Judežev pozdrav: Razlika med redakcijama

dodanih 2.018 zlogov ,  pred 6 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
| vir= {{fc|dlib|TW8UUMEM|s=all|dLib}}
| dovoljenje= javna last
| obdelano=34
}}
 
 
Ali kmalu so se duri odprle in prišel je prijatelj, ki bil udane, mehke, skoro deviške nature. Kravato je imel tako lepo zavozlano, kakor jih imajo zavozlane umetniki od dvajsetega do štiriindvajsetega leta svoje dobe.
 
Gospa Klementina mu je hitela naproti in se ga je oklenila okoli vratu ter ga je poljubila z dolgim in prisrčnim poljubom, tako da mi je bilo težko pri srcu.
 
On pa se je uzrl name z dolgim in žalostnim pogledom in je zavzdihnil globoko; sedel je na zofi molče in s povešeno glavo do polnoči, nato se je ozrl še enkrat z dolgim in žalostnim pogledom in je šel in ga ni bilo nikoli več. Življenja noč se je zgrnila nad njim.
 
Kakor v sanjah je minilo tisto leto, ko sem užival njeno ljubezen.
 
Nosil sem ji jopico in solčnik, kadar sva se sprehajala po tihi aleji. Kostanji so rasli tam in lesene klopi, malo vlažne od rose, ki je kapala od velikih listov, so stale pod kostanji.
 
In če se nisva sprehajala po tihi aleji, kjer so rasli kostanji, sva sedela doma na mehki zofi. Lepa in velika je bila ta zofa, sanjavo stilizirane rdeče rože so se vile navzgor.
 
Komaj sem jo dobro poljubil — ustnice so se še držale ustnic in njena obleka je še šumela — že sem začutil, kako me je pobožala po obrazu roka prvega južnega vetra. Zadišalo je gor od juga po pomarančah in na vrtu se je zgenilo, v koreninah je zastokalo.
 
Vselej, kadar je začutila gospa Klementina prvi dih južnega vetra, je zavzdihnila in njeno srce je zahrepenelo.
 
Lepo spomladanski večer je bil, ko sem odprl duri in sem stopil v njeno sobo, tako prijazno in ljubeznivo urejeno.
 
Tam sta sedela v mraku in njegov obraz je bil mehak, udan, skoro deviški, popolnoma kakor moj.
 
Gospa Klementina mi je hitela naproti in se mi je oklenila okoli vratu ter me je poljubila z dolgim in prisrčnim poljubom.
 
Jaz pa sem se ozrl nanj z dolgim in žalostnim pogledom in sem zavzdihnil globoko; sedel sem na zofi molče, na to sem se ozrl še enkrat z dolgim in žalostnim pogledom in sem šel in me ni bilo nikoli več. Življenja noč se je zgrnila nad mano.
 
In zadj se srečavamo časih — štirinajst nas je — in se pozdravljamo tiho in gremo vsak po svoji poti.
 
[[Kategorija:Kratka proza]]
[[Kategorija:Ivan Cankar]]
164

urejanj