Ljubezen in rodoljubje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.749:
Vseh prisotnikov se je polastilo velikansko vznemirjenje. Glasno so se začeli razgovarjati ... čuli so se ogorčeni vzkliki, psovke, grožnje in kletvice.
 
Baron pa je pozvonil ter nadaljeval:
Baron pa je pozvonil ter nadaljeval: „Zaman iščem besede, da bi prav označil vedenje našega poslanca; zakaj kaj sličnega še ne pozna zgodovina našega naroda. Zgražam se le v dnu srca, ko pregledam vse velikanske škode, katere bodete morali nositi vi. Zaslepljeni od ljudi, ki žive vedno v vaši sredi, ki se vam hlinijo prave prijatelje, a vas le izrabljajo za to, da jih slavite in bogatite, goljufani od takih Efijaltov, ste izvolili moža, ki vas sedaj tepe, ki vam sedaj pljuje v obraz! — Radi onih sleparjev niste hoteli poslušati glasu moža, ki ni sicer vaše narodnosti, a ki bi delal noč in dan za vašo duševno in telesno blaginjo. No, izvolili ste si rajši Dolžana, — jaz pa sem propadel ... V dokaz pa, da vas še vedno ljubim, da mi je sveta vaša čast, vam svetujem javno sredstvo, s katerim pred vsem svetom ožigosate sleparja ter mu užgete na čelu pečat izdajavca: . . . izrecite mu soglasno nezaupnico! — To je moj predlog, gospoda moja!« „Bravo! — Dobro! — Živel baron Ruhbach! — Na dan z nezaupnico!« so vikali kazinotje, drugi so pa ploskali viharno. Tedaj pa se je oglasil Kres. „Prosim besede, gospod baron!« „Ne . . . nihče nima besede,« je odgovoril rezko baron. „Sklicujem se na Vašo poštenost ... na Vaše kavalirstvo, gospod baron! — Napadali ste čast mojo in mojih prijateljev . . .« Baron je zgrabil zvonec ter silno zvonil, njegovi pristaši pa so zagnali velik hrup, potiskajoči Kresa iz dvorane. Kres pa je povzdignil svoj glas ter mogočno zavpil: „Shod je javen ... po zakonu smem govoriti in bom govoril! — Gospod vladni zastopnik, Vaša dolžnost je, da mi branite to pravo!« Nastal je nepopisen vrišč. Ruhbachovci so kričali, zmerjali, tulili, teptali z nogami, bili ob mize, Kre-sovci so silili k vladnemu zastopniku . . . nastalo je opasno prerivanje in suvanje . . . „Gospod Kres ima besedo,« je spregovoril tedaj baron, divje zroč na Kresa, ki je že stopil na mizo. Kres je bil smrtno bled, a miren. Oči so mu žarele kot oglje in črni lasje, črni brki in brada so dajali njegovemu voščeno belemu obrazu nekak grozen značaj. Orožen, Kočevar, Vitavšek in čitalničarji so se postavili okoli njega. „Gospoda! Moje besede bodo danes kratke. Ne-značajnost gospoda državnega poslanca Dolžana obsojam istotako, odločno iz dna svojega srca, kakor vi. Ravnotako odločno pa zavračam nesramne napade, kakršne si je mogel dovoliti le kak baron, zaklet sovražnik moj in narodne stranke.« „Doli! — Vun! — Vun! — Predrznost!« so zatulili Ruhbachovci ter navalili na Kresovo mizo, ho-teči ga pehniti raz njo. Orožen pa je razprostrl svoje roke in z vso silo butil najbližje nazaj, da so se opotekli. „Gospoda! Pustili ste govoriti baronu Ruhbachu. ko nas je ometal z najostudnejšimi lažmi . . . pustite torej govoriti še meni, da vam povem resnico!« Vladni zastopnik je vstal ter dejal, da razpusti shod, ako bodo skušali nekateri zabraniti svobodno besedo govorniku ... To je pomagalo. Pomirili so se vsaj nekoliko, in Kres je mogel govoriti. „Gospoda! Ko smo iskali kandidata za državno zbornico ter smo bili, kakor vam znano, radi obolelosti gospoda Vojnika in zaradi prisiljenega odstopa gospoda župnika Tomana v veliki zadregi, me je poklical gospod Dolžan k sebi ter mi dejal, da je pripravljen sprejeti mandat. Obljubil mi je, da se bo — če bi utegnil biti izvoljen - držal vestno in natanko programa narodne stranke, navodil njenega glasila „Slovenskega Branika«, pa volje svojih volivcev. Ker sem poznal gospoda Dolžana kot bistroumnega in vztrajnega moža z veliko naobraženostjo in čisto mi-nolostjo, sem bil te ponudbe prav vesel. Zdelo se mi je, da bo ravno bogati in ugledni tovarnar zastopal najlažje, najkrepkejše in najuspešnejše koristi tega volilnega okraja. V dogovoru z odborom narodne stranke smo torej proglasili gospoda Dolžana kandidatom . . . Verjemite mi, da sem bil tedaj preverjen o istinitosti in iskrenosti njegovih obljub ... da, preverjen sem še danes, da je imel Dolžan tedaj najboljšo voljo in najpoštenejše namene . . . Radi te preverjenosti pa sem storil vse, da je prodrl pri volitvi ter premagal nasprotnika, barona Ruhbacha, kandidata nemške, kapitalistične stranke ... Z najlepšimi nadami sem se poslovil od Dolžana kot prijatelj, kot pobratim njegov. No. varan sem bil jaz, varani so moji prijatelji, varani ste bili vi vsi! — Kaj je zmotilo gospoda Dolžana, da je postal nezvest svojemu programu in našim interesom . . . tega danes še ne vem. Vem pa, da sem te neznačajnosti ravno tako nedolžen, kakor ste je nedolžni vi. Ne, jaz in moji prijatelji vas nismo slepili in sleparili, agitujoči med vami za gospoda Dolžana... preslepljeni in osleparjeni smo bili najbolj mi sami. Skoda, ki zadene vas, zadene tudi nas. Zaradi tega bomo glasovali z vami, da se izreče poslancu Dolžanu nezaupnica. Zato pa vnovič z vso ogorčenostjo in naj-svečaneje zavračam napade barona Ruhbacha na našo čast ter ga javno poživljam, da svoje besede prekliče!« Kres je poskočil raz mizo, Ruhbachovci pa so iznova zagnali velikanski vrišč in grohot „Komedijant! — Pesek v oči! — Domišljuje si menda, da govori kmetom! — Pereat Kres!« Taki vzkliki so se čuli iz hruma in šuma. Ruhbach je zopet vstal, pozvonil ter začel s ciničnim nasmehom govoriti: „Predragi! Izgovorjena je bila beseda „komedijant« . . . in če kdaj, je bila umestna in zaslužena na tem mestu.« „Lažnivec! — Prekliči, — prekliči!« Bil je Orožen, ki je izustil te besede. Peneč se od silne togote, je planil k Ruhbachu, skrčil roke v pesti ter gledal besno baronu v prebledeli obraz. „Vun ž njim! — Vun! — Vun!« so zarjuli Ruhbachovci in v istem hipu je zgrabilo Orožna deset rok. Citalničarji so priskočili, hoteči ga oprostiti, a masa je bila že vinjena in omočena od baronovih besed ... in so bili potisnjeni takoj zopet v kot . . . Orožna pa so pehnili, dasi se je ruval ter podrl nekaj napadavcev na tla, z brutalno silo na cesto. „Take se zgodi vsakemu, ki se drzne tu kaliti red in mir,« je dejal grozeče baron. „Kdor neče slišati resnice, naj se sam takoj odstrani! . . . Radi nekaterih neomikancev ne bomo trpeli, da nam razpuste shod. — Resnica oči kolje, predragi! Tudi gospoda Kresa je oklala, da se je predrznil očitati meni laž, dasi ima sam presno maslo na glavi.« „Fej Vas bodi, nesramnik!« je zaupil Kres tedaj, baron pa se je pomilovalno smeje ozrl po njem ter dejal počasi naglašujoč vsako besedo: „Človek, ki dobi za to, da je pomagal izdati in kruto prekaniti svoj narod, od gospoda Dolžana lepo svotico pol milijona, pa še krasno dekle za ženo, tak človek me ne more razžaliti« . . . Kakor čar so vplivale te besede na vse prisot-nike. Vsi so jih verjeli . . . zdelo se jim je, da so jim padle luskine raz oči . . . Le za trenotek so molčali, potem pa je začela tuliti vsa upijanjena drhal, dvigati pesti ter rjoveti: „Fej! — Slepar! — Hinavec! — Lažnivec! — Sedaj je jasno vse! — Vun! Vun!« Kres je stal kakor okamenel. Kar razumeti ni mogel, da velja to kričanje in to pretenje njemu . . . verjeti ni mogel, da ga psujejo tako grdo, tako krivično oni, ravno oni, ki so še pred kratkim vikali navdušeni: „Živel! — Slava Kres!« Videč pa od jeze in vina zardele obraze, besno zroče oči, dvignjene pesti nad seboj, se mu je zgrozilo srce . . . onesvetil se je za hip . . . potem pa se je ozrl po neznatnem številu svojih pristašev ter dejal: „Pojdimo! — Tu ni več za nas prostora » In ponosno zravnan, prepadel, bled, ognjenega pogleda je zapustil ob strani Kočevarja ter Vitavška in v sredi čitalničarjev dvorano. Divji grohot je grmel za njimi. Ko pa so prišli v zadnjo sobo, je stopil Kresu nasproti stotnik pl. Braunseiss, ki ga je ondi oči vidno čakal. Porogljivo je krivil ustnice in s sa,tanskim naglasom je zinil besede: „Eh, gospod Kres, čestitam! — Kupčija z narodnostjo se Vam je obnesla pirami- dalno . . . eh, faktično kolosalno! Čestitam, gospod Kres!« In z brezprimerno nesramnostjo mu je ponudil desnico. „Gospod stotnik, Vi ste lažnik!« mu je dejal z mirnim glasom Kres v obraz ter šel mimo njega. „Lažnik?! — Ha, ha, ha! — Bravo, gospodine! — Na tej poti sem Vas hotel ravno srečati! — O, pomenimo se o tem drugje ... o, o, piramidalno . . . he, he, he!« . Tako je kričal stotnik za Kresom ter butal s sabljo ob tla . . . XVI. Bilo je že čez polnoč. V sobi mladega Kresa je stopal z globoko sklonjeno glavo bled mladenič — Josip, gor in dol . . . dol in gor . . . Časih je postal za trenotje, prijel se za čelo ter zdihnil glasno, bolestno, iz dna trpečega srca . . . potem pa je začel zopet svojo pot . . . Je li možno, da se mu je v jednem dnevi, v jedni uri podrla vsa prekrasna stavba lepe, srečne, plodonosne bodočnosti v grozen, strašen nič? — Pokopali so mu ljubljeno mater . . . proglasili ga izdajavcem naroda, za katerega razvoj in rast bi z radostjo žrtvoval zadnjo srago krvi . . , ognusili so mu s svojim blatnim jezikom najvzornejšo ljubezen do Melanije. njegove neveste . . . Nekoliko ur mu je ugrabilo vse, kar ga je povzdigovalo in veselilo . . . vrgli so ga v obup, v propast . .. Vse je izgubil . . . čast, nevesto, mater, prijatelje, vse, vse . . . Končano. Jutri stopi še pred morilno cev, da zadosti svojemu ponosu ... da kaznuje ostudnega obrekovavca... ali pa da pade sam, če mu je tako usojeno . . . Zadnja noč! — Morda bo ležal jutri že na odru nem . . . brezčuten . . . miren . . . srečen . . . mrtev . . . Morda! — — Življenje nima vrednosti itak zanj več . . . živ mrtvec bo sicer . . . telo brez srca . . . bitje brez duše ... Bi li ne bila zato zanj smrt le rešitev — svoboda — nova sreča! — — — — — — — — Po materinem pokopu sta prišla h Kresu prijatelja, Kočevar in Orožen. „Vse v redu, kaj ne?« je vprašal hlastno Kres. Prijatelja sta molče prikimala ter zdvojeno zrla v tla. Koliko sta si prizadela, da bi ga odvrnila . . . da bi ga rešila! Zaman. „Pustita me v miru, ljuba prijatelja!« jima je dejal odločno. „Da bi vedela, kako mi grmi po možganih, kako divja kri po mojih žilah, ne govorila bi tako! Ako bi občutila vidva kakor jaz vse one grozne bolesti v svojih srcih, bi ravnala, kakor ravnam jaz.« In prijatelja sta umolknila. „Kdaj se vidimo?« je vprašal nadalje Kres. „Jutri zarana v velikem logu,« je odgovoril Orožen. „Dobro . . . pustita me sedaj samega . . . pripraviti se moram.« „Prinesla sva ti troje samokresov . . . pojdi z nama v bližnji kamnolom!... je dejal Kočevar in pokazal na mal zabojček, katerega sta prinesla s seboj. „Da bi se vadili? — ah, to bi bilo grešno! . . . Vaditi se za uboj bližnjika . . . ne, ne! - Mirujta, dober strelec sem ... saj vesta, da nisem slab lovec!