Šopek samotarke: Razlika med redakcijama

dodanih 22.445 zlogov ,  pred 6 leti
 
Anka je poznala svojega očeta in ni silila na možitev. Bila je tiho in pridno dekle, ki se je, videč, kako pazita roditelja nanjo, izogibala vsake vaške družbe. Pri sosedih in ubožcih je bila na glasu kot zelo radodarna in usmiljena duša. Vse jo je hvalilo. Le vaška potovka Lovrinka je bila še vedno nekoliko gorka nanjo. To pa je bilo tako:
 
{{prelom strani}}
 
Pred nedavnim časom se je
priklatila v vas tropa ciganov.
Tam ob Savi, sredi robidovja so
si napravili šotor in to je bilo
znamenje, da namerava ta tatinska
svojat, kakor so jih imenovali
vaščani, dalj časa ostati v
vasi. Ciganski obiski po vaseh
so bili včasih tako v navadi, da se ljudje že često jezili niso več
nanje, pač pa so bolj skrbno zapirali
shrambe. Le tisto, kar je
rastlo na polju in vrtovih, niso
mogli zakleniti. Če je bila takole
v jutru kaka jablana nekoliko
otresena in če je zmanjkalo
nekaj krompirja z njive, to pa
tiste čase našemu kmetu ni
povzročalo posebne jeze.
 
Sedaj naseljenega ciganskega roja pa so bili vaščani še celo veseli. To pa menda zato, ker so imeli črni gostje kar celo godbo s sabo in so naslednji dan pred to ali ono hišo zaigrali par poskočnic.
 
Posebno je ljudem ugajal godec
Marko, mladenič kakih petindvajsetih
let, o katerem se je
smelo reči, da ga je narava obdarila
z izredno moško lepoto.
Njegova čvrsta postava, gosti črni
kodri, ki so mu bahato vsipali
na rame, črne oči, kot sneg beli
zobje, gladko, precej visoko čelo.
vse to je tvorilo na njem nekoliko
divjo, a vendar izredno
moško lepoto in marsikatero
vaško dekle je vzdihnilo na skrivaj:
»Oh, kaka škoda, da si cigan!«
 
Nekoč sta oče Požar in njegov
hlapec popravljala razdrto žico,
ki je mejila vrt od sosedove njive.
In tedaj prižvižga proti njima
cigan Marko, ju na kratko
pozdravi in po kratkem pomenku
se tudi on poprime dela. A
glejte, delo mu je šlo tako gladko
in hitro izpod rok, da se oče
Požar kar ni mogel načuditi ciganovi
spretnosti. Ko je bilo
delo končano, ga je povabil na
kozarec vina in mu rekel:
je škoda, ker si tako spreten, pa
postopaš kar takole brez dela.
Pridi k nam in ostani pri nas
vsaj dotlej, dokler so tu tvoji
ljudje. Ne bo ti manjkalo ne dela ne jela!«
 
Marko je skomizgnll z rameni,
segel parkrat v svoje črne kodre
in končno sprejel Požarjevo ponudbo. Takoj drugi dan je vstopil
kot delavec v Požarjevo hišo. Bil je vesel, zgovoren, marljiv in pri vsakem delu tako spreten, da je Požar večkrat povdarjal, kaka škoda zanj, da je rojen v ciganskem brlogu.
 
Zvečer pa, ko so se odpravljali drugi k počitku, je vzel Marko v roke gosli, se vsedel tja k vodnjaku na na odžagano kostanjevo deblo in godel pozno v noč. In tedaj je Anka nalahno odgrnila okno svoje spalnice ter se vsa očarana naslanjala ob rajskodonečih melodijah.
 
Po preteku treh tednov se je
jel ciganski rod zopet odpravljati po svetu. Tedaj pa tudi
Marku ni bilo več obstati pri Požarju.
Gospodar si je veliko prizadel, da bi ga obdržal, toda zaman.
 
