Šopek samotarke: Razlika med redakcijama

dodanih 15.128 zlogov ,  pred 6 leti
 
===Preskrbljena===
 
»Danes mi ne hodi na polje!
Po hiši in okrog oglov pospravi,
da bo čedno in v redu, pa nekoliko
preobleči se, no, popoldan
namreč pridejo snubači.«
 
Tako je govoril kmet Košir
svoji hčeri Franici. Toda dekletu
se je na obrazu poznalo, da jo
ta očetova vest ni prav nič razveselila.
Nemo je šla iz sobe.
 
V kuhinji ji stopi njena mati
nasproti.
 
Joj, Franica, ali ti je oče že
kaj povedal? Snubače bomo
imeli danes, to se pravi, ti jih
boš imela. Oj, pa tako bogate!
Mihovčev Janez iz Kleč se ženi
pri tebi. Premisli vendar!«
 
»Mati,« zavzdihne Franica s
Z užaljenim glasom, »kdaj bo že
vendar te neumnosti konec?«
 
»Oj, ti seme, ti, kako me vpraša!
Neumnosti! Poklekni raje,
poklekni in Boga zahvali, da ti
je pripeljal tako bogatega ženina!
Mar meniš, da bo ženin iz
samega zlata prišel pote?«
 
»Ne, ne, mati,« je ugovarjala
Franica, »motite se! Saj mi je
vseeno, bogat ali reven, zlat ali
srebrn, jaz ne vprašam za nobenega.
Namenila sem se že davno,
da ostanem sama.«
 
»Oj, ti neumni otrok,« je viknila
mati. »Kaj ne veš, da ostane
sama le tista, po katero ni
nikogar? To pa je tudi največja
sramota za dekle, ako je že v letih,
ženina pa od nikoder ni. O
dekle moje, pazi, da te Bog ne
kaznuje za tvojo prevzetnost!
Seveda, sedaj ti je dobro, ko midva
z očetom tako lepo skrbiva
zato, ničesar ti ne manjka. Toda
pomisli, da midva ne bodeva
vedno. Stara sva oba, danes ali
jutri lahko umreva, brat tvoj se
oženi na dom. Joj, kam se boš
dejala? Ali boš služila tuji ženski
pod domačo streho? Ne,
stran boš morala!« je tarnala
mati.
 
»Da, mati, stran pojdem. Pa
to me ne skrbi. Mislim namreč,
da ženska, ki je vajena vse svoje
življenje delati in trpeti, prav
lahko toliko zasluži, da se preživi.«
 
»Ne rečem ljuba Franica, da
ni res, kar praviš. Za sproti bi zaslužila,
to vem. Ali pomisli vendar,
da ne boš vedno mlada, pa
tudi ne vedno zdrava. Kaj pa bo
takrat? Revica boš, da se Bogu
smili. In poleg tega ne boš imela
človeka na svetu, ki bi te tolažil,
da bi ti pomagal in kratek
čas delal. Poglej svojo sestro.
Modrejša je bila od tebe. Res,
da je bila takrat komaj 20 let
stara, ko jo je vprašal, pa ga je
vzela brez pomisleka. Ne bo ji
nikdar žal zato; otroci so zdravi,
meni se pa tudi dobro zdi, ko
vidim, da je preskrbljena.«
 
»Mati, če je sestra preskrbljena,
s tem še ni vse opravljeno.
Kaj pa njenih deset otrok? Preskrbljen
še ni noben. Koliko
težkoč, koliko gmotnih sredstev
ji bo še treba, preden bo mogla
vsakemu posebej zagotoviti vse,
kar mu je potreba za življenje.«
 
Mati je pri teh hčerkinih besedah
nekoliko osupnila, a takoj
nato nadaljevala:
 
»Franica, devet vas je bilo, pa
ste lahko dorastli vsi. Vedi, če
Bog ustvari ptiča, mu pošlje tudi
črviča, da lakote ne pogine.
Tudi sestrini otroci se bodo vsi
preživili.«
 
