Šopek samotarke: Razlika med redakcijama

dodanih 8.083 zlogov ,  pred 6 leti
 
{{prelom strani}}
 
===Prosjak Škrenc===
 
»Halo, otroci, skupaj, Škrene
je tukaj!« Ob tem klicu starega
prosjaka smo drvili mali paglavčki
veselja pijani okrog moža, ki
se je moral zdeti na prvi pogled vsakomur precej smešen.
 
Mesto prosjaške bisage čez ramo je nosil v levici neke vrste cekar, ki pa ni bil dosti mlajši od Škerca samega. Za palico mu je služil ogorel dežnik, glavo mu je pokrival ogromen širokokrajni klobuk, o katerem so nekateri poredneži trdili, da nima v premeru nič manj nego njegov rdeči dežnik, kadar je razpet. Obleko je nosil, kakršno je sploh dobil, sedaj preveliko, sedaj zopet premajhno. Pa to bi še vse bilo, le čevljev ta čudak ni nosil nikoli. Poleti je hodil bos, pozimi pa je imel noge ovite kar na debelo s cunjami.
 
A kljub temu je bil nam otrokom nad vse ljub in drag. Kadar smo ga dobili v roke, spremili smo ga trumoma do vaškega vodnjaka. Tam se je vsedel na pol podrto klopico, ml pa po tleh
krog njega. In začel nam je praviti
bajke in pravljice, smešne,
da smo se tolkli ob kolena, pa
tudi strašne, da so se nam ježili
lasje. Kadar pa mu je zmanjkalo
besed, posegel je v svoj starodavni,
a za nas tako velevažni
cekar in izvlekel iz njega bonbončke,
pa še kako sladke, ter
nam jih začel deliti.
 
Vidite, čitatelji moji, da potem
res ni bilo nič čudnega, da
smo imeli otroci prosjaka Škrenca
tako radi. S tem, da je šel na
roko otročajem, je ustregel raznim
mamicam, ki ne ostanejo nikoli
mrzlosrčne napram onemu,
ki pokaže mehko srce do njih
ljubljenčkov. Sicer se je pa znal
gospodinjam prikupiti tudi s
tem, da jim je prinašal raznovrstne
zdravilne rože proti vsakojakim
boleznim. Zato je dobival Škrenc pri tej ali oni hiši vedno
boljše kosilo in mehkejšo posteljo
kakor drug prosjak.
 
Dobro smo se razumeli s
Škrencem, dobro. A prišlo je
drugače.
 
Bilo je ob času, ko je umrl stari
»Amerikanec«, ki je stanoval
koncem naše vasi. Ta človek je
bil rojen,— kakor je sam zatrjeval
— v naši vasici. Večino
svojega življenja je prebil v Ameriki
— odtod tudi njegov priimek
— in si je baje nahranil
mnogo denarja. Živel je zelo
samotarsko in skopo. Toda življenje
in smrt pokojnega Amerikanca
naše vaščane ni bogve
kaj brigala. Tem glasnejši vzkliki
začudenja pa so šli od ust do
ust, ko je počila novica, da je Amerikančevo
stanovanje vzel v
najem — prosjak Škrenc.
In vendar je bila to resnica; kajti
kmalu smo videli Škrenca šetati
se pred svojim čednim stanovanjem.
 
Odslej pa tudi prosjačil ni več.
Karkoli je porabil za življenjske
potrebe, vse je sproti in pošteno
plačal.
 
Radovednost vaščanov, kje je
Škrenc dobil denar, je vedno
bolj rasla. Nekateri črnogledi so
celo sumili, da do sedanje svoje
udobnosti Škrenc ni prišel poštenim
potom.
 
Otroci smo se sedaj še bolj
gnetli okrog njega. Saj nas je
pa tudi res rad imel. Vedno nas
je razveseljeval s kako novo
pravljico ali pa s cukrčki.
 
Ko smo se nekoč na vrtu zopet
prav dobro imeli, poruka mali
soaedov Mihec Škrenca za kamižolo
in pravi:
 
»Slišite vi, naš ata so pa mami
rekli, da ste vi gotovo kje mnogo
denarja ukradli.«
 
Pri teh besedah nedolžnega
Mihca je pogledal stari Škrenc
tako strašno, kakor ga še nismo
videli prej nikoli. Nato pa je
hitro in molče odšel v svoje stanovanje
in še zaklenil.
 
Od tedaj pa tudi za nas otroke
ni več maral. Živel je popolnoma
sam zase prav do časa, ko se
mu je približala smrt.
 
Tedaj pa je dal poklicati mojega
očeta in župana ter jima
govoril z oslabelim glasom:
 
»Ljuba soseda, umrl bom, saj
je že Čas. Star sem že in dozorjen
kakor zrela hruška. Še prej
pa moram narediti svoj testament
in vama pojasniti skrivnost,
radi katere so si vaščani
tako belili glave in še celo nedolžnim
otrokom pravili, da sem
kradel.
 
