Šopek samotarke: Razlika med redakcijama

dodanih 14.857 zlogov ,  pred 6 leti
 
»Ženitna ponudba«
 
{{prelom strani}}
 
Mlada, izobražena in simpatična gospodična,s sto tisoč kronami premoženja, se želi svrhno takojšnje ženitve seznaniti s kakim uradnikom ali trgovcem. Le resne ponudbe s sliko, katera se v neugodnem slučaju pod strogo diskretnostjo vrne, je vposlati na naslov:
 
»Diamantna bodočnost«.
 
Glavna pošta, poštno ležeče.
 
Nato je vzela še en listič posebej in pisala v mesto na upravo dnevnika, da naj priloženo ženitno ponudbo objavi čim preje. Mesto plačila je priložila precejšnje število znamk, nakar je vse zložila v kuverto, zalepila in napisala naslov.
 
»Ha, ha, Janko, kako se boš še smejal z menoj vred! Glavo stavim, da se bo na ta način vjelo ne le troje fantov, nego najmanj deset. In potem bova izmed vseh izbrala tri najlepše za album. Ljubček moj, ne bo treba hraniti prostora za najine malčke, ne.«
 
Zadovoljno, kakor le malokdaj, se je Minka tisti večer vlegla k počitku.
 
Drugi dan je imela opravke v mestu in pri tej priliki je vrgla pismo v predal na glavni pošti.
 
Nekaj dni pozneje je sedel Janko v kavarni, prebiral časopise in se zdaj pa zdaj mračno ozrl skozi okno tja v pusti deževni dan. Danes je bil slabe volje. Dež in blato, to ni bilo po njegovem. Ljubil je solnčne
dneve in dolge izprehode, zato
se je o grdem vremenu vedno
klalo držal, ker je moral tičati
v zatohli sobici ali pa se dolgočasiti
v kavarni.
 
Že četrtič si je zažgal cigareto,
prebral in prelistal vse časopise.
a deževati še vendar ni
jenjalo. Vnovič se je ozrl skozi
okno, če morda prihaja kak znanec,
a katerim bi vrgla karte. Pa kakor nalašč nobenega ni bilo od nikoder.
 
Zopet je vzel v roke dnevnik in ga začel listati. Vse mu je že znano, članki, notice, med inserati nima kaj iskati in – aha – tu je nekaj. Ena išče moža, glej, glej!
 
»Ženitna ponudba«
 
Mlada, izobražena in simpatična gospodična s sto tisoč kronami itd.
 
»Ha, ha, pač škoda, da ima toliko premoženja pa se na tak način trudi za svojo zakonsko polovico. On bi se nikoli ne ženil tem potom. Inserira se blago, ne pa ljudje. Hvala Bogu, da že ima svojo Minko!«
 
Zapalil si je novo cigareto in še dolgo gledal na ženitno ponudbo.
 
Začel je polagoma postajati drugih misli ... Ženitne ponudbe, seveda v gotovih slučajih, le niso tako nesmiselne. Nasprotno, zgodi se lahko, da prinese dvema najlepšo bodočnost. Bog ve, v kakšnih odnošajih je živela do sedaj ta gospodična, ki tu potom časopisja išče moža. Glede bogastva bi jih bila brezdvomno dobila cel ducat in da se ni poročila, mora biti gotovo kak tehten vzrok. Morda so ji zgodaj pomrli starši, njo pa so potisnili v kak samostan, kjer je mogla občevati le z nunami in svojimi sovrstnicami. Po dokončanih študijah je morda prišla v roke kakega varuha, ki do njene polnoletnost sploh ni hotel slišati o nobeni možitvi. Sedaj je najbrž polnoletna in ker ji manjka potrebnega znanja, hoče si pomagati na ta način, kar je čisto prav. Poleg svojega premoženja je lahko najboljša ženska na svetu, nepokvarjena, lepih lastnosti, pravi angelj. Na to njeno ponudbo se jih bo gotovo odzvalo kar cel bataljon, toda eden izmed njih bo pa le srečen – presrečen.
 
Zamislil se je in se skoro prestrašil svojih misli.
 