»Veste, jaz sem cigan in sem
našega življenja že preveč vajen.
Imam tudi očeta in mater, katera
nerad zapustim, moram iti.
Sicer se pa morda še kdaj vidimo.
Pa hvala vam za vse!«
 
Tako je govoril Marko in stisnil
očetu in materi desnico. V
tem je prihitela iz gornje sobe
Anka in tudi njej je Marko prisrčno
stisnil roko ter je izrekel par besed zahvale.
 
Oče pa je tedaj pokazal cvetoče
rože na oknih in dejal smehljaje
hčeri:
 
»Poglej Anka, koliko imaš rož.
Napravi vendar Marku malo šopka!
Prav podal se mu bo na
njegov žametni klobuk.«
 
Marko je urno snel klobuk s
svoje kodraste glave in ga ponudil
Anki, da ga obiti. Anka je
vzela klobuk, šla od okna do okna
in trgala najlepše cvetove
ter jih zatikala za klobuk. Da
ni bila pri tem delu obrnjena
od navzočih, bi morda kdo zapazil
svitlo solzo, ki se ji je prikradla
iz lepega očesa.
 
Še en pozdrav in Marko je že
izginil za voglom. Čez par trenutkov
se je doli od ciganskega
šotora začul krepak ju-hu-u. Vsi,
ki so čuli ta glas, so vedeli, da tako vriskati zna le lepi cigan Marko.
 
Drugo jutro so cigani odšli.
 
A da ne pozabimo na potovko Lovrinko! Ravno tiste dneve je bilo, ko je pri Požarjevih dninaril Marko. In tedaj se je Lovrinka neki dan zelo zakasnila v mestu. Ko ne bi svetila luna, prav gotovo bi se ne bila vrnila tistega večera domov. Tako pa se je ojunačila in šla s svojim košem na hrbtu tja v mirno noč. Nič hudega se ji ni pripetilo. Le tam ob Požarjevi senožeti, stoječi koncem vrta, jo je zmotilo njeno staro oko, da je nekaj korakov od poti videla sprehajati se dva mlada človeka roko v roki. Postala je in prisluškovala. Čula je nerazločne, toda znane glasove in še danes je trdnega mnenja, da sta bila to Požarjeva Anka in cigan Marko.
 
No, Lovrinka se je morda motila.
Pa da bi bila vsaj zamolčala
to svojo zmoto! Ali kaj, ko
je drugi dan govorilo o tem že
pol vasi in zvečer je vedela tudi
že Anka, kaj je izblebetala Lovrinka.
Pa Anka je zaničljivo namrdnila
z roko češ, kdo bi odgovarjal
na te čenče.
 
Ta najnovejša vest je prišla na
uho tudi Požarju, ki pa ni ostal
tako hladen kakor Anka. Strašno
se je razhudil nad drznostjo
hudobne Lovrinke, ki je na tako
podel način poskušala izpodkopati
ugled njegove hčerke. Pozval
je hčer in jo primoral, da je
vložila proti Lovrinki tožbo. Izid
tožbe je bil pač ta da je bila Lovrinka,
ki ni imela za svojo trditev
nobenih prič, obsojena radi
častikraje na nekaj dni zapora.
 
In sedaj razumemo, zakaj je
bila Lovrinka proti Anki bolj
hladna kakor drugi sosedje.
Minulo je nekaj mesecev in
tega dogodka ni omenjal nihče
več. Pri Požarju se je vrtilo vse
po starem tiru, če kvečjemu izvzamemo
to, da so vaški reveži
že par tednov bridko pogrešali
svojo dobro Anko. Odšla je namreč,
saj pravili so tako, za nekaj
časa k svoji na smrt bolni teti,
dve uri oddaljeni od mesta.
 
Poletna zvezdnata noč je kraljevala
nad pokrajino. Tople
južne sape so zdaj pa zdaj na
lahko zamajale liste vitkih jelš,
ki so klonile svoje vrhove nad
tajinstveno šumeče valove Save.
 
Stari veslač Koritnik je dremal
v ozkem čolnu, katerega gornji
konec je bil pritrjen na grčavo verejo, zapičeno globoko v
peščeno obrežje. Odkar je zadnja
povodenj podrla leseni tacenski
most, je bil starec skoro
dan in noč v čolnu ter prepeljaval
ljudi čez Savo.
 