»Toda mati, kdo vam bo delal, ko meneveč ne bo? In pa
bolni ste vedno, kdo vam bo
stregel podnevi in ponoči?«
 
»Brez skrbi bodi, Franica.
Deklo dobim, da, dobro deklo,
ki bo vse opravila namesto tebe.«
 
Franica js vedela, da materi
ne bo zmanjkalo besedi, molče
je šla v hlev pogledat k živini.
Starka pa je zrla zanjo. Bridko
ji je postajalo pri srcu, kajti
dobro je vedela, do hčerkine ljubezni
in požrtvovalnosti ne najde
niti v najboljši dekli, ne najde
nikjer več na svetu. Pa omožila
bi jo vendar rada.
 
Se tistega popoldneva se je prišel
ženit h Koširju Mihovčev Janez z »ženitvenim mešetarjem«, sosedom Klemenom.
 
Oče in mati sta ju z veseljem sprejela. Gospodar jima je brž odkazal sedež za mizo, mati pa je hitela pogrinjat mizo in nositi vina na njo.
 
Ženin Janez je bil čeden človek, a boječ. Govoril je zelo malo, toliko bolj gostobeseden pa je bil Klemen. Hvalil je vino, kruh, rože na oknih, sploh vse, karkoli je ugledal. Starima pa je to prijalo in kmalu so bili v najboljšem pomenku.
 
Franica pa je plela na vrtu rožne gredice. Kako rada bi šla za drugimi na polje, a ne sme, oče ji je prepovedal.
 
Ravno je odtrgala lepo vrtnico ter si jo je vtaknila za pas, kar čuje trkanje na oknu in za tem očetov klic:
 
»Franica, pojdi notri!«
 
Njen že itak resni
postal še bolj otožen. A šla je
takoj v sobo.
 
»O, Franica, Bog te živi,« —
je zaklical Klemen, ko je bila še
med vrati. »Pridi no, pridi, pa
en kozarec ga zvrni! Pa tule k
mizi sedi, saj si domača.«
 
To rekši jo porine za mizo ter ji
na toči kozarec do vrha.
 
»Pij, Franica!«
 
Franica je prijela kozarec ter
komaj ustni omočila. Nato je
sedla ter zrla večinoma skozi
okno tja v daljavo.
 
»Vidiš, Franica,« je začel Klemen,
»ta Janez tukaj je pošten
človek. Ti si tudi poštena. No,
pa kaj bi po ovinkih govoril, ko
vem, da ti je že znano, čemu
sva prišla. Franica, poglej Janeza!
To je fant, da ni takih.
Priden je, da malokdo tako, neumnosti
še ni nobene naredil v
svojem življenju, slabega ne ve
od njega nihče! Pa kako ti je
varčen! Njegov krajcar ume
dobro obrniti. Z eno besedo: Janez
bo najboljši gospodar.—Oh,
Franica, tebe hoče, ravno tebe
in nobene druge. Janez ve, da si
pridno dekle in da boš dobra
gospodinja. Pa kaj bi drugega,
to se pravi: všeč si mu, všeč! In
ako je tudi on tebi všeč, pa lahko
takoj naredimo. Očetu in materi
je vse po volji. Kaj boš ti rekla,
Franica, a?«
 
Franica je molčala in šele sedaj
sta se pogledala z ženinom
iz oči v oči.
 
»No, no,« je odgovoril oče namesto
nje ves v zadregi, »dekleta je sram. Mesto je kar lahko jaz povem, saj moja volja je tudi Franičina. Naredili bomo, pa je!«
 
»Tako se govori,« je hitel zadovoljen Klemen. »Sedaj se pa še pomenimo zaradi dote. Oče, koliko ji boste odšteli?«
 
Oče je nekoliko pomislil. »I, no, tritisoč kron in dva voza bale.«
 
»Očka, ne skoparite preveč! Dovolj je trpela, dovolj vam je delala, dovolj pridobila. Dajte ji štiritisoč kron in tri voze bale!«
 
»Niti vinarja več! Obljubil sem dovolj. Kaj misliš, da denar na cesti pobiram?«
 
»No, oče, le dajte ji, le, čim več bo imela, tem lažje bova gospodarila«,
se je oglasil vendar
enkrat Janez ter v zadregi mencal
s prsti namizni prt.
 
