Redakcija: 10:25, 17. marec 2016 uredi Urskapotocnik (pogovor \| prispevki) 164 urejanj →‎Poroka ← Starejše urejanje		Redakcija: 12:30, 17. marec 2016 uredi razveljavi Urskapotocnik (pogovor \| prispevki) 164 urejanj →‎Nesrečni album Novejše urejanje →
Vrstica 3.072: Očetu hčerina ljubezen z Jankom ni bila nič kaj po volji. Želel jo je omožiti s kakim bogatim posestnikom ali trgovcem, da bi se »dekle, ki bo kaj imelo, sukalo na svojem«. {{prelom strani}} »Gospod gori ali doli, to ni vse skup nič«, je mrmral nevoljno. »Vedno bom imel oba na glavi, ko bosta hodila po krompir in drugo brkljarijo.« A da bi se odločno uprl hčerini želji, lega ni mogel, ker je preveč ljubil svojo Minko. Uvidel je tudi, da je Minka tako zaverovana v Janka, da bi bila le težko srečna z drugim; kaliti srečo svojemu otroku, pa ni hotel. Ker je imela Minka mater odločno na svoji strani, je slednjič tudi oče utihnil s svojimi pomisleki in poroka z Jankom je bila gotova stvar — Nekega jutra, bilo je par dni pred Minkinim godom, je stopical Janko zelo nemirno po svojem uradu. God njegove zaročenke je bil pred durmi, a nikakor se ni mogel domisliti, s čim bi na ta dan razveselil svojo ljubljenko. Ali bi ji kupil diamantne uhane? Ali zlato broško? Eh, pa to bi jo v primerjavi z visoko ceno zelo malo vzradostilo, kajti ne ima že itak dovolj. Ali ji naj pošlje lično, parfumirano voščilno pisemce? No, to ji itak mora ... Biti mora nekaj lepšega. Slednjič mu šine vendar nekaj izvrstnega v glavo. Domisli si, da ima Minka mnogo slik od svojih znancev in znank, pa nobenega albuma. Bravo, kupi ji lep album in Minka bo gotovo zelo vesela tega darila. Seveda ga je pri tem takoj neprijetno dirnila zavest, da ima mesec že precej visoko številko, vsled česar bo težko utrpel tiste kronice. Pa na to ne sme dosti misliti, gre se za Minko in kar ji sedaj žrtvuje, mu pozneje desetero povrne. Se tisto popoldne je stopil v trgovino, da si izbere album, kl mora biti seveda selo lep. Janko je pregledoval, tipal in izbiral ter se slednjič odločil za srednje velik album, ki je bil kaj lično vezan v leskeči, temnorjavi baršun. Trgovec je cenil iz brano blago na dvajset kron, a končno je popustil dve kroni. Pa tudi ta vsota se Je zdela Janku izredno visoka, toda všeč mu je bil tako zelo, da ga ne bi pustil za nobeno ceno. Nekako strahoma je omenil, da bi ga že kupil, čeravno je drag, ko bi se par dni počakalo na denar. Nato je trgovec zamahnil z roko češ: saj se poznamo in je hitro zavil Janku izbrani album. Srečen, kakor bi nosil največji zaklad, je hitel Janko domov, prepričan, da se s tem darom Minki prav posebno prikupi. Zvečer je pisal Minki voščilce, sestavljeno iz najslajših besed, a drugi dan proti večeru je stisnil album pod pazduho in se napotil Minki. Minka je bila res vsa blažena, ko ji je Janko izročil tako krasno godovno darilo. Nato sta takoj vložila v album vse Minkine slike, izmed katerih je seveda Jankova zavzela prvo mesto. Album je bil precej prostoren, a Minka je imela toliko slik, da je bil do malega ves poln; le za tri slike je ostalo še prostora. »Glej, Janko, troje slik mi še manjka. Kje naj jih dobim? Album mora biti poln,« je gostolela Minka. »To bo pa za najine malčke«, je dejal šaljivo Janko ter pogladil mladenko po gostih laseh. "Eh, beži porednež! Čemu bi vedno kvasil kaj takega,« ga je pokregala Minka; a iz njenega glasu je bilo spoznati, da se prav nič ne huduje nanj. Pozneje sta se Minkinemu godovanju pridružila še oče