Odlomek iz romana: razlika med redakcijama

dodanih 5.783 zlogov ,  pred 4 leti
brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Odlomek iz romana. | normaliziran naslov= Odlomek iz romana | avtor= Ivan Cankar | opombe= | izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 10.–13. decemb...)
 
| opombe=
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 10.–13. december ({{mp|leto|1912}}), 45/184–187
| vir= {{fc|dlib|U2MN1RCN|s=1–21|184}}, {{fc|dlib|L5ZSYWE1|s=1|285}}, {{fc|dlib|XM39RIHU|s=1–2|286}}, {{fc|dlib|7HBFWPLT|s=1–2|287}}
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
}}
 
==II. Greh.==
 
Tri dni je bila Marta v službi, ko jo je polkical Malinovec, gospodar, iz dvorišča v vežo.
 
Njegov obraz je bil svetal in zabuhel, drobne oči pa so bile zakrvavele in ustnice zatekle.
 
Marta je bila zasopla, visoko izpodrecana, roke so bile gole do nad komolcev.
 
»Ali veš kje je Lešenje?«
 
»Vem!«
 
»Stopi tja in reci Kočarju, da naj pride!«
 
»Večeri se!«
 
»Kaj te je strah?«
 
Marta si je pogladila lasé s čela, spustila je izpodrecano krilo, da je seglo do gležnjev, odvihala si je rokave ter jih zapela za pestjo; in je šla.
 
Uro hoda je bilo do Leševja; Preko močvirja, skozi samoto se je vil blatni kolovoz. Gruče samotnih brez, gruče nizkih hrastov, samujočih na ogromni zeleni krtini, Bog vedi po kakšnem naključju izgubljenih v to žalost; in daleč tja, vse do konca, pusto otožno polje; tako otožno, s svoji topi bridkosti, tako pustotiho, kakor mati, ki nima kruha, da bi ga dala otrokom ... Nebo je bilo svetlo, na močvirje pa so legale sence, že tihe in tenke, komaj razločne.
 
Marta je stopala z urnimi koraki; ni je bilo strah, toda slutila je, da se noči, videla je neprijazno samoto in rajša bi bila doma. Uro hoda je bilo, če se je človek ogibal luž in mlak in če je premišljeval, predno je stopil na vegasto brv. Marti se je mudilo, ni se ogibala ničesar in se ni bala; prišla je prej.
 
Pozabljena vas, kraj močvirja ob razritem holmu skrita, temna in čemerna. Človek je prišel iz vasi, gibal se je nalahko; ali je bil hlapec, ki je bil pustil delo in se ob belem dnevu upijanil, ali brezposeln potepuh.
 
»Kje so Kočarjevi?« je vprašala Marta in se je ognila.
 
»Glej dekleta!« se je vzradostil potepuh in je iztegnil obedve roke.
 
»Pokaži mi, kje so Kočarjevi!« je ukazala Marta.
 
»Kaj bi tam? Z menoj pojdi rajše, v krčmo pojdi, pij z menoj!«
 
Marta je stopila urno dalje, človek se je gibal ob poti in je klical za njo ljubeznive besede, naposled se je razjezil in je zmerjal.
 
Tam, kjer se je križal blatni kolovoz z nasuto cesto, je stala visoka hiša, vsa do vrha z bršljanom in trto ovita. Očitno je bilo poslopje že zelo staro; zidano je bilo kakor grad ali jetnišnica iz prejšnjih dob; zidovje je bilo močno, stalo je tam kakor na vekomaj, okna so bila majhna, globoka in omrežena. Okoli poslopja je bila nekoč lesena ograja, zdaj so bili tam samo še njeni ostanki, gnili in razpali; na gredah je rasel plevel do kolena; morda so rasle tam rože nekoč.
 
Marta se je začudila, ko je ugledala pred hišo voz in konja, pa nobenega hlapca in tudi ne odprtih vrat. Od konja, ki je bil pogrnjen, se je še kadilo, blato na kolesih je bilo še mokro.
 