»Ah, norost! Kaj vendar budalim ... Naj poskušajo drugi, ki so še prosti. Jaz imam Minko in – amen!«
 
Toda peklenski izkušnjavec mu je začel zapeljivo šepetati na uho:
 
»Ako si pameten, poskusi! Mimo tebe se pelje zlati voz. Ti si mlad in čvrst, pograbi ugodno priliko in skoči vanj, da ti ne oddrči dalje. Minka ima lepo premoženje to je vse res; ali kaj je njenih dvajset tisoč v primerjavi s sto tisoč! In če ima sto tisoč, ima gotovo še kaj drugih pritilklin, ki pripomorejo, da je življenje še lepše in udobnejše. Morda poseduje kako posestvo ali celo graščino … Vse je mogoče. Minka ima nekaj prav lepih lastnosti, da, izključeno pa ni, da ima ona še lepše. In če se to zgodi, no, Minka te pozabi kaj hitro. Snubačev bo imela dovolj in prav lahko bo izbirala po svoji volji. Sicer se pa do sedaj ni dogodilo med vama prav ničesar, kar bi nalagalo sveto dolžnost, vzeti Minko za ženo.«
 
Ako pa se vse skupaj izjalovi−nič za to, cela zadeva ostane strogo tajna, v najslabšem primeru dobiš svojo sliko nazaj in stvar je končana!
 
Janko ni mogel več mirno sedeti. Poklical je natakarja, plačal in zapustil kavarno.
 
Ko je šel Janko drugo jutro v urad, je mimogrede stopil na pošto. Plašno, kakor človek, ki ima slabo vest, se je ozrl po ljudeh, nato pa urno vrgel v nabiralnik drobno pisemce.
 
Dež je polagoma škropil že ves teden. Mrzla in pusta burja se je oglašala vedno pogosteje in vsa narava je otožno oznanjala, da prihaja v deželo dolgočasna jesen.
 
Žagar se je tiščal pri veliki dobro zakurjeni peči in godrnjal sam s seboj:
 
»To pasje vreme! Da ga ni konec! Sem že kar vedel, da ne bo miru, dokler ne dobim spet tega spaka v noge. Hm, hm, kaj naj napravim? Danes nisem za nikamor in vendar bi moral v mesto. Vino mi že stoji dva dni na kolodvoru, bil bi skrajni čas, da ga vsaj jutri spravimo domov. Pa kako? Sam si ne upam. Trganje v nogah, to je zelo nevarna reč, zlasti v tem vremenu. Fant je pri vojakih, Minka tudi ne more biti vsepovsod, hlapcem pa ne zaupam niti živine niti blaga ...«
 
V sobo je vstopila Minka, nesoč poln pladenj umitih kozarcev. Ko je videla očeta slabe volje, je bila takoj pri njem in ga vprašala sočutno:
 
»Očka, kaj pa noge? Ali vas še trga? Pa danes je že nekoliko boljše, ali ne?«
 
»Figo je bolje! Dokler bo takole cigansko vreme, še misliti ni, da bi se iznebil tega spaka!«
 
»To je res prava nadloga za vas, očka. Ampak to deževje more jenjati že danes ali pa vsaj jutri. Ravno zdaj sem gledala na barometer, pa se je precej dvignil.«
 
»No, čas bi že bil. Sicer moram reči, da danes ni slabeje, kot je bilo včeraj. Skoro bi rekel, da se nekoliko bolje počutim. Če se razvedri, bom v par dneh dober. Ampak nekaj drugega me skrbi. Jutri je zadnji čas, da spravimo vino z mestnega kolodvora. Hlapcev ne upam pustiti samih. Moram z njimi, pa se prav res bojim, da se prehladim na novo.«
 
»Bog varuj, očka! Vi ne smete nikamor! Vino bo jutri brez vas doma, bodite brez skrbi! Namesto vas pojdem jaz s hlapci.«
 
Žagar je zadovoljno pogledal svojo hčer.
 
»Vidiš, Minka, saj sem mislil nate, ampak časa imaš malo, to je.«
 
»Bežite no, eno popoldne že lahko izostanem, vsled tega se še ne bo podrla hiša.«
 
Drugi dan se je Minka odpeljala s hlapci v mesto in vrlo namestovala očeta.
 
Preden so hlapci vnovič vrnili, je imela Minka v mestu časa dovolj in tedaj se je spomnila na svojo, pred nekaj dnevi odposlano »ženitno ponudbo«. V duhu je izračunala, da so pretekli ravno štirje dnevi, odkar je bila ponudba objavljena. V začetku je sklenila, da počaka štirinajst dni in potem le še dvigne priporočila svojih častilcev. Danes pa, ko je slučajno v mestu in ima dovolj časa, bi šla prav lahko do glavne pošte in dvignila, kar se je že nabralo. Kar še pride, vzame prihodnjič.
 
Na pošti je stopila k okencu, pri katerm se je urejevalo vse kar spada pod »poštno ležeče«.
 
Sramežljivo je vprašala, če je že kaj došlo na naslov: »Diamantna bodočnost«, nakar ji je poštni uradnik izročil troje pisem.
 
Prijetno iznenadena je hitela zopet proti kolodvoru. Čutila je že po tipanju, da so vsem trem pismom dodane slike.
 