« Ni ga bilo mogoče pregovoriti . . . Prijatelja sta odšla še bolj bleda in prepala, kakor sta prišla. — Kres pa je takoj sedel ter napisal troje pisem. V prvem je sporočil Dolžanu v Trstu, da odstopa od poroke z njegovo hčerjo, ter mu natanko razložil, kaj ga sili, da mora ravnati tako, dasi mu od obupa poka srce. . . Drugo pismo je pisal svoji nevesti Melaniji. Ljubeznivo jo je prosil, naj mu odpusti, ker ga ni bilo k nji; nastali so čez noč odnošaji, ki mu branijo, da bi prišel sedaj . . . Prosil jo je zato, naj zapusti takoj Tabor ter se vrne k očetu, ki ji bo natančneje povedal vse, česar ji sam ne more in kar ve le njen oče. Uverjal jo je končno svoje vroče, nevenljive ljubezni in neomajne zvestobe ter ji zaklical: „Do svidenja, mila, zlata, nad vse ljubljena Melanija!« Ko je končal to pismo, je položil glavo na roko ter tiho zaihtel . . . „Do svidenja? — morda v večnosti . . .!« Ko pa se je nekoliko umiril, je napisal še tretji list — svojemu očetu „Oče moj! Ko Vam pride to le pismo pred oči, me že ne bo več med zemljani. Šel sem k svoji materi, tja gori, kjer ni sovraštva, ne obupa, ne zlobe ... Ko bodete čitali to le pismo, sem združen že s svojo mamico ter molim ž njo vred k Bogu, da pridete še Vi kmalu za nama . . . Odpustite mi bolesti, katere rodi moja smrt Vašemu srcu, ki še krvavi vsled poslednje izgube! — Bog mi je priča, da Vam jih nisem povzročil lehkomiselno, ampak p rimo ran vsled hudobnosti in nehvaležnosti ljudske! Zahvaljam Vas za vse, kar ste storili za me — svojega sina! Poljubljam Vas za to! — Prosim Vas pa, da mi izpolnite po moji smrti •še zadnjo, veliko prošnjo! Minka in Fran Kočevar se ljubita ... Že drugo leto ... Izpolnite mi torej željo: blagoslovite njiju zvezo, kakor jo blagoslavljam jaz ! — Izročite njima svoj imetek, katerega bi dobil po Vas sicer jaz! — V miznici najdete materino oporoko, katero mi je izročil včeraj gospod župnik. Svoj delež zapisujem bratu Tinetu. Sedaj izvršuje sedmo šolo . . . pustite mu svobodno voljo . . . naj si izbere sam stan, h kateremu ga kliče srce! — Pozdravite mi ljubljeno sestro in predragega brata! — pozdravite mi svaka Kočevarja in prijatelja Orožna, kateremu zapisujem v spomin vso svojo biblijoteko! — Zdravstvujte i Vi, oče moj, do--svidenja! Vas in vse drage poljublja V Taboru..........Josip.« Tako-je pisal Josip . . . Dolgo je pisal. Tudi svoje oporoke ni pozabil, katero je imel spisano že nekaj mesecev . . . Potem pa je hodil gor in dol, premišljajoč vse svoje življenje . . . misleč na bodočnost ... na večnost . . . Bilo je že blizu jutra, ko je utrujen zadremal na svoji zofi . . . * * * Jutro je bilo jasno, a skoraj mrzlo. Žarki počasi vzhajajočega sonca še niso imeli moči, da bi ogreli ohlajeni zrak. Na obširni planoti sredi velikega hrastovega loga se je sešla majhna družba. Ločena v dve skupini se je tiho pomenkovala med seboj. Na jedni strani sta stala pl. Braunseiss in baron Ruhbach z vojaškim nadzdravnikom, na drugi pa Kres s Kočevarjem in Orožnom. V bližini sta stali dve kočiji; kočijaža sta držala konja za uzdo. Razdalja med dvobojevnikoma je bila zaznamovana z dvema sabljama, ki sta bili zapičeni v zemljo. Premeril jo je mlad nadporočnik. „Gospoda — pripravl jeno je,« je dejal nadporočnik. Nepristranski, sekundanta in zdravnik so stopili na stran, za dva hrasta. Bojevnika pa sta si stopila nasproti. Vsak je držal v desnici nabito pištolo . . . Čakala sta znamenja. Oba sta bila bleda. In nadporočnik jima je dal znamenje. Kres je dvignil pištolo malo . . . višje ... še višje . . . potem pa je nagnil zopet cev, mereč na stot-nikove prsi . . . „Ne streljaj! — Ne ubijaj!« mu je branila vest. „Melanija! — Ubije me sicer on,« mu je govorilo nekaj drugega ... In ustrelil je . . . pl. Braunseiss je stal neranjen pokonci... Jedva pa se razkadi dim, poči nasprotnikova pištola. rMelanija!« je kriknil Kres, dvignil obe roke . . . lovil se po zraku ter se zgrudil na obraz — od nekod pa se je začul hudoben smeh . . . „Kres... Kres! — Li čuješ, Kres!?« je vpil obupano Kočevar, kleče ob nezavestnem prijatelju ter mu majal glavo. Orožen in nadzdravnik sta klečala na drugi strani ranjenca ter mu slačila obleko. Kres pa je hropel in bolestno ječal . . . Krogla mu je prodrla život pod prsmi nad trebuhom ter prišla na hrbtni plati iz njega. Kri je vrela iz rane . . . „Ali je smrtno ranjen?« je vpraševal Kočevar trepetaje. Nadzdravnik je molče skomizgnil z ramami ter mašil rano; Orožen pa je strmel obupano pred se v okrvavljeno, v smrtnem boju se zvijajoče telo prijateljevo . . . pomagal ni več . . . vedel je, da je vse zaman . . . Malo kesneje so dvignili nezavestnega Kresa v kočijo . . . vanj sta sedla Kočevar in Orožen . . . počasi so se peljali v mesto. Sonce je posijalo . . . rosa po travi se je blestela, iskrila in svetila . . . ptički so veselo popevaje pole-tavali med gostim vejevjem . . . Kres pa je hropel in hropel . . . „Umrje nama ... ah, predno • ga pripeljeva do doma!« je dejal Kočevar ter božajoč prijatelja neprestano tiho klical: „Kres! — Josip! — Li čuješ? — Moj Bog, pomagaj!« Orožen pa je držal ranjenca v naročju. „Ustavimo se pri Dolžanu . . . vožnja ga strašno trpinči ... do doma je še daleč,« je svetoval Orožen. „Da, da, pri Dolžanu se ustavimo . . . oče, starec bi se preveč prestrašil . . . Melanijin glas ga prebudi morda preje!« je pritrdil Kočevar. Na ulicah je bilo videti le malo ljudi. Meščani so še večinoma spali, le delavci in rokodelci so hiteli na delo. Ko so prišli na trg, je bil še prazen. Ustavili so se pred Dolžanovo hišo. Kočevar je stopil iz kočije ter stekel v hišo. V pritličju je bila kuhinja in soba za posle. Šel je v kuhinjo . . . prestrašena mu je pritekla nasproti Ana. „Moj Bog, kaj Vam je, gospod Kočevar!? — Bled . . . okrvavljen ste!« je zavpila. „Kres je nevarno ranjen . . . dalje ne moremo... prineseva ga z Orožnom na posteljo sem,« je dejal Kočevar ter zopet hitel nazaj h kočiji. In dvignila sta Kresa ter ga naslanjaje njegovo telo ob se, nesla v sobo za posle, kjer sta ga položila na prvo posteljo. Ana je začela glasno jokati, vpiti, — treti roke ter klicati: „Kres! — Moj Bog, Kres!« Mrtvaška bledota se je razlila po lepem ranjen-čevem obrazu ... še vedno je ječal . . . hropel, da so se mu težko dvigale široke prsi. „Umrl bo . . . ubili so nam ga!« je zaihtel Kočevar ter omahnil na stol. Tedaj pa je planila v sobo Melanija . . . jedva na pol oblečena... z razpletenimi lasmi . . . „Josip! — Moj Josip!« je kriknila, da je pretreslo kosti in mozeg vsem pričujočim ter se vrgla tik ljubega. „Josip!« je klicala neprestano ter mu poljubljala usta, oči, čelo, lice . . . „Josip! — Josip!«--- In najedenkrat se je zgenil njegov obraz, globoko je zdihnil, odprl trepalnice ter zaječal: „Melanija!« „Josip! — Ah, čuj me, dragi, ljubi! — živi! — ne umiraj! — Saj si moj, moj ... ah, Josip, Josip!« „Melanija — odpusti!« je šepetal Kres in solza se mu je zablestela v očesi, ona pa ga je poljubovala in ihtela in ihtela . . . „Ah, umreti moram . . . Melanija! - ah, kako boli! — grozno trpim, Melanija! ah, umreti, umreti!« — Dvignil je roko ter jo položil Melaniji na sklonjeno glavo. A takoj se je iznova onesvestil . . . zopet ga je klicala nevesta . . . zopet je pogledal ter zaječal: „Melanija!« Potem pa je izgubil zavest... ni se prebudil več . . . začel se je smrtni boj . . . Melanija je klečala ob postelji ter ga držala za roko . . . Vstopil je župnik s sv. popotnico ... ni mu je mogel dati več . . . mazilil ga je s sv. oljem . . . zgrudil se na kolena ter tiho, vroče molil in molil . . . In še jedenkrat so se dvignile hropeče prsi. . . vse telo je strepetalo . . . stegnilo se ... in Kres je preminil . . . Tik postolje pa je ležala onesveščena Melanija, bleda in mrzla ko krasen kip . . . XVII. Minuli sta za tem dolgi dve leti. — Na spodnjem koncu dolge mize je sedel pesnik Muhovnik in sladko vznemirjen čakal, kdaj mu namigne doktor Pavlin. Ponosno, samozavestno je stresal nocoj svojo grivato glavo ter z vsemi desetimi prsti ril po svojih kodrastih, ženijalno kodrastih laseh. Danes je bil srečen in zadovoljen sam s seboj. Iz Ljubljane je dobil poročilo, da je sklenil odbor dramatičnega društva sprejeti njegovo biblično dramo „Pastrka«, igro v petih dejanjih, ako izpusti polovico oseb ter črta cel prvi in četrti akt. Razen tega zahteva odbor še, da prestavi pesnik dejanje iz Abrahamove dobe v sedanji čas, da zamenja biblične osebe z osebami iz domače družbe, izkratka: da vso snov temeljito predela in — modernizira . . . Nepopisno vesel je bil Muhovnik tega sporočila. Po dvajsetletnem napornem trudu vendar uspeh, — velikanski, ponosen, slaven uspeh! Vztrajnost, ženijalnost in idejalizem so torej zmagali vse ovire . . . Muhovnikova drama se bo igrala v slovenski metropoli, v krasnem, novem, velikem gledališču, pred najizbranejšo, najfinejšo, naj-elegantnejšo, najbogatejšo in najveljavnejšo slovensko gospodo! Muhovnik bo dosegel, kar se ni posrečilo doslej še nobenemu slovenskemu poetu . . . osvojil si bo občinstvo in dramatična tla trajno. Za „Pastrko« pride na vrsto dramatizirana „Tepka«, za to opera „Kralj Gubec«, žaloigra „Črtomir« in končno trilogija „Herbart Turjaški« . . . jedno delo za drugim, šireč čast in slavo toliko časa prezira nega Muhovnika . . . V duhu je že sanjal o svojem velikanskem životo-pisu v „Zgodovini slovenskega slovstva« . . . Res je, da ga čaka še mnogo, mnogo dela, — zlasti moderniziranje klasične snovi mu bo delalo precej preglavice, — toda Muza, ki ga ni zapustila tako dolgo, ne zapusti ga sedaj, ko je njen ljubimec že na pragu — nesmrtnosti! Pogumno in podjetno se je oziral zato Muhovnik po bučni in hrupni svatovski družbi ter si mislil: „O ve prozaične duše, ki živite le ob jedi in pijači. . . pa ne umejete žuborenja valčkov, šumenja drevesnih vrhov, kramljanja metuljčkov in hroščev s cvetkami, — ne umejete pihljanja vetrca, migljanja zvezdic in molka žalobne lune ... o vi nesrečneži, ne zavedate se, da ste v družbi ljubljenca Apolonovega, prijatelja Muz, genija, ki se dviga nad vami v sončno-jasnih višavah ter gleda na vas in na vaše nizkotne vzore le s tožnim, prizanesljivim pomilovanjem!« Sam sebi se je zdel oboževanja vreden, imeniten in nedosežen. Bil pa je tudi že sit in napojen tako, da si je želel le še trenotka, ko bo mogel prečitati svojo klasično zdravico srečnemu ženinu Kočevarju in zorni njegovi nevesti Minki. Poleg Muhovnika pa je sedela sramežljiva in še vedno nadebudna devica, notarjeva Malka. Na tihem se je togotila nad svojim sosedom pesnikom, ki ji ne zna kar nič dvoriti, ampak se le sam s seboj pomenkuje in nekako bedasto reži. Tak negalantnež in okornež! Saj bi vendar lahko rekel, da ima zopet krasno belo toaleto ... ali pa bi pohvalil njeno najmodernejšo frizuro ... ali pa jo vsaj podražil z njenim pikantnim izrezkom na prsih in na hrbtu! — Pa nič, — niti začeti, ne zna, ta pustež! Že ves večer more govoriti le s kontrolorjem Meglo, in še to le tedaj, če ju ne vidi njegova debeluha. „Jaz pa pravim, gospod notar, in gotovo ne lažem, da nisem bila še z nobenim ženitvanjem tako zadovoljna, kakor z nocojšnjim,« se je pogovarjala kontrolorka z notarjem Škorcem ter glodala debelo puranovo stegno „Toliko jedi in pijače še nisem videla nikdar na mizi; in vse tako izvrstno, fino, izbrano1. . . Ali ni res tako, gospod notar?' „A-hm . . . Samo vroče je . . . ph, ph!