Ura v tacenski cerkvici je zabrnela
četrt na polnoč. Starec
se je dvignil, pretegnil nekoliko
svoje ude in leno zazdehal.
»Me-he« je zamrmral polglasno, »sedaj ne bom več čakal dolgo. Ura gre na polnoč in vsak pošten človek se odpravlja k počitku. Za ponočnjake se ne brigam, sicer pa, če te vrste tiči hočejo slepomišiti tu in tam, naj pa preplavajo Savo.«
 
Čez nekaj časa so mu trudne
oči nanovo začele lesti skupaj.
Zdajci ga pa nenadoma predrami prijaten klic:
 
»Oče — pst — oče!«
 
Koritnik vstane, napenjaje oči in ušesa.
 
»Oče Koritnikov, ali ste sami?«
Koritniku postane tako nekako
čudno okrog srca. Toda bal se ni,
saj je bil to čisto ženski glas.
Z močnim glasom torej pravi:
Sam sem, čisto sam. Če si
pošten človek, le pridi blizu, a če
ne, naj te hitro odnese veter, če
hočeš sam sebi dobro!«
 
»Pst, za božjo voljo oče, ne
kričite tako silno!«
 
V tem hipu stopi izza bližnjega
grma ženska postava s
košarico v rokah ter obstoji pred
začudenim Koritnikom.
 
{{prelom strani}}
 
Koritnik je od presenečenja
široko zazijal, kajti spoznal je to
žensko.
 
»Anka, ti Požarjeva Anka, ali
Si res ti? In v tem času?«
 
"Ljubi sosed, ali res ni nikogar
tu blizu?« je drgetaje šepetala
Anka in postavila košarico
Zelo nalahno poleg sebe na tla.
 
»I če ti rečem, da sem tako
sam kakor je sam polž v svoji
hiši, potem ti bodi dovolj. Toda
Anka, ti si tako razburjena
in treseš se. Povej vendar, kaj
se je zgodilo«, je hitel povpraševati starec z vedno večjo radovednostjo.
 
Tedaj pa se je začul iz košarice otročji jok.
 
»Turška sablja, Anka, kaj naj to pomeni«, je skoro zakričal starec ter se od samega presenečenja umaknil par korakov.
 
»Pst, pst, oče lepo vas prosim, bodite tiho, vse vam povem,« je hitela preplašena Anka in nekoliko poujčkala košarico, nakar je drobno bitje spet utihnilo. Nato je stopila tik Koritnika in tisti trenutek je začutil starec v svoji roki šop bankovcev.
 
»Oče, ali znate molčati? Ali se smem zanesti na vas?«
 
Koritnik je bil pošten človek in po svoji naravi zelo mirne krvi. Toda namah toliko denarja in ne da bi vedel čemu, to mu je tako zmedlo osivelo glavo, da je popolnoma preslišal Ankino proseče vprašanje.
 
»Oče, ali znate biti mož,« ga je opomnila Anka.
 
Sedaj še le se je starec nekoliko zavedel.
»Anka, no seveda, i čemu pa še vprašuješ. Zate grem v ogenj ali vodo , zate storim vse! In če znam molčati, vprašaš. Saj nisem mlada punca, nego mož, ki imam že skoro sedem križev na hrbtu. Tebi Anka, sem hvalo dolžan za marsikatero dobroto, ki si jo naklonila meni ali moji stari, zato ti obljubljam na svojo dušo in na svoje izveličanje, da sem ti iz srca rad na uslugo vedno in povsod, ako mi le dopuščajo moje moči. Toda povej zdaj, Anka, čemu ta denar?«
 
»Le mirno ga vtaknite v žep ter vedite, da ni zadnji. Dobite ga še. Prosim vas le, vzemite me v čoln in zaveslajte nekoliko tja proti sredini Save. Vi sicer pravite, da ste sami tu, ali prav lahko je mogoče, da se potika po bližnji gošči kak nebodigatreba. Tam na vodi pa naju ne bo čul nihče. Pogovoriti se imava zelo važne reči!«
 
»Prav tako, Anka!«
 
Dočim je jel starec odklepati čoln, je vstopila vanj Anka in vzela kajpada košarico s seboj. Čoln se je polagoma jel pomikati od kraja.
 
