Šopek samotarke: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.838:
===V znožju Šmarne gore===
V prijazni pirniški vasici, med
Šmarno goro in reko Savo, je
bila doma Bengarjeva Lena. Če
si gledal njen fini, belorudeči
obrazek, njene lepe roke in vitki
stas telesa, si se moral nehote
vprašati, je sploh mogoče, da
vzraste med pristnimi kmeti tako
krasno dekle.
In vendar je bila Lena prava
pirniška domačinka. Druga vaška
dekleta so dobro vedela da
zaostajajo v lepoti daleč za njo.
in ker so opazile, da se mladeniči
sučejo najraje okrog Lene, so
ji bile nevoščljive ter jo skrivoma
gledale zelo po strani.
Zlasti ji je bila gorka krčmarica Kovačevka, ki je imela štiri
hčere godne za možitev. Bila je
namreč trdno prepričana, da le
radi tega ni nobenega ženina blizu,
ker je zaljubljen ves moški
svet v Leno.
Lena je sicer dobro vedela, da
pri svojih tovariščicah ni priljubljena,
toda to je ni nič vznemirjalo.
Nemoteno se je v polni
meri veselila mladega življenja
ter se šalila z mladeniči vse
vprek. A resno zaljubila se ni
v nobenega, kajti njena vihrava
nrav, njen nestalni značaj ji nista
pripustila. Kar ji je bilo povšeči
včeraj, bilo ji je danes že
zoprno, in kar je odobravala danes,
je jutri že zametavala.
Ko je dopolnila svoje devetnajsto
leto, se je poloti neodoljiva
želja, iti nekoliko po svetu.
Radovedna je bila na kraje in
ljudi izven ožje svoje domovine.
Razodela je svojo iskreno željo
materi, ki ji je, boječ se za svojo
mlado hčerko, zelo branila, a ubraniti ji ni mogla. Še tisto leto je odpotovala mlada Lena v Trst, kjer je stopila v službo nekemu trgovcu.
Od začetka je parkrat pisala svoji materi naj zaradi nje nič ne skrbi, ker se ji dobro godi. Kmalu pa so pisma izostala in o lepi Leni ni bilo nobenega sledu ...
Pretekla so dolga štiri leta, ko se nekega poletnega popoldneva ustavi pred siromašno Bengarjevo bajtico lepa kočija.
Iz nje stopi Lena. A to ni več tista Lena, ki je pred leti pustila domači kraj, to je sedaj lepa gospodična. Stopivši v hišo, objame svojo staro od veselja se solzečo mater in ji hiti pripovedovati, da je nevesta nekega tržaškega, že precej priletnega, a zelo bogatega posestnika in trgovca, ki jo poroči že v treh tednih. Zaželela si je po dolgem času nekaj časa spet preživeti v domači vasi, zato je odšla domov. V najkrajšem času pride za njo njen bogati ženin, ki vzame njo in mater v Trst, kjer bodo vsi skup srečno živeli.
{{prelom strani}}
Stara Bengarica je bila tako
srečna, da je pozabila okarati
hčerko, ker ji tako dolgo ni nič
pisala.
Ko so druga dekleta videla,
kako je postala Lena fina in gosposka, in ko so zvedela, kaka sreča jo v kratkem doleti, so ji bila še bolj nevoščljiva. Najbolj iz sebe pa je bila gostilničarka Kovačevka, ki še v tem času ni nobene izmed svojih hčera omožila. In ko je nekoč na cesti srečala zalo Leno, se je obrnila vstran in od same jeze glasno zagodrnjala.
Nekako štirinajst dni po Leninem prihodu se je pripeljal pred Kovačevo gostilno tuj, postaran gospod. Prijazno je povprašal na prag prihitevšo krčmarico, ali bi mu hotela pokazati Bengarjevo hišo.
Kovačica je takoj uganila, da mora biti to Lenin ženin. Zasvetile so se ji oči kakor jastrebu, ki zagleda svoj plen. Toda hotela je biti previdna. Z vso prijaznostjo mu je odgovorila, da stoji Bengarjeva hišica toliko v stran,
da je ne more od tu pokazati.
Pač pa ga hoče prav do hišice
spremiti, ako izvoli le pet minut
počakati, da opravi neko nujno
delo.
Tuji gospod se je za njeno prijaznost
prisrčno zahvalil, stopil
z voza, šel v hišo ter si naročil
četrt vina.
Kmalu sta se zapletla s krčmarico
v živahen pomenek. Pričela
sta se razgovarjati tudi o
Leni. Brezsrčna starka se je delala
zelo pošteno in izkušala gospoda
prepričati, da niti najmanj
ne sluti, po kaj se je pravzaprav
pripeljal.
In zvita ženska je začela o Leni
kvasiti, kar je najslabšega vedela
in znala. Seveda je pri tem
tudi ostudno lagala. Spočetka ji
je gospod razburjeno oporekal, a
ker jo je imel za pošteno ženo,
ji je slednjič vse verjel. Žalosten
je umolknil in glava se mu
je sklonila na prsi. Krčmarica
pa je urno porabila ta trenotek
ter začela klicati kar po vrsti
vse hčere v hišo, naštevaje je gospodu
vse mogoče dobre lastnosti.
Toda gospod se je malo menil
zanje in krčmarica je na svojo
veliko žalost opazila, da se ji
ta namera ni posrečila.
A tudi k Bengarju ni šel. Plačal je račun kočijažu — obrniti. Potem se je vsedel na
voz in se zopet odpeljal.
Še isti dan je nesrečna Lena
zvedela, kdo je bil v Kovačevi
krčmi in kaj se je zgodilo. Polna
strašnega obupa in nepopisne
bridkosti se je zaprla v kamrico in plakal, da si je skoro izplakala oči.
V mraku je Izginila iz kamrice —
nihče ni vedel kam.
Drugo jutro pa so jo potegnili
iz Save.
===Preskrbljena===
| |||