»Ha, kakor nalašč, ravno tri. Kakor bi vedeli, da mi manjka ravno toliko slik v albumu. Sedaj mi je vseeno, da dobim še kaj ali nič.«
 
Polasti se je silna radovednost in najraje bi takoj odprla vsa tri pisma. Toda ljudi je bilo vedno toliko okrog nje, da tega ni mogla storiti. Stisnila je vse skupaj v žep in sklenila, da jih odpre, pregleda in prebere šele doma, ko bo na varnem.
 
Med tem so se hlapci zopet vrnili in topot so naložili vse vino. S tem je bilo opravilo na kolodvoru končano in sedaj se je tudi Minka smela odpeljati domov.
 
{{prelom strani}}
 
Komaj je bila doma, že se je izgubila v svojo sobico, da nemotoma ustreže svoji radovednosti.
 
Odpre prvo pismo in seže po sliki. Slika je predstavljala moža kakih štirideset let, s prijaznim obrazom in dolgo, črno brado. V priloženi ponudbi je navajal, da čeravno ima ssvojo cvetočo mladost že za seboj, zagotovi svoji bodoči ženski najlepšo bodočnost, ker poseduje več obširnih posestev in poleg tega se bavi še z neko veliko, jako dobičkonosno kupčijo.
 
»Ha, ha,« se je zasmejala Minka. »Bavi se s čimer hočeš, to me ne briga. Glavno je, da imaš toliko človeški obraz,da te smem vložiti v album!«
 
Odprla je drugo pismo in izvlekla iz njega sliko zelo mladega, dolgobradega fanta, z dolgimi, polizanimi lasmi. V svoji ponudbi poroča, da uraduje pri nekem velikem podjetju in da ima lepo bodočnost pred seboj.
 
Ima jako bogatega strica brez otrok, po katerem bo on, kot edini dedič, dobil vse njegovo ogromno premoženje.
 
Minka je zopet prasnila v glasen smeh:
 
»No, no, tvoj stric naj se le dolgo veseli življenja, meni zadustuje tvoja slika!«
 
Sedaj je prišlo na vrsto tretje pismo. Pisava na ovitku se ji je zdela nekam znana, toda preveč je bila radovedna, da bi premišljevala, kje je že videla tej enako.
 
Na mah je pretrgala ovoj in segla po sliki.
 
Ali−križana gora−kaj pa je to?
 
Roke ji odrevene, na čelo ji stopa mrzel pot ...
 
Ali bedi ali sanja ...? Moj Bog, to je on, to je Janko!
 
Z mrzlično naglico seže po priloženem besedilu in preleti naslednje vrstice:
Dražestna gospica!
 
Z ozirom na Vašo velecenjeno ženitno ponudbo drzne se tudi moja malenkost vsopiti v brezdvomno številen krog Vaših častilcev ter Vam ponuditi svojo sliko. Glede premoženja se ne morem meriti z Vami, vendar so mi kljub temu dane možnosti, da Vam, ne da bi se upoštevalo Vaše imetje, ustvarim najlepšo bodočnost. Toliko danes. Vse drugo pozneje, ako najdem v Vaših očeh milost ugodnega odgovora.
 
V največjem spoštovanju se Vam globoko klanja preudani hranil. uradnik v K ...
 
Janko Krajnik
 
…Papir je zdrsnil na tla …
 
Nesrečno dekle se je v obupnem pridušenem joku vrglo na posteljo.
 
Žagar in njegova žena, ki sta že pogrešila svojo hčer, sta jo iskala v pivnici, na dvorišču pri hlapcih in pri deklah v hlevu, toda povsod brez uspeha. Slednjič sta jo vendarle našla v njeni sobici, ko je še vedno bridko ihtela in trgala iz albuma slike kar po vrsti eno za drugo.
 
Roditelja sta jo vsa v skrbeh obsula z vprašanji, kaj za božjo voljo se ji je vendar zgodilo.
 
Dolgo nista mogla dobiti nikakega odgovora. Končno je Minka uvidela, da to staršem ne more in tudi ne sme ostati prikrito. Obrisala si je solze in odkrito, kakor pri spovedi začela pripovedovati, s kakšnim namenom je objavila v časopisu ženitno ponudbo in kakšen uspeh je dosegla prav danes.
 
»Pomislite, mati, da je on tak ...!«
 
Iznova so jo polile solze.
 
»Oj ti nesramnež, sleparski škric, grda hudoba!« se je v silni ogorčenosti zgražala mati.
 