Stala je in se je čudila, ko so se nenadoma, ropotoma odprla vrata in je prihitel po pesku na cesto z drobnimi, hitrimi koraki debeli gospod Malinovec. Marta je obstrmela in se ni genila.
 
»Kaj iščeš Kočarja?« se je zasmejal Malinovec na ves glas. »Saj sem jaz Kočar, jaz sem Kočar nocoj! ... Če bi ga bila iskala tam na vasi, bi ga ne bila našla ... pijan je kakor toča ... zdaj šele se morda ziblje iz mesta, ne vem, če se priziblje ... Bal sem se že, da pridem prepozno, urne so tvoje mlade noge!«
 
Marta ni mogla govoriti, stala je ukopana.
 
»Zbledlo se mu je!« jo je prešinilo.
 
»Potrpi malo!« je hitel Malinovec in jo je potrepljal po rami; stopil je par korakov na drugo stran hiše in je klical z zategnjenim, pojočim glasom.
 
»Haná! Haná!«
 
Čuden človek se je prikazal izza hiše; ni bila ženska, ni bil moški: na glavi je imel zimsko kučmo, dasi jesen še ni bila mrzla; zeleni predpasnik mu je segal od vratu do gležnjev, obraz je bil gol, zgrbljen, čemeren.
 
»Odpelji!«
 
Prijel je čemerni človek konja za uzdo, izpregovoril ni besede, ozrl se ni nikamor in vse. človek, konj in voz, je izginilo za hišo. Šele tedaj, ko se je Marta ozrla za njim, je videla, da ima človek krilo, da mu visi kratka, tenka kita, repku podobna, izpod črne kučme.
 
»Zdaj pa najino reč!« se je nasmehnil veselo Malinovec.
 
Marta je molčala.
 
Malinovec ji je pogledal v obraz in je umolknil za hip tudi sam. Oblečen je bil nenavadno skrbno, kakor za veliko maso; dolga črna suknja mu je segala do kolen, svetel klobuk je imel na glavi. Še bolj napet in svetal je bil njegov obraz, in še bolj bled; tolste ustnice so trepetale.
 
»Čemu me je pošiljal gospodar?« je rekla Marta. »Če je on tukaj, ni treba, da bi bila jaz. Sam bo opravil.«
 
Še trenotek je molčal; gledal je nanjo s pazljivim, komaj rahlo motnim pogledom.
 
»Kaj nisi spoznala?«
 
»Nisem spoznala!«
 
»Spoznaj, dekle!«
 
Prijel jo je za roko in Marta je šla, kakor gre človek v začudenju, kakor gre neplah otrok v radovednosti.
 
Predno sta prestopila prag, jo je prijel za obedve roki.
 
»Stoj, dekle, ne preko praga! Nič prej, dokler ti ne povem, da se te ne dotaknem, če se ne zasmeješ — da pojdeš takoj, če zajokaš!«
 
»Ne znam jokati, tudi smejala se ne bom!« je odgovorila Marta. »Ampak pozno je že, že se noči, domov je treba; in jaz ne maram v to hišo!«
 
Izpustil je njene roke.
 
»Domov ne pojdeš, dokler ne ukažem ... Ta hiša, dokler si v nji, je tvoj dom ... stopi preko praga in ukazuj!«
 
Marta je stopila preko praga ...
 
Tako pusta in odljudna je bila hiša znotraj kakor zunaj. Na lesenih, vegastih stopnjicah je ležal debel prah, zid je bil siv in vlažen, temni in ozki so bili hodniki. Koncem hodnika je odprl Malinovec duri in stopila sta v izbo, ki je bila popolnoma temna; najbrž so bila okna zelo skrbljivo zadelana in zabita.
 
Marta je postala pred durmi.
 
»Nič se ne boj, takoj bom luč prižgal!«
 
Stopila je za njim; razločila ni ničesar, v obraz pa ji je puhnil težek, prijetnodišeč, skoro prevroč vzduh.
4.933

urejanj