Jednakomerno, nekako skrivnostno so šumeli valovi Save.
 
»Dosti je,« je dejal stari veslač, polžil vesli ćez čoln in se vsedel nanje. »Ančka, sedaj govori kar hočeš. Tu te čuje kvečjemu kaka riba, ki pa te ne more izdati nikomur.«
 
»Prav, očka! Torej, vi ste obljubili molčati. Na to svojo obljubo ste pripravljeni tudi priseči, kajneda?«
 
»Desetkrat, če treba!«
 
»Dobro. To se mora zgoditi takoj. Sveč nimam, pa zadostovalo bo tudi to.«
 
Anka je razvila iz papirja ličen nikljast križec in ga porinila v starčevo levico. Nato je prijela za njegovo desnico in mu velela:
 
»Privzdignite tri prste! – Tako!«
 
Veslaču je začelo močneje utripati srce. Moj Bog, kaj hoče od njega Anka?«
 
»In sedaj oče, govorite za menoj!«
Anka je začela narekovati, starec je pa pokorno kakor otrok ponavljal za njo naslednje besede:
 
»Prisegam pri Bogu vsemogočnemu, pri svojem zveličanju in pri vsem, kar mi je svetega, da bom molčal do svoje smrti sploh o vsem, kar je z nocojšnjo nočjo v zvezi. Amen!«
 
Ko je govoril zadnje besede je v zvoniku tacenske cerkve polagoma udarjalo dvanajst. Starec se je stresel v neki čudni neznani grozi ...
 
Anka se odkašlja, kakor človek, ki je v zadregi, bi li zaupal bližnjemu svojo skrivnost ali ne, slednjič se ohrabri in začne:
 
»Čujte torej! Gotovo ste čuli, da sem odšla v mesto k svoji teti, da ji strežem v njeni bolezni. Temu pa ni bilo tako. Mudila sem se prav za prav pri njeni starejši hčeri, moji sestrični, ki je uslužbena pri nekem velikem podjetju. Žalibog, da se je zgodilo z njo tako, kakor se zgodi z marsikaterim mladim dekletom. Zaljubila se je in nasledke njene ljubezni imam tu notri v košarici. Ker je bila odsotna od doma, se ji je posrečilo, da je pred svojimi starši popolnoma prikrila svojo sramoto in njena vroča želja je, da ostane to roditeljema še nadalje prikrito. Ker pa, kakor vsaka skrbna mati, gotovo tudi ona srečno ljubi svoje dete, me je naprosila, naj se zavzamem jaz za malega črviča in ga oddam dobrim ljudem tu kje v bližini, da bom vsaj jaz vedela zanj in jej večkrat poročala o njem. Razume se, da tudi moji starši ne smejo nič vedeti o tem, ker sicer bi kaj hitro stric in teta izvedela za hčerino skrivnost. In prav radi tega zahtevam jaz od vas tako stroge molčečnosti proti vsakomur, torej tudi proti vaši ženi. Ljubi sosed, svetujte mi sedaj, komu in kam naj dam ubogega črviča? Dobro plačilo vam in onemu, ki prevzame delo, seveda ne izostane.«
 
Veslač se zamisli ...
 
»Hm, hm, Anka, če ti je prav, naj bo takole. Otroka obdržim jaz. Kakor veš, nimam otrok in moja stara je že večkrat omenila, kako prav bi bilo, če bi vzel v hišo kakega otroka, da bi jej zanašal sol, olje in druge drobnarije, ki se potrebujejo pri gospodinjstvu. Ta v košarici je res še majhen, pa bo počasi zrastel . Ako nimaš nič proti temu, kar pri nas naj ostane. Krivice mu ne bo in tudi lačen ne bo nikoli. Sicer smo si pa tako blizu, da se sama lahko vsak dan prepričaš o otrokovem stanju.«
 
»Tudi meni bi bilo najbolj po volji, ako dete ostane pri vas,« pravi nekako zadovoljna Anka. »Skrbi pa me sedaj zopet to, kako bodete vi odgovarjali vaši ženi in drugim radovednim ljudem na vprašanje, čigavo je dete in odkod ste ga dobili.«
 