« je zinil notar in si brisal s servijeto zabuhli in zaripljeni obraz, na katerem je stala potna kapljica poleg kapljice. „Res je vroče . . . ph, ph! — oh, saj pa še nisem videla nobene svatbe s toliko gosti. Oh!« je zdihovala in ječala kontrolorka. Sedela je na dveh stoleh. „Pred dvema letoma smo se tudi dobro imeli, gospod notar ... ali se še spominjate?« Zaspano se je ozrl notar v kontrolorko in si tiščal servijeto na široko zevajoča usta; odgovoril pa ni nič. „Pri Dolžanu smo bili ... saj veste, li ne? — na zaroki rajnega Kresa ... saj se spominjate li ne ? — Oh, da je moralo tako priti! — To bi bila šele pojedina, ko bi se bila vzela Kres in Melanija . . . oh, oh!« je globoko zdihnila, da so se dvignile njene težke prsi in da je izginilo vse troje kontrolorkinih brad ter se je par hipov videlo le pol njenega rdečega, tolstega obraza . . . Potem pa se je zopet umirila ter si naložila na krožnik veliko porcij o'piščanca . . . „Na vsak način moramo pregovoriti Kočevarja, da kandidira za mandat!« je govoril Vitavšek preko mize s Pavlinom. „Z ustanovitvijo hranilnice in posojilnice po načrtu pokojnega Kresa in svojim lepim vodstvom vedno čilejše prospevajoče čitalnice si je pridobil vsa srca, ki so gorela nekdaj za njegovega nesrečnega prijatelja. Prepričan sem, da zmaga.« „Jaz takisto,« je odgovoril zdravnik. „Ne vem, zakaj se tako upira. Res, da ima sedaj, ko mora po smrti tastovi voditi sam obširno in veliko kupčijo, premnogo lastnih skrbi in del; a vedeti mora tudi, da pademo, če se izgovori on, zopet v iste sitnosti in morebiti tudi v iste boje, kot pred dvema letoma. Dolžan pl. Taborski sicer ne bo kandidiral več in menda tudi baron ne, saj sta sedaj debela prijatelja; toda konservativci in veleposestniki izvestno ne bodo mirovali.« „No, brez upa na zmago! Narod se je v zadnjih dveh letih marsičesa naučil. Sedaj vidijo vsi jasno in razločno, kje je pravica, resnica in čast, kje pa le izrabljevanje, sebičnost in sramota« . . . „In vidva se večkrat vidita?« je vpraševala Karla svojega soseda, mladega slovenskega tehnika Valentina Kresa. „O, večkrat, — vsak teden dvakrat gotovo!« je odgovoril iskreno Kres ter si popravil svileni trobojni trak „Slovenije« na sredo prsi. „Počakam jo navadno v „Ljudskem vrtu«, na klopi poleg Grillparzerjevega spomenika; potem pa jo spremim prav do konser-vartorija. Ker je gospa, pri kateri Tončka stanuje, vrla Čehinja ter ima dvoje možitveželjnih hčera, se snidemo večkrat tudi na zabavah in plesih češkega društva „Slovanska Beseda« ali pa pri koncertih „Slovanskega pevskega društva«. „Blagor vama! — Kako rada bi se šla tudi jaz na Dunaj izobraževat . . . o! Odkar sem ostala sama v Taboru, sem vsa nesrečna! — Kako lepi časi so minili ... o, o!« Smehljaje je zrl Kres na svojo družico, ki se je razcvela v vitko, vendar pa bujnorastlo devo, ter, gladeč svoje male črne brčice, dejal z rahlim posmehom : „Gospica, Vi ste nesrečna!? In vendar Vam gleda iz oči, iz vsakega Vašega uda, vsakega Vašega kretanja zdravje in hrepenenje po življenju! — Nesrečen človek nima tako iskrečih se oči, tako polnih lic in ne tako zapeljivo rdečih ustnic . . o gospica, Vi niste iskrena!« „Verujte mi, gospod Valentin, verujte! — res, prav res sem nesrečna ... o, tako nesrečna!« je hitela zardela Karla ter se silila otožno gledati. No, ni se ji posrečilo. Njen pogled je bil zato le poreden in ko-keten. „Vi bi torej radi šli tudi na konservatorij ? — na Dunaj? „Takoj bi šla, takoj... z Vami bi se peljala .. .« „In kaj bi dejal potem gospod profesor Flerin?! — 0. vi grda hinavka! Mislili ste menda, da se na Dunaj ničesar ne zve izza kulis v domovini ... a zmotili ste se! — Gorje Vam, če Vas zatožim gospoda profesorju!« sklonivši se k nji, ji je pošepetal: „Tri dni Vas ne bi poljubil!« . . . „Mislite?« — ga je šegavo pogledala. „Ali pa bi me kaznoval s sredstvom, ki je temu baš nasprotno . . . ha, ha!« „O Vi porednica, Vi porednica!« . . . „Dr. Orožen nama je brzojavno čestital. Obžaluje, da ne more priti, dasi mi je bil obljubil,« je pripovodoval Kočevar zali Pavlinki. „Pa zakaj ni prišel? — Iz Štajerskega do nas vendar ni tako daleč . . . gospa Minka bi imela lepšega tovariša ...« „No, no, gospa nikar ne zabavljajte svojemu soprogu, ko Vas ne sliši! — Pa ne zapeljujte mi moje Minke že prvi dan hvaliti — druge! Ha! ha! — Dr. Orožen zato ni mogel priti na najino poroko, ker mu je njegova gospa Josipina povila predvčerajšnim dvojčka, dva fantka. Prosil je naju za botra.« „O, imenitno, imenitno!« je vikala ,Micika' ter ploskala. „Dvojčka, tako je prav ... pri nas smo jih imeli doslej že dvakrat! — Čuj, norček, čuj!« je klicala in drezala svojega soproga, ki se je zatopil z urednikom Vitavškom v političen razgovor, „Orožnova imata dvojčka in Kočevarjeva jima bosta botra!« „Bravo! — Drugo leto osorej pa dal Bog, da Orožnovi in Kočevarjevi vloge zamenjajo! Ha! ha! — Ali bi ti ne bilo prav, Kočevar? Ha, ha! — Bog te živi, pa Vas, gospa Minka!« Minke je bilo neizrečeno sram zaradi zdravnikovega šaljenja, vendar je trkala z njegovo in ,Mic-kino' kupico; j>a tudi ostali svatje so začeli trkati in nazdravljati: Živela nevesta! — Živel ženin!■* Potem so zapeli čitalničarji krepak zbor; vodil jih je Zagorjan. Po polnoči kmalu po Muhovnikovi idealni na-pitnici, se je začel v sosednji dvorani ples . . . Tudi Minka in Kočevar sta plesala; proti jutru pa sta zapustila veselo družbo ter se odpeljala z vlakom na slovanski jug .. . * * * Tistega večera, ko so se veselili v Taboru Minkine in Kočevarjeve poroke, je slonela v Trstu v širokem in visokem, mehkem stolu, ki je bil postavljen blizu okna pred veliko portretno sliko Josipa Kresa v zlatem, bogatem, okroglem okviru, bleda in upadla Melanija Dolžanova. Upirajoča svoje nekdaj tako bistre, očarjajoče, sedaj pa motne, otožne, a neizrečeno mile oči v sliko svojega pokojnega ženina, je presiónela tako ure in ure, dan za dnem, naslajajoč svojo dušo s spomini nedavno minulih dni, premišljajoč, plačoč in moleč za njega, za Josipa. Pred Kresovo sliko je živela svoje žalostne dni jednolično brez premene, ne želeč si ničesar od sveta. V svojem stolu sedé je marljivo vezla in kačkala ubožcem v korist, čitala, pa sanjarila . . . Zaman jo je snubilo že toliko veljavnih, lepih in poštenih mladeničev; Melanijina zvestoba se je ohranila tudi mrtvecu . . . Sklenila je ostati doma do očetove smrti; potem pa pojde v samostan, kjer se naj med molitvijo, delom za reveže in s poučevanjem sirot skonča njeno žitje . . . Zaman sta jo prosila in vabila Minka in Kočevar, da bi prišla na njiju svatbo ter bila Minkina družica. Odpovedala se je vsaki zabavi, vsaki veseli družbi . . . Sklenila je, da ne odloži nikdar več svojega črnega, preprostega žalnega krila, ter se je opravičila pri sestri svojega ženina, želeča jima vso srečo . . . In tako je sedela nocoj zopet sama v svoji sobici, podobni nunski celici, ter zroča na sliko, ki je bila zajedno jedini nakit preprostega pohišja, sanjarila o lastni izgubljeni sreči in o mladi sreči svojih dveh najboljših prijateljev . . . Vse bolesti, vse obupne misli so se začrtale globoko v njen obrazek. Ostra guba se ji je vrezala na vsaki strani ust, lice je postalo suho, bledo, ustna tanka, brez barve, roke koščene, vsa njena postava propadla, uničena . . . Moj Bog, koliko je pretrpela v zadnjih dveh letih! — Obupala bi bila, ako ne bi verovala v Boga in posmrtno življenje, kjer se ho zopet sešla in za večno . . . večno združila s svojim Josipom . . . Želela si je časih, da bi kmalu, čim prej umrla . . . molila je za to . . . žalovala, da se njene mladostne moči vendar še upirajo mogočnemu zobu globoke srčne toge, ki jo le počasi ugonablja, ter zavidala Josipovega starega očeta, ki ni mogel preboleti strašne izgube najbolj ljubljenega sina, njegovega ponosa, njegove nade, ter šel štiri mesece pozneje za njim v večnost... . „V medsebojni ljubezni, ustvarjajoča si čim dlje lepše in ugodnejše in varnejše domače ognjišče, delajoča za svoj narod in živeča sebi in svojim otrokom, katere jim da Bog, bosta pozabila Fran in Minka polagoma . . . vedno bolj . . . skoro popolnoma vse, kar sta nekdaj ljubila in po čemer sta plakala . . . Danes začenjata novo življenje . . . novo zgodovino . . . starega, minulega pa se bosta odslej spomnila le redkokdaj. In prav je tako! Kako li bi moglo prenašati človeško srce vse bolesti, vsa bridka razočaranja, vse grozne udarce toli krivične usode, ko bi ne bil ustvaril previdni Bog tudi dobrotne reke Lete, iz katere pijemo zdravilo, ali vsaj tešilo pozabljenju!? Pozabi! — živi trenotku! — in srečen boš . . . Če pa ne moreš pozabiti? — Tedaj prosi, prosi svojega Stvarnika, da te reši čim prej zemeljskih spon, ki te morejo gnati končno le v obup! — In hvala Bogu, da ima večina človeštva tako — pozabljivo srce! Večina, da a — jaz ne. Le zame ni tolažbe, le zame ni pozabe! — Le jaz bom mislila vedno in vedno nanj, hrepeneč in gineč za njim ... za njim!« — — Tako je razmišljala Melanija. Solze so se ji udrle in plakala je in — plakala . . . Tedaj pa je potrkal nekdo na duri. Vstopila je služkinja ter ji prinesla mal zavoj. Bila je poštna pošiljatev iz Ljubljane. Melanija je vzela zavoj in služkinja je šla zopet iz sobe. Poleg stola je ležala šivanjska canjica ... iz te je vzela Melanija nožek ter prerezala zavitek. Bile so v njem štiri slovenske knjige. Na najmanjši, a najličnejši je obstalo Melanijino oko. Bledo lice ji je mahoma zalila ljubka rdečica .. . ustna so ji zadrhtela . . . rahel, mil otožen, a blažen nasmehljaj je šinil preko njenega obrazka, ko je čitala naslov prve knjige, izdane s Kresovo ustanovo, imenovane z njegovim priimkom. Ko pa je odprla knjižico, je zagledala ljubimčevo fotografično sliko, pod njo pa njegov krepki avtogram . . . Stresnilo se je tedaj njeno telo . . . odpadla ji je knjiga ... z obema rokama si je zakrila obraz ter milo zajokala . . . Potem pa je pobrala knjigo, skočila k portretu, objela in poljubila ga ter dejala: „Josip! — tvoj spomin bo živel, dokler bode na tej božji zemlji Slovencev . .. narod te bo zahvaljal in blagoslavljal od roda do roda . . . Postavil si si sam najkrasnejši, najtrdnejši in sebe najdostojnejši spomenik, katerega ne razjč nobena rja, ne odnese noben naval, katerega ne uniči noben vihar . . . postal si in ostal boš vzor rodoljuba . . . In iznova je objela ter poljubila ljubimčevo sliko ter ihtela: „Moj Josip! — Moj Kres!«
 
