Melanija nožek ter prerezala zavitek. Bile so v njem štiri slovenske knjige. Na najmanjši, a najličnejši je obstalo Melanijino oko. Bledo lice ji je mahoma zalila ljubka rdečica .. . ustna so ji zadrhtela . . . rahel, mil otožen, a blažen nasmehljaj je šinil preko njenega obrazka, ko je čitala naslov prve knjige, izdane s Kresovo ustanovo, imenovane z njegovim priimkom. Ko pa je odprla knjižico, je zagledala ljubimčevo fotografično sliko, pod njo pa njegov krepki avtogram . . . Stresnilo se je tedaj njeno telo . . . odpadla ji je knjiga ... z obema rokama si je zakrila obraz ter milo zajokala . . . Potem pa je pobrala knjigo, skočila k portretu, objela in poljubila ga ter dejala: „Josip! — tvoj spomin bo živel, dokler bode na tej božji zemlji Slovencev . .. narod te bo zahvaljal in blagoslavljal od roda do roda . . . Postavil si si sam najkrasnejši, najtrdnejši in sebe najdostojnejši spomenik, katerega ne razjč nobena rja, ne odnese noben naval, katerega ne uniči noben vihar . . . postal si in ostal boš vzor rodoljuba . . . In iznova je objela ter poljubila ljubimčevo sliko ter ihtela: „Moj Josip! — Moj Kres!«
4.933

urejanj