Šopek samotarke: Razlika med redakcijama

dodanih 6.645 zlogov ,  pred 6 leti
 
Očetu hčerina ljubezen z Jankom ni bila nič kaj po volji. Želel jo je omožiti s kakim bogatim posestnikom ali trgovcem, da bi se »dekle, ki bo kaj imelo, sukalo na svojem«.
 
{{prelom strani}}
 
»Gospod gori ali doli, to ni vse
skup nič«, je mrmral nevoljno.
»Vedno bom imel oba na glavi,
ko bosta hodila po krompir in
drugo brkljarijo.«
 
A da bi se odločno uprl hčerini
želji, lega ni mogel, ker je
preveč ljubil svojo Minko. Uvidel
je tudi, da je Minka tako zaverovana
v Janka, da bi bila le
težko srečna z drugim; kaliti srečo
svojemu otroku, pa ni hotel.
 
Ker je imela Minka mater odločno
na svoji strani, je slednjič
tudi oče utihnil s svojimi pomisleki
in poroka z Jankom je bila gotova stvar —
 
Nekega jutra, bilo je par dni pred Minkinim godom, je stopical Janko zelo nemirno po svojem uradu. God njegove zaročenke je bil pred durmi, a nikakor se ni mogel domisliti, s čim bi na ta dan razveselil svojo ljubljenko.
 
Ali bi ji kupil diamantne uhane? Ali zlato broško? Eh, pa to bi jo v primerjavi z visoko ceno zelo malo vzradostilo, kajti ne ima že itak dovolj. Ali ji naj pošlje lično, parfumirano voščilno
pisemce? No, to ji itak mora ... Biti mora nekaj lepšega.
 
Slednjič mu šine vendar nekaj
izvrstnega v glavo. Domisli si,
da ima Minka mnogo slik od svojih
znancev in znank, pa nobenega
albuma. Bravo, kupi ji lep
album in Minka bo gotovo zelo
vesela tega darila.
 
Seveda ga je pri tem takoj neprijetno
dirnila zavest, da ima
mesec že precej visoko številko,
vsled česar bo težko utrpel tiste
kronice. Pa na to ne sme dosti
misliti, gre se za Minko in kar ji
sedaj žrtvuje, mu pozneje desetero
povrne.
 
Se tisto popoldne je stopil v
trgovino, da si izbere album, kl
mora biti seveda selo lep.
 
Janko je pregledoval, tipal in
izbiral ter se slednjič odločil za
srednje velik album, ki je bil kaj
lično vezan v leskeči, temnorjavi baršun. Trgovec je cenil iz
brano blago na dvajset kron, a
končno je popustil dve kroni. Pa
tudi ta vsota se Je zdela Janku
izredno visoka, toda všeč mu je
bil tako zelo, da ga ne bi pustil
za nobeno ceno. Nekako strahoma
je omenil, da bi ga že kupil,
čeravno je drag, ko bi se par dni
počakalo na denar. Nato je trgovec
zamahnil z roko češ: saj se poznamo in je hitro zavil Janku
izbrani album.
 
Srečen, kakor bi nosil največji
zaklad, je hitel Janko domov,
prepričan, da se s tem darom
Minki prav posebno prikupi.
 
Zvečer je pisal Minki voščilce, sestavljeno iz najslajših besed, a
drugi dan proti večeru je stisnil
album pod pazduho in se napotil
Minki.
 
Minka je bila res vsa blažena,
ko ji je Janko izročil tako krasno
godovno darilo. Nato sta takoj
vložila v album vse Minkine
slike, izmed katerih je seveda
Jankova zavzela prvo mesto.
Album je bil precej prostoren, a
Minka je imela toliko slik, da je
bil do malega ves poln; le za tri
slike je ostalo še prostora.
 
»Glej, Janko, troje slik mi še
manjka. Kje naj jih dobim? Album
mora biti poln,« je gostolela
Minka.
 
»To bo pa za najine malčke«,
je dejal šaljivo Janko ter pogladil
mladenko po gostih laseh.
 
"Eh, beži porednež! Čemu bi
vedno kvasil kaj takega,« ga je
pokregala Minka; a iz njenega
glasu je bilo spoznati, da se prav
nič ne huduje nanj.
 
Pozneje sta se Minkinemu godovanju
pridružila še oče in mama
pri kapljici rujnega vinca
so trčili na dobro srečo mladega
para, ki naj bi se povezala s sladko
vezjo svetega zakona v bodočem
predpustu.
 