Dobro se še spominjate, kajne,
oče župan, kako je bilo takrat
ko ste po pokojnem Amerikancu
delili obleko in take stvari
med reveže. Ko sem tudi jaz
prišel blizu, ste mi rekli: »Hej,
prijatelj, pozno prihajaš. Vse
sem že razdal. Le čakaj no, tu
je še ena blazina polna mehkega
perja. Kar vzemi jo! Bo vsaj
enkrat tvoja glava počivala na
mehkem.«
 
Jaz sem vrgel blazino na ramo,
se zahvalil in šel. Res sem
imel potem tisto blazino nekaj
noči pod glavo, toda moja trda
butica, ki je bila vse svoje življenje
vajena le slame ali pa še
kaj tršega, se ni dobro počutila
na pernici. Zato sem sklenil blazino
izprazniti in jo napolniti z
rezanico. In ko nekega jutra
preparam blazino in začnem jemati
perje iz nje, zagrabim za
neki zavitek. Urno odvijam, in
kaj vidim: same bankovce za celih
5000 kron! No, ta Amerikanec se je res moral zelo bati za
denar, ker ga je zašil v blazino
in ležal na njem. Toda kaj sedaj
z denarjem? Mislim in mislim
ter pridem do zaključka, da
je Bog, ki vse ve, gotovo ta denar
meni namenil. Blazina je
bila podarjena meni, torej je tudi
moje vse, kar je v blazini. Pri
tolikem denarju se mi je zdelo
greh še nadalje beračiti in nadlegovati
ljudi. Najel sem si to
stanovanje in živel mirno in
zmerno. Ostalo mi je še 3000
kron. Ker sem bil nekoč sam
prosjak, tudi sedaj ne smem pozabiti
svojih stanovskih sobratov. Prosim vaju, razdelita ta
denar med prosjake in jim sporočita,
naj se me kdaj spomnijo
v molitvi! Pa tudi sosedom pojasnita
vso zadevo, da me ne bodo
imeli za hudobneža. To je moj
testament in ta naj ostane!«
 
Župan je vse, kar je bolnik
povedal, skrbno zapisal, na kar
se je Škrenc podkrižal in oporoka
je bila napravljena.
 
Kake tri dni pozneje so naznanjali
šetviški zvonovi, da
Škrenca ni več med živimi. Ker
rajni Amerikanec ni imel sorodnikov,
je sodišče odobrilo
Škrencovo oporoko in denar se
je razdelil med prosjake in največje
občinske reveže.
 
Od Škrencove smrti je preteklo
sedaj že mnogo let, a spomin
nanj živi še vedno v moji
rodni vasici, in vsako leto na
praznik Vseh svetih ozaljša množica
prosjakov s cvetlicami in
prižganimi svečami njegov grob
ter glasno pomoli za mir in pokoj
svojega dobrotnika — nekdanjega
prosjaka Škrenca.
 
===Nesrečni album===
 
Kdor je videl bi poznal Janka
Krajnika, uradnika neke posojilnice
v mestu K., je moral priznati,
da je Janko prav čeden
fant: visoka in vitka postava,
podolgovat obraz, skrbno urejene
brčice, modro oko, visoko,
belo čelo so obkrožali nenavadno
gosti kodri. Sicer se je teh
svojih vrlin precej zavedal, a
vendar ne toliko, da bi bil nadut
ali ošaben. Nasprotno, med
svojimi kolegi je bil znan kot
najboljši dovtipnež, zato je bil
priljubljen v vseh družbah .
 
Janko je bil tudi že zaročen
in govorilo se je, da ne bo dolgo,
ko bo zopet en »zavber fant«
skočil v sladkogrenki zakonski
jarem. Eden izmed njegovih prijateljev se je kaj rad izrazil,
da ima Janko svojo nevesto zelo
rad, a vendar bi ji prav z
mirnim srcem postal nezvest, ako
bi se nevesti odtegnilo njenih
dvajset tisoč kron dote.
 
Njegova zaročenka ni bila kaka
negovana, nališpana meščanka,
nego hči kmetskih staršev,
ki so imeli obširno posestvo in
dobro vpeljano gostilno, oddaljeno
uro hoda od mesta, kamor so
meščani kaj radi zahajali ob nedeljskih
popoldnevih. Med onimi,
ki so obiskovali to gostilno,
je bil tudi Janko in to je dalo
povod, da se je zagledal v gostilničarjevo
hčerko, Žagarjevo
Minko.
 
Minka je bila ena izmed one
vrste ljudi, na katerih ne najdemo
a čim bolj občujemo z njimi tem bolj se nam priljubijo in tem bolj nam ugaja vse, kar vidimo na njih. Zdrava, čvrsta in vedno vesela mladenka se je živahno sukala okrog gostov ter jih znala s svojo zgovornostjo izvrstno zabavati. Oče Žagar je bil na svojo hčerko zelo ponosen . Razen nje je imel še sina, in ker je bil premožen je dal svoji hčerki po dokončani ljudski šoli še osemrazredno mestno šolo, ki jo je Minka dovršila z najboljšimi uspehi. Ko je dokončala še enoletno gospodinjsko šolo, se je vrnila domov in odslej je stregla gostom in pomagala materi pri gospodinjstvu.
 
Očetu hčerina ljubezen z Jankom ni bila nič kaj po volji. Želel jo je omožiti s kakim bogatim posestnikom ali trgovcem, da bi se »dekle, ki bo kaj imelo, sukalo na svojem«.
164

urejanj