Redakcija: 22:10, 16. marec 2016 uredi Urskapotocnik (pogovor \| prispevki) 164 urejanj →‎Prisega o polnoči ← Starejše urejanje		Redakcija: 10:25, 17. marec 2016 uredi razveljavi Urskapotocnik (pogovor \| prispevki) 164 urejanj →‎Poroka Novejše urejanje →
Vrstica 2.831: {{prelom strani}} ===Prosjak Škrenc=== »Halo, otroci, skupaj, Škrene je tukaj!« Ob tem klicu starega prosjaka smo drvili mali paglavčki veselja pijani okrog moža, ki se je moral zdeti na prvi pogled vsakomur precej smešen. Mesto prosjaške bisage čez ramo je nosil v levici neke vrste cekar, ki pa ni bil dosti mlajši od Škerca samega. Za palico mu je služil ogorel dežnik, glavo mu je pokrival ogromen širokokrajni klobuk, o katerem so nekateri poredneži trdili, da nima v premeru nič manj nego njegov rdeči dežnik, kadar je razpet. Obleko je nosil, kakršno je sploh dobil, sedaj preveliko, sedaj zopet premajhno. Pa to bi še vse bilo, le čevljev ta čudak ni nosil nikoli. Poleti je hodil bos, pozimi pa je imel noge ovite kar na debelo s cunjami. A kljub temu je bil nam otrokom nad vse ljub in drag. Kadar smo ga dobili v roke, spremili smo ga trumoma do vaškega vodnjaka. Tam se je vsedel na pol podrto klopico, ml pa po tleh krog njega. In začel nam je praviti bajke in pravljice, smešne, da smo se tolkli ob kolena, pa tudi strašne, da so se nam ježili lasje. Kadar pa mu je zmanjkalo besed, posegel je v svoj starodavni, a za nas tako velevažni cekar in izvlekel iz njega bonbončke, pa še kako sladke, ter nam jih začel deliti. Vidite, čitatelji moji, da potem res ni bilo nič čudnega, da smo imeli otroci prosjaka Škrenca tako radi. S tem, da je šel na roko otročajem, je ustregel raznim mamicam, ki ne ostanejo nikoli mrzlosrčne napram onemu, ki pokaže mehko srce do njih ljubljenčkov. Sicer se je pa znal gospodinjam prikupiti tudi s tem, da jim je prinašal raznovrstne zdravilne rože proti vsakojakim boleznim. Zato je dobival Škrenc pri tej ali oni hiši vedno boljše kosilo in mehkejšo posteljo kakor drug prosjak. Dobro smo se razumeli s Škrencem, dobro. A prišlo je drugače. Bilo je ob času, ko je umrl stari »Amerikanec«, ki je stanoval koncem naše vasi. Ta človek je bil rojen,— kakor je sam zatrjeval — v naši vasici. Večino svojega življenja je prebil v Ameriki — odtod tudi njegov priimek — in si je baje nahranil mnogo denarja. Živel je zelo samotarsko in skopo. Toda življenje in smrt pokojnega Amerikanca naše vaščane ni bogve kaj brigala. Tem glasnejši vzkliki začudenja pa so šli od ust do ust, ko je počila novica, da je Amerikančevo stanovanje vzel v najem — prosjak Škrenc. In vendar je bila to resnica; kajti kmalu smo videli Škrenca šetati se pred svojim čednim stanovanjem. Odslej pa tudi prosjačil ni več. Karkoli je porabil za življenjske potrebe, vse je sproti in pošteno plačal. Radovednost vaščanov, kje je Škrenc dobil denar, je vedno bolj rasla. Nekateri črnogledi so celo sumili, da do sedanje svoje udobnosti Škrenc ni prišel poštenim potom. Otroci smo se sedaj še bolj gnetli okrog njega. Saj nas je pa tudi res rad imel. Vedno nas je razveseljeval s kako novo pravljico ali pa s cukrčki. Ko smo se nekoč na vrtu zopet prav dobro imeli, poruka mali soaedov Mihec Škrenca za kamižolo in pravi: »Slišite vi, naš ata so pa mami rekli, da ste vi gotovo kje mnogo denarja ukradli.« Pri teh besedah nedolžnega Mihca je pogledal stari Škrenc tako strašno, kakor ga še nismo videli prej nikoli. Nato pa je hitro in molče odšel v svoje stanovanje in še zaklenil. Od tedaj pa tudi za nas otroke ni več maral. Živel je popolnoma sam zase prav do časa, ko se mu je približala smrt. Tedaj pa je dal poklicati mojega očeta in župana ter jima govoril z oslabelim glasom: »Ljuba soseda, umrl bom, saj je že Čas. Star sem že in dozorjen kakor zrela hruška. Še prej pa moram narediti svoj testament in vama pojasniti skrivnost, radi katere so si vaščani tako belili glave in še celo nedolžnim otrokom pravili, da sem kradel. Dobro se še spominjate, kajne, oče župan, kako je bilo takrat ko ste po pokojnem Amerikancu delili obleko in take stvari med reveže. Ko sem tudi jaz prišel blizu, ste mi rekli: »Hej, prijatelj, pozno prihajaš. Vse sem že razdal. Le čakaj no, tu je še ena blazina polna mehkega perja. Kar vzemi jo! Bo vsaj enkrat tvoja glava počivala na mehkem.