»Zaman iščem besede, da bi prav označil vedenje našega poslanca; zakaj kaj sličnega še ne pozna zgodovina našega naroda. Zgražam se le v dnu srca, ko pregledam vse velikanske škode, katere bodete morali nositi vi. Zaslepljeni od ljudi, ki žive vedno v vaši sredi, ki se vam hlinijo prave prijatelje, a vas le izrabljajo za to, da jih slavite in bogatite, goljufani od takih Efijaltov, ste izvolili moža, ki vas sedaj tepe, ki vam sedaj pljuje v obraz! — Radi onih sleparjev niste hoteli poslušati glasú moža, ki ni sicer vaše narodnosti, a ki bi delal noč in dan za vašo duševno in telesno blaginjo. No, izvolili ste si rajši Dolžana, — jaz pa sem propadel ... V dokaz pa, da vas še vedno ljubim, da mi je sveta vaša čast, vam svetujem javno sredstvo, s katerim pred vsem svetom ožigosate sleparja ter mu užgete na čelu pečat izdajavca: ... izrecite mu soglasno {{razprto|nezaupnico}}! — To je moj predlog, gospoda moja!«
 
»Bravo! — Dobro! — Živel baron Ruhbach! — Na dan z nezaupnico!« so vikali kazinotje, drugi so pa ploskali viharno.
 
