Šopek samotarke: Razlika med redakcijama

dodanih 5.167 zlogov ,  pred 6 leti
 
Drugi dan sta se preselila oba na Požarjevino.
 
{{prelom strani}}
 
===Poroka===
 
Cerkovnikov Tonček in Robidova Micika sta bila ženin in nevesta. Včeraj so ju oklicali v tretje in danes ob desetih se bo vrstila poroka.
 
Ura je odbila šele devet, vendar je tuintam stopila marsikatera mladenka na prag ter zvedavo zrla proti vaški cerkvi, ali se že bližajo svatje.
 
Da ob takih prilikah poročenca mnogo kritizirajo, opravljajo in obrekujejo je znano.
 
Resnici na ljubo in Št. Vidčankam na čast moram pripomniti, da so naša šentviška dekleta in ženice večinoma poštene, tihe in miroljubne, vendar pa kakor povsod tako je tudi med njimi nekaj takih, katerim je opravljanje nadvse ljubo.
 
V obraz ti je sicer sladka kot med, a za hrbtom gorje tebi! In cvet te družbe se je začel danes stekati ter krenil naravnost pod vaški zvonik, da zadostno napase svojo radovednost in da si obrusi jezike nad novoporočencema.
 
Končno je vendarle napočil zaželjeni čas. Iz rodne hiše, oddaljene par streljajev od cerkve, je stopila nevesta Micika ter sev družbi brata in sestre bližala cerkvi. Bila je čednega ter zelo
resnega obraza. Črna svilena obleka,
snežnobel venec na glavi
—vse to ji je čudovito lepo pristojalo.
Zrla je v tla, kakor bi hotela prikriti objokane oči.
 
Ko so dospeli do cerkovnikovega stanovanja tik cerkve, je pristopil tudi ženin Tonček. Tudi on je bil črno opravljen, na prsih pa je imel belordeč šopek.
 
Lic je bil rdečih kakor roža, oči živih, skratka – Tonček je bil izredno lep mladenič.
 
Odkorakali so v cerkev.
 
Sedaj je zašumelo pod zvonikom kakor v panju.
 
»Joj, ali ste videle, kako se je prevzetno držala, kakor bi bila ona prva, ki je postala nevesta,« tako klepeče Letnarjeva Polona.
 
»Pa kako je bil Tonček gizdav! Kakor bi hotel vsemu svetu pokazati, da je priženil tisočake,« modruje mati Mehačka.
 
»I, meni se pa to čudno zdi,« hiti Mihova Malika, da ga je Micika hotela. Ona ima gotovo tri tisočake in marsikak posestnik ji je ponujal roko vzakon, a vsakomur je odrekla. Na, tega pa gre jemat, ko še svoje hiše nima.«
 
»Ej, pa da bi že vsaj cerkovnik ne bil! Vsem gospodom se bosta morala klanjati, hlapca bosta vse žive dni!« pripoveduje Degljevka.
 
»Cerkev bo morala pometati−«
 
»Spovednico bo pomivala−«
 
»Pajčevine bo ometala, brr−«
 
»Ej, pa tale Tonček še prav nič trden ni,« ropota Radeckova Mica. »Lansko leto je vedno hodil okrog zdravnikov.«
 
»Jaz bi ga že ne hotela,« pravi Šuštarjeva Franica, o kateri je bilo splošno znano, da ji je ženin Tonček že od nekdaj prav posebno všeč.
 
Kdo ve, kaj bi bile še vse nagromadile na ubogi žrtvi, da se niso oglasili zvonovi in oznanili, da se je pričelo cerkveno opravilo.
 
Druga za drugo se napotijo v cerkev, seveda ne toliko iz pobožnosti kakor iz radovednosti.
 
Kmalu za tem pa pridrdra doli iz Ljubljane izvošček z iskrim konjičem in lepo kočijo ter obstane po naročilu ženinovem pred cerkvijo. Odpeljal bo namreč novoporočenca v Ljubljano, od tam pa pojdeta z vlakom na ženitovanjsko potovanje.
 
Ko mine cerkveni obred, stopita iz cerkve najprej nevestin brat in sestra kot drug in družica, za njima pa prideta roko v roki ženin in nevesta. Tiha sreča jima sije z obrazov.
 
Takoj za tem pa planejo iz cerkve ljubeznive in nevestine »prijateljice«, gnetejo se okrog novoporočencev ter jima z neizmerno sladkimi besedami čestitajo in voščijo vse najboljše.
 
»Oj, Micika, veselim se tvoje sreče,« govori ji živahno Mihova Malika. »Bolje ti bo, kakor ne vem na kakšnem gruntu, cerkovniška služba nese v ŠT. Vidu lepe denarce. Poleg vsega tega se ti pa ne bo treba peči po cele dneve na solncu.«
 
»Toča ti ne bo pobila,« hiti Degljevka.
 
»Suša tudi ne uničila«, skoraj kriči mati Mehačka.
 
»Gospa boš«, kima Letnerjeva Polona.
 
»Oh, Tonček,« zaropota Radeckova Mica, »lahko si vesel. Tvoja Micika je vredna zlatega denarja, četudi bi ne imela nobenega krajcarja.«
 
»Bog vama daj srečo!« vzdihne Šuštarjeva Franica.
 
»Da, da, Bog vama daj srečo!« kliče vse navzkriž.
 
Nevesta ni mogla vsem odgovarjati, če bi tudi hotela. Nalahko in komaj vidno je prikimavala. A še manj se je menil za njih čestitke ženin. Parkrat mu je zaigral krog usten zaničljiv posmeh, češ, poznam vas, hinavke! Tembolj pa se je trudil, da je čimprej prišel z nevesto do kočije. Ko sedeta vanjo, skoči izvošček na kozla, nakar oddirja čili konjič po bliskovo proti beli Ljubljani.
 
Sedaj so zborovalke pod zvonikom hitro spremenile svoje obraze in svoje besede. Med glasnim šumom, ki je nastal med njimi, so se čuli vzkliki:
 
»Hm, s kočijo se vozita, na starost bosta pa peš hodila!«
 
»Oj ti prevzetnost!«
 
»Pa prepirala se bosta. Dobro sem videla, ko je ženin gredoč iz cerkve stopil čez cerkven prag z levo nogo naprej. To pomeni kreg in prepir!«
 
»Ne bosta srečna, ne!«
 
Ura v zvoniku je odbila enajst ter opomnila klepetulje, da je čas pripravljati kosilo. Razšle so se vsaka na svoj dom. –
 
Prerokovanje klepetavih jezičnic pa se ni izpolnilo. Tonček živi s svojo ženko zelo srečno in zadovoljno in Miciki ni kar nikoli žal, da je vzela cerkovnika Tončka.
 
{{prelom strani}}
164

urejanj