« Jaz sem vrgel blazino na ramo, se zahvalil in šel. Res sem imel potem tisto blazino nekaj noči pod glavo, toda moja trda butica, ki je bila vse svoje življenje vajena le slame ali pa še kaj tršega, se ni dobro počutila na pernici. Zato sem sklenil blazino izprazniti in jo napolniti z rezanico. In ko nekega jutra preparam blazino in začnem jemati perje iz nje, zagrabim za neki zavitek. Urno odvijam, in kaj vidim: same bankovce za celih 5000 kron! No, ta Amerikanec se je res moral zelo bati za denar, ker ga je zašil v blazino in ležal na njem. Toda kaj sedaj z denarjem? Mislim in mislim ter pridem do zaključka, da je Bog, ki vse ve, gotovo ta denar meni namenil. Blazina je bila podarjena meni, torej je tudi moje vse, kar je v blazini. Pri tolikem denarju se mi je zdelo greh še nadalje beračiti in nadlegovati ljudi. Najel sem si to stanovanje in živel mirno in zmerno. Ostalo mi je še 3000 kron. Ker sem bil nekoč sam prosjak, tudi sedaj ne smem pozabiti svojih stanovskih sobratov. Prosim vaju, razdelita ta denar med prosjake in jim sporočita, naj se me kdaj spomnijo v molitvi! Pa tudi sosedom pojasnita vso zadevo, da me ne bodo imeli za hudobneža. To je moj testament in ta naj ostane!« Župan je vse, kar je bolnik povedal, skrbno zapisal, na kar se je Škrenc podkrižal in oporoka je bila napravljena. Kake tri dni pozneje so naznanjali šetviški zvonovi, da Škrenca ni več med živimi. Ker rajni Amerikanec ni imel sorodnikov, je sodišče odobrilo Škrencovo oporoko in denar se je razdelil med prosjake in največje občinske reveže. Od Škrencove smrti je preteklo sedaj že mnogo let, a spomin nanj živi še vedno v moji rodni vasici, in vsako leto na praznik Vseh svetih ozaljša množica prosjakov s cvetlicami in prižganimi svečami njegov grob ter glasno pomoli za mir in pokoj svojega dobrotnika — nekdanjega prosjaka Škrenca. ===Nesrečni album=== Kdor je videl bi poznal Janka Krajnika, uradnika neke posojilnice v mestu K., je moral priznati, da je Janko prav čeden fant: visoka in vitka postava, podolgovat obraz, skrbno urejene brčice, modro oko, visoko, belo čelo so obkrožali nenavadno gosti kodri. Sicer se je teh svojih vrlin precej zavedal, a vendar ne toliko, da bi bil nadut ali ošaben. Nasprotno, med svojimi kolegi je bil znan kot najboljši dovtipnež, zato je bil priljubljen v vseh družbah . Janko je bil tudi že zaročen in govorilo se je, da ne bo dolgo, ko bo zopet en »zavber fant« skočil v sladkogrenki zakonski jarem. Eden izmed njegovih prijateljev se je kaj rad izrazil, da ima Janko svojo nevesto zelo rad, a vendar bi ji prav z mirnim srcem postal nezvest, ako bi se nevesti odtegnilo njenih dvajset tisoč kron dote. Njegova zaročenka ni bila kaka negovana, nališpana meščanka, nego hči kmetskih staršev, ki so imeli obširno posestvo in dobro vpeljano gostilno, oddaljeno uro hoda od mesta, kamor so meščani kaj radi zahajali ob nedeljskih popoldnevih. Med onimi, ki so obiskovali to gostilno, je bil tudi Janko in to je dalo povod, da se je zagledal v gostilničarjevo hčerko, Žagarjevo Minko. Minka je bila ena izmed one vrste ljudi, na katerih ne najdemo a čim bolj občujemo z njimi tem bolj se nam priljubijo in tem bolj nam ugaja vse, kar vidimo na njih. Zdrava, čvrsta in vedno vesela mladenka se je živahno sukala okrog gostov ter jih znala s svojo zgovornostjo izvrstno zabavati. Oče Žagar je bil na svojo hčerko zelo ponosen . Razen nje je imel še sina, in ker je bil premožen je dal svoji hčerki po dokončani ljudski šoli še osemrazredno mestno šolo, ki jo je Minka dovršila z najboljšimi uspehi. Ko je dokončala še enoletno gospodinjsko šolo, se je vrnila domov in odslej je stregla gostom in pomagala materi pri gospodinjstvu. Očetu hčerina ljubezen z Jankom ni bila nič kaj po volji. Želel jo je omožiti s kakim bogatim posestnikom ali trgovcem, da bi se »dekle, ki bo kaj imelo, sukalo na svojem«.

Šopek samotarke: Razlika med redakcijama