»Anka, glede tega bodi brez skrbi! To je moja stvar, katero bom radi tebe, ki si mi bila že tolikokrat dobra, tako zavil in zaobrnil, da najbolj zviti radovedneži niti od daleč ne bodo mogli zavohati resnice. In ti sama se boš čudila, da nosim še toliko pameti v svoji ostareli glavi.«
 
»Kako sem vam hvaležna«, šepne Anka razveseljivo. »Za vaš trud boste dobivali redno in zadostno plačilo.«
 
»Kaj bi tisto. Saj ne zahtevam nič. Toda sedaj moraš misliti na dom. Pozno je že. Da ne boš sama hodila te popeljem po Savi, doli do vašega mlina, ter zaveslam h kraju.«
 
Anki je bilo to všeč in starec je prijel za vesli. Čolniček je polagoma rezal valčke zelene Save proti Požarjevemu mlinu.
 
Dospevši na določeno mesto, se je Anka še enkrat sklonila nad košarico, odgrnila odejico in nalahno poljubila spečega otročička. Že je stopila na obrežje, ko se veslač spomni še nekaj.
 
»Eh no, Anka, skoraj bi bil pozabil. Kakšnega spola pa je to otroče in kako mu bo ime?«
 
»Deček je, deček. Krstili so ga za Albina«, je komaj slišno šepnila Anka ter izginila proti rodni hiši.
 
Koritnik je postavil košarico varno nazaj sredi čolna in zaobrnila čoln nazaj. Pozno je že bilo, on je sedaj čisto pozabil na spanje. Veslal je počasi in mislil mnogo, mnogo ...
 
{{prelom strani}}
 
»Kapa kosmata, to mi ne gre
skupaj in mi ne gre. Dobra duša,
zlata duša ta Anka, ali vrag
me potiplji, če rečem in magari
še s pestjo pribijem, da mi nocoj
ni povedala resnice. E, stari Koritnik
je že preveč trave potlačil
na tej žalostnl zemlji, da bi se dal
slepomišiti takimle punčaram.
Oči mi sicer pešajo, a toliko vendar
ne, da bi celo pri mesečnem
svitu ne bil opazil Ankinih upadlih
lic. Morala je biti bolna. Kaj se je zgodilo z njo? …
Da bi njena sestrična oddala svojega
otroka semkaj, kjer je nihče
ne pozna, no, to bi že bilo. Neverjetno pa je, da bi Anka iz obzirnosti
do sestrične celo lastni
materi zamolčala ta dogodek, ker
je umevno, da bi Požarjevka, kot
dobi ženica, skušala še le omiliti
sedanji žalostni položaj
zapeljane nečakinje. Naka, tu mora biti nekaj vmes. Ha, pa kako
me je pestila s to prečudno prisego. In celo tja na sredo vode je bilo treba iti, da sem dvignil svoje koščene prste. Odkod potem ta njen strah, ako je nedolžna pri vsej tej komediji. Sicer bi pa te smešne prisege prav nič ne bilo treba, če se jaz enkrat zaobljubim molčati, potem to drži kot jeklena ključavnica in še pečat povrhu. Hm, hm, nič ne rečem, prav nič, zdi se mi pa le, da se tistikrat potovka Lovrinka ni motila in da je tiste dneve po nedolžnem klepala nezabeljeni ričet.«
V tem premišljevanju je priveslal na svoje navadno pristanišče, zavil k kraju in priklenil čoln …
 
