Judežev pozdrav: Razlika med redakcijama

dodanih 2.271 zlogov ,  pred 6 leti
brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Judežev pozdrav | normaliziran naslov = Judežev pozdrav | avtor= Ivan Cankar | izdano= {{mp|delo|''Slovenski narod''}}, 6/4, {{mp|leto|1902}} | vir=...)
 
Brez povzetka urejanja
| obdelano=3
}}
 
Kakor v
sanjah je minilo tisto leto, ko sem užival njeno ljubezen.
 
Lepa ženska je bila, njene oči so sijale sladko pod težkimi trepalnicami, njene ustnice so bile velike, napete in zelo redeče, kakor jih imajo veličastno razvite in vesele dame na risbah Willettovih.
 
Seznanil sem se bil z njo na spomlad in kmalu sem prihajal v njeno stanovanje, urejeno tako prijazno in ljubeznivo, da je sedel človek do polnoči ter je zavzdihnil od srca, kadar je odhajal.
 
Takrat je imela gospa Klementina prijatelja, ki je nosil jopico in solčnik, kadar sta se sprehajala po tihi aleji. Kostanji so rastli tam in lesene klopi, malo vlažne od rose, ki je kapala od velikih listov so stale pod kostanji.
 
In če se nista sprehajala po tihi aleji, kjer so rasli kostanji, sta sedela doma na mehki zofi. Lepa in velika je bila ta zofa, sanjavo stilizirane rdeče rože so se vile navzgor.
 
Prijatelj
je bil mehke,
udane, skoro
deviške
nature,
popolnoma kakor jaz.
 
Gospo
Klementino so vznemirjali
trdi
koraki in ošabne besede so ji legale
ne­prijetno na srce. Trenila je s temnimi
tre­palnicami in obrvi so se nalahko
strnile — senca je šla mimo.
 
Na spomlad je bilo in gospa Klementina je zavzdihnila, ko je začutila na licih prvi dih južnega vetra.
 
Vselej, kadar je začutila gospa Klementina prvi dih južnega vetra, je zavzdihnila in njeno srce je zahrepenelo.
 
O, kako je bilo dobro, da sem bil v njeni bližini prav ob tistih skrivnostnih čustev polni uri, ko je zahrepenelo njeno srce!
 
Zgodilo se je, da sta se počasi bližali najini desnici — in njena desnica je bila tako majhna in vroča. In zgodilo se je, da se je sklanjala glava k glavi — oči so gledale v oči, motno in pričakovaje, plameni najinih pogledov so trepetali, pol od sramu, pol od poželenja, in trepetale so tudi najine ustnice in so se bližale.
 
Lep spomladanski večer je bil in ustnice so se približale in plameni najinih pogledov so se strnili.
 
Nekoliko je šumela njena obleka in ta plašni šum se je spajal z najinimi vzdihi.
 
Ali kmalu so se duri odprle in prišel je prijatelj, ki bil udane, mehke, skoro deviške nature. Kravato je imel tako lepo zavozlano, kakor jih imajo zavozlane umetniki od dvajsetega do štiriindvajsetega leta svoje dobe.
164

urejanj