Tedaj pa se je oglasil Kres.
 
»Prosim besede, gospod baron!«
 
»Ne ... nihče nima besede,« je odgovoril rezko baron.
 
»Sklicujem se na Vašo poštenost ... na Vaše kavalirstvo, gospod baron! — Napadali ste čast mojo in mojih prijateljev ...«
 
Baron je zgrabil zvonec ter silno zvonil, njegovi pristaši pa so zagnali velik hrup, potiskajoči Kresa iz dvorane.
 
Kres pa je povzdignil svoj glas ter mogočno zavpil:
 
»Shod je javen ... po zakonu smem govoriti in bom govoril! — Gospod vladni zastopnik, Vaša dolžnost je, da mi branite to pravo!«
 
Nastal je nepopisen vrišč. Ruhbachovci so kričali, zmerjali, tulili, teptali z nogami, bili ob mize, Kresovci so silili k vladnemu zastopniku ... nastalo je opasno prerivanje in suvanje ...
 
»Gospod Kres ima besedo,« je spregovoril tedaj baron, divje zroč na Kresa, ki je že stopil na mizo.
 
Kres je bil smrtno bled, a miren. Oči so mu žarele kot oglje in črni lasje, črni brki in brada so dajali njegovemu voščeno belemu obrazu nekak grozen značaj.
 
Orožen, Kočevar, Vitavšek in čitalničarji so se postavili okoli njega.
 
»Gospoda! Moje besede bodo danes kratke. Neznačajnost gospoda državnega poslanca Dolžana obsojam istotako, odločno iz dna svojega srca, kakor vi. Ravnotako odločno pa zavračam nesramne napade, kakršne si je mogel dovoliti le kak baron, zaklet sovražnik moj in narodne stranke.«
 
»Doli! — Vun! — Vun! — Predrznost!« so zatulili Ruhbachovci ter navalili na Kresovo mizo, hoteči ga pehniti raz njo. Orožen pa je razprostrl svoje roke in z vso silo butil najbližje nazaj, da so se opotekli.
 
»Gospoda! Pustili ste govoriti baronu Ruhbachu, ko nas je ometal z najostudnejšimi lažmi ... pustite torej govoriti še meni, da vam povem resnico!«
 
Vladni zastopnik je vstal ter dejal, da razpusti shod, ako bodo skušali nekateri zabraniti svobodno besedo govorniku ... To je pomagalo. Pomirili so se vsaj nekoliko, in Kres je mogel govoriti.
 
»Gospoda! Ko smo iskali kandidata za državno zbornico ter smo bili, kakor vam znano, radi obolelosti gospoda Vojnika in zaradi prisiljenega odstopa gospoda župnika Tomana v veliki zadregi, me je poklical gospod Dolžan k sebi ter mi dejal, da je pripravljen sprejeti mandat. Obljubil mi je, da se bo — če bi utegnil biti izvoljen — držal vestno in natanko programa narodne stranke, navodil njenega glasila »Slovenskega Branika«, pa volje svojih volivcev. Ker sem poznal gospoda Dolžana kot bistroumnega in vztrajnega moža z veliko naobraženostjo in čisto minolostjo, sem bil te ponudbe prav vesel. Zdelo se mi je, da bo ravno bogati in ugledni tovarnar zastopal najlažje, najkrepkejše in najuspešnejše koristi tega volilnega okraja. V dogovoru z odborom narodne stranke smo torej proglasili gospoda Dolžana kandidatom ... Verjemite mi, da sem bil tedaj preverjen o istinitosti in iskrenosti njegovih obljub ... da, preverjen sem še danes, da je imel Dolžan {{razprto|tedaj}} najboljšo voljo in najpoštenejše namene ... Radi te preverjenosti pa sem storil vse, da je prodrl pri volitvi ter premagal nasprotnika, barona Ruhbacha, kandidata nemške, kapitalistične stranke ... Z najlepšimi nadami sem se poslovil od Dolžana kot prijatelj, kot pobratim njegov. No, varan sem bil jaz, varani so moji prijatelji, varani ste bili vi vsi! — Kaj je zmotilo gospoda Dolžana, da je postal nezvest svojemu programu in našim interesom ... tega danes še ne vem. Vem pa, da sem te neznačajnosti ravno tako nedolžen, kakor ste je nedolžni vi. Ne, jaz in moji prijatelji vas nismo slepili in sleparili, agitujoči med vami za gospoda Dolžana ... preslepljeni in osleparjeni smo bili najbolj mi sami. Škoda, ki zadene {{razprto|vas}}, zadene tudi {{razprto|nas}}. Zaradi tega bomo glasovali z vami, da se izreče poslancu Dolžanu nezaupnica. Zato pa vnovič z vso ogorčenostjo in najsvečaneje zavračam napade barona Ruhbacha na našo čast ter ga javno poživljam, da svoje besede prekliče!«
 
Kres je poskočil raz mizo, Ruhbachovci pa so iznova zagnali velikanski vrišč in grohot.
 
»Komedijant! — Pesek v oči! — Domišljuje si menda, da govori kmetom! — Pereat Kres!«
 
Taki vzkliki so se čuli iz hruma in šuma.
 
Ruhbach je zopet vstal, pozvonil ter začel s ciničnim nasmehom govoriti:
 
»Predragi! Izgovorjena je bila beseda »{{razprto|komedijant}}« ... in če kdaj, je bila umestna in zaslužena na tem mestu.«
 
»Lažnivec! — Prekliči, — prekliči!«
 
Bil je Orožen, ki je izustil te besede. Peneč se od silne togote, je planil k Ruhbachu, skrčil roke v pesti ter gledal besno baronu v prebledeli obraz.
 
»Vun ž njim! — Vun! — Vun!« so zarjuli Ruhbachovci in v istem hipu je zgrabilo Orožna deset rok. Čitalničarji so priskočili, hoteči ga oprostiti, a masa je bila že vinjena in omočena od baronovih besed ... in so bili potisnjeni takoj zopet v kot ... Orožna pa so pehnili, dasi se je ruval ter podrl nekaj napadavcev na tla, z brutalno silo na cesto.
 
»Take se zgodi vsakemu, ki se drzne tu kaliti red in mir,« je dejal grozeče baron. »Kdor neče slišati resnice, naj se sam takoj odstrani! ... Radi nekaterih neomikancev ne bomo trpeli, da nam razpuste shod. — Resnica oči kolje, predragi! Tudi gospoda Kresa je oklala, da se je predrznil očitati meni laž, dasi ima sam presno maslo na glavi.«
 
»Fej Vas bodi, nesramnik!« je zaupil Kres tedaj, baron pa se je pomilovalno smeje ozrl po njem ter dejal počasi naglašujoč vsako besedo:
 
»Človek, ki dobi za to, da je pomagal izdati in kruto prekaniti svoj narod, od gospoda Dolžana lepo svotico pol milijona, pa še krasno dekle za ženo, tak človek me ne more razžaliti« ...
 
Kakor čar so vplivale te besede na vse prisotnike. Vsi so jih verjeli ... zdelo se jim je, da so jim padle luskine raz oči ... Le za trenotek so molčali, potem pa je začela tuliti vsa upijanjena drhal, dvigati pesti ter rjoveti: »Fej! — Slepar! — Hinavec! — Lažnivec! — Sedaj je jasno vse! — Vun! Vun!«
 
Kres je stal kakor okamenel. Kar razumeti ni mogel, da velja to kričanje in to pretenje njemu ... verjeti ni mogel, da ga psujejo tako grdo, tako krivično oni, ravno oni, ki so še pred kratkim vikali navdušeni: »Živel! — Slava Kres!«
 
Videč pa od jeze in vina zardele obraze, besno zroče oči, dvignjene pesti nad seboj, se mu je zgrozilo srce ... onesvetil se je za hip ... potem pa se je ozrl po neznatnem številu svojih pristašev ter dejal: »Pojdimo! — Tu ni več za nas prostora.«
 
In ponosno zravnan, prepadel, bled, ognjenega pogleda je zapustil ob strani Kočevarja ter Vitavška in v sredi čitalničarjev dvorano. Divji grohot je grmel za njimi.
 
Ko pa so prišli v zadnjo sobo, je stopil Kresu nasproti stotnik pl. Braunseiss, ki ga je ondi oči vidno čakal. Porogljivo je krivil ustnice in s satanskim naglasom je zinil besede: »Eh, gospod Kres, čestitam! — Kupčija z narodnostjo se Vam je obnesla piramidalno ... eh, faktično kolosalno! Čestitam, gospod Kres!«
 
In z brezprimerno nesramnostjo mu je ponudil desnico.
 
»Gospod stotnik, Vi ste lažnik!« mu je dejal z mirnim glasom Kres v obraz ter šel mimo njega.
 