»No, ker sta že tako sitna, pa
dam tritisoč in tristo kron. To
pa je moja zadnja beseda. Obljubil
sem že tako preveč.«
 
»Oče, dajte tritisoč in sedemsto kron, pa kakor sem rekel bale
za tri voze. Primaknite še
toliko! Saj ste mož, ki ima nekaj pod
palcem« je vpil Klemen
že nekoliko vinjen.
 
»Prav nič ne primaknem
vidva odjenjajta.«
 
»Oče, ravno tako, kakor danes
mešetarila sta pred tednom z
mesarjem v hlevu, ko ste mu
prodajali kravo pisanko«, je viknila Franica z neizmerno zaničljivim in bolestnim glasom ter
hitro vstala in zbežala iz sobe.
 
Vsa družba je umolknila in
pogledovali so drug drugega. Bili
so neprijetno iznenadeni.
 
Kmalu pa se je oglasila mati
ki je sedaj molčala: »Franica je
že ves dan precej čemerna, pa
zato, ker mislim, da ni prav
zdrava. Jutri bo že boljše volje.
Nič si ne bo storila iz tega!«
 
{{prelom strani}}
 
»No, da bo že enkrat konec in da ne bosta mislila, da nimam,
odštel bom Franici tritisoč
ln petsto kron in bale, kolikor
se le more napraviti na dva
velika voza. Sicer pa to še ni
moja zadnja beseda. Ako mi bota pozneje po volji gospodarila,
primaknem tudi še pozneje lahko.«
Klemen je pomežiknil Janezu,
potem pa je dejal dostojanstveno:
 
»No, dobro, to je že tudi res
lep denar. Bale se pa tudi precej
spravi na dva voza, ako se
na široko naklada. No, pa udarimo!«
 
Segli so si v roke. Bilo je sklenjeno ...
 
»Čakajte, grem po Franico.
Kaj bi uganjala neumnosti In
kuhala trmo«, je dejal nato oče
in odšel za hčerko.
 
Franica pa je slonela v čumnati
ter zrla solznih oči predse.
Zdrznila se je, ko je stopil oče
prednjo.
 
»Glej jo trmo, kdo te je tako
učil?« je jezno zakričal ter jo
surovo stresel za ramo. »Ti si upaš uiti iz sobe. To je sramota!
Mar misliš, da so ljudje in
to se reče bogati ljudje, osli, ali
kaj? Zadnjič ti rečem: Pojdi
notri in udaj se! To hočem jaz,
to hoče tvoja mati. Ako ne, gorje
tebi! Izdedinim te, čuješ, in
vržem te kot psa na cesto!« To
rekši jo je prijel ter rinil pred
seboj.
 
»Oče, pustite me vendar, saj
grem«, je prosila hči ter šla z očetom
v hišo.
 
»Ker je očetu in materi tako
prav, naj bo tudi meni. Naredite,
kedar in kakor hočete! Jaz
sem pripravljena!« je rekla vsa
zlomljena.
 
»Da, da, tako je prav!« je kričal
Klemen. »Saj sem vedel, da
je Franica dobro dekle in rada
uboga svoje starše, ko ve, da ji
le dobro hočejo. No pa zdaj enkrat
trčimo na zdravje mladega
para!«
 
Kozarci so zažvenketali.
 
Ko so se vse potrebno dogovorili
zaradi svatovščine, sta snubeča
odšla.
 
Še tisti večer Je počilo po vasi:
Koširjeva Franica se je udala.
Ta novica jim je dala povod govorjenju
za ves teden.
 