Naslednjega dne pa je počila po vasi nenavadna, prečudna novica. Mislite si, kaj se je pripetilo prejšnji večer Koritniku? Na polnoč je šlo in mož je že zapenjal svoj čoln hoteč se odpraviti k počitku. Kar začuje pri nasprotnem bregu Save robato kletev in takoj nato jok malega otroka. V neki temni slutnji je Koritnik hitro spet odpel svojega »konjiča« ter veslal na nasprotno stran. Tam je previdno izstopil ter se polagoma in previdno bližal kraju, kjer je še vedno čul kletev in otroški jok. Naenkrat se mu nudi grozen prizor, toda hvala Bogu, prišel je še pravočasno. Na bregu je stala ostudna, divja moška postava držeča v rokah malo dete. Še par kletvic in privzdignil je otroka visoko v zrak, nato pa ga treščil v valove. Koritnik je v tem trenutku čisto pozabil, da je star. Ta prizor mu je vlil v stare ude mladeniško moč; skočil je v vodo in srečno otel dete gotove smrti. Tedaj pa je čisto razločno začutil odmeve bežečih korakov zlobnega zločinca. Želeč izročiti hudobneža roki pravice je položil dete na tla in stekel za njim. Toda bežeči se je obrnil in pozdravil Koritnika z glasnim strelom, nakar se je brodnik seveda hitro obrnil, pobral dete in zbežal v čoln.
 
Tisti dan je imela Koritnikova koča toliko obiskovalcev kakor še nikoli preje. Vse je hotelo videti drobljančak, katerega je rešil Koritnik tako tragične smrti. Starec je že neštetokrat ponovil vso zgodbo, a vedno je vstopil na novo kak radovednež in hočeš nočeš zopet je moral pripovedovati vse od kraja.
 
»Kako lep, kako krasen deček!« to je bila splošna sodba vseh.
 
»Bog ve, ali je krščen,« skrbele so ženske.
 
»To je takoj zaskrbelo tudi mene,« je prepričevalno lagal Koritnik. »In ker sem se upravičeno bal, ostane li dete pri življenju, sem pa napravil krst v sili, kakor so nas učili ranjki gospod župnik. Zajel sem v klobuk vode, mu oblil glavico in mu dal ime svetega Albina škofa«.
 
»Torej po vaših mislih oče«, je modroval Koritnikov sosed Marinovec,« je hudobnež moral biti kak cigan. No to je verjetno. Te golazni je polno povsod. Ampak dete ni cigansko in ni, to se mu vidi. Jaz bi takole rekel, da je cigan hotel nad kom maščevati, pa mu je ukradel otroka in ga hotel umoriti, Tako bo, tako! Pa oče, kaj boste sedaj napravili z otrokom?«
 
»I, kaj, s svojo staro sva se dogovorila, da ostane pri nas, dokler se ne izve kaj natančnejšega o njem. Ako imava jesti midva, bo že še za črviča tudi nekaj ostalo.«
 
»Kako ste dobri sosed,« je povzel spet Marinovec. »Sicer bomo pa tudi mi sosedje nekoliko poskrbeli zanj, kaj bi tisto. Še Požarju morate povedati, on je dobrega srca in bo tudi rad kaj storil za sirotka.«
 
Tako so se vrstili pogovori v Koritnikovi koči skoro ves dan.
 
In mali Albinček je ostal pri Koritniku. Bil je zelo lep in prikupen otrok in stara dva sta ga ljubila, kot bi bil njun lastni sin.
 
Ljudje so pravili, da se za Albinčka posebej zanima Požarjeva Anka. To seveda ni bilo prav nič čudnega. Anka je imela sočutje z vsakim ubožcem, kako pač bi se ji ne smilil nedolžen otrok, ki je takoj po svojem rojstvu padel v roke tako kruti usodi ...
 
Od teh dogodkov je preminilo dolgih deset let. Marsikaj se je izspremenilo v tem času. Oče Požar in njegova žena že počivata večno spanje tam za farno cerkvijo šentviško. Tudi potovka Lavrinka je dokonačal svojega življenja trnovo pot. Na Požarjevini gospodaril sedaj mlad, ponosen človek, Ankin mož. Poročil se je z Anko pred dobrimi petimi leti. Bil je sin bogatega kmeta iz bližnje vasi in je prinesel k hiši precej tisočakov. Sosedje ga zelo hvalijo, trdeč, da je vreden naslednik svojega pokojnega tasta.
 
Le nekaj sosedom ni bilo po volji, namreč, da mlada Požarja še nista imela potomcev.
 
»Takim, ki imajo vsega dovolj, naj bi Bog dal vsaj deset otrok,« so godrnjale z otroci obilno obdarjene matere.
 