Ura v zvoniku vaške cerkve
je naznanjala »trudne, pozne ure
že«, ko se je Janko poln najsrečnejših
čustev vračal domov.
 
Pristna in močna kapljica trtinega
soka mu je razgrela kri in
možgane ter mu povzročila živahno
razpoloženje za različna
razmišljevanja.
 
Kako hvaležen je svoji usodi,
da mu je naklonila Minko, katere
ne bi zamenjal z nobeno mestno
gospodično. Sicer pa — kaj
pa imajo mestne gospodične
hvalevrednega na sebi, kar bi ne
imela Minka in to še v večji meri
od njih. Imela bo svojih dvajset
tisoč kron dote, in te vsote ne
premore vsaka mestna nevesta,
ki dobi kvečjemu za časa možitve
od svojih staršev toliko, da
si napravi poročno obleko in nekaj
pohištva, to je vse.
 
Res da so meščanke, ki imajo
veliko premoženje, a kaj pomaga,
ko so pri tem tako visoko in
mehkužno vzgojene, da njihove
zahteve požro vsako veliko vsoto.
Vsako leto troje klobukov po
petdeset do sto kron, potem vsaj
toliko obleke po najnovejši modi,
to v sedanjih časih ni karsibodi.
In potem mora priti v
hišo kuharica, hišna in pozneje
kajpada tudi pestunja Ti pa ljubi mož, lepo plačuj in tiho bodi!
 
Hvala Bogu, Minka pač ne bo
poznala teh groznih potrebščin.
Res da je rada čedno opravljena,
kar se tudi spodobi, a šemarila
se nikoli ne bo, to on dobro
ve. In če tudi ji pozneje kupi
mesto robca klobuk, nič ne de,
ona bo gotovo zahtevala le skromno
pokrivalo.
 
Pa še nekaj je, kar je z ozirom
na Minkino združitev velike
važnosti. Časi so hudi vsaka
najmanjša življenjska potrebščina
je silno draga, če se sploh dobi.
In on kot srednje vrste uradnik
to bridko okuša slednji dan.
Minkini starši imajo vsega v izobilju
in on je prepričan, da bodo
Žagarjevi z vsemi takimi dobrotami
Minko še nadalje zalagali,
in to je po njegovem računanju
še ena velika postranska
dota.
 
O Janko je zadel terno, pravo terno! Z Minko, ki je poleg svojih najboljših lastnosti tudi dovolj
izobražena, se mu polagajo
v roke tolike ugodnosti, da
bi ne dosegel enakih z nobeno
mestno gospico.
 
V tem presrečnem razmišljanju
je prispel Janko prej domov,
kakor si je želel. Rad bi
bil kar naprej hodil po temni
noči, da bi se mogel še dalje
muditi v svojih sladkih mislih
ter se nemoteno veseliti srečne
bodočnosti. Toda čas je bilo misliti
na počitek, tam v daljavi se
je začul petelinji glas ...
 
Minka se prve dni kar ni mogla
nagledati krasnega godovnega
darila. Ako je le utegnila, je
že držala v rokah blesteči se album,
dragoceni spomin na ljubljenega
zaročenca. Le nekaj je
po njenem mnenju kazilo popolnost
albuma, namreč prazen
prostor za troje slik.
 
»Tri slike moram še nekje dobiti,
naj velja kar hoče,« je sklenila
Minka ter začela v duhu naštevati
vse znance, prijateljice in
sorodnike, ki bi ji morda še dolgovali
kako sliko. Pa kakor nalašč
se ni mogla spomniti na nobenega,
ki bi ga vezala ta dolžnost.
 
Mislila je in preudarjala .
Naenkrat pa se je morala poroditi
v njeni glavici neka izredno
srečna misel, kajti obraz ji je
zažarel veselja, tlesknila je z rokami
in je glasno zaklicala:
 
»Izvrstno! To zabavo si pa
moram privoščiti. O Janko moj,
kmalu boš imel priliko prepričati
se, da tvoja Minka, četudi
rojena na kmetih, nima slame v
glavi.«
Težko je čakala večera. Ko
sta se odpravila roditelja k počitku,
je vzela Minka papir in
črnilo, vsedla se k mizi in pisala:
 
»Ženitna ponudba«
164

urejanj