»Lažnik?! — Ha, ha, ha! — Bravo, gospodine! — Na tej poti sem Vas hotel ravno srečati! — O, pomenimo se o tem drugje ... o, o, piramidalno ... he, he, he!«
 
Tako je kričal stotnik za Kresom ter butal s sabljo ob tla ...
 
==XVI.==
 
Bilo je že čez polnoč.
 
V sobi mladega Kresa je stopal z globoko sklonjeno glavo bled mladenič — Josip, gor in dol ... dol in gor ... Časih je postal za trenotje, prijel se za čelo ter zdihnil glasno, bolestno, iz dna trpečega srca ... potem pa je začel zopet svojo pot ...
 
Je li možno, da se mu je v jednem dnevi, v jedni uri podrla vsa prekrasna stavba lepe, srečne, plodonosne bodočnosti v grozen, strašen nič? —
 
Pokopali so mu ljubljeno mater ... proglasili ga izdajavcem naroda, za katerega razvoj in rast bi z radostjo žrtvoval zadnjo srago krvi ... ognusili so mu s svojim blatnim jezikom najvzornejšo ljubezen do Melanije. njegove neveste ... Nekoliko ur mu je ugrabilo vse, kar ga je povzdigovalo in veselilo ... vrgli so ga v obup, v propast ... Vse je izgubil ... čast, nevesto, mater, prijatelje, vse, vse ...
 
Končano.
 
Jutri stopi še pred morilno cev, da zadosti svojemu ponosu ... da kaznuje ostudnega obrekovavca ... ali pa da pade sam, če mu je tako usojeno ...
 
Zadnja noč! — Morda bo ležal jutri že na odru nem ... brezčuten ... miren ... srečen ... mrtev ... Morda! — — Življenje nima vrednosti itak zanj več ... živ mrtvec bo sicer ... telo brez srca ... bitje brez duše ... Bi li ne bila zato zanj smrt le rešitev — svoboda — nova sreča! — — — — — — — —
 
Po materinem pokopu sta prišla h Kresu prijatelja, Kočevar in Orožen.
 
»Vse v redu, kaj ne?« je vprašal hlastno Kres.
 
Prijatelja sta molčé prikimala ter zdvojeno zrla v tla.
 
Koliko sta si prizadela, da bi ga odvrnila ... da bi ga rešila! Zaman.
 
»Pustita me v miru, ljuba prijatelja!« jima je dejal odločno. »Da bi vedela, kako mi grmi po možganih, kako divja kri po mojih žilah, ne govorila bi tako! Ako bi občutila vidva kakor jaz vse one grozne bolesti v svojih srcih, bi ravnala, kakor ravnam jaz.«
 
In prijatelja sta umolknila.
 
»Kdaj se vidimo?« je vprašal nadalje Kres.
 
»Jutri zarana v velikem logu,« je odgovoril Orožen.
 
»Dobro ... pustita me sedaj samega ... pripraviti se moram.«
 
»Prinesla sva ti troje samokresov ... pojdi z nama v bližnji kamnolom! ... je dejal Kočevar in pokazal na mal zabojček, katerega sta prinesla s seboj.
 
»Da bi se vadili? — ah, to bi bilo grešno! ... Vaditi se za uboj bližnjika ... ne, ne! — Mirujta, dober strelec sem ... saj vesta, da nisem slab lovec!«
 
Ni ga bilo mogoče pregovoriti ... Prijatelja sta odšla še bolj bleda in prepala, kakor sta prišla. —
 
Kres pa je takoj sedel ter napisal troje pisem.
 
V prvem je sporočil Dolžanu v Trstu, da odstopa od poroke z njegovo hčerjo, ter mu natanko razložil, kaj ga sili, da mora ravnati tako, dasi mu od obupa poka srce ...
 
Drugo pismo je pisal svoji nevesti Melaniji. Ljubeznivo jo je prosil, naj mu odpusti, ker ga ni bilo k nji; nastali so čez noč odnošaji, ki mu branijo, da bi prišel sedaj ... Prosil jo je zato, naj zapusti takoj Tabor ter se vrne k očetu, ki ji bo natančneje povedal vse, česar ji sam ne more in kar ve le njen oče. Uverjal jo je končno svoje vroče, nevenljive ljubezni in neomajne zvestobe ter ji zaklical: »Do svidenja, mila, zlata, nad vse ljubljena Melanija!«
 
Ko je končal to pismo, je položil glavo na roko ter tiho zaihtel ...
 
»Do svidenja? — morda v večnosti ...!«
 
Ko pa se je nekoliko umiril, je napisal še tretji list — svojemu očetu
 
<center>»Oče moj!</center>
 
::Ko Vam pride to le pismo pred oči, me že ne bo več med zemljani. Šel sem k svoji materi, tja gori, kjer ni sovraštva, ne obupa, ne zlobe ... Ko bodete čitali to le pismo, sem združen že s svojo mamico ter molim ž njo vred k Bogu, da pridete še Vi kmalu za nama ...
 
::Odpustite mi bolesti, katere rodi moja smrt Vašemu srcu, ki še krvavi vsled poslednje izgube! — Bog mi je priča, da Vam jih nisem povzročil lehkomiselno, ampak {{razprto|primoran}} vsled hudobnosti in nehvaležnosti ljudske!
 
::Zahvaljam Vas za vse, kar ste storili za me — svojega sina! Poljubljam Vas za to! —
 
::Prosim Vas pa, da mi izpolnite po moji smrti še zadnjo, veliko prošnjo!
 
::Minka in Fran Kočevar se ljubita ... Že drugo leto ... Izpolnite mi torej željo: blagoslovite njiju zvezo, kakor jo blagoslavljam jaz! — Izročite njima svoj imetek, katerega bi dobil po Vas sicer jaz! —
 
::V miznici najdete materino oporoko, katero mi je izročil včeraj gospod župnik. Svoj delež zapisujem bratu Tinetu. Sedaj izvršuje sedmo šolo ... pustite mu svobodno voljo ... naj si izbere sam stan, h kateremu ga kliče srce! —
 
::Pozdravite mi ljubljeno sestro in predragega brata! — pozdravite mi svaka Kočevarja in prijatelja Orožna, kateremu zapisujem v spomin vso svojo biblijoteko! —
 
::Zdravstvujte i Vi, oče moj, do — — svidenja!
 
::Vas in vse drage poljublja
 
V Taboru . . . . . <p align=right>Josip.«</p>
 
Tako je pisal Josip ... Dolgo je pisal. Tudi svoje oporoke ni pozabil, katero je imel spisano že nekaj mesecev ...
 
Potem pa je hodil gor in dol, premišljajoč vse svoje življenje ... misleč na bodočnost ... na večnost ...
 
Bilo je že blizu jutra, ko je utrujen zadremal na svoji zofi ...
 