Vendar so pa jezikave ženice trdile, da ta pogrešek prav nič ne kali Požarjeve zakonske sreče in da se mlada dva razumeta bolje, kakor vsak druga zakonski par v vasi. No, kar take ženice trdijo, to bo rado res. Sicer pa že na Ankinem zdravem in vedrem licu opažamo, da je srečna s svojim možem.
 
Koritnik in njegova stara še živita. Njuni glavi lezeta k tlom. Edino veselje jima je desetletni Albinček, ki je krasen kakor roža, uren kot vrtalka, marljiv in razumen, da ga vaški učitelj kar prehvaliti ne more. Sosed Marinovec, ki je Albinčku tudi velik prijatelj, je rekel nekoč Koritniku:
 
»Veste sosed, jaz tako rad gledam dečkove lepe oči in njegove dolge, črne kodre. Pa ta bel obrazek! Povem vam, da lepšega otroka ni na tem svetu. In kadar se zagledam vanj, mi pride na misel tisti cigan Marko, ki je znal gosti, da bi ga bili poslušali sami angeli in ki je bil po hudirjevo lep, četudi je bil cigan. Zdi se mi, da bo kakih deset let odkar je dninaril pri Požarju.«
 
»Ljudje so podobni ljudem,«
je zagodrnjal Koritnik in oddrsal
po svojih opravkih.
 
Tisto jesen so bili hudi nalivi
in Sava je zelo narastla. Koritnik
že davno ni več prijemal za
vesli, tem raje je pa lovil les, ki
ga je spotoma poplavljala deroča
Sava. Neko deževno jutro je
stal na tem lesnem lovu, ves
premočen cele dve uri in to je
bilo za njegovo staro telo preveč.
Dobil je hudo pljučnico in
v par dneh je bilo po njem. Odnesli
so ga tja, odkoder ni več
vrnitve. Albinček se kar ni mogel
vtolažiti ob gomili dobrega
rednika.
 
Nekaj dni po pogrebu je vdova
Koritnica vsa obupana premišljevala,
kako si bosta z Albinčkom
uredila svoje malo gospodarstvo,
ko stopi v kočo mladi
Požar.
 
»Čujte, mati,« pravi po kratkem
pozdravu, »kaj me je napotilo
k vam. Ko ste sedaj izgubili
moža, se boste vi, stara oslabela
ženska kaj težko vzdržavali v
tej ubogi kočici, ker ste nezmožni
za vsako težje delo. Fantiček
pa tudi še ne more biti v nobeno
izdatnejšo pomoč. Zanj bi
bilo najboljše, ako bi še nekaj
časa obiskoval šolo. Župnik in
učitelj ga zelo hvalita in tudi
meni se fant dopade. Zato sva
z ženo sklenila, če vam je prav,
da vzameva Albinčka k sebi. Ali
vam je prav tako?«
 
»Ti moj Bog,« je vzkliknila
starka, »še ta edini zaklad naj bi
dala od sebe! Ne, za ves svet
ne! Kaj naj počnem tu čisto
sama.«
 
»Čakajte, mati, da se domeniva.
Anka pravi, da bi tudi vi
prišli k nam. Toliko prostora
in jedi še imamo. Fanta dam
par let v mestne šole, kajti tudi
kmetskemu gospodarju je dandanes
treba nekaj znanja. Potem
lahko ostane pri nas za vedno.
Če bo vseskozi priden no,—
Bog mi ni dal otrok—se lahko
zgodi, da bo po moji smrti on
gospodar na Požarjevini. To je
moja želja in Ankina.«
 
Starko so polile solze blaženega veselja. Z obema rokama je stisnila Požarjevo desnico, hotela jo je nesti k ustom, kar ji je pa mladi mož zabranil. Zavest, da bo njen ljubljeni rejenček kedar še bogat in spoštovan mož, dvigala jo je nad oblake.
 
»Jutri pa kar pridita!« je rekel smehljaje Požar in zapustil kočo.
 
Drugi dan sta se preselila oba na Požarjevino.
 
{{prelom strani}}
164

urejanj