Oče pa se je pogladil po tolstem trebuhu in se prav sladko zakrohotal:
 
»Ha, ha, ha, Minka, ali ti nisem vedno pravil? E, jaz dobro poznam take ptiče. Denar, ta mu diši, kaj mu je mar ženska! Sicer pa, dekle moje, bodi hvaležno, da se je še pravočasno razkrinkal ta prefrigani ptiček. Pomisli, kakšna revica bi bila poleg njega vse svoje življenje! O, sedaj naj se le obriše zate in za tvoj denar! Pri prvi priliki mu dam brco, da jo bo pomnil še tri dni po smrti. Ti pa, Minka, bodi vesela! Snubačev boš imela še na kupe, izbrali bomo pa le takega, ki te bo mogel posaditi na kaj in bo res vreden tebe in tvojega denarja!«
 
Še dolgo so potem razpravljali vsi trije o tem najnovejšem dogodku in se končno zedinili v toliko, da Janku, ko se prvič prikaže, enkrat za vselej pokažejo vrata.
 
Janko pa, ki ni niti najmanje slutil, kaka grozna nevihta se zbira nad njegovo ubogo glavo, je prišel takoj drugi večer k Žagarju. K sreči ni bilo doma ne očeta, ne matere, odpeljala sta se v mesto.
 
Minka se je mudila v kuhinji ter se razgovarjala s svojo sestrično,
sosedovo Jerico, ko je
vstopil Janko.
 
»Dober večer, dušica,« je
smehljaje pozdravil svojo zaročenko,
a ona ga je ošvignila s
tako srepim pogledom, da je
Janka zazeblo prav do globočine
srca.
 
»Minka, srce moje, kaj ti je
vendar?«
 
»Poberi se mi izpred oči, nesramnež,
fej,« je s tresočim glasom
zakričala Minka ter zbežala
iz kuhinje.
 
Janko je pobledel kakor zid in
se ozrl v Jerico z izbuljenimi očmi,
ki so izpraševale molče: »Povej
mi kaj to pomeni?«
 
Jerici je bila vsa zadeva seveda
dobro znana in z Minko vred
je obsojala Jankov egoizem. A
zdajci se ji je zasmilil ubogi
mladenič, in ne da bi mu rekla
žal besedo, mu je na kratko pojasnila
celo stvar.
 
Janku so se pošibile noge in
naslonil se je ob zid ...
 
»Zdaj pa, gospod Krajnik,« je
hitela Jerica, »svetujem vam, da
izginete hitro! Oče in mati se
vrneta vsak čas in če vas zalotita
tu, gorje vam!«
 
Janko se je brez besed izmuznil
skozi vežo in se opotekal po
dvorišču ...
 
Pred dvoriščnimi vrati pa je
postal, kot da bi hotel razbrati
vse svoje misli in preudariti, je
li vse to kruta resnica ali le grozne
sanje.
 
V tem trenotku pa od veže nekaj
v zraku završi in—že prileti
k Jankovim nogam nesrečni—
album, ki trešči ob tla tako močno,
da se baršunasta stran popolnoma
odtrga in odfrči daleč.
 
Kaj se je v tem trenotku vršilo
v Jankovi notranjosti, si lahko
predstavljamo vsaj površno;
nemogoče pa je vživeti se v ta
besni orkan obupa, žalosti, jeze,
kesanja in sramote, ki je divjal
v Jankovem srcu. V nekaki
omotici je otipaval svoje žepe,
hoteč najti revolver, ga sprožiti
in napraviti vsemu konec; a
revolverja ni bilo nikjer.
 
Ko je vstopil v svoje stanovanje, je telebnil na stol, položil roko na razbeljeno čelo in izvil se mu je glas, ki je bil še najbolj podoben volčjemu tuljenju.
 
Par trenutkov nato se odpro vrata njegove sobe. Vstopila je stara postrežnica. Napol oblečena, držeč luč v roki, je s plašnimi očmi bulila v Janka:
 
»Gospod Krajnik, ljubi Bog, ali ste vi tako neusmiljeno kričali? Ali vam je slabo?«
 
Janko je odskočil s stola:
 
»Kdo vas je klical? Bežite mi izpred oči, sicer vas sunem skozi vrata,« je zakričal tako, da se je postrežnica stresla kakor trepetlika in je bilo pravo čudo, da ni izpustila svetilke iz rok.
 
Ženica je bila trdno prepričana, da je Janko zblaznel. Oblil jo je smrtni strah, da se z norecem ni šaliti. Prav lahko jo ustreli ali zadavi.
 
»Go-spod Kraj-nik,« je lecljala v pretrganih stavkih ter se previdno bližala vratom, »oprotite, nisem vas mislila žaliti. Hotela sem vam samo povedati, da je tu na mizi eno pismo za vas in deček, ki je to prinesel je rekel, da ga morate prebrati še danes. Lahko noč!«
 
{{prelom strani}}
164

urejanj