<center>* * *</center>
 
Jutro je bilo jasno, a skoraj mrzlo. Žarki počasi vzhajajočega sonca še niso imeli moči, da bi ogreli ohlajeni zrak. Na obširni planoti sredi velikega hrastovega loga se je sešla majhna družba. Ločena v dve skupini se je tiho pomenkovala med seboj. Na jedni strani sta stala pl. Braunseiss in baron Ruhbach z vojaškim nadzdravnikom, na drugi pa Kres s Kočevarjem in Orožnom. V bližini sta stali dve kočiji; kočijaža sta držala konja za uzdo. Razdalja med dvobojevnikoma je bila zaznamovana z dvema sabljama, ki sta bili zapičeni v zemljo. Premeril jo je mlad nadporočnik. „Gospoda — pripravl jeno je,« je dejal nadporočnik. Nepristranski, sekundanta in zdravnik so stopili na stran, za dva hrasta. Bojevnika pa sta si stopila nasproti. Vsak je držal v desnici nabito pištolo . . . Čakala sta znamenja. Oba sta bila bleda. In nadporočnik jima je dal znamenje. Kres je dvignil pištolo malo . . . višje ... še višje . . . potem pa je nagnil zopet cev, mereč na stot-nikove prsi . . . „Ne streljaj! — Ne ubijaj!« mu je branila vest. „Melanija! — Ubije me sicer on,« mu je govorilo nekaj drugega ... In ustrelil je . . . pl. Braunseiss je stal neranjen pokonci... Jedva pa se razkadi dim, poči nasprotnikova pištola. rMelanija!« je kriknil Kres, dvignil obe roke . . . lovil se po zraku ter se zgrudil na obraz — od nekod pa se je začul hudoben smeh . . . „Kres... Kres! — Li čuješ, Kres!?« je vpil obupano Kočevar, kleče ob nezavestnem prijatelju ter mu majal glavo. Orožen in nadzdravnik sta klečala na drugi strani ranjenca ter mu slačila obleko. Kres pa je hropel in bolestno ječal . . . Krogla mu je prodrla život pod prsmi nad trebuhom ter prišla na hrbtni plati iz njega. Kri je vrela iz rane . . . „Ali je smrtno ranjen?« je vpraševal Kočevar trepetaje. Nadzdravnik je molče skomizgnil z ramami ter mašil rano; Orožen pa je strmel obupano pred se v okrvavljeno, v smrtnem boju se zvijajoče telo prijateljevo . . . pomagal ni več . . . vedel je, da je vse zaman . . . Malo kesneje so dvignili nezavestnega Kresa v kočijo . . . vanj sta sedla Kočevar in Orožen . . . počasi so se peljali v mesto. Sonce je posijalo . . . rosa po travi se je blestela, iskrila in svetila . . . ptički so veselo popevaje pole-tavali med gostim vejevjem . . . Kres pa je hropel in hropel . . . „Umrje nama ... ah, predno • ga pripeljeva do doma!« je dejal Kočevar ter božajoč prijatelja neprestano tiho klical: „Kres! — Josip! — Li čuješ? — Moj Bog, pomagaj!« Orožen pa je držal ranjenca v naročju. „Ustavimo se pri Dolžanu . . . vožnja ga strašno trpinči ... do doma je še daleč,« je svetoval Orožen. „Da, da, pri Dolžanu se ustavimo . . . oče, starec bi se preveč prestrašil . . . Melanijin glas ga prebudi morda preje!« je pritrdil Kočevar. Na ulicah je bilo videti le malo ljudi. Meščani so še večinoma spali, le delavci in rokodelci so hiteli na delo. Ko so prišli na trg, je bil še prazen. Ustavili so se pred Dolžanovo hišo. Kočevar je stopil iz kočije ter stekel v hišo. V pritličju je bila kuhinja in soba za posle. Šel je v kuhinjo . . . prestrašena mu je pritekla nasproti Ana. „Moj Bog, kaj Vam je, gospod Kočevar!? — Bled . . . okrvavljen ste!« je zavpila. „Kres je nevarno ranjen . . . dalje ne moremo... prineseva ga z Orožnom na posteljo sem,« je dejal Kočevar ter zopet hitel nazaj h kočiji. In dvignila sta Kresa ter ga naslanjaje njegovo telo ob se, nesla v sobo za posle, kjer sta ga položila na prvo posteljo. Ana je začela glasno jokati, vpiti, — treti roke ter klicati: „Kres! — Moj Bog, Kres!« Mrtvaška bledota se je razlila po lepem ranjen-čevem obrazu ... še vedno je ječal . . . hropel, da so se mu težko dvigale široke prsi. „Umrl bo . . . ubili so nam ga!« je zaihtel Kočevar ter omahnil na stol. Tedaj pa je planila v sobo Melanija . . . jedva na pol oblečena... z razpletenimi lasmi . . . „Josip! — Moj Josip!« je kriknila, da je pretreslo kosti in mozeg vsem pričujočim ter se vrgla tik ljubega. „Josip!« je klicala neprestano ter mu poljubljala usta, oči, čelo, lice . . . „Josip! — Josip!«--- In najedenkrat se je zgenil njegov obraz, globoko je zdihnil, odprl trepalnice ter zaječal: „Melanija!« „Josip! — Ah, čuj me, dragi, ljubi! — živi! — ne umiraj! — Saj si moj, moj ... ah, Josip, Josip!« „Melanija — odpusti!« je šepetal Kres in solza se mu je zablestela v očesi, ona pa ga je poljubovala in ihtela in ihtela . . . „Ah, umreti moram . . . Melanija! - ah, kako boli! — grozno trpim, Melanija! ah, umreti, umreti!« — Dvignil je roko ter jo položil Melaniji na sklonjeno glavo. A takoj se je iznova onesvestil . . . zopet ga je klicala nevesta . . . zopet je pogledal ter zaječal: „Melanija!« Potem pa je izgubil zavest... ni se prebudil več . . . začel se je smrtni boj . . . Melanija je klečala ob postelji ter ga držala za roko . . . Vstopil je župnik s sv. popotnico ... ni mu je mogel dati več . . . mazilil ga je s sv. oljem . . . zgrudil se na kolena ter tiho, vroče molil in molil . . . In še jedenkrat so se dvignile hropeče prsi. . . vse telo je strepetalo . . . stegnilo se ... in Kres je preminil . . . Tik postolje pa je ležala onesveščena Melanija, bleda in mrzla ko krasen kip . . . XVII. Minuli sta za tem dolgi dve leti. — Na spodnjem koncu dolge mize je sedel pesnik Muhovnik in sladko vznemirjen čakal, kdaj mu namigne doktor Pavlin. Ponosno, samozavestno je stresal nocoj svojo grivato glavo ter z vsemi desetimi prsti ril po svojih kodrastih, ženijalno kodrastih laseh. Danes je bil srečen in zadovoljen sam s seboj. Iz Ljubljane je dobil poročilo, da je sklenil odbor dramatičnega društva sprejeti njegovo biblično dramo „Pastrka«, igro v petih dejanjih, ako izpusti polovico oseb ter črta cel prvi in četrti akt. Razen tega zahteva odbor še, da prestavi pesnik dejanje iz Abrahamove dobe v sedanji čas, da zamenja biblične osebe z osebami iz domače družbe, izkratka: da vso snov temeljito predela in — modernizira . . . Nepopisno vesel je bil Muhovnik tega sporočila. Po dvajsetletnem napornem trudu vendar uspeh, — velikanski, ponosen, slaven uspeh! Vztrajnost, ženijalnost in idejalizem so torej zmagali vse ovire . . . Muhovnikova drama se bo igrala v slovenski metropoli, v krasnem, novem, velikem gledališču, pred najizbranejšo, najfinejšo, naj-elegantnejšo, najbogatejšo in najveljavnejšo slovensko gospodo! Muhovnik bo dosegel, kar se ni posrečilo doslej še nobenemu slovenskemu poetu . . . osvojil si bo občinstvo in dramatična tla trajno. Za „Pastrko« pride na vrsto dramatizirana „Tepka«, za to opera „Kralj Gubec«, žaloigra „Črtomir« in končno trilogija „Herbart Turjaški« . . . jedno delo za drugim, šireč čast in slavo toliko časa prezira nega Muhovnika . . . V duhu je že sanjal o svojem velikanskem životo-pisu v „Zgodovini slovenskega slovstva« . . . Res je, da ga čaka še mnogo, mnogo dela, — zlasti moderniziranje klasične snovi mu bo delalo precej preglavice, — toda Muza, ki ga ni zapustila tako dolgo, ne zapusti ga sedaj, ko je njen ljubimec že na pragu — nesmrtnosti! Pogumno in podjetno se je oziral zato Muhovnik po bučni in hrupni svatovski družbi ter si mislil: „O ve prozaične duše, ki živite le ob jedi in pijači. . . pa ne umejete žuborenja valčkov, šumenja drevesnih vrhov, kramljanja metuljčkov in hroščev s cvetkami, — ne umejete pihljanja vetrca, migljanja zvezdic in molka žalobne lune ... o vi nesrečneži, ne zavedate se, da ste v družbi ljubljenca Apolonovega, prijatelja Muz, genija, ki se dviga nad vami v sončno-jasnih višavah ter gleda na vas in na vaše nizkotne vzore le s tožnim, prizanesljivim pomilovanjem!« Sam sebi se je zdel oboževanja vreden, imeniten in nedosežen. Bil pa je tudi že sit in napojen tako, da si je želel le še trenotka, ko bo mogel prečitati svojo klasično zdravico srečnemu ženinu Kočevarju in zorni njegovi nevesti Minki. Poleg Muhovnika pa je sedela sramežljiva in še vedno nadebudna devica, notarjeva Malka. Na tihem se je togotila nad svojim sosedom pesnikom, ki ji ne zna kar nič dvoriti, ampak se le sam s seboj pomenkuje in nekako bedasto reži. Tak negalantnež in okornež! Saj bi vendar lahko rekel, da ima zopet krasno belo toaleto ... ali pa bi pohvalil njeno najmodernejšo frizuro ... ali pa jo vsaj podražil z njenim pikantnim izrezkom na prsih in na hrbtu! — Pa nič, — niti začeti, ne zna, ta pustež! Že ves večer more govoriti le s kontrolorjem Meglo, in še to le tedaj, če ju ne vidi njegova debeluha. „Jaz pa pravim, gospod notar, in gotovo ne lažem, da nisem bila še z nobenim ženitvanjem tako zadovoljna, kakor z nocojšnjim,« se je pogovarjala kontrolorka z notarjem Škorcem ter glodala debelo puranovo stegno „Toliko jedi in pijače še nisem videla nikdar na mizi; in vse tako izvrstno, fino, izbrano1. . . Ali ni res tako, gospod notar?' „A-hm . . . Samo vroče je . . . ph, ph!« je zinil notar in si brisal s servijeto zabuhli in zaripljeni obraz, na katerem je stala potna kapljica poleg kapljice. „Res je vroče . . . ph, ph! — oh, saj pa še nisem videla nobene svatbe s toliko gosti. Oh!« je zdihovala in ječala kontrolorka. Sedela je na dveh stoleh. „Pred dvema letoma smo se tudi dobro imeli, gospod notar ... ali se še spominjate?« Zaspano se je ozrl notar v kontrolorko in si tiščal servijeto na široko zevajoča usta; odgovoril pa ni nič. „Pri Dolžanu smo bili ... saj veste, li ne? — na zaroki rajnega Kresa ... saj se spominjate li ne ? — Oh, da je moralo tako priti! — To bi bila šele pojedina, ko bi se bila vzela Kres in Melanija . . . oh, oh!