Dekleta so se čudila ter si šepetala:
 
»Lejte si, lejte, tako trdovratno je trdila ta ošabnica, da ostane
sama. Toliko je že odrekla.«
 
»Eh taka je kakor vsaka druga,
pravi je prišel in vzela ga
bo.«
 
»Jej, jej, kdo bi si mislil.«
 
Tri tedne pozneje je zadostila
Franica usodi kmetskega dekleta:
poročila se je z Janezom. Po
poroki je bila na ženinovem domu
svatovščina ves dan in še
pozno v noč. Godci so igrali skoraj
nepretrgoma, svatje so se v
parih vrteli in poskakovali, da
jim je lil pot s čela.
 
Proti večeru poročnega dne
pripeljal se je tudi oče Košir s
svojo ženo. Svatje so ju veselo
sprejeli in starešina ju je posadil
nasproti ženinu in nevesti.
Kmalu sta bila s drugimi vred
dobre volje.
 
Kar naenkrat pa dregne Koširka moža pod rebra:
 
»Ti stari, poglej, vse je veselo
z ženinom vred, le Franica je
tako bleda in otožna, pa tako
obupana se ml zdi, oh meni se
smili.«
 
»Beži, beži,« je odvrnil mož
ter se obrisal z višnjevo ruto okrog
ust. To so le njene muhe,
ki pa kmalu minejo. Franica
ima pa le zalega moža, ima lepo
domovanje in – eh, kaj bi onegavil
Franica je za vse življenje
»preskrbljena.«
 
===Rože vstajenja===
 
Narednik Valentin Tratnik,
mož sedeminštiridesetih let je
ležal ranjen v rezervni bolnici,
ne daleč od dunajskega mesta.
Sovražna kroglja mu je prodrla
levo nogo tik pod kolenom. Kako
je pravzaprav bilo tisti usodni
trenutek, tega niti sam prav
ne ve, kajti vsled prevelike izgube
krvi se je tedaj onesvestil
in se zavedel šele v bolnici.
 
Dolgi, zelo dolgi so bili dnevi,
ki jih je prebil naš junak prikovan
na posteljo. A njegova
krepka narava je slednjič premagala
najhujše. Polagoma je
začel zopet gibati z nogo in
zdravniki so mu dajali najboljše
upanje.
 
Pa žalibog zadel ga je kmalu
drug udarec, ki je bil strašnejši,
kakor če bi mu sovražnik prestrelil
obe nogi.
 
Vodstvo dotične bolnice je
namreč že pred mesecem prejelo
tužno vest, da je padel junaške
smrti Tratnikov devetnajstletni
sin Miljutin, praporščak pri nekem
domobranskem polku, toda
je skrbno, pazilo, naznaniti to
žalostno novico Tratniku prej,
dokler ni bil trden dovolj, sprejeti
toliki udarec. Pred kratkim
mu je zdravnik s previdnimi
besedami polagoma razložil vse.
 
Junaški mož, ki se je v najhujših
naskokih boril kot neustrašen
lev, ki niti med mukepolno operacijo ni dal najmanjšega
glasu od sebe, se je razjokal
kakor petleten otrok. In tudi
zdravnik se je obrnil vstran,
da bi prikril solzo, ki mu je pripolzela
po zagorelem licu in se
zgubila v gosti, že nekoliko osiveli
bradi.
 
Tratnika je zadela sinova izguba
v globočlno ljubečega očetovega
srca. Ni sicer tožil in jadikoval, toda njegovo bledo in
vedno otožnejše lice je pričalo
dovolj jasno, da so duševne bolečine
mnogo hujše od telesnih.
 
Nekega izredno lepega solnčnega
popoldneva stopi v oddelek,
kjer je ležal Tratnik, postrežnica,
držeč v rokah poln
pladenj rdeče pobarvanih pirhov.
 
»No, otroci moji,« pravi šaljivo,
»saj menda še niti ne veste,
da bo jutri Velika nedelja. Sedaj
boste že vedeli, kajne, ko
dobite pirhe.«
 
Po teh besedah začne deliti
pirhe med ranjence. Tudi Tratnik
je dobil svoj del in se prijazno
zahvalil.
 
