Šopek samotarke: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.644:
 
===Po naključju===
 
Po naključju sta se srečala,
res prav po naključju. Velikega
ponedeljka je bilo. Marijanica
je hitela k svojim staršem, nesoč
košarico rdečih pirhov, pomaranč
in ne vem kaj še vsega
ji je priložila radodarna gospodinja.
Pavle pa je šel nekoliko
povasovat k vižmarskih fantom.
 
In ravno na tacenskem mostu
sta se srečala.
 
»Hej, Marijanica,«ji je klical
že oddaleč Pavle, »kam pa tako
hitiš«
 
»I glej ga no, domov grem.
Spodobi se, saj že od Božiča nisem
bila doma.«
 
»Pa kaj imaš v košku, tako
težak je, da te kar v eno stran
vleče?«
 
»Radovednež, ali ti moram res
vse povedati. Pirhi so, če že hočeš
vedeti. Moja dobra gospodinja
me vsako leto tako obdaruje
ž njimi, da res ne vem, če sem
zaslužila vse to.«
 
»Kaj pirhov imaš toliko?« se
je začudil Pavle in šaljivo pristavil:
 
»No potem se pa spodobi, da
jih jaz sedaj dobim vsaj pol klobuka!«
 
»O, prav nič jih ne dobiš,« mu je
odgovorila smeje Marijanica.
 
»Nekaj Jih dam očetu, nekaj materi, potem sestri, bratcu, — o
— Pavle, nič jih ne bo zate, nič,
so že vsi oddani.«
 
»Marijanica, ali sta ta dva tudi
oddana?«
 
To rekši jo je pobožal po polnih, ko mak rdečih licih, in zdaj
je dekle še bolj zardelo.
 
»Ti porednež, ti, kako si predrzen,«
se je razjezila navidezno Marijanica ter ga nalahno
udarila po roki. Iz njenega glasu pa je bilo spoznati, da mu
Marijanica ni kar nič zamerila.
 
Razgovarjala sta se potem še
dolgo časa. Ta dolgi razgovor pa
se je slednjič končal tako, da se
je Pavle obrnil od nameravane
poti ter je raje nekoliko spremil
Marijanico.
 
Od tedaj pa sta se sešla večkrat,
seveda ne po naključju; in
ko je poteklo nekaj tednov, sta
bila Pavle in Marijanica do ušes
zaljubljena drug v drugega.
Tisto leto pa je moral Pavle k
vojakom. To je bil za mlada zaljubljenca
hud udarec, toda
uspešno so ga blažila zaljubljena
pisma, ki so pogosto romala
sem in tja. Toda ljubezen je
večkrat čudna, nerazumna. Podobna
je včasih kupu goreče slame,
ki sicer zagori s svetlim žarom,
a zelo hitro pogori in ugasne.
 
Tako je menda ljubil mladi
Pavle, ki proti koncu svojih vojaških
let ni čutil niti desetine
one ljubezni do Marijanice kakor
v začetim. Se sam sebe je
včasih obsojal, češ, kako je vendar
mlad človek nespameten.
 
Marijanci sicer ni rekel ničesar je po njegovih
redkih pismih kmalu spoznala,
da Pavle ni več tak, kakor je bil.
 
Ker pa je bila Marijanica glede
ljubezni popolnoma drugačna
od svojega ljubimca in je ljubila
Pavleta še vedno z vsem
ognjem dekliškega srca, je zaradi
njegove ohlajenosti mnogo
trpela in marsikatero noč rosila
blazine s solzami.
 
Ravno ko je bila doba Pavletovih
vojaških let pri kraju, je
dobila Marijanica od njega pismo žalostne vsebine. Pisal ji je, da
se je po naključju sešel z nekim
oddaljenim sorodnikom, ki
želi, da bi Pavle prevzel njegovo
posestvo in vzel njegovo hčer
za ženo. Pravi, da mu je sicer
žal za Marijanico, vendar pa je
po treznem premisleku prišel do
spoznanja, da je zakon med
njim in Marijanico nemogoč.
Marijanica je le revna služkinja
in on, dasiravno je posestnikov
sin, bi bilo vendar zaman
misliti, da bi mu oče kdaj posestvo
izročil, ker je sam še prav
trden in ima še precej drugih
otrok doma. Marijanica pa naj
bo potolažena, saj če se bo hotela
omožiti, se lahko še stokrat
itd.
 
Bolečina, ki je zaradi tega nesrečnega
pisma prevzete Marijanično
srce, je bila nepopisna.
Šele sedaj se je jasno zavedala,
kaj ji je bil Pavle. Ker pa svojega
gorja ni razodela nikomur,
so vsi menili, da je bolna. Njena
skrbna gospodinja ji je pogostokrat
svetovala, naj gre k
zdravniku. Marijanica ji je vedno
obetala, da pojde, a šla ni.
 
Čemu tudi? Saj za srčne bolezni
ni zdravnika, ni zdravil ...
 
Nekaj mesecev pozneje se je
oženil priletni vdovec Bolka, posestnik
in Marijaničih sosed. Ko
se je pripeljal k poroki, je bilo
zbrano po stari kmetski navadi
mlado in staro pred vaško cerkvijo,
da si ogleda in malo obere
novoporočenca.
 
Tudi Marijanica je stala med
množico.
 
Ko je ženin Bolka stopil z voza
in šel s svojo nevesto mimo
Marijanice, tedaj si je revica živo
predstavljala, da je prav tako
stopal pred kratkim časom
njen Pavle, toda ne ž njo, ampak
z drugo.
 
Zakričala je divje in se zgrudila.
 
Prestrašeni gledalci so za hip
pozabili na ženina in nevesto ter
hiteli k ubogi Marijanici.
 
Spravili so jo spet pokoncu,
toda kričati je začela nanovo in
še huje.
Njene oči so bile čudno zmedene ...
 
Nekaj dni nato, so jo odpeljali
v — blaznico!
 
Ljudje so ugibali vse mogoče
vzroke Marijanične bolezni, a
pravega ni mogel uganiti nikdo.
 
Stara Matajka, ki je menila,
da je najbolj prebrisana izmed
vseh, je hitela pripovedovati:
 
»Marijanica je uročena! Prav
res, da je! Tale Bolka ima tako
hude oči, in ko je šel mimo nje,
jo je po naključju pogledal, pa
jo je uročil. O, le verjemite mi,
da je Marijanica uročena!«
 
In mnogi so ji verjeli.
 
Marijanica pa je ostala v blaznici
do smrti.
 
===V znožju Šmarne gore===