« je globoko zdihnila, da so se dvignile njene težke prsi in da je izginilo vse troje kontrolorkinih brad ter se je par hipov videlo le pol njenega rdečega, tolstega obraza . . . Potem pa se je zopet umirila ter si naložila na krožnik veliko porcij o'piščanca . . . „Na vsak način moramo pregovoriti Kočevarja, da kandidira za mandat!« je govoril Vitavšek preko mize s Pavlinom. „Z ustanovitvijo hranilnice in posojilnice po načrtu pokojnega Kresa in svojim lepim vodstvom vedno čilejše prospevajoče čitalnice si je pridobil vsa srca, ki so gorela nekdaj za njegovega nesrečnega prijatelja. Prepričan sem, da zmaga.« „Jaz takisto,« je odgovoril zdravnik. „Ne vem, zakaj se tako upira. Res, da ima sedaj, ko mora po smrti tastovi voditi sam obširno in veliko kupčijo, premnogo lastnih skrbi in del; a vedeti mora tudi, da pademo, če se izgovori on, zopet v iste sitnosti in morebiti tudi v iste boje, kot pred dvema letoma. Dolžan pl. Taborski sicer ne bo kandidiral več in menda tudi baron ne, saj sta sedaj debela prijatelja; toda konservativci in veleposestniki izvestno ne bodo mirovali.« „No, brez upa na zmago! Narod se je v zadnjih dveh letih marsičesa naučil. Sedaj vidijo vsi jasno in razločno, kje je pravica, resnica in čast, kje pa le izrabljevanje, sebičnost in sramota« . . . „In vidva se večkrat vidita?« je vpraševala Karla svojega soseda, mladega slovenskega tehnika Valentina Kresa. „O, večkrat, — vsak teden dvakrat gotovo!« je odgovoril iskreno Kres ter si popravil svileni trobojni trak „Slovenije« na sredo prsi. „Počakam jo navadno v „Ljudskem vrtu«, na klopi poleg Grillparzerjevega spomenika; potem pa jo spremim prav do konser-vartorija. Ker je gospa, pri kateri Tončka stanuje, vrla Čehinja ter ima dvoje možitveželjnih hčera, se snidemo večkrat tudi na zabavah in plesih češkega društva „Slovanska Beseda« ali pa pri koncertih „Slovanskega pevskega društva«. „Blagor vama! — Kako rada bi se šla tudi jaz na Dunaj izobraževat . . . o! Odkar sem ostala sama v Taboru, sem vsa nesrečna! — Kako lepi časi so minili ... o, o!« Smehljaje je zrl Kres na svojo družico, ki se je razcvela v vitko, vendar pa bujnorastlo devo, ter, gladeč svoje male črne brčice, dejal z rahlim posmehom : „Gospica, Vi ste nesrečna!? In vendar Vam gleda iz oči, iz vsakega Vašega uda, vsakega Vašega kretanja zdravje in hrepenenje po življenju! — Nesrečen človek nima tako iskrečih se oči, tako polnih lic in ne tako zapeljivo rdečih ustnic . . o gospica, Vi niste iskrena!« „Verujte mi, gospod Valentin, verujte! — res, prav res sem nesrečna ... o, tako nesrečna!« je hitela zardela Karla ter se silila otožno gledati. No, ni se ji posrečilo. Njen pogled je bil zato le poreden in ko-keten. „Vi bi torej radi šli tudi na konservatorij ? — na Dunaj? „Takoj bi šla, takoj... z Vami bi se peljala .. .« „In kaj bi dejal potem gospod profesor Flerin?! — 0. vi grda hinavka! Mislili ste menda, da se na Dunaj ničesar ne zve izza kulis v domovini ... a zmotili ste se! — Gorje Vam, če Vas zatožim gospoda profesorju!« sklonivši se k nji, ji je pošepetal: „Tri dni Vas ne bi poljubil!« . . . „Mislite?« — ga je šegavo pogledala. „Ali pa bi me kaznoval s sredstvom, ki je temu baš nasprotno . . . ha, ha!« „O Vi porednica, Vi porednica!« . . . „Dr. Orožen nama je brzojavno čestital. Obžaluje, da ne more priti, dasi mi je bil obljubil,« je pripovodoval Kočevar zali Pavlinki. „Pa zakaj ni prišel? — Iz Štajerskega do nas vendar ni tako daleč . . . gospa Minka bi imela lepšega tovariša ...« „No, no, gospa nikar ne zabavljajte svojemu soprogu, ko Vas ne sliši! — Pa ne zapeljujte mi moje Minke že prvi dan hvaliti — druge! Ha! ha! — Dr. Orožen zato ni mogel priti na najino poroko, ker mu je njegova gospa Josipina povila predvčerajšnim dvojčka, dva fantka. Prosil je naju za botra.« „O, imenitno, imenitno!« je vikala ,Micika' ter ploskala. „Dvojčka, tako je prav ... pri nas smo jih imeli doslej že dvakrat! — Čuj, norček, čuj!« je klicala in drezala svojega soproga, ki se je zatopil z urednikom Vitavškom v političen razgovor, „Orožnova imata dvojčka in Kočevarjeva jima bosta botra!« „Bravo! — Drugo leto osorej pa dal Bog, da Orožnovi in Kočevarjevi vloge zamenjajo! Ha! ha! — Ali bi ti ne bilo prav, Kočevar? Ha, ha! — Bog te živi, pa Vas, gospa Minka!« Minke je bilo neizrečeno sram zaradi zdravnikovega šaljenja, vendar je trkala z njegovo in ,Mic-kino' kupico; j>a tudi ostali svatje so začeli trkati in nazdravljati: Živela nevesta! — Živel ženin!■* Potem so zapeli čitalničarji krepak zbor; vodil jih je Zagorjan. Po polnoči kmalu po Muhovnikovi idealni na-pitnici, se je začel v sosednji dvorani ples . . . Tudi Minka in Kočevar sta plesala; proti jutru pa sta zapustila veselo družbo ter se odpeljala z vlakom na slovanski jug .. . * * * Tistega večera, ko so se veselili v Taboru Minkine in Kočevarjeve poroke, je slonela v Trstu v širokem in visokem, mehkem stolu, ki je bil postavljen blizu okna pred veliko portretno sliko Josipa Kresa v zlatem, bogatem, okroglem okviru, bleda in upadla Melanija Dolžanova. Upirajoča svoje nekdaj tako bistre, očarjajoče, sedaj pa motne, otožne, a neizrečeno mile oči v sliko svojega pokojnega ženina, je presiónela tako ure in ure, dan za dnem, naslajajoč svojo dušo s spomini nedavno minulih dni, premišljajoč, plačoč in moleč za njega, za Josipa. Pred Kresovo sliko je živela svoje žalostne dni jednolično brez premene, ne želeč si ničesar od sveta. V svojem stolu sedé je marljivo vezla in kačkala ubožcem v korist, čitala, pa sanjarila . . . Zaman jo je snubilo že toliko veljavnih, lepih in poštenih mladeničev; Melanijina zvestoba se je ohranila tudi mrtvecu . . . Sklenila je ostati doma do očetove smrti; potem pa pojde v samostan, kjer se naj med molitvijo, delom za reveže in s poučevanjem sirot skonča njeno žitje . . . Zaman sta jo prosila in vabila Minka in Kočevar, da bi prišla na njiju svatbo ter bila Minkina družica. Odpovedala se je vsaki zabavi, vsaki veseli družbi . . . Sklenila je, da ne odloži nikdar več svojega črnega, preprostega žalnega krila, ter se je opravičila pri sestri svojega ženina, želeča jima vso srečo . . . In tako je sedela nocoj zopet sama v svoji sobici, podobni nunski celici, ter zroča na sliko, ki je bila zajedno jedini nakit preprostega pohišja, sanjarila o lastni izgubljeni sreči in o mladi sreči svojih dveh najboljših prijateljev . . . Vse bolesti, vse obupne misli so se začrtale globoko v njen obrazek. Ostra guba se ji je vrezala na vsaki strani ust, lice je postalo suho, bledo, ustna tanka, brez barve, roke koščene, vsa njena postava propadla, uničena . . . Moj Bog, koliko je pretrpela v zadnjih dveh letih! — Obupala bi bila, ako ne bi verovala v Boga in posmrtno življenje, kjer se ho zopet sešla in za večno . . . večno združila s svojim Josipom . . . Želela si je časih, da bi kmalu, čim prej umrla . . . molila je za to . . . žalovala, da se njene mladostne moči vendar še upirajo mogočnemu zobu globoke srčne toge, ki jo le počasi ugonablja, ter zavidala Josipovega starega očeta, ki ni mogel preboleti strašne izgube najbolj ljubljenega sina, njegovega ponosa, njegove nade, ter šel štiri mesece pozneje za njim v večnost... . „V medsebojni ljubezni, ustvarjajoča si čim dlje lepše in ugodnejše in varnejše domače ognjišče, delajoča za svoj narod in živeča sebi in svojim otrokom, katere jim da Bog, bosta pozabila Fran in Minka polagoma . . . vedno bolj . . . skoro popolnoma vse, kar sta nekdaj ljubila in po čemer sta plakala . . . Danes začenjata novo življenje . . . novo zgodovino . . . starega, minulega pa se bosta odslej spomnila le redkokdaj. In prav je tako! Kako li bi moglo prenašati človeško srce vse bolesti, vsa bridka razočaranja, vse grozne udarce toli krivične usode, ko bi ne bil ustvaril previdni Bog tudi dobrotne reke Lete, iz katere pijemo zdravilo, ali vsaj tešilo pozabljenju!? Pozabi! — živi trenotku! — in srečen boš . . . Če pa ne moreš pozabiti? — Tedaj prosi, prosi svojega Stvarnika, da te reši čim prej zemeljskih spon, ki te morejo gnati končno le v obup! — In hvala Bogu, da ima večina človeštva tako — pozabljivo srce! Večina, da a — jaz ne. Le zame ni tolažbe, le zame ni pozabe! — Le jaz bom mislila vedno in vedno nanj, hrepeneč in gineč za njim ... za njim!« — — Tako je razmišljala Melanija. Solze so se ji udrle in plakala je in — plakala . . . Tedaj pa je potrkal nekdo na duri. Vstopila je služkinja ter ji prinesla mal zavoj. Bila je poštna pošiljatev iz Ljubljane. Melanija je vzela zavoj in služkinja je šla zopet iz sobe. Poleg stola je ležala šivanjska canjica ... iz te je vzela Melanija nožek ter prerezala zavitek. Bile so v njem štiri slovenske knjige. Na najmanjši, a najličnejši je obstalo Melanijino oko. Bledo lice ji je mahoma zalila ljubka rdečica .. . ustna so ji zadrhtela . . . rahel, mil otožen, a blažen nasmehljaj je šinil preko njenega obrazka, ko je čitala naslov prve knjige, izdane s Kresovo ustanovo, imenovane z njegovim priimkom. Ko pa je odprla knjižico, je zagledala ljubimčevo fotografično sliko, pod njo pa njegov krepki avtogram . . . Stresnilo se je tedaj njeno telo . . . odpadla ji je knjiga ... z obema rokama si je zakrila obraz ter milo zajokala . . . Potem pa je pobrala knjigo, skočila k portretu, objela in poljubila ga ter dejala: „Josip! — tvoj spomin bo živel, dokler bode na tej božji zemlji Slovencev . .. narod te bo zahvaljal in blagoslavljal od roda do roda . . . Postavil si si sam najkrasnejši, najtrdnejši in sebe najdostojnejši spomenik, katerega ne razjč nobena rja, ne odnese noben naval, katerega ne uniči noben vihar . . . postal si in ostal boš vzor rodoljuba . . . In iznova je objela ter poljubila ljubimčevo sliko ter ihtela: „Moj Josip! — Moj Kres!«