in mama pri kapljici rujnega vinca so trčili na dobro srečo mladega para, ki naj bi se povezala s sladko vezjo svetega zakona v bodočem predpustu. Ura v zvoniku vaške cerkve je naznanjala »trudne, pozne ure že«, ko se je Janko poln najsrečnejših čustev vračal domov. Pristna in močna kapljica trtinega soka mu je razgrela kri in možgane ter mu povzročila živahno razpoloženje za različna razmišljevanja. Kako hvaležen je svoji usodi, da mu je naklonila Minko, katere ne bi zamenjal z nobeno mestno gospodično. Sicer pa — kaj pa imajo mestne gospodične hvalevrednega na sebi, kar bi ne imela Minka in to še v večji meri od njih. Imela bo svojih dvajset tisoč kron dote, in te vsote ne premore vsaka mestna nevesta, ki dobi kvečjemu za časa možitve od svojih staršev toliko, da si napravi poročno obleko in nekaj pohištva, to je vse. Res da so meščanke, ki imajo veliko premoženje, a kaj pomaga, ko so pri tem tako visoko in mehkužno vzgojene, da njihove zahteve požro vsako veliko vsoto. Vsako leto troje klobukov po petdeset do sto kron, potem vsaj toliko obleke po najnovejši modi, to v sedanjih časih ni karsibodi. In potem mora priti v hišo kuharica, hišna in pozneje kajpada tudi pestunja Ti pa ljubi mož, lepo plačuj in tiho bodi! Hvala Bogu, Minka pač ne bo poznala teh groznih potrebščin. Res da je rada čedno opravljena, kar se tudi spodobi, a šemarila se nikoli ne bo, to on dobro ve. In če tudi ji pozneje kupi mesto robca klobuk, nič ne de, ona bo gotovo zahtevala le skromno pokrivalo. Pa še nekaj je, kar je z ozirom na Minkino združitev velike važnosti. Časi so hudi vsaka najmanjša življenjska potrebščina je silno draga, če se sploh dobi. In on kot srednje vrste uradnik to bridko okuša slednji dan. Minkini starši imajo vsega v izobilju in on je prepričan, da bodo Žagarjevi z vsemi takimi dobrotami Minko še nadalje zalagali, in to je po njegovem računanju še ena velika postranska dota. O Janko je zadel terno, pravo terno! Z Minko, ki je poleg svojih najboljših lastnosti tudi dovolj izobražena, se mu polagajo v roke tolike ugodnosti, da bi ne dosegel enakih z nobeno mestno gospico. V tem presrečnem razmišljanju je prispel Janko prej domov, kakor si je želel. Rad bi bil kar naprej hodil po temni noči, da bi se mogel še dalje muditi v svojih sladkih mislih ter se nemoteno veseliti srečne bodočnosti. Toda čas je bilo misliti na počitek, tam v daljavi se je začul petelinji glas ... Minka se prve dni kar ni mogla nagledati krasnega godovnega darila. Ako je le utegnila, je že držala v rokah blesteči se album, dragoceni spomin na ljubljenega zaročenca. Le nekaj je po njenem mnenju kazilo popolnost albuma, namreč prazen prostor za troje slik. »Tri slike moram še nekje dobiti, naj velja kar hoče,« je sklenila Minka ter začela v duhu naštevati vse znance, prijateljice in sorodnike, ki bi ji morda še dolgovali kako sliko. Pa kakor nalašč se ni mogla spomniti na nobenega, ki bi ga vezala ta dolžnost. Mislila je in preudarjala . Naenkrat pa se je morala poroditi v njeni glavici neka izredno srečna misel, kajti obraz ji je zažarel veselja, tlesknila je z rokami in je glasno zaklicala: »Izvrstno! To zabavo si pa moram privoščiti. O Janko moj, kmalu boš imel priliko prepričati se, da tvoja Minka, četudi rojena na kmetih, nima slame v glavi.« Težko je čakala večera. Ko sta se odpravila roditelja k počitku, je vzela Minka papir in črnilo, vsedla se k mizi in pisala: »Ženitna ponudba«

Šopek samotarke: Razlika med redakcijama