Med ranjenci je zavladalo živahno
razpoloženje. Veselo iznenadeni
velikonočnega daru so
začeli gostoleti med seboj prav
kakor otroci.
 
Tratnik se je dvignil, podprl
si hrbet z blazinami in se ozrl
skozi okno tja v božjo solnčno
naravo. Ni se zmenil za razgovore
vzradoščenih tovarišev; njegove
misli so hitele nazaj v že
davno minule čase ...
 
Živo se je spominjal, kako je
še kot šestletni fantiček stopal
poleg svoje pokojne matere, nesoč
v cerkev butaro, olepšano s
pirhi, jabolki in pomarančami.
Doma pa so ga nestrpno pričakovali
bratci in sestrice, dobro
vedoč, da bo oče ves blagoslov,
pod katerim se je šibila butara,
razdelil med nje. In potem se
je pričelo vadlanje in trkanje s
pirhi, ki je trajalo, dokler ni ves
blagoslov izginil v njegovih želodčkih.
 
Pred dušo so stopili Tratniku
dogodki velike sobote. Kot čvrst
in postaven fant je užival vedno čast, da nosi pri velikonočni
procesiji cerkveno bandero. Držeč
se ravno kot sveča je stopal
ponosno v svesti si, da ga skrivaj
opazuje oko marsikaterega
cvetočega dekleta.
 
In pozneje, ko je postal oče, je
na svojih otrocih opažal vso srečo,
katero je nekdaj okušal sam
in z njimi vred je nanovo preživljal
svojo solnčno mladost.
 
A sedaj je vse minilo, minilo!
 
Solnčni žarek je pokukal skozi
okno in posijal Tratniku v
obraz.
 
»Oj ti ljuba narava,« je vzdihnil
polglasno, »le ti si še, kot si
bila. Le ti edina brez ozira na
velike in strašne dogodke sedanjega
časa slaviš v vesoljstvu
svoje častitljivo vstajenje, dočim
mi klonemo k tlom in oropani
vseh plemenitejših čustev bijemo
ljuti boj za življenje in obstanek.
 
Vstajenje! Ah, dolga je vrsta
naših najdražjih in najljubših,
s katerimi se ponaša domovina.
Dolga je vrsta vseh onih, ki spijo
tako sladko in trdno, da ne
čujejo klica Aleluje in zato tudi v naših srcih ni vstajenja ...
 
Iz njegovega razmišljanja ga
je predramila usmiljenka, ki je
prinesla molitvenik in ga položila
na mizico tik njegove postelje.
 
»Gospod Tratnik, danes je Velika
nedelja, morda bi hoteli čitati
kaj svetega,« ga je nagovorila
z mehkim glasom.
 
Tratnik je molče prikimal. Ko
je usmiljenka odšla, je mehanično
segel po knjigi in na strani,
ki se mu je slučajno odprla, čital
med drugim besede:
 
»In njegova, kri je bila prelita
v naše odrešenje ...«
 
Odložil je knjigo in se vnovič
zamislil.
 
Tudi moj sin je prelil svojo
srčno kri, tudi moj sin in z njim
tisoči drugih. In v čigavo odrešenje?
 
Solza mu je zarosila oko.
 
... Ali—kdove, kdove ...
Kdo razume pota usode, ki je menda zapisala s svojo železno roko, da le po smrti teh novodobnih mučenikov zasije nam ostalim dan častitljivega vstajenja ...
 
Tratniku je postalo mehko pri
srcu m zatisnil je trudne oči ...
 
V sanjah je videl bojno poljano, podobno krasnemu vrtu.
Med cvetjem so sladko spavali
mnogi junaki. Iz njegovih ran
so polzele rdeče kaplje in se
spuščalepo širni zemlji. A jedva
te kaplje padle na zemljo, že so
na istem mestu vzklile iz njih
krasne rože — rože vstajenja.
 
In njegov bledi obraz se je
raztegnil v sladkem nasmehljaju ...
 
{{